Lepi Tonček: Razlika med redakcijama

 

V teh besedah je tičalo precéj samohvale.

»Uj, strinka, vi preveč slabo mislite in sodite! Kaj bi bilo, ako bi bile vse zakonske žene take, kakor pravite. Lejte...«

 

»Na Visokih Poljanah? Tako daleč?«

 

 

»Vprašam mater in jih prosim dovoljenja. Saj veste, da mi ni za trud, toda za zamujeni čas mi je. Tako dolgo se ne smem odtegniti od doma, ne da bi povedala materi.«

 

Hčerka zardi in še hitreje raztepava osehle grude, da se praši na obe strani.

»Pravijo, da te hoče zares snubiti. Všeč si mu, vé pa tudi, da te ne dobi prazne. Midva z očetom sva pa tudi spoznala, da bi ne bil napačen mož. Kaj se ti vendar zdi?«

 

 

»Nič! Kaj naj bi rekla: Mati so že itak mojih mislij, in očeta bi ne bilo treba dolgo pregovarjati.«

»Še hvaležna mi boš za moj dobri svèt. Oh, kaj boš že danes vse videla!«

 

Čim več znanih ljudij sta prešla, tem bolj je bila Mar­jetica nevoljna nase; vest ji je očitala, ker je sodila prej ne­katere znance preslabo, sedaj je pa videla, da so že davno pred njo na pravi poti. In modrejša je bila precèj, češ: »Ne sodi nikogar!« Včasih ob nedeljah popoldne je zgrešila tega in onega pri službi božji, kar jo je neprijetno ganilo, da je dejala sama sebi: Toliko časa bi si pa že utrgal, da bi prišel v cerkev. Sedaj jih je pa prosila v srcu odpuščanja, ker ji je bilo prejasno, da sobili morda še pred njo na boljšem potu kakor ona, da so si pridobili več zaslug za izveliČanje svojih duš.

 

 

»Preveč si se otovoril, Janez! — Pretežko neseš«, ogovori ga Marijanka zavidljiva, ker se ne more ž njim meriti.

 

 

»Ti lahko in pa — sedaj, ko ti je umrla.«

 

Naposled prispé ves moker tudi malinar Janez in zavali svinjski boh k oltarju. Za hip umolkne molitev, ženska pri oltarju se široko nasmehne in celó Tonček pogleda nenavadni dar. Malinar se obriše, globoko se oddahne ter pade na kolena k drugim. Marjetica si ogleda navzoče in z veseljem spozna mnogo znancev, še več vidi pa ptujcev. Sv. Ana je v stični treh župnij, in zato so spoznavalci Tončkovi prihiteli v tolikem številu v samotno gorovje.

Ko precéj časa nihče več ne prispé in se je lahko slutilo, da ne pride nihče več ali vsaj mnogo ne, in so bili ljudje že utrujeni, plane Tonček kvišku, obrne se in pozdravi ljudi:

 

 

»Vi ste moji!«

Razpel je roki široko, kakor bi želel ob­jeti vso množico ter jo pritisniti na svoje ve­liko, svoje izvoljence ljubeče srcé.

 

Marjetica se ni bila nadejala, da se bo za­mudila tako dolgo. Spomnila se je dóma in zbala očeta, kateri še o vsem ni nič vedel. Zato je nevoljna priganjala Marijanko, kateri se pa ni mudilo še prav nič. Tu ji je pomogel iz zadrege Tonček sam, ki je glasno zaklical:

 

 

Tonček izgine v zakristijo, ljudje pa zašumé in se usujejo iz cerkve. Hiteli so v oddaljena sela že lačni in žejni. Mnogim je sicer dejala vest, da so ravnali napačno, ko so šli za tem neznanim človekom, a tolažili so se s tem, da so videli in tudi sami dosegli svetost, kakoršne se ne morejo nikdar naučiti od duhovnikov. Kateri duhovnik neki je tako ubožen, tako slabo oblečen, tako oster proti samemu sebi, tako vnet za pokoro in za pravo svetost, kakor ta mož?

 

Gori pri Sveti Ani pa ni bilo več sledú one svetosti, ki se je šopirila pred dobro uro. Lepi Tonček se je norčeval iz bebastega ljudstva ter s svojimi osebami uganjal razne burke, katere so bile vredne hčerke pekla. Res, peklo je bilo poslalo »svetega Tončka«, da je motil ljudstvo, kvaro delal sveti veri, jemal duhovščini veljavo, nasprotnikom pa dajal priliko za zaničevanje prave pobožnosti. <p align=right>(Dalje.)</p>

== IV. ==

 

 

Stari se globoko oddahne in pozdravi du­hovnika.

»Še ste junak, Petáč! Mislil sem, da ga ne bodete. Kje imate pa fanta, ker se vi s tem ukvarjate?«

 

 

»Pa menda vendar še ne misliš zares iz­preči?«

»Zares! Gospod Valentin so dejali, da prav storim.«

 

Deklica zardi še bolj in pobesi oči zaradi prekočljivega vprašanja.

 

 

»Vi, ljudje, vi ste se še malo ženili, tako vam pravim. Kdaj so še pri snubitvi ugibali o peklu in nebesih? Če bodeta prav živela, prideta v nebesa, ako pa ne, sta pogubljena. Tako je bilo in bo. Ako nam nečete dati púnice, ako imate že drugega, ako smo vam premalo, po­vejte nam naravnost, zakaj nismo se vam prišli ponujat. O svetniku pa molčite, nobeden vam tega ne pové, niti sv. Ureh niti Urban.«

== V. ==

 

 

Zlasti naše kmečko ljudstvo je pobožno, zraven pa pošteno in preprosto. Misli, da je ves svet dober in pošten; nikogar ne sodi slabo, vsakomur le prerado zaupa. Prav to narodovo stran zlorabljajo dostikrat prekanjenci in si jo obračajo v korist. Tak prekanjenec je bil lepi Tonček.

Svetnika ni motila nobena stvar, molil je in blagoslavljal ljudi, delajoč velik latinski križ vsakemu nad glavo. Ko ni prišel nobeden več, odloži knjigo in pogleda darove. Odlikovala se je zlasti rjuha z denarjem, zató je bil posebno vesel. Nato nagovori množico, ki je čepela in klečala po travi, približno tako kakor pri sveti Ani, le da je šel še korak dalje ter pozval mno­žico, rekoč:

 

 

Pohlep za blagom je udušil vse druge ob­čutke. Pozabil je celó na svojo varnost. Pomislil ni, da čim več ljudij bo prihajalo za njim, tem prej ga zaloté zasledovalci in preganjalci. Videl je le denar in blago in poleg tega množico vanj zaverovano, s katero stori, kar hoče, katero lahko ovije okoli prsta, ker gre tako slepo za njim.

 

»Res je, pa vendar, kako je bilo?«

Gospod prime Petáča za roko in ga prisili, da sede, ker je pila ravno odvalila desko.

 

 

Stvar mu je bila čim dalje jasnejša. Naslednjo nedeljo je imel najlepšo priliko prepričati se, da med njegovimi ovčkami nikakor ni vse v redu. Prej je bila ob nedeljah njegova izpovednica vedno polna, v cerkvi je bilo vedno dôkaj ljudij, popoldne se je kar trlo ženskih, ki so molile rožni venec ali pa križev pot: a sedaj je bilo malone vse prazno. To ni brez vzroka. Sedaj mu je bilo vse jasno, jasno tudi, kaj bo, ako pojde tako naprej. <p align=right>(Dalje.)</p>

Da bi pozvedel resnico, šel je gospod Va­lentin v ponedeljek k Molčinovim. »Marjetica je bila doslej vedno pametna in poštena, ta mi bo pač najbolj naravnost povedala, kaj se godi.« Tako si je mislil duhovnik in korakal polagoma po polju. »Čuden svet«, rekel je večkrat sam sebi: »Sedaj se pritožujemo, da so ljudje pre­počasni in premlačni za dobro stvar, sedaj zopet, da imajo napačno gorečnost; sedaj imajo pre­malo vere, sedaj so zopet lahkoverni. Zares, človek tako rad udari na to ali ono stran, a pravo sredo, kjer je resnica in krepost, to za­dene tako težko. Ej, slabi smo, slabi! Potrpeti treba pa delati neustrašeno po vesti za bla­ginjo bližnjikovo.« Tako se je tolažil vrli du­hovnik, ki je ves gorel za svoj stan, kateremu jedina sreča je bila ta, da je videl srečnega svo­jega bližnjika.

 

 

»Nič ni bilo nepoštenega, nič hudega ni storila moja hči«, potegne se zanjo mati, ko zbere svoje misli.

Marjetica zbeži, da se izogne nevarnosti, iz­dati skrivnost ter prelomiti obljubo. Sedaj je nadaljevala mati:

 

 

»Če je res kaj božjega strahú v tebi, odgovôri, zakaj sklicuješ ljudi semkaj v te samotne kraje!«

Tonček je bil v zadregi. Ni vedel, ali bi odgovoril, ali bi molčal. Pamet mu je rekla, da je bolje molčati, kakor ziniti kaj neumnega. In molčal je ter gledal navidezno miren predse.

 

 

»Poberi se!« zatuli množica.

Gospod Valentin je bil grozno iznenajen, zakaj ni se nadejal, da je ljudstvo že tako zbes­nelo.

 

 

Janezov malin na Bistrici je veliko poslopje na samoti, ležeče daleč od okrajne ceste in ob­činske poti. Po ozkem kolniku se pride od ma­lina na občinsko pot, dve ali tri steze držé v stranske vasi. V malin prihajajo ljudje največ po opravkih, sicer malokdo zaide vanj. Pri slo­kem Janezu se je oglasil največkrat naš Tonček. Janez mu je bil zvest, vrh tega tudi radodaren. V malinu je bil Tonček varnejši, kakor po drugih seliščih, kjer bi prihajanje in odhajanje ljudij vzbujalo pozornost.

 

»Kaj se ti tako mudi, deklica? Pojdimo skupaj, da bo večja druščina«, reče mlajši in se odurno zasmeje.

Na Molčinovem so bili kaj vznemirjeni, ker Marjetice lako dolgo ni bilo; Molčina, on in ona, sta si očitala, da premalo pazita nanjo, in drug drugemu sta si oponašala, da ji dajeta potuho. Zadnjo besedo je rekla odločna Molči­nova mati, ki je dejala, da se ni bati za hčer, saj je dosti pametna in tudi ni šla v nikako nevarnost. Vendar žena ni mogla zaspati zaradi dušnega nemira, in ko potrka ob jednajstih Mar­jetica na duri, gre ji hipoma odpirat. Oh, kako se prestraši vse premočene in premrazene hčerke, ki je stala pred njo! Groza je bilo mater, ko je slišala o hčerinem begu, tresla se je s hčerjo vred po vsem životu. Česar ji niso dopovedale besede duhovnikove, sedaj ji je bilo mahoma jasno, da ni bilo nikakor prav puščati mlado hčer samo med nepoznane ljudi. Kako lahko se zapravi poštenje in življenje! In kdo bi bil kriv take nesreče? Mati, ki bi morala biti dovolj pametna in voditi svojo hčer, ne pa trmasto nasprotovati možu.

 

 

»Marjetica, Marjetica!« jo pokliče mati, ki je prišla k hčerini postelji in našla razmetano njeno odejo. Odene jo, in hči kmalu zopet zaspi.

 

Tako hitro premeni ljudstvo svoje misli, tako naglo se zapravi njegova milost. <p align=right>(Dalje.)</p>

== VII. ==

 

Ker je gospodinja mislila, da je človek bolj s kmetov, kakor pa iz mesta, dobila je kmalu poguma za tako vprašanje, zlasti, ker jo je silno priganjala radovednost.

 

 

»Mati«, začel je govoriti, »morda me niste še videli, slišali pa ste gotovo o meni. Jaz sem poklican, da oznanjujem pokoro in da kličem ljudi v samoto. Zato sem se namenil zidati velik samostan, kjer bodo imeli pribežališče vsi, ki hočejo obvarovati se zapeljivosti tega sveta in zapustiti posvetno imetje.«

 

Kaj bi pripovedovali podrobnosti dalje! Ton­ček je prišel v Molčinovo hišo in v njej je tudi ostal. — Ali bi ga bili mogli vreči iz hiše? Tukaj je molil z razprostrtimi rokami, vzdihoval, točil solze, imel bič v roki, in ljudje, najbolj pa domaČi, so ga hodili gledat. Nikomur ni branil, še prijazno jih je pozdravljal in večkrat nagovoril mnogo slajše kakor dobri gospod župnik sam.

Sedaj je bila za Marjetico lepa prilika, da zvé, za kateri stan je od Boga namenjena. In vendar ni vprašala. Čudno ji je bilo v srcu vpričo tega človeka. Če je pogledala v njegov obraz, stresniia se je, ne vedoč, zakaj. A toliko ji je bilo jasno, da je ta mož lep, jako lep, da ji je celó nekako všeč. In ta pogled! Ne, ne, ne smeš se ozirati vanj, rekla ji je vest. Ne­mirna je bilo silno, omahovala sedaj na to, sedaj na ono stran, zlasti mučno ji je bilo zvečer ob shodih. Ali naj bi molila, ali bi mislila na svoj stan ali pa želela, da bi Tonček čim najpreje odšel, od koder je prišel? Saj je bilo res neumevno, da ostaja v hiši, kjer nima nobe­nega opravka.

 

 

<p align=center>(Konec.)</p>

== VIII. ==

 

Naš junak je slutil, da se zbirajo nad njim pogubni oblaki, da posebno kapelan Šarabon ne bo miroval sedaj, ko se je pokazal ljudem v cerkvi očitno. Čutil je med potoma, ko je šel iz cerkve k Molčinovim, da veje po dolini druga sapa, zakaj nikdo mu ni hotel izkazovati takih častij, kakoršnih je bil vajen na shodih. Ljudje so se mu umikali in za njim šepetali; za njegovega prijatelja in pristaša se ni po­kazal nihče. Zato je bila njegova jedina nada še Molčinova hiša, kakor tudi malinar, Marijanka in še nekaj drugih zanesljivih duš.

Pač res ni miroval gospod kapelan. »Tega počenjanja mora biti tukaj konec«, zaklice sam sebi, ko pride po dopoldanskem svetem opra­vilu v župnišče, svest si svoje dolžnosti.

 

Marjetica, ki je bila blizu vrat, uide urno iz sobe in steče po stopnicah. Pred hišo pa za­gleda trop fantov in se jih ustraši tako, da prihiti zopet nazaj, povedat očetu in materi, kaj je spodaj.

 

 

Tončku se posveti v glavi, kaj je udarilo nanj, ko zagleda pred hišo toliko tropo fantov. Videl je, da je upor brezuspešen in je najpametneje, udati se usodi. Sedaj pa stopi drug fant iz vrste — Marjetica, ki je gledala skozi okno, spoznala je takoj Petáčevega Lukca —, in zakliče: »Fantje, v vrsto!« in začne korakati pred četo. Četa vzame Tončka v sredo, Lukec zakliče: »Naprej!« in vsa truma jo udari od Molčinove hiše po kolovozu proti vasi Zagričju, kjer gre mimo velika cesta:

Duhoviti in ob jednem nekoliko preprosti in drzni način, s katerim so spravili Tončka iz bistriške doline, razvedel se je hitro daleč na okrog. Zvedelo je o njem tudi sodišče. Ven­dar ni bilo pravega povoda, da bi bila segla svetna oblast v to pol sitno, pol neumno stvar.

 

 

Ljudje se naposled privadijo tudi hudih novic. Zato ta novica ni iznenadila Bistričanov, saj so bili že slišali, da iščejo Tončka orožniki.

 

»Samo to se mi zdi nerodno, ker bodo ljudje veliko govorili in klatili.«

»Stari ste in izkušeni, vi veste, da bi ljudje malo govorili, ako bi govorili samo resnico.«