Roman starega samca: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
metapodatki |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 14:
Na hlevnem pragu je stal mladi hlapec in zijal vame, kakor bi me ne bil še nikoli videl; dekla pa je kukala med kuhinjskimi vrati, potezaje si predpasnik preko očij. Sosed je prisopihal zadnji trenutek na dvorišče. Podá mi žuljavo roko v pozdrav, skrivaj pa potisne nekaj v popir zavitega med mojo prtljago: tri povojene klobasice in skuhan jezik, kakor sem spoznal pozneje.
Bil je v kmetskem življenji redek, pomemben prizor: odhod dijakov v daljni tuji svet; tega prizora sem se želel iznebiti čim prej. Stisnil sem očetu roko, poljubil mater, pogladil lice bratcem in sestricam z navadnimi izrazi: »Le pridni ostanite!« ter z jednim skokom skočil na voz, da so zaškripali vzmeti pod menoj. »Jaka, sedaj pa le!« dejal sem hlapcu, sedečemu na »kozlu«. Hlapec poči z bičem, in konjič potegne. Za seboj sem čul jok, pozdrave, blagoslove, a nisem se več oziral. Z roko še namignem bolni sosedi, ki se je privlekla k oknu, da me pozdravi z mahajočo ruto, a potem se odpeljem iz rojstvene vasi z lahkim srcem in s še ložjo torbo, z obilimi upi in s polprazno mošnjo. In vender sem bil srečen, kakor je le dvajsetleten mladenič zdravega telesa, ognjene domišljije, ki je prebil prosto, a srečno mladost, ne da bi niti po imeni poznal bede; mladenič, kateremu učenje nikoli ni bilo težava, temveč potrebnost, razvedrilo, ponos. Odšel sem, da si pridobim zaklad vednostij, da bi ž njimi razveseljeval sebe, človeštvu pa koristil. Hotel sem se izučiti za zdravnika in bil namenjen na univerzno mesto D. Zató nisem bil prav tožen, najsi sem bil ganjen, dobro vedoč, da nikdo ne bode pogrešal moje neprisotnosti. Doma nisem puščal skrbij, nemira. Roditelja, telesno krepka in srednje imovita kmeta, nista potrebovala moje podpore in zaslombe. {{prelom strani}} Imela sta me rada, a nisem jima bil nenadomesten. Obili zarod ju bode odškodoval zame. Od te strani sem bil tedaj popolnoma brez skrbi. Kar se je dostajalo mene, čutil sem, da ne ostavljam v domovini srca, kakor se navadno godi mladeničem mojih let. Pregledaval sem v duhu svoje srčno razmerje zadnjih let. »Z ljubeznivo županovo Lenčiko sva si bila zadnji čas silno dobra,« modroval sem sam v sebi, dragoceno smodko, zadnji dar gospoda župnika, držeč med zobmi; »hvaležen sem ji za prijetne trenutke v nje družbi. Rad se je bodem spominjal časih. Ali moj Bog, najino občevanje je bilo venderle samó otročje! Na pol kmetsko deklè ni zame! — Malinarjeva Francika, no, ta se za menoj menda celó solzi. Res, živahne oči ima in mehko srce — srečen, kdor jo dobi; a tudi ona ni zame. Ko pride moj čas za ženitev, odcvetè že davno. Utolažila se bode, ko pride drug na moje mesto. — Tudi gozdarjeva Tončika je že trkala na duri mojega srca — in pa Lizika, moje gospodinje hčerica, kjer sem stanoval v mestu, tudi ta je že v mojem srci provzročila nevihto — toda sanje, zgolj mladostne sanje, katerih spomin hočem zvesto hraniti v prsih! Življenje, sosebno velikomestno je prepolno neprijetnostij, jaz ne bodem bela vrana, da bi jih bil ohranjen. No, kadar se lotijo mene in kadar bodem zaradi njih siten, čmeren, zdvojen, tedaj pokličem svoje spo mine na pomoč, da mi razvedré dušo. To bode pomagalo!« —
Drugo jutro se vzbudim od ropota, prihajajočega blizu od moje spalnice. — »Bodite mirni, paglavci!« zaderem se neprijazno. Nató se udarim po čelu: »Prismoda, ali ne veš, da spiš v petem nadstropji gostilne pri ,Divjem konji', ne pa pod domačo streho? Tvoji bratci so ob tej uri že davno odgnali na pašo.« — Gostilničarjeva družina, natakarji, postrežniki, služabnice, le-ti so bili bržkone čez noč moji najbližji sosedje in so sedaj ropotali na vse zgodaj, dirjali po stopnicah, loputali z vrati, pričkali se in takó provzročali óni preklicani krik, zaradi katerega sem se vzbudil. No, res za štirideset krajcarjev nisem smel zahtevati boljšega stanovanja!
Vrstica 20:
Zaspal nisem več; vsi udje so me boleli. Postelja je bila prekratka, moral sem ležati skrčen. Vzpnem se, iztezam roke, noge, da mi kite pokajo, zazdeham zaporedoma, dočim si v mislih sestavljam načrt, kaj bi počel podnevi.
V tem premišljevanji me zmoti glasno zvonjenje. Zdelo se mi je, kakor bi zvonilo v sobi. Čudo ni bilo; nasproti mojemu oknu je stal zvonik neke cerkve; vabil je k maši. Zvonjenje me spomni matere; nehotè se prekrižam. »Vekoslav, Bogá nikoli ne pozabi!« priporočala {{prelom strani}} mi je pred odhodom. »Moli vsak dan po več očenašev k svojemu patronu; po več češčenih Marij, da ti božja Porodica ne odreče pomoči v izkušnjavah, po večkrat čast bodi Bogú, da te sv. Duh razsvetli pri uku. Ako utegneš, pa še kaj prideni za duše rajnega deda; dobro bode, da se spomniš tudi obeh pokojnih tet, takisto sploh vseh duš v vicah. Te bodo tudi prosile za tvoje duševno in telesno zdravje. « — Prav je dejala ljuba mamica, ali ko bi le človek utegnil in bil zbrani Jaz pa opravim vse te molitvice z jednim samim znamenjem križa, zjutraj in zvečer. To je moje priporočilo, in Bog, menim, zadovoljen je ž njim.
Dve dolgi uri sem že hodil po mestu, iščoč stanovanja. Kolena so me že bolela od stopnic, vrat mi je otrpnil od čitanja naznanil, visečih na hišnih vratih. Poleg tega sem bil silno neroden, če se je bilo treba izogniti. Nevajen hoje po obljudenih ulicah, dobil sem marsikatero v rebra; noge pa sem imel že celó izhojene. »Če pojde takó dalje, do noči ne ostanem cel,« mislim si in sedaj začnem tudi jaz po vzgledu drugih suvati z laktmi na desno in levo, da si napravljam prostora.
Vrstica 29:
»Res, mladi gospodič,« dejala je navdušeno, »da bodete imeli stoosemindevetdeset stopnic do stanice, ali zató kakšen zrak, kakšen razgledi« In odprla je široma okno, da bi se prepričal o resničnosti njenih besed. »Vidite, koliko svetá! Ali ne čutite, kakó se vam širijo pluča? Ko se privadite stopnic, še čutili jih ne bodete; meni se je godilo prav takó.« — Kaj sem hotel? Sobica je bila res prikupna, gospodinja pa prijazna. Najel sem jo in dve uri pozneje sem si jo že uredil ter bil v nji precèj domač.
{{prelom strani}}
Bival sem že drugi teden v prestolnem mestu. Nič nisem bil zadovoljen. Prepričal sem se, da nima denar ondu nič veljave, jed pa da nič ne zaleže. Bil sem vedno lačen in v štirinajstih dneh sem porabil toliko, kolikor sem bil namenil za ves mesec. Troškov ni bilo ne konca ne kraja. Vsak večer sem preračunjal, kaj sem izdal podnevi, toda račun se ni nikdar ujemal s preračunom. Sevé, kako bi pomnil mnogobrojnih izdatkov? Vedno sem sezal v žep, vedno plačeval, za nič plačeval! Najboljši račun je bil, da sem preštel imovino, kar sem je še imel. Ali ta se je že silno skrčila. Predobro sem vedel, da ne bodem izhajal z določeno mesečno vsoto. Kaj početi? — Sčedil sem, kjerkoli sem mogel. Kakó sem čuval žepne rute, zapestnice in ovratnike, da bi jih ne dajal prat! Perica mi je dobro solila račune. Denar, ki sem ga dajal nji, zdel se mi je najbolj potračen. Kakšne koristi sem neki imel od tega, da mi je perilo raztrgano prinašala domov? Krpal in mašil sem luknje potem tudi sam, da mi ni bilo treba plačevati šivilje; ali kako naporno! Že nit vdeti mi je bila muka zaradi moje kratkovidnosti. Luknjo pa sem navadno povečal, nikar zamašil. Vrhu tega sem se v jednomer zbadal v prst, da mi je kri tekla, in čisto perilo se je mazalo, predno sem ga rabil. S šivanjem tedaj ni bilo nič. Potreboval sem tuje pomoči; novi izdatki tedaj! Ali odkod dobiti denar? — Da ga ne bodem dobival z domi, ker mi ga oče ne bi mogel dati, vedel sem predobro. Kaj torej? —
»Poišči si domačega pouka,« nasvetoval mi je prijatelj. »Koliko visokošolcev živi zgolj ob pouku!« — Moder svet, a meni ni bil kaj po volji. Bil sem prelen. Ali stradati tudi nisem hotel; ponudil sem se torej za domačega učitelja. Toda pouka ni bilo dobiti takó lahko, kakor sem menil. Dolgo sem ga iskal, a vselej zastonj. Da si preženem nejevoljo, uglobim se v uk. Spoznavanje človeškega telesa, novost tega zanimljivega znanja, to me je res prevzelo takó, da sem menj bridko čutil življenske neprijetnosti.
V tem so prišli dolgi zimski večeri in ž njimi nova kuga moji ubogi mošnji. V sobici je bilo mraz, a nisem je dal kuriti. Denar za kurjavo bi si moral sicer odtezati od večerje. Oblačil sem doma gorenjo suknjo, deval si kapico na glavo, noge zavijal v odejo, otrple roke pa si grel s sapo. Takó zavit sem sedeval doma po dolge ure in se učil, vender pa sem grozno zmrzaval, skoro bolj nego zunaj. Takó sem se iznebil troškov za kurjavo; teže se mi je bilo otresti ónih za svečavo. Ostajal sem sicer zvečer čim bolj mogoče z domi; navadno sem bival v vseučiliški knjižnici, ker sem ondu užival toploto in svečavo ob državnih troških. Ali ob osmih so zaprli sobano; moral sem {{prelom strani}} domov. Kakó vesela je bila moja gospodinja, ker je imela takó vzglednega gostača. Tako rano se še nobeden gostač, kar jih je imela, ni vračal domov. Hvalila me je čestokrat — da je vedela vzrok moji vzglednosti! Rad bi bil zahajal v družbo, pa še kako rad, ali kar bi bil ondu zapravil v dveh urah, zadoščalo mi je za živež dveh dnij.
Zató nisem zahajal nikamor. Ob poldevetih me je tedaj zvesta moja sobica vsak dan vzprejela v ledeni svoj naročaj. Da bi šel spat, bilo mi je prerano; tudi bi ne bil zaspal. Nad mano v petem nadstropji je namreč nekdo vsak večer peval in igral na klavir. Ne rečem, da umetno, a bilo je dobro dovolj, da mi je odganjalo dolgčas. Slonel sem tedaj po jedno ali dve uri v naslanjači, umeje se, da v temi, in si v duhu slikal neznano umetnico. Zakaj, da je petje žensko, sodil sem po nežnem glasu. Naposled mi je bil oni vsakdanji brezplačni koncert nad glavo res kàr v razvedrilo. Ves dan sem se ga veselil in zvečer sem hitel domov, da ne zamudim jednega ónih nebeških zvokov. Zakaj nebeški so se mi že zdeli. Ni čudo! Ko sem čepel sam v temni sobici in se prepuščal vroči domišljiji, delal sem si najvzornejše slike o tej blaženi pevki. Nisem več prebil negotovosti; vprašal sem gospodinjo.
Vrstica 44:
Ni bilo kaj reči: glasek je bil izurjen in je sezal do srca. Ali domišljija ni več igrala svojih burk z menoj! —
Nekega večera grem zvižgaje po stopnicah in stopam po navadi po tri in tri, da hitreje zvršim njih število, ko udarim v somraku ob nekaj mehkega. Prestrašen »Oh!« in ploha belih listov, ki se vsuje proti meni, ustavi me osuplega sredi stopnic. — »Moj Bog, moje note, moje dragocene note!« potoži ženski glas, in vitka osebica se skloni, da pobere raztresene pôle. Jaz zamrmram nekaj besed v oprostilo in odhitim po stopnicah nizdolu, da poberem še óne listke, ki so bili {{prelom strani}} prifrčali v vežo. Ob tem me je obšla gotovost, da sem dobil koristovko petega nadstropja.
Nisem se zmotil. Predstavim se ji, ona pa meni, in bila sva si pri tej priči najboljša prijatelja.
Vrstica 59:
»Jaz?« odgovori mi z negotovim glasom, in pozná se ji, da iz težka premaguje jok, »oh, menda še preveč! Toda, vaše smelo vedenje — kakšne namere imate?« —
{{prelom strani}}
Osupnil sem. Namere? — Da bi imel že kaj namer? Niti v sanjah nisem gojil namer, katere bi se tikale nje.
Vrstica 79:
»Bogú hvala!« vzdihnil sem olajšan, vender pa sem bil nezadovoljen sam s seboj. Pohitel sem v bližnjo gostilno, da bi potopil to neprijetnost v dnu kozarca. Potopil sem jo, toda bil sem vender še nekaj dnij zamišljen in prav slabe volje.
{{prelom strani}}
Bilo je preteklo že nekaj dnij. Nad mano v petem nadstropju ni več godbe, kakor nekdaj. Bilo je tiho In mirno, kot bi nihče ondi ne stanoval. Prve dni, ko sem bil še splašen in nemiren radi dogodbe s Hermino, tešilo me je, da ne slišim in ne vidim ničesar, kar bi me spominjalo mojega poraza; a pozneje sem se začel čuditi tej grobni tišini nad sabo. Ali je Hermina obolela? Da bi se bila — smejal sem se tej svoji budalasti misli — da bi se bila morda v obupnosti usmrtila? Zaradi mene usmrtila? — In opazoval sem sam sebe od nog do glave. No, sklepal sem pri tem sam pri sebi ni, da ne bi mogel vzbujati globokega, neutešljivega nagnjenja v prsih mlade deve! Pa ko bi se res bila pripetila ta nesreča, ali bi potem vladal tu gori takšen mir? Menim, da ravno nasprotno.
Vrstica 89:
Gospica, počesana po najnovejši šegi, oblečena v pretirano modno nošo, imajoč na sebi vse mavrične barve, vstopi na moj oglas v sobo.
{{prelom strani}}
»Oprostite, da vas nadlegujem,« reče hitro ona s smelim glasom. Pri tem pa se kreta z životom in me z živahnimi očmi zvedavo opazuje. »Padla mi je ruta z okna, prifrčala je na vaše okno, prišla sem po-njo.«
Vrstica 98:
Sluteč nje namen, zagotovil sem jo brž, da imam nujno delo in je torej ne morem, spremiti na sprehod, dasi bi jo rad. A ona mi je začela prigovarjati, dokazovati, da je še rano, moledovati, da bi ji posvetil urico časa; dobro delo da bodem s tem storil in računiti smem na nje hvaležnost.
In ne čakajoč moje določbe, je vzela klobuk s klina in mi ga dela na glavo, potisnila mi palico v roko, oklenila se mojega lakta, in moral sem z njo. Vodila me je potem po najobljudnejših ulicah, ustavljala se pri vsaki izložbi, v katero je dolgo zijala in na nedostojni način kritikovala razstavljene reči. A ni bilo dovolj, da mi je tratila delu namenjeni zlati čas, tudi v gmotnem oziru mi je napravila mnogo škode. Pri sladičarju in jestvičarju je zagledala vselej nove založaje, katere bi rada pokusila. Stopila sva v prodajalnico; ondi se je do sitega najela najokusniših in najdragoceniših rečij, mej tem ko sem se jaz upal jedva košček najcenejšega blaga použiti. Ko je prišlo do plačevanja, tedaj ni imela nikoli mošnje pri sebi; vselej jo je bila slučajno doma pustila. Moral sem seveda jaz posojevati denar, katerega potem nisem nikoli več videl. Izrekala je tudi željo, kako lepo bi bilo, ko bi časih vkupe posetila gledališče in druge veselice; {{prelom strani}} človek da je samo jedenkrat v življenju mlad, trdila je; škoda za vsako prosto urico, katere ne uporabi v razvedrilo in zabavo. —
Jaz sem zdvajal. »O Hermina, Hermina, ti ljubeznjiva, krotka, poštena dušica, zakaj si zapustila to stanovanje?« vzdahnil sem večkrat zdvojen. »Kaka razlika med tvojo in te sirene naravo!« —
Vrstica 111:
V tej razdvojenosti, brez denarja, brez lastnega stanovanja, poln vseh potreb, ponudi se mi mesto domačega učitelja v plemenitaški hiši. Kar bi bil pred meseci brez daljnjih pomislekov odločno odklonil, vzprejel sem zdaj z radostnim srcem kot posebno milost. Hipoma sem hodil v najfinejših oblekah, jedel najukusniša jedila, stopal po gladkih salonskih tleh, občeval z grofovskimi in knežjimi dostojanstveniki. Ta brza, nepričakovana izprememba mojega življenja mi je napolnila dušo s ponosom in zadovoljnostjo. Rešen sem bil kar na mah vseh neugodnostij, katere so nasledek bornega življenja. Kaj sta meni sedaj bili sentimentalna koristinja in drzna šivilja? Ničli! Več se nisem bal upliva teh obskurnih stvaric, sedaj, ko sem imel večkrat priliko občevati z damami najvišega plemstva. Toda še prehitro sem se prepričal, da ni vse zlato, kar se sveti. Ko je minila prva prijetna osuplost, jele so se mi oči odpirati, in videl sem sam plevel, koder je navidezno poganjal cvet.
Za tem spoznavanjem so sledile prevare in pravi stud. Ona izvoljena vrsta ljudij, med katero sem se sedaj kretal, in s katero sem {{prelom strani}} prvi čas z nekim češčenjem občeval, se mi je ognusila. Hrepenel sem po nekdanji revni sobici v četrtem nadstropju; želel sem si zopet borne, mrzle večerje in uboge soseščine, samo da bi bil kot nekdaj svoboden gospodar svojega časa, svojega mišljenja in dejanja. A to ni bilo več mogoče. Pismeno sem se bil zavezal, da ostanem šest let domači učitelj, in svojo zavezo sem moral kot mož izpolniti.
Ne bodem se dolgo mudil pri tej dobi, ki je bila najzoperniša vsega mojega življenja, navzlic obilnosti, v kateri sem se topil. V rodbini kneza N., plemenitaša stare korenine in jednega najpremožniših avstrijskih posestnikov, videl in čul sem reči, katere se ne bi nikdar vršile v hiši najbolj priprostega meščana. On je živel samo svojim konjem, dirkam, gledališču, prijateljicam. Zametaval je tisočake, kadar je šlo za to, da se pobaha pred svetom s svojim premoženjem, da bi ga strmeči svet slavil in kadil njegovemu imenu. A zapodil je kakor nadležnega psa sramežljivega gosposkega prosjaka, ki je trkal na njegove duri.
Vrstica 118:
Kaj pa naj povem o gojencu, ki je bil izročen mojemu varstvu? Suh, rumenoličen štirinajstleten mladenič z orlovskim nosom, z neprijaznim, od strastij že uvelim licem in topim pogledom, je bil meni pokora. Pljuča bi si bil izkričal, predno bi bila vzprejela njegova glava nauk. Ko sem ga poučeval, je zvonil z nogami, igral se z rokami, poslušal, kaj se godi v bližnjih sobah, ali pa je pri mizi zadremal ali celó zaspal. Jaz, ki sem imel vedno jeklene živce, postal sem radi njega jezičen kakor bolehna ženska. Zastonj, vse zastonj! Poljedelec, ki ne zanje potem, ko je vsejal, menja seme ali zemljišče, a jaz sem bil privezan, nakovan na ta neplodni raztreseni duh. Prsti so me časih srbeli od poželenja, da bi ga potegnil za dolga ušesa. Ta so mu od glave stala kakor da bi ne bila njegova; s tem bi ga bil prisilil k pazljivosti. Ali sem pa mogel to storiti, ne da bi oskrunil svoje moške dostojnosti? Tisočkrat sem se uveril o resnici pesnikovega izreka: »Gorjé, kdor bedakom posoditi čas mora, glavo in srcé.« —-
{{prelom strani}}
A kakor vse na svetu mine, takó so tudi meni prešla ona trudapolna suženjska leta. Mej tem sem bil prestal vse doktorske izpite, — jutranji čas sem si bil pridržal za svoje študije — ter postal zdravnik.
Bil sem sedemindvajset let star, ko sem z diplomo v žepu in z malo glavnico, ki sem si jo bil prigospodaril, postal svoboden, samostojen. Oh, kakšno je bilo to čustvo, ko sem bil zopet svoboden, rešen vseh spon, kakor ptiček pod nebom, neodvisen, sam svoj gospodar z nadepolno, častno bodočnostjo pred sabo!
Vrstica 127:
No, jaz sem se tolažil z mislijo, da vedno ne bode takó ostalo; vsaki dan, dejal sem pri sebi, utegne moj tekmec postati meni neškodljiv; saj vedno tudi ne more živeti. Toda ko sem v trgu imel menj dela, čislali so me tem bolj v okolici. Sosebno poleti, ko je gospoda stanovala na svojih posestvih in gradičih, sem bil vedno z doma, vedno v svojem poklicu. Nekdaj sem bil celó povabljen na celi mesec v hišo najpremožnišega graščaka tiste soseske. Po desetletnem neplodnem zakonu je imel nepričakovano stopiti v svet prvi graščakov potomec. A ker je bila graščakova žena šibka in rahlega zdravja, radost in hrepenenje po zarodu pa neizmerno, želel je graščak, da bi moja zdravniška pomoč bila pri roki ob času imenitnega rodbinskega dogodka.
Pogoji, ki so mi jih stavili, so mi bili jako ugodni, kraj, sosebno za onega letnega časa, junija, je bil nebeški, rodbina izborna v vsakem oziru. Zató se nisem dolgo pomišljeval. Majhna izprememba v jednakomernem v mojem življenju mi ne bode na škodo, dejal sem sam pri {{prelom strani}} sebi. Spravim tedaj svoje reči, odslovim svojo staro kuharico na jeden mesec, zaklenem hišo ter se odpravim z nadepolnim srcem na pot.
Posestvo je bilo tri ure oddaljeno od onega kraja, kjer sem bil nameščen. Ta sicer majhna daljava mi je bila kaj ugodna. Vsaj sem poleg izpremembe zraka prišel tudi med tuje ljudi. Kdor pozna malomestno klepetanje in zoperno zanimanje za vse podrobnosti vsakega človeka, ta ve, kakó dobro deje človeku, ako se odtegne za nekoliko časa vsakdanjim prozaičnim in dolgočasnim razmeram. — V gradu so me teško pričakovali. Že pri kraju gaja, ki je obdajal ponosno graščino, me je pričakoval nje gospodar.
Vrstica 146:
»Ali ste mej tem imeli v gradu goste?« pozvedujem dalje. »Kajti bojazen, ki muči vašo soprogo, nikakor ni naravna, gotovo jo je kedo zastrašil.«
{{prelom strani}}
»Menite li?« odvrne graščak zamišljen. »Imamo že res nad štirinajst dnij goste v hiši in sicer mojo svakinjo s hčerko.«
Vrstica 162:
Šele ob času obeda sem pozdravil graščakinjo. Sedela je v obednici v družbi dveh gospa in čakala mojega prihoda. Graščak me predstavi tujima gospema. Bili sta njegova svakinja, vdova njegovega polubrata, nekega višjega uradnika, in nje hči.
{{prelom strani}}
Jaz se uljudno poklonim tujima damama in ju pogledam samo površno; svojo pozornost obrnem takoj na gospodinjo.
Vrstica 178:
»Česa?« sežem jej jaz z nasmehom v besedo. »Menda kričanja malega paglavca?«
{{prelom strani}}
»Smrti,« odvrne ona zamolklo, in solze se jej prikažejo v velikih milih očeh. V tem trenotju nikakor ni kazala osemindvajset let; bledo nje lice, oblito z otročjo bojaznijo in s sramežljivostjo, bi bilo pristajalo osemnajstletni ženski.
Vrstica 195:
Jaz sem bil zavzet in razkačen ob enem. Nesrečna neprevidnost, koliko zlega si že povzročila na svetu!
»Ali gospa,« rečem vidno nevoljen, »vi govorite, kar je celo neresnično. Gospa grajščakinja je v najčvršči dobi, in dokazano je, {{prelom strani}} da navadno slabotne ženske prestanejo krize mnogo bolje, nego močne in čvrste.« —
»S človekom, ki ni navdihnjen z verskim duhom, je prazen trud, prazno vsako besedovanje in dokazovanje,« odvrne svakinja zbadljivo in se razžaljena obrne od mene.
Vrstica 214:
Postanem zamišljen. Ta ženska družba mi nikakor ni ugajala. Bal sem se njiju upliva, bal se za blaginjo ljubeznjive grajščakinje, bal se za hišno zadovoljnost, bal se tudi sam za svoj mir. Saj sem vedel, da kar je danes nagnjenje, utegne postati jutri ljubav; a da ljubav do te ženske ne bi blagoslova obrodila, slutil sem z neko nagonsko gotovostjo.
{{prelom strani}}
To svojo skrb, razume se, da ne skrbi za lastni mir, odkril sem tudi grajščaku. On je bil z menoj enakega mnenja, a pri svoji blagosti in milosrčnosti se ni upal odpovedati sorodnicama gostoljubnosti. »Vzpričo spomina na nepozabnega mi brata, katerega sem srčno ljubil,« rekel je grajščak, »ne morem biti neprijazen njegovi obitelji. Svakinja je bila po zimi hudo bolna; zdravniki so ji jako priporočali, da bi preživela poletje na kmetih. A kako bi si mogla ubožica privoščiti letovišče s primerno borno pokojnino? Obljubil sem ji, da sme bivati pri nas celo poletje, tedaj najmanj še tri mesece. Ker jo življenje pri nas nič ne stane, lahko potem poravna stroške, katere je imela zaradi bolezni, in s katerimi je še na dolgu. Dobiček ima tedaj dvojen. Videla bi se mi kruta brezsrčnost, da bi ji odtegnil sedaj kar hipoma to dobroto.«
Vrstica 227:
Grajščak in jaz sva jo pa tudi manj ko mogoče puščala v družbi obeh sorodnic. Eden naju je vedno prežal in o pravem času prestrezal vsako nespametno in pretirano govorjenje stare gospe. In to je bolj, nego vsako zdravilo, pomoglo, da se je povračevalo v grajščakinjino dušo ravnovesje.
Zvita starka pa je kmalu uganila naju namene. Razumela je, da nočeva bolnice prepuščati njenemu uplivu. Bila je vidno razžaljena, a na-me posebno huda. Dražila in zbadala me je o vsaki priliki; in ker se naju nazori niso prav nič skladali, pričkala sva se vedno. Časih bi bilo prišlo celó do razpora, ako ne bi bila Hortenzija, nje hči, prihitevala v takih hipcih na pomoč. Ona je znala v vsakem slučaju hipoma najti pravo besedo, da je naju pogovor ali pretrgala, ali pa {{prelom strani}} spravila v drug tir. Zato pa mi je potem mati dala čutiti svojo odklonjenost s strupenimi pogledi. In pogledi človeka lehko bolj razžalijo, nego najpikrejše besede, in takovi so bili njeni. Jaz bi se bil tudi razljutil do živega, ako bi ona ne bila mati tako krasni in modri hčeri. Vedno bolj sem se prepričeval, da je Hortenzija neprecenljiv biser, sodeč jo po nje duševnih in telesnih lastnostih. V trenotju je pravo zadela; kakó dostojno je bilo nje obnašanje, kakó je znala z vsakim človekom primerno občevati; bila je uljudna, postrežna, z Olgo posebno skrbna in ljubezniva. Jaz sem se ji časih čudil in sebi na tihem očital, da sem jo bil obsodil prvi trenotek tako krivično. Koketka celó ni bila, kakor sem menil. Z menoj, edinim neoženjencem, s katerim je sedaj občevala in ki sem vrhu tega vedno bolj izgubival glavo zanjo, z menoj ni bila ni za trohico prijaznejša, nego z drugimi. Da-li ni slutila, kakó mi prija, še več, kako sem ji srčno naklonjen? — Gotovo je to vedela; kajti vsaka ženska ugane takoj, ako je ljubljena, ni ji treba praviti.
Sicer pa sem skrbno čuval svojo srčno skrivnost. Edino, kar bi me bilo utegnilo ovaditi, bili so menda moji pogledi. Usta so molčala; svoje obnašanje sem uravnal po strogih načelih običaja; ali so se pa tudi moje oči držale tega pravila, tega si nisem bil v svesti. Preveč čarov sem zapazoval na njej, preveč me je mamila nje bližina, nje glas, nje lepota, nego da se ne bi odsevala v mojem pogledu navdušenost in razburjenost. Toda naj si je bilo kakorkoli, ona se zame ni brigala več, nego kolikor so zahtevale uljudnost in razmere. Tudi nihče drug ni kazal, da sumi, kaj se v meni godi. Nosil sem tedaj sam v sebi zaklenjen svoj pekel in svoj raj. Tešil sem se samo z mislijo, da Hortenzija nikogar druzega ne ljubi. Na to pomenljivo tolažbo sem opiral svoje nadeje.
Časih me je pa vendar mučil dvom, je-li nje srce še svobodno. Ona, tako lepa, tako duhovita in tudi ne premlada — imela je štiriindvajset let — da bi še ne ljubila? — Kaj sem znal o njeni preteklosti, kaj o njenem znanju v mestu, kjer je doslej živela? — Opazoval sem jo časih ostro, ali bi našel v njenemu obrazu kako znamenje njene notranjosti. Toda naj sem se še toliko trudil, njen obraz mi je bil in mi je ostal knjiga, pisana v neznanem jeziku. Na njem nisem našel niti znakov onega blaženega bleska, ki obseva obraz ljubečega človeka; onega skrivnostnega ognja, ki razodevno gori za zenicami zaljubljenčevimi. Morda, sklepal sem pri sebi, da je kdaj ljubila; a da je sedaj nje srce prosto, tega sem bil gotov. In oklenil sem se te misli ter pričakoval največ od bodočnosti.
{{prelom strani}}
Grajščak, grajščakinja, Hortenzija in jaz smo sedeli pred grajščino v zaupnem pogovoru. Bil je tu prijazen, prostoren kolobar, svetel in zračen, posut z drobnim peskom, obdan z gredicami najžlahtnejših cvetic, okrašen s hladnim, visoko švigajočim vodometom in z dragocenimi kipi, katerih vsaki je predstavljal podobo iz bajeslovja. Tu smo navadno sedevali dopoldne, ko je bila še rosa po trati in po vejah gosto zaraščenega gaja. Ta gaj je kakor zelena trdnjava obdajal ukusno postavljeni gradič.
Vrstica 240:
Srce mi začne biti. Uprem vanjo svoj pogled, željno iščoč njenega očesa. Ni mi bilo več prestati. Sedaj, naj velja kar hoče, sedaj naj ji moje oko svobodno odkrije, kaj je ona meni.
{{prelom strani}}
A zastonj sem prežal, da bi ujel enega njenih pogledov; nje oči so se ozirale na vse kraje, le name ne. Ko takó prežim, izpreminjajoč barve na licu vzpričo vihre, ki je v meni nastala, zdi se mi, kakor da se nje oči milo in željno vedno in vedno obračajo na grajščaka. Jaz zadrgetam osuplosti in zavzetja. Kaj bi to pomenjalo? —
Vrstica 261:
Grajščakinja obledi. Mirni izraz njenega lica mahoma izgine; skrivna groza se ji razodene iz preplašenih očij.
Jaz se zganem, kakor bi se vzbudil iz težkega sna. Začnem pazljivo poslušati. O čem se zopet tu govori? — Ali se je ta ženska zaklela, Olgo pogubiti? Po napornem prizadevanju sem bil komaj dosegel, da se je vsaj nekoliko upokojila grajščakinjina nevarna razdraženost; {{prelom strani}} a da bi jo sedaj zopet kdo pahnil v nesrečo z neprevidnim govorjenjem? — Kajti gotova nesreča bi bila sedaj, ako bi se ji povrnilo prejšnje duševno stanje. Ali nismo vsaki dan pričakovali važnega dogodka?
Togota me je prijela. Saj moj duh itak ni bil v pravilnem stanju, a sedaj mi je očividno draženje stare gospe razvnelo kri popolnoma. v Ze sem imel na jeziku rezko opazko, s katero sem hotel gospej očitati nje lahkomiselno ravnanje, ko me Hortenzija prehiti.
Vrstica 280:
»Ali so ti otroci tako ljubi, Hortenzija?« pozveduje grajščak z vznesenim glasom. Bil je vedno presrečen, če se je menilo o njegovem bodočem zarodniku.
{{prelom strani}}
»Pa še kako; v mestu imam celi dan otroke okolo sebe,« odgovori Hortenzija z žarečim licem, in nje pogled se zopet ustavi s posebnim izrazom na grajščaku. Trajalo je to samo trenotek, a jaz sem ga zapazil, in ogenj ljubosumnosti mi je zopet šinil skozi žile.
Vrstica 299:
»Takoj pridem,« rečem in vržem hlastno od sebe domačo suknjo, da jo zamenim z drugo. »Le hitite h gospej, pa da mi ondi ne tožite in ne javkate!«
{{prelom strani}}
Ta hip sem čutil v sebi drugega človeka. Česar nista mogla doseči pamet in volja, dosegel je opomin dolžnosti, ki me je čakala. Postal sem trezen, miren, podjeten; pozabil sem v trenotju sebe, Hortenzijo, ves svet. Mislil sem samo na svojo dolžnost, katero sem hotel vestno, častno zvršiti.
Vrstica 317:
Hortenzija zapre omaro in se približa grajščakinji. Z ljubečo roko ji poravna blazino in pogleda odejo. »Bog te čuvaj, Olga,« reče potem mehko, »na veselo svidanje!« Nje glas se mi je zdel negotov, nje lice se mi je videlo bledo, presunjeno. Bila je videti kakor podoba angelja tolažbe. Hlastno se obrnem od nje in metem žličico po kozarcu, kamor sem bil vsul prašek, namenjen grajščakinji. Zbal sem se zopet nje vpliva; a le sedaj, le sedaj ne smem izgubiti dušnega ravnotežja!
{{prelom strani}}
Hortenzija že prijemlje za ključalnico, da bi odšla, ko se brž proti njej obrnem. »Gospodična,« rečem resno in še vedno metem prašek, »ako bi potreboval kake posebne pomoči, ali smem prositi vaše? Vaša mirnost in razumnost sta neprecenljivi lastnosti za resne slučaje. V hiši ne poznam sicer človeka, do katerega naj bi se obrnil. Prosim, da mi pošljete kuharico; ona mora z menoj čuvati.
Vrstica 335:
»Bog nebeški! ne vpijte toliko, gospodič,« reče stara gospa z razdraženim glasom in si z rokama maši ušesa. »Ali hočete vzbuditi vso soseščino, da se bi vam prišla poklanjat?«
{{prelom strani}}
»Kako se pa materi, dragi Olgi godi? Ali ni več v nevarnosti?« povprašuje Hortenzija z negotovim glasom, in nje roke, — držala je otroka — se ji močno tresejo.
Vrstica 351:
Za trenotek se oddaljim od njiju, da pogledam, kako so ravnali z otrokom. Ko se zopet obrnem, bili sta izginili obedve, mati in hči.
{{prelom strani}}
Bilo je istega dne proti večeru. Popoldne sem bil pospal nekaj časa, da sem poravnal nekoliko, kar sem bil črez noč zamudil, potem pa sem šel v gaj na izprehod. Glava mi je bila nekoliko težka od prebujene noči; od skrbij, nemira in razdraženosti. Pričakoval sem si dobrega učinka od svežega večernega zraka.
Vrstica 358:
Za skritim grmičem v najbolj zapuščenem delu gaja, je stala samotna klop. Tu sedem in čakam, da bode čas za večerjo.
Mrak se je delal. Zvezda za zvezdo se je užigala, in mesec, kakor droben srebrn polobroček, je stopal na nebo. Mirno in tiho je bilo krog mene, mir in ona svečana tihota, ki vabita k sanjarstvu in {{prelom strani}} nudita k premišljevanju. Bilo mi je tako lehko pri srcu. Videl sem danes okoli sebe samo zadovoljne, vesele obraze. Ljubeznivemu grajskemu paru se je z novorojencem pomnožila in utrdila zakonska sreča. Zdelo se mi je, kakor da sem tudi jaz nekoliko pomogel do te občne zadovoljnosti; vsaj zavest mi je pravila, da sem storil svojo dolžnost.
Moj duh je bil vzpričo tega takó lehak, čutil sem se takó zadovoljnega! A ravno zato, ker me sedaj ni več vznemirjala nobena skrb, je prišlo zopet srce na površino mojega žitja. Tu v samoti, v pokoju tihe prirode so se oglašala zopet čustva moje skrivne ljubezni do Hortenzije, oglašala se nestrpno, burno, kakor nikoli poprej. Da so Hortenziji lastne vse ženske popolnosti, prepričeval sem se dan za dnem bolj; a da ima ona tudi mehko, čuteče srce, da je tako dovzetna za tuje nezgode in trpljenje, tega ne bi bil nikoli veroval. Šele danes sem se bil tega prepričal. Če pa s sorodnico takó iskreno sočustvuje, kako bode šele z ljubečim soprogom, ako ga bode kdaj imela, o čemer ni dvomiti. — »Oh, od nje biti ljubljen, to bi bila slast, sreča!« željno vzdahnem.
Vrstica 369:
In bila je res ona, toda ne sama. Živahno, a z zamolklim glasom je z nekom govorila. Tudi drugo osebo sem po glasu kmalu spoznal; bila je nje mati. Jaz zadržujem sapo. Kakor rad bi bil v tem trenotju s Hortenzijo govoril, tako neljuba mi je bila pričujočnost njene matere. Želel sem, da me ne bi zapazili, kar je bilo upati vzpričo precejšnje tmine.
{{prelom strani}}
Vedno bliže sta prihajali. Pa kaj sta med seboj imeli, da sta se takó razdraženo pomenkovali? Zdelo se mi je, kakor da bi se pričkali. Da bi se onedve pričkali, one, med katerima je vedno vladalo blago, ganljivo soglasje v ljubezni in spoštovanju? — Zdelo se mi je to nemogoče. Nehotè nategnem ušesa, da bi ulovil katero besedo; moja radovednost in osuplost sta bili preveliki. In res, ulovil sem nekaj, dasi je bilo zmedeno in nejasno, kar sem razumel.
Vrstica 389:
Ko ju dospejem, ležala je gospa na obrazu in bridko ječala, Hortenzija pa se je zastonj trudila, da bi jo izvlekla. Hitim ji na pomoč. Ko me Hortenzija zagleda, glasno vzklikne; a nje vzklik ni bil znamenje prijetne osuplosti, temveč tajne groze.
{{prelom strani}}
»Odkod pa ste vi tako nenadoma sem prišli, kakor da bi bili padli iz oblakov?« reče z glasom, ki je hotel, biti šaljiv, v resnici pa je izraževal nemir in nezadovoljnost.
Vrstica 405:
Jaz ji vlijem pomirjajočih kapljic. Po njih užitku se pomiri in zadremlje. A ko se po kratkem, nemirnem spanju vzbudi, ponovi se ji živčni napad. Ta njena razburjenost je trajala celo noč.
{{prelom strani}}
Grajščak je zdvajal. »Izgubil jo bodem,« klical je obupno. »Ako je ne bi toliko ljubil, bi morda živela. Taki žive, za katere se nihče ne briga! Videti je, kakor da ima svojeglavna in brezsrčna smrt največje veselje, da sega po življenju onih, ki umirajoč s sabo odnašajo tudi drugih življenje, drugih srce!«
Vrstica 413:
Mene sedaj nikoli ni pogledala v obraz; a zato sem jo jaz tem ostreje opazoval, toda z drugimi čustvi nego nekdaj.
{{prelom strani}}
Tretji dan je bil prešel, odkar je grajščak pisal po strežnico, a te le še ni bilo. Četrti večer se že nisem mogel držati pokonci od utrujenosti. Tri noči nisem bil zatisnil očesa; one posamezne urice, ki sem si jih med dnem prikradel za počitek, niso zadostovale upehanemu duhu in životu. Oči so mi lezle vkup, po životu sem pa imel čut, kakor da so mi vsi udje polomljeni.
Vrstica 431:
»Ako gospod doktor dovoli,« oglasi se takoj Hortenzija s svojim najpohlevnejšim, a zato tem čarobnejšim glasom, »prevzamem jaz srčno rada to nalogo. Mamici je danes že mnogo bolje; dovolj bode, ako zdaj pa zdaj pogledam k njej.«
{{prelom strani}}
»Ti, Hortenzija, ti bi hotela žrtvovati celo noč moji Olgi?« vzklikne veselo grajščak. »Res, ti si jedina v tej hiši, ki ti moremo z mirnim srcem izročiti bolnico. Zvesta prijateljica velja deset plačanih strežnic; kaj ne da, gospod doktor?«
Vrstica 451:
»Torej ne jedne kapljice več, ne jedne manj?« vpraša ona s poudarkom. »Ali bi pomota imela hude nasledke?«
»Smrt,« rečem nehotè in se še jedenkrat ozrem na-njo. Tudi zdaj sem strepetal, a ne več od lastnih občutkov, temveč od strahu in nemira. Kakor bi se bliskalo, je švigalo v njenih očeh nekaj neprijetnega, {{prelom strani}} nekaj prikritega. Najraje bi jo bil prosil, da odide. A tega zdaj nisem mogel več storiti brez razžalitve.
Popolnoma oblečen se vržem na blazino. Oči so se mi takoj krčevito zatisnile, a moj duh dolgo ni mogel najti pokoja. Najčudnejše in najtemnejše misli so se mi podile po glavi. Bil sem silno vznemirjen; dolgo nisem mogel zaspati. Naposled vender zaspim.
Vrstica 474:
Jeden trenotek, in ni je bilo v sobi.
{{prelom strani}}
Bil je tudi skrajnji čas. Grajščakinja se vzbudi in osuplo povprašuje za Hortenzijo. Z majhno lažjo opravičim Hortenzijino odsotnost in svojo navzočnost.
Vrstica 491:
V hiši se je začulo ropotanje; vstajala je družina. Skoro pride kuharica z juho za bolnico.
Nisem imel več časa premišljevati. Sedem k mizi in hlastno napišem na vizitnico: »Po tem, kar se je nocoj prigodilo, Vam svetujem, {{prelom strani}} da z materjo zapustite čim preje hišo svojih sorodnikov. Ako bi se temu ustavljali, bi bil prisiljen, izročiti vso stvar sodišču.«
Kmalu potem stopi kuharica v sobo in z njo strežnica. Ravno je bila dospela z vlakom. No, vsaj jeden svetel žarek v tej temoti in neugodnosti, mislim pri sebi in vzdahnem olajšan. Kuharici dam pismo z naročilom, naj je čim preje izroči gospodični Hortenziji. Greni leč in prosim, da se me ne bi motilo, če bi tudi spal do drugega dne.
Vrstica 513:
Predno je preteklo štirinajst dnij, je bila, grajščakinja že popolnoma zdrava. Bila je zdravejša, nego kdaj, in nje lice, katero je sreče žarelo, bilo je še milejše, nego preje.
{{prelom strani}}
Jaz sem se vrnil zopet na svoj dom. Kako srečen, kako mladosten po mišljenju in čutenju sem bil odpotoval pred šestimi tedni, obetajoč si od tega prebitka najboljši učinek duhu in telesu; a kakšen sem se povrnil! Bolehen, malodušen, pobit, nezaupen, skoz in skoz neveren, in vse to samo vzpričo prestanih prevar in bridkostij.
| |||