Dušne borbe: Razlika med redakcijama

Dolgo je tako zrla v daljavo, kakor v nekaj utopljena; nato pa je nenadoma vzdrgetala, kakor da se je splašila lastnih misli, in lahno vzdihnivši, je zopet mehanično prijela za delo.

 

 

Omožila se je bila pred desetimi leti s profesorjem, katerega je preje komaj po imenu poznala; bil je več kot dvakrat starejši od nje. Kako je prišlo do te možitve, sama ni prav vedela. Matere ni imela, in nje oče, višji uradnik, ni ničesar nujneje želel, nego da se čim preje iznebi hčere, katera mu je bila že nadležna poleg vse ljubezni, ki ga je nanjo vezala. Priletni mož se je bil namreč na stare dni resno zagledal v svojo oskrbnico, vdovo srednjih let, ki mu je po njegove žene smrti oskrbovala hišo. Rad bi jo bil vzel v zakon; toda bil je še toliko obziren do dorasle hčere, da ni hotel dati hiši nove gospodinje, dokler je hči še v njej gospodinjila. Prepričan je bil, da bode ustreženo obema, ako hčer čim preje omoži. Ker je bila le-ta krasotica, ni bilo težko moža dobiti, dasi ni imela dote. Slučaj mu pride na pomoč. Na nekem letovišču se seznanita oče in hči z vseučiliškim profesorjem N. Petinštiridesetletnega moža, ki so ga sploh imeli za sovražnika ženskega spola, je očarala v tistem hipu nežna, preprosta, vendar pa toliko resna Feodora. Že nekaj let si je mož mučil možgane z vprašanjem, ali ne bi storil prav, ko bi si izbral družico. Kot samcu mu je delalo življenje mnogo neprijetnosti in skrbi, in resno se jih je želel otresti. Toda ker je le malo zahajal v družbo, zlasti v žensko družbo, se mu ni bila doslej ponudila nobena ugodna prilika.

Feodora pa je že dolgo čutila, da je odveč v očetovi hiši. Poleg tega se je zgražala, kadar je pomislila, da bi kdaj morala ono žensko imenovati mater, ki je bila dozdaj pod njo. Nje srce je bilo prosto, profesor čislan mož, in tako se ni prav nič ustavljala tej snubitvi. Najbolj seveda je s tem ustregla očetu; ali pa ona ljubi bodočega svojega soproga, ali ne, zato se oče ni brigal; ona je privolila, in to je bila poglavitna stvar.

 

 

Ta medsebojna simpatija se mu je zdela najboljše jamstvo mirnega zakonskega življenja, kakršnega si je sam želel. In čas je pokazal, da se ni varal. Bil je presrečen z njo in trdno prepričan, da je tudi ona z njim. Videl jo je vselej prijazno, postrežljivo, milo; živela je samo zanj in za dom, delala čast njegovemu imenu, skratka: zadovoljevala ga je popolnoma. Nikoli mu ni prišlo na misel, da bi mlada žena morda zaklepala v prsih dušo, ki bi bila v nagibih, vzorih, željah in hrepenenju drugačna od njegove. Da iz globine njenega po-pogleda odseva žar samozatajevanja in resignacije, tega ni bil nikoli zapazil; da njena neumorna pridnost, ki je bila skoro strasti podobna, ni prihajala iz notranjega nagiba, iz samočistega deloljubja, ampak iz samosilja, češ, da bi si z delom in skrbmi prikrivala svojo dušno praznoto, o tem se učenemu zvezdoslovcu niti sanjalo ni. Dasi jo je ljubil, pa se je vendar premalo brigal zanjo, nego da bi mogel zapaziti neizmerno premagovanje in prikrivanje, ki je spremljalo vsako njeno zakonsko čednost. In vendar je bilo tako. Brez nagnjenosti do zakona, brez ljubezni do soproga, je bila sklenila zakonsko zvezo, ker so jo okoliščine k temu silile, ker ji je to svetovala pamet, ker je bila trudna življenja, dasi ga še ni bila prav nič užila. A pri vsem tem je bila navdihnjena s toliko srčno velikodušnostjo, da je hotela biti, da je morala biti vzorna žena. In bila je tudi, toda s kolikimi žrtvami.

 

Soprog, časti vreden mož in poštenjak od pete do glave, je menil da stori dovolj za njeno srečo, ako ji pusti popolno svobodo v gospodinjstvu; kar je ona storila, mu je bilo prav; kar je ona želela, se je moralo zgoditi. Naj ona po hiši gospodinji in gospodari, kupuje in zametuje, vse naj se zgodi, kakor ona hoče; samo njega naj ne nadleguje z vprašanji, samo nasvetov naj ne zahteva od njega. In kakor njiju vnanje, enako je bilo tudi njiju notranje življenje. Ljubil je ženo z ono skrbno prisrčnostjo, s katero ljubi oče svojo hčerko; toda ognjevitost in oduševljenost, slast in strast ljubezni so mu bile celo neznane reči. Njegovo srce je bilo že davno udano stari ljubimki: učenosti; žena je zavzemala v njem šele drugo mesto. Vsaki pojav ljubezni mu je bil zoprn, in kakršnokoli ljubkovanje se mu je videlo otročje in mehkužno.

Ko je Feodora izprevidela, da soproga nadleguje vsako prisrčno približevanje, ko se je prepričala, da se nje uloga na soprogovi strani bore malo razlikuje od uloge hišne oskrbnice, tedaj je zadušila polagoma valovanje svoje tenkočutne duše ter se je udala svoji usodi Odslej mu je bila samo to, kar je on želel: zvesta tovarišica in marljiva gospodinja; toda pri tem je nje duša odrevenela in nje srce okorelo.

 

 

Tako se je nekaj časa udajala zapeljivim slikam svoje razkošne domišljivosti. Kar se zdrzne in energično otrese zapeljivih podob. Četudi je srebala opojno blaženost iz teh mamljivih sanj, vendar se je šiloma vzdramila ter se odtrgala od tistih vabljivih prikazni. Vedela je, da mora biti zvesta soprogu, in mu je hotela tudi ostati. Četudi je zabredla včasih v mislih — v dejanju ne bi bila nikoli, ko bi se ji tudi prilika ponudila. Bila je sanjava, sentimentalna in se je sama sebi zdela nesrečna; toda poleg vsega tega je bila tudi razumna, blaga in pred vsem — poštena. V vseh istinitih in dozdevnih bridkostih sta ji bili prirojena krepost in poštenje v neizmerno tolažbo. Za nje hude notranje borbe je vedel samo Bog, in Bog odpušča. —

Profesorju se je zopet izvil nevoljen, težak vzdihljaj. Zopet si je brisal znojno glavo, mrmraje nekaj o nestrpni vročini.

 

 

Ko je Feodora prečitala pismo, se je ozrla na soproga, ki je zopet marljivo praskal s peresom po papirju. Skoro si ga ni upala motiti, a naposled reče bojazljivo: »Emerih, Franjo naju obišče.« —

»Pa vsaj še ne danes,« zagodrnja profesor, vidno preplašen, toda ne da bi se bil sklonil od knjige.

 

 

On ničesar ne odgovori; menda še čul ni njenih besed, a ona odide iz sobe.

==II.==

 

Mali Franjo je bil silno šibko in bolehno dete. Izgubivši očeta, še predno ga je dobro poznal, je postal še slabotnejši. Z očetovo smrtjo se je zrušila rodbine gmotna podpora, in pičla pokojnina materi ni dopuščala skrbeti za bolehnega otroka tako, kakor bi bila morala. A ker se nesreča najrajša tam vgnezdi, kjer je beda že nakopičena, je postal Franjo sirota tudi od materine strani, ravno ko je imel vstopiti v gimnazijo.

 

 

Narave je bil tihe, idealistične, otožne, kakršne so navadno mladi ljudje, ki nosijo v sebi kal smrti.

Ravno tako kratko in suhoparno mu je potem Emerih po tri ali štiri mesece pozneje odgovarjal.

 

 

Povedali smo, da je bil Franjo isti dan bratov gost. Kakor postane sobica, v kateri vlada neprijeten mrak, svetla in prijazna, ako se nenadoma ukrade vanjo žarek solnca skoz napol spuščeno zaveso, tako je postalo namah v krogu našega profesorja in njegove soproge živahno, veselo vsled Franjevega prihoda. Koliko je znal Franjo pripovedovati, koliko je imel pozvedavati! Kako veselo se je razlegal po sicer tihi obednici njegov krepki moški glas, spremljevan zdaj pa zdaj od iskrenega smeha!

Da se je bil Emerih močno postaral, je bil Franjo na prvi pogled spoznal, a da je njegova žena tako mlada in ljubka, v prvih trenotkih ni bil zapazil. Šele zdaj, ko je bil dlje časa v njeni družbi, ga je presenetil nje nežni, plemeniti obraz, omamilo njeno ljubeznivo in preprosto vedenje in ganila nje skrbnost in udanost do soproga, katerega hči je bila videti, ne žena. Občudoval jo je in obenem pomiloval. Je-li srečna z njim ? — Po videzu sodeč, bi bil dejal, da, a razum mu je pravil, da ni. Ni-li ona premlada, preživahna zanj ? Ni-li on preresen, premrtev zanjo? Taka vprašanja si je zastavljal sam.

 

 

Ta očitna njiju izprememba je vzbudila Emerihovo pozornost. Zapazivši njiju resna obraza, se je ustavil sredi živahnega razkladanja.

Profesor si poravna naočnike na nosu in skoz nje upre pogled na svojega brata. Nato reče vidno užaljen: »Tvoje dolgo bivanje v tujini ni ostalo brez vpliva, kakor vidim; tujina je ohladila gorko čuvstvo, ki si je nekdaj zame gojil.«

 

 

»Seveda mi je ustreženo, norček,« se smeje profesor. »Ali bi te bil sicer poprosil? — Kaj ne, Feodora, da ga tudi ti želiš čim dalje mogoče imeti v svoji bližini,« pristavi, obrnjen proti ženi, ki je hlastno pospravljala mizo, kakor da nima važnejšega in nujnejšega opravila.

 

Feodora, vedno pridna in skrbna gospodinja, se je zdaj odlikovala tem bolj v tej kreposti; vedno se je gibala. Da bi se s Franjem mudila, za to ji ni ostajalo časa. A čudno; za soproga ga je imela mnogo več, nego nekdaj. Venomer se je brigala zanj, se zanimala za njegove pogovore in mu stregla celo tedaj, ko ni bilo treba.

A pri tem je nje lice ovajalo tajno presunjenost, nje oko je gledalo plaho.

»Vidiš, Franjo, kako dobro je človeku, ako ima skrbno ženico,« se pohvali profesor, videč, kako ga neguje Feodora. »Kar se gmotnih skrbi tiče, ne zaostajam za najbolj razvajenim otrokom. Treba mi je samo izraziti željo, in miza je pokrita z meni najbolj priljubljenimi jedili; in kadar me obhaja spanje, zaprem oči in mirno zaspim; saj me ne tare nobena skrb. Svetujem ti, da bi se tudi ti skoro ozrl po pridni gospodinji. Nespameten vsaki mož, ki se ukvarja z vsakdanjimi malenkostmi in nadlogami, ako mu je duh ustvarjen za kaj višjega.«

»Jaz ne mislim na tvoja leta, temveč se oziram na njeno mladost, in mladost ima svoje pravice,« odgovori Franjo resnobno. »Povem ti tudi, Emerih,« nadaljuje navdušen, »da nisem kmalu videl tako pri-kupljive ženske, kakor je tvoja Feodora. Ona ni samo popolna v duševnem, temveč tudi v telesnem oziru. Ali ne vidiš, da je krasotica prve vrste?«

 

 

Franjo je bobnal nervozno po mizi, oko pa mu je nemirno krožilo sem in tja. Že je odpiral usta, da bi odgovoril; toda premisli se in ne reče ničesar.

 

Profesor olajšan vzdihne; saj je ona s svojim vstopom napravila konec čudnemu in, kakor se je njemu zdelo, nespametnemu razgovoru. Čemu se tudi brat vtika v njegove reči ?

==III.==

 

Na majhnem holmu, nekaj streljajev od sredine trga oddaljenem, stoji lična poletna hiša. Prosta nje vnanjost se silno razlikuje od drugih v stavbinskem oziru bogato izdelanih vil. Zato je niso tržani nazivali kakor druge gosposke hiše s prikupnim imenom vile, temveč jo samo imenovali profesorjevo hišo na holmu. Toda stanovniki te navidezno preproste, a silno prijazne in pripravne hiše so uživali najlepši razgled, katerega si more želeti najbolj razvajeno oko. »Z naše verande se vidi svet,« je rekel cesto z navdušenim glasom gospodar te hiše, kadar je nanesel govor na-njo. In skoro da ni pretiraval. Z onega holma se je odpiral presenečenim očem eden onih mamljivih prirodnih prizorov, ki se nam vidijo kakor nebeški smehljaji. In v tej hiši nahajamo zopet svoje znance kot goste profesorja Vidmarja.

 

 

Profesor Vidmar je bil za nekaj let starejši od Emeriha in nad trideset let vprežen v zakonski jarem. Ko se je oženil, je bil šele docent, in gotovo ne bi si bil upal ob svojih pičlih dohodkih ustanoviti rodbine, da mu ni njegova nevesta prinesla za doto še enkrat toliko tisočakov, kakor je štela let. Toda velika dota se redkokdaj druži z dragocenimi lastnostmi, katerih si vsaki ženin želi pri svoji nevesti; tako se je usoda tudi Vidmarjevi izvoljenki v marsičem izkazala mačeho. Bila je omejenega duha, neprijetne vnanjosti, domišljava in bahata do smešnosti; izbrala sije kot maloizobražena žena duhovitega, učenega moža za soproga, vedoč, da znamenitost enega in petičnost drugega pomoreta hiši in rodbini do slave.

Druga rojenka, štiriindvajsetletna Sidonija, četudi nelepa in malomodra, je imela vsaj dobro srce, in to je nekoliko poravnavalo neugodni vtisk njene osebe.

 

 

A pri vsem tem se ženini vendar niso oglašali. Mati se je radi tega čudom čudila. Saj je ona svojega sicer modrega, a v marsikaterem oziru neizkušenega soproga ulovila kar tako brez truda. Ogledovala si je hčer in se pri tem prepričala, da res ni privabljiva. Bila pa je toliko trdosrčna, da ji je očitala nelepoto lica in neprijetnost osebe sploh. A izprevideti ni hotela, da Sidonija ima le nje bledomlečnato polt, nje belkaste, tope oči, nje velika usta in nje čokasto postavo. »Da imam tako grdo hčer!« je tožila sama sebi; »po kom se je neki vrgla?« Pred drugimi pa jo je mileje sodila, češ: »Bledolična je še nekoliko in nerazvita, a to vse preide, kadar se omoži.« In z vkusnimi, bogatimi oblekami je napravila iz nje elegantno punco, da se včasih res ni dozdevala tako grda, kakršna je bila v resnici.

»Mati,« je odvrnila Sidonija, ki je bila že tudi izkušena v ljubezenskih rečeh, toda ne vsled lastne izkušnje, temveč po vzgledih drugih devojk, »čula sem vedno pripovedovati, da, kadar si hoče ženska pridobiti nagnjenje moža, katerega ljubi, se mu ne sme vsiljevati.«

 

 

Sidonija je nato osramočena in užaljena povesila glavo. Še nikoli ji mati ni tako pogostoma očitala nje nelepote, in še nikoli ni Sidonija sama tako živo obžalovala svoje grdosti kakor sedaj. Ves svoj denar bi bila dala za dvoje bistrih, milih oči, kakor so bile n. pr. Feodorine; saj je vedela, da s svojimi mrtvimi nikoli ne presune moškemu srca, nikoli ne bo mogla govoriti sladke, skrivnostne govorice hrepenenja in ljubezni.

In vedno bolj je postajala domača z njim, in vedno bolj je njegovo mirno, zaupno, preprosto vedenje odstranjevalo pomisleke in strahove, kateri so ji prej vznemirjali dušo. Vsled tega se je čutila presrečno, kakor še nikoli poprej. Nje zamišljeno, tožno lice je žarelo tihe zadovoljnosti, nje resnobne, sanjave oči so se iskrile včasih v mladostnem ognju. Prejšnja značilna resnost jo je bila zapustila; postala je zgovornejša, vedrejša, in to jo je silno pomlajalo. Delala je vtisk mladega dekleta, ki se šele zaveda, da je svet lep, da je življenje mamljivo.

 

 

Toda ni imelo dolgo tako ostati. Tudi Ervin je imel oči za mikavno Feodoro. On ni maral zakona. Bal se ga je kakor hude pokore. Svobodo prodati, imeti dolžnosti, kakršne zakon nalaga, to se mu je zdelo grozno. A dvoriti mlado, prikupno, omoženo ženo, ki ga ne more v škripce ujeti, to je bil njegov vzor od nekdaj. Prilika se mu je zdaj ponudila, da si željo izpolni. Najdragocenejši biser se mu je zdaj prikazal v dosego njegovih namenov, pa da ne bi segel po njem z obema rokama?

 

Ervinovo licemerstvo tudi Franju ni ostalo tajno. Z ostrim, podvojenim vidom, ki ga dajeta ljubezen in ljubosumnost, je spoznal takoj njegove podle namene. Ni se prestrašil. Saj je poznal čisto Feodorino dušo, a razsrdil se je bolj, nego je mislil. Ko je gledal, kako se prekanjeni volk, odet v nedolžno jagnetovo obleko, zatajuje in dobrika Feodori, mu je zavrela kri. V žepu je krčevito stiskal pest, kakor da bi se na maščevanje rotil. »Dokler bom jaz tu,« je dejal sam sebi, »ne oskruniš niti na videz nje čistega imena.«

In izginil je njegov navidezni pokoj. Strah, da bi Ervin v svoji drznosti ne provzročil soblazni, ljubosumnost, da si on upa zreti v Feodorine oči z drugim čuvstvom nego z navadnim, to dvoje, druženo s sočutjem, katero je občutil za Feodoro od prvih trenotkov, kar jo je bil spoznal, je zanetilo v njem mogočno, neutešno čutje, kakršno popada včasih zrelega človeka s povratkom domišljavosti in z novim razcvitanjem prve mladosti. Zastonj si je sam izkušal očitati nespametnost tega čuvstva, zastonj je sebi venomer ponavljal, da ne sme ljubiti Feodore tako, kakor želi njegovo srce, da bi bila pregreha v tem slučaju dvojna, ker ona ni samo zakonska žena, temveč tudi žena njegovega brata. »Oj, zakaj nisem brž takrat odpotoval, kakor sem bil sprva namenjen, ko sem bil spoznal nevarnost, ki me čaka!« si je očital. — »Pa zdaj odpotuj, še je čas!« mu je odvrnil glas vesti, mu je svetovala pamet. Toda kdaj se hladni razum in gorko čuvstvo ujemata? Kadar se začne modrovanje, ondi se navadno neha čuvstvovanje. A Franjevo skrito nagnjenje je šele prav poganjalo korenine, je bilo še v rasti, v razvitku; zato je preraščalo in ogluševalo takoj v kali notranje njegove dobre svete in modre ukrepe. Da bi zbežal iz njene bližine, za to ni imel več poguma. Saj se ni bila pridružila še nobena zlobna misel, nobeno nesmetno čuvstvo češčenju, ki je je gojil zanjo: želel jo je le gledati, želel le poslušati nje glas, želel bivati v nje bližini. Nikoli naj ona ne zve, kaj mu je ona, kakšnih nebes in kakšnega pekla izvor mu je ona. To si je sveto obetal ter se s slastjo vdajal čaru, ki je prihajal od nje mamljive osebe.

 

Da bi ona slutila, kaj se vrši v njegovi duši ? Ne, ni bilo mogoče! Samo vedežica bi bila mogla citati njegove občutke iz neprodirnih črt njegovega obraza.

 

 

Takšne so bile razmere v prijazni Vidmarjevi poletni hiši na holmu štirinajst dni potem, ko so se bili tjakaj preselili naši znanci iz mesta.

==IV.==

 

Pahalica gospe Vidmarjeve, ki je dozdaj rahlo, le tako igraje mahala z njo sem in tja, se je začela v tem hipu živahno gibati. To je bilo znamenje, da je gospa Vidmarjeva dobre volje. In v resnici, ona preprosta, odkritosrčna Franjeva pohvala ji je neizmerno godila, jo neizmerno razveselila, ker je tako rekoč vodila vodo na nje mlin, to je, dala ji je priliko, da se pobaha, in bahavost je bila od nekdaj nje slabost.

 

 

»Ali kako naj bi do tega prišel?« se smeje Franjo. »Četudi ima visoko plačo, vendar nikakor še ni tako obilna, da bi si mogel iz svojih prihrankov kupiti vilo. Sami veste, koliko denarja izdaja na leto vseučiliški profesor samo za knjige in učene časopise, skoro majhno glavnico.«

»Mama, ne govorite vedno o moji doti, saj to vendar ni zasluga imeti denar,« s temi besedami je pretrgala Sidonija materino zgovornost. Pri tem pa je še živeje zardela, nego je že ves čas zardevala, odkar se je razpravljalo o dotah in ženitbah. Revica ni imela drugih svojstev, nego molčati ter zardevati po potrebnem in nepotrebnem.

 

 

Franjo je prvi čas svojega bivanja rad in z velikim navdušenjem govoril, s komer je le mogel, o Feodori. Videti je bilo, kakor da ne more sam prenašati občudovanja, katero je čutil zanjo. Ko mu je pa gospa zastavila ono delikatno vprašanje, mu je bilo hipoma nevšeč, javno povedati svoje mnenje o njej. Kakor se je sploh s Feodoro zadnji čas oprezno vedel, ravno tako se je zdaj izogibal, omeniti v pogovorih njeno osebo in njeno ime. In to je bilo popolnoma naravno. Cigar ljubav je še v kali. kaj rad omenja svoj vzor; kadar pa se ljubezen razvije do dušne strasti, bodisi ljubezen srečna ali nesrečna, tedaj se skrbno izogiblje onega predmeta vzpričo nekakšne dušne sramežljivosti.

 

Tedaj je odgovoril z razdraženim glasom: »Ako bi se meni kaj tacega primerilo — toda vem, da se mi ne bode, ker nisem nikoli bil vdan mamonu — postavimo, da bi vzel v zakon žensko, katere ne bi prisrčno ljubil, ne bi bil samo nesrečen, temveč utegnilo bi se celo zgoditi, da bi postal tudi hudoben. In tedaj gorje ubogi soprogi; gotovo ne bi imela prijetnega življenja poleg mene.«

Sidonija, ki je ves čas z zadržano sapo in z utripajočim srcem poslušala njegove besede, se je zdaj hlastno obrnila od njega, in čudo, nje vedno žareče lice je mahoma pobledelo.

 

Ni se motil. Nenadoma je stopila izza drevoreda Feodorina visokostasna podoba. Po vrtu so stale posamezne vabljive klopi; na eno teh ona sede. Ervin ni zamudil ni trenotka ter se ji je pridružil. —

 

 

Krožila je dobro uro po zelenih travnikih in njivah okrog doma ; naposled pa je utrujena sedla na omenjeno klop, ki je bila streljaj od verande oddaljena.

 

Kakor tihotapec, in rahlo kakor bi hodil po iglah, se je približeval Ervin klopi, kjer je Feodora premišljevala. Mislil si je, da bode učinek mnogo večji, ako nenadoma stopi prednjo, nego če bi ga ona že iz dalje zagledala. Tako lepa, tako veličastna, tako nebeška se mu je zdela Feodora v čarobni svetlobi nočne kraljice! Z globokim vzdihom je naznanil svojo prisotnost. Njegov nategnjeni vzdih je res vzdramil Feodoro. Ko je zagledala Ervina, se ji je zmračilo čelo, in nje prva misel je bila, da bi vstala s sedeža in se vrnila k družbi na verando, a nje ponos se je temu protivil. Ervin bi si nje beg gotovo krivo tolmačil in sebi v prid; zatorej je počakala. Z znakom največje nevolje se je ozrla nanj in ga nemo, a smelo pogledala, češ: kaj hočeš od mene ?

Neprijazen sprejem je sicer Ervinu nekoliko ohladil navdušenost, podnetil pa zato njegovo drznost. Vse ženske se iz početka na videz branijo moške prijaznosti, hoteč se s tem prikupiti, tako si je mislil na tihem. Neustrašeno je torej zadušil svojo nevoljo ter zopet nadaljeval ulogo sentimentalnega mladeniča.

 

 

»Da bi imela pravico postati drzna in dolgočasna, zato nisi niti lepa, niti dovolj mogočna,« si je mislil Ervin, kljubujoč sam pri sebi. »Videli bodemo, čigava bode končno obveljala!«

»Pa pojdiva skupaj, če že hočete iti na verando,« je rekel nato z milim, prosečim glasom ter pripognil nekoliko glavo, da ji je bolje pogledal v oči. »Čemu iščete vedno samote? Vi bi se morali vedno gibati v družbi mladih, veselih ljudi, ki bi vas mogli razvedriti in odškodovati za dolgočasnost, katero prestajate na strani starikavega soproga.«

 

 

Ervin ni pričakoval te izpremembe. Se pred nekolikimi minutami je bila tako pohlevna in preplašena, da je menil, da jo že ima v svoji oblasti. Stisnil je ustnice in zavihal nos, kakor bi ga črevlji tiščali. »Soprog vas ljubi,« se poroga nato, »a s kakšno ljubeznijo? Veste, čemu naj jo primerjam? tistemu solncu, ki se sicer blešči, a ne ogreva.«

Feodora je pobledela. Čutila je, da je nekaj resnice v teh besedah, jezilo jo je pa vendar, da jo je on iztaknil.

 

 

Nekaj časa sta hodila molče dalje. Znalo se jima je, da je to molčanje obema neugodno.

»Zdi se mi, da te je gospodič nadlegoval,« je izpregovoril naposled Franjo.

 

 

Ona je dvignila proti njemu oči, iz katerih je odsevala največja zaupnost. — »Ne bojim se te,« je rekla s počasnim, tako silno žalostnim glasom. »Vem, da si mož. Jaz se bojim le — sebe.«

Povedala je to ponižno, skromno, brez hlimbe in koketnosti. Samo nežna rdečica, katera jo je bila pri tem oblila, je značila, da si je v svesti svoje hude samozatožbe.

 

 

Feodora je takoj zapazila, da se je Sidonija jokala, in da je vsled tega v zadregi prednjo. Revica je bila tako izpremenjena v obraz, da je Feodoro srce zabolelo.

Da se je Sidonija jokala, ko je bila vendar vedno zadovoljna s seboj in z vsem, s čimer je bila v dotiki, to bi se bilo vsakemu drugemu zdelo veliko čudo; toda Feodori se ni. Ženska narav, težaven predmet moškim, je ženskim lahko umljiva. Feodora je takoj slutila in vedela, kaj je vzrok nje nepričakovane toge. A Sidoniji ni hotela kazati, da je zapazila nje solzno lice. Zato je hitro sedla na nasprotno stran, kjer je Sidonija sedela, vzela kvačkanje iz lične baršunaste mošnjice in se vanje navidezno vglobila.

 

Feodori je postajalo čudno pri srcu. Dekle se ji je črez vse smililo; rada bi jo bila tolažila, toda kako, s čim? Čutila je, da bi lagala, ko bi v njej zanetila upe, ko bi jej obetala pomoči. Saj je vedela, s kom bi jo rada mati omožila, saj je slutila, komu je Sidonija srčno vdana. Ne, ne, ona ni mogla biti njena priprošnjica. Poskusila je bila to že sinoči, pa ni šlo, a danes — danes bi šlo še manj.

 

 

»O vem, da je vobče vsaka ženska bolj ali manj ljubljena,« je odvrnila Sidonija svojeglavno, »a malokatera tako, kakor bi si želela. Če bode kdaj mene kdo ljubil, stori to samo zaradi mojega denarja, in ta zavest me boli.«

»Jaz vas danes kar ne poznam več. Odkod ta razjarjenost, ta pikrost, to samozaničevanje?« se začudi Feodora. »Kaj je temu povod? Saj vendar danes ni drugačen dan, nego včeraj, a včeraj ste bila še tako mirna, zadovoljna. Odklenite mi svoje srce, Sidonija, ako se vam zdim zaupanja vredna.«

 

 

»Ko bi vam mogla odstopiti one čare, katere vi na meni vidite, verujte mi, da bi rada to storila; meni niso nič prida, vam pa bi morda koristile,« je zašepetala Feodora z žalostnim glasom in zrla sočutno na žalujoče dekle. Najrajše bi se bila oklenila njenega vratu ter primešala svoje solze njenim.

 

»Tako, tako? Preskrbljena?« se je rogala Vidmarica. »Na trud pa se ne ozirate, katerega ima uboga mati, ko mora neprestano paziti na vsaki hčerin korak, na vsako nje besedo, da, malone na vsaki nje pogled, da ne daje prilike obrekovanju?«

»Sidonija bode vedno starejša in modrejša; skoro bode sama znala čuvati svojo čast in dostojnost,« je opazila Feodora, ki se nikakor ni skladala z gospejinimi mislimi.

 

Vidmarica je imela že piker odgovor na jeziku, da bi dokazala, kako malo koristita v praktičnem življenju sramežljivost in krepost; toda vedela je, da bi s tem dokazovanjem Feodoro samo od sebe odvračala, a ona jo je hotela pridobiti.

 

 

Feodora je navidezno mirno poslušala živahni besedni tok, ki je vrel črez neutrudne Vidmaričine ustnice. Glava se ji je pri tem vedno bolj pripogibala nad ročnim delom, a nje roke so kvačkale s podvojeno hitrostjo. Čutila je potrebo prikrivati lice pred ostrim pogledom Vidmaričinim. Saj je vedela, da se na nje jasnem, zgovornem licu zrcali njena občutljiva narav. Vedela je, da val krvi, ki ji je že med pogovorom neprestano silil iz srca v lice, a iz lica zopet v srce, bi moral ovaditi nje misli in občutke. Da bi ona postala mešetarica v tako nežnih rečeh?! Nikoli in pri nikomer ne bi hotela tega posla prevzeti, a v tem slučaju ne bi mogla, ko bi tudi hotela.

 

»Res, da ne,« je odvrnila Feodora.

Vidmarica je uprla zdaj oči s čudnim izrazom v Feodorin zm­šani obraz. »To vaše neutemeljeno odklanjanje dobre stvari mi nikakor ne godi,« je dejala nato, sumnjivo majoč z glavo. »Vi imate menda za to kak poseben vzrok.« In poudarila je s hudobnim nasmehom zadnje besede.

 

 

In hlastno, kakor da bi ji gorelo pod petami, je pobrala svoje reči ter se s kratkim pozdravom poslovila od gospe Vidmarjeve.

==VI.==

 

V tem trenotju nekdo potrka. Na Emerihov odziv vstopi Franjo. »Ali imata kakšen načrt za popoldne? Vidmarjevi so dobili poset iz mesta; zato sem menil, da bi mi trije napravili daljši izprehod. Zrak se je izdatno ohladil; nekje v gorah je menda bila nevihta.«

 

 

»Nekaj važnega? Meni?« se je začudil Franjo in postajal nemiren. Slutil ni ničesar, a že nekaj časa sem je bil tako razdražen, da ga je vsaka malenkost vznemirila.

 

»Glej ga no, kam je zašel! Celo filozofsko vprašanje nam tu razlaga; ta odgovor pač ne razodeva zakonskega kandidata,« se pošali Emerih. »No, pa saj te nočemo siliti, kaj ne, Feodora? Dekle, katero ti vsiljujejo, ima res marsikatero hibo. Pa saj ni, da mora prav ona biti; svet ima nevest na izbero. A resno bi ti svetoval, da se skoro oženiš. — Jojmeni, odriniti moram, Vidmar me že gotovo čaka,« pristavi v skrbeh, pogledavši na uro. »Torej z Bogom, otroka! Želim, da bi prav dobro prebila lepi popoldan. A ti, Feodora, skrbi, da mu glavo poravnaš; saj ženska zgovornost in razumnost tvorita čuda.«

Pokimal je, mignil z roko v pozdrav in odšel. —

 

 

»In to še vprašaš?« je odgovoril on skoro s sovražnim glasom. »Ali ti ne umeješ govorice oči, kakor jo jaz pri tebi umejem ?«

»Kaj bi bil neki takega zvedel iz mojih oči?« ga je povprašala Feodora hlastno, a čutila je, kako je čelo vlažno od mrzlega potu. Slutila je, da je zdaj prišel oni trenotek, katerega se je toliko bala, in silno se je preplašila. Pri tem pa je sama sebi prigovarjala ter delala pogum, da ne bi njiju nesrečno nagnjenje prestopilo meje. Nikoli v svojem življenju se ona še ni bila zlagala, a zdaj je začutila potrebo, da se poprime tega ostudnega sredstva, hoteč njega in sebe rešiti.

 

 

»Franjo, Franjo, ali ne veš, da mož, ki vodi žensko do propasti, kaže, da je ne spoštuje U mu je očitala bolj bolestno, nego se hudujoč, in solze so se ji lesketale v zavzetih očeh.

»Da jaz tebe ne spoštujem?« se je zadivil Franjo, in strast, katera mu je bila ravnokar razburila obličje, je izginila iz njega in se umaknila izrazu silne pobitosti. »Ali sem res podoben zapeljivcu? Ali je možno, Feodora, da sem te užalil s svojimi besedami? — Če sem te res, o, potem mi odpusti! Saj še svetniki niso brez izkušnjav, a oni jih srečno premagajo baš zato, ker so svetniki. Navadni ljudje, kakor sva jaz in ti, pa omagajo. Midva pa ne padeva tako nizko, kakor se ti bojiš. Nisem-li bil dovolj kreposten, da sem molčal do zdaj ? A da ne bi tebe ljubil, to ni v moji oblasti. Ljubil sem te prvi trenotek, ko sem te zagledal, ljubim te iskreno, silno tudi sedaj in te bodem ljubil do svojega zadnjega vzdiha, naj že hočem ali se ustavljam. O, reci, da enako iskreno, enako silno tudi ti mene ljubiš. Samo z eno besedo, samo z enim migljajem potrdi mojo sladko slutnjo, in nikoli več te ne bodem nadlegoval. Utešiš me s tem za celo življenje.«

 

Takoj pa seje spet nanj ozrla in ga odločno pogledala: »Tako, kakor si ti domišljuješ,« je rekla z mirnim, čistim glasom, »te nisem nikoli ljubila, niti te bodem kdaj. Ljubim te in cenim, kakor ljubimo in cenimo vsakega blagega, ljubeznivega človeka, a ker si vrhu tega tudi moj sorodnik, si mi tem ljubši. A zdaj je čas, da neha ta čudni in za naju malo primerni pogovor.«

 

 

Obrnil se je in počasnih korakov, kakor da je v tej pol uri z dušno čilostjo izgubil tudi telesno moč, je zapustil sobo.

Tako si je mučila svoje zbegane možgane, da bi našla pot, po kateri reši njega in sebe iz labirinta. —

 

 

V hiši pa se je začulo gibanje in govorjenje. Soprog se je bil menda že vrnil ter je po njej povpraševal. Morala si je deti krinko na obraz in oditi v sobano, kjer so se domači shajali.

 

Vidmarica, vesela, da se ji je prilika tako hitro ponudila, se je hitro oklenila Emerihovega lakta in ga povabila, da bi jo spremil malo na vrt, češ, da je sedela danes dovolj dolgo pri svojih gostih, da bi rada nekoliko pregenila svoje otrple ude. In Emerih, ničesar sluteč, jo je radovoljno spremil.

==VII.==

 

 

»Ko bi se povrnila v mesto, Emerih,« je zaprosila ona bojazljivo; »bivanje v tej hiši mi res ne prija.«

On je vstal in se ji približal. »Ko bi se moglo to brez zamere zgoditi, bi ti rad izpolnil željo,« ji je dejal resno; »a zamera, kakor sama veš, bi bila velika. Ali te je kdo v tej hiši razžalil?«

 

 

»Potem pa idi na zrak z njo,« je svetoval bratu; »danes je posebno blagodejen; mene je kar prerodih Izprehajal sem se po gozdu dve celi uri. Vama se ne pridružim, da bo uživala Feodora več miru. Vidmarjevih tudi še ni videti; navadno jih ni na izpregled pred deveto uro, a zdaj je šele polosmih. Ne bode vaju torej nihče motil.«

Po teh besedah je hotel oditi. »Počakaj, Franjo, morda pa drugače ukrenemo,« ga je zadrževal Emerih. »Feodora naj gre sama in naj sede v kak skriven kotiček v gozdu, da ji nihče ne pride na sled. Ko bi jo jaz spremil, bi ji odganjal pokoj, katerega je toliko potrebna. Tudi imam nekaj nujnih pisem spisati. »Ali nisem pogodil prav po tvojem okusu?« je povprašal Feodoro, ki se mu je bila, začuvši njegov predlog, izvila iz njegovega objema in se brž pripravila na odhod.

 

»Moram živeti, tudi ko ne bi hotel,« je odvrnil Emerih, »a pri tem bodem več trpel, nego si misliš; trpel zaradi vaju, ker vama ni pomoči.«

 

 

»Ti si vse bolj živo domišljuješ, nego je v resnici,« je izpregovoril zdaj Franjo, in nekak čut srama in tesnobe mu je pri tem zapiral sapo, da ni mogel govoriti z navadnim glasom. »Da napravim konec tvoji sumnji in bridkosti, se oženim.«

 

Sidonijo je prijetno iznenadil njegov prihod. »Kaj pa to pomeni, gospod Franjo,« je vzkliknila nato vznemirjena, zapazivši, da je oblečen kakor na daljšo pot; »saj nas vendar ne zapustite?«

»Samo za nekaj dni, gospodična; a kako prav, da morem z vami govoriti še pred svojim odhodom. Ali smem sesti?« je povprašal ter prisedel k njej na klop.

 

Ona se je zganila. Ozrla se je nanj s toplim, svetlim žarom v presenečenih očeh, a brž potem, kakor da bi se bala nepoklicane izdajske rdečice, je pogledala v stran.

 

 

»Hočem!« je zašepetala ona iskreno, »ako res mislite, da bodete srečni z menoj. Ali — ali« — je pristavila, se obotavljaje, ter je malko pobledela — »kaj ne, ko ne bi imela velike dote, me ne bi snubili?«

 

In ko se je bil Franjo črez nekaj dni povrnil, mu ni bilo treba pri starih Vidmarjevih prositi šele hčerine roke. Oba sta mu preradostno hitela nasproti, ga imenovala predragega zeta in sina ter njemu in Sidoniji želela blagoslova in sreče.

==VIII.==

 

 

Začel je obupovati. Vedel je, da ne more več nazaj; v duhu je že videl bedo, ki ga čaka.

Njegovo dušno stanje se je zrcalilo na obrazu; hodil je kakor nezaveden. Podoben je bil mrtvemu telesu, iz katerega je izbežala duša. In česar ni zagrešil svoje žive dni, je storil sedaj: zahajal je cesto v krčme, da utopi v vinu svoje gorje, v vinu, za katero ni preje nikoli dosti maral. Tudi zdaj mu ni teknilo, a prinašalo mu je pozabljenje, prinašalo mu pokoj vsaj za nekoliko časa.

 

 

Preteklo je bilo tako kakih štirinajst dni. Počitnice so se nagibale h koncu; minilo je poletje, nastopili so jasni, prijetni jesenski dnevi in vabili na daljše izprehode, izlete in druge zabave pod prostim nebom.

Že dolgo so se Vidmarjevi pripravljali, da bi se peljali z vozom v neki kraj, ki je bil uro oddaljen, in ki je slul po romantičnem jezeru. Toda gospod Vidmar, ki je ljubil mir črez vse, se je branil odločno utrudljive vožnje. Pekoči žarki poletnega solnca in gosti oblaki cestnega prahu so ga plašili. Sedaj je bilo drugače. Po večdnevnem izdatnem dežju je solnce blagodejno grelo, ne da bi parilo; in ceste so bile proste nadležnega prahu.

 

 

Od onega večera, ko se je bil Ervin tako smelo vedel, se ga je izogibala. Pri vsem njegovem prizadevanju, da bi se z njo sam sešel, se mu to ni nikakor posrečilo. To njeno skrbno odmikanje je Ervina zelo jezilo. On, ki je kakor mogočni lev vselej prodrl vsako zapreko, premagal vsako bojazen, omečil vsako trdovratnost, upirajočo se njegovim ljubezenskim spletkam, on naj bi bil to pot premagan na svojo veliko sramoto in ponižanje?! Silno ga je to razburjalo in dražilo. Prisegel je sam pri sebi, da bode zmaga tudi sedaj kakor vselej njegova, naj velja, kar hoče.

Današnji izlet se mu je zdel kakor nalašč zato, da si ugladi pot k svojemu namenu. Tu se mu Feodora ne bode mogla umakniti, kakor je nje navada doma. Franjo se pridruži svoji nevesti, a on Feodori. Vedel je od drugih prilik, da stari radi posede pri kavi in vinu, mladi pa med tem pohajkujejo na vse strani. Da so se jim bili znanci pridružili, to mu ni bilo prav, a nadejal se je ugodnega slučaja, katerega bode on s svojo zvijačnostjo znal privabiti. Ko je videl, da se Feodora noče mladini pridružiti, mu je bilo jako prav.

 

 

Jedva je sedela nekaj minut v nekaki okorelosti, ko se je nenadoma prikazal njej nasproti Ervin. Radostnega obraza, z zmagonosnim nasmehom na drznih ustnicah jo je gledal s smelim, pohotnim pogledom.

»Samota in vedno samota, to je vaš vzor! Res, čuden okus za mlado, lepo, duhovito žensko,« se je oglasil Ervin z dobrikovalnim glasom in se postavil prednjo, da ji ustavi korake. »Ali tako samoto ljubite?«

 

 

»Nobene besede več,« mu je pretrgala Feodora besedo in se s studom obrnila od njega. »Ne zlorabite onemoglosti in osamelosti uboge ženske, da bi jo oskrunili z nedostojnim govoričenjem. Ako imate še trohico poštenja in časti v sebi, me zapustite takoj!«

»O, ta ostudna, hinavska moralna strogost, ki je zmotila vaše možgane, o, ta nesrečni starec, ki mi stoji napoti!« je momljal Ervin med zobmi in jo divje, a poželjivo pogledal. »Ko bi njega, ko bi tega soproga ne bilo, bi se mi vdala, vem, da bi se, ker bi se mi morala vdati. Niste prva, niti bodete zadnja, katero sem premagal.«

 

 

Nje uho je ni varalo. Govorjenje se je vedno bolj približevalo; naposled je zagledala med drevjem več oseb. Spoznala je prišlece; in utolažena je vzdahnila. Sidonija s svojo družbo ji je prišla nasproti; a Ervin je bil izginil.

==IX.==

 

 

Emerih in Feodora sta sedela sredi čolna. Njima nasproti je sedel Franjo tih in zamišljen. Mehanično je privzdigoval dolgi vesli; težko glavo je imel nagnjeno, oči pa so mu zrle brez pravega izraza, kakor v sanjah, tja v daljavo.

Krmil pa je Ervin. Njegova živahna zgovornost je bila danes neizčrpna. Zdaj pa zdaj, globoko zehajoč ali na kratko pokašljujoč, mu je Emerih odgovarjal, ko se mu nihče drug ni odzival.

 

 

Ervin je navidezno krepko pomagal pri krmilu, momljajoč nekaj izpodbudljivih in obžalujočih fraz; v resnici pa ga je neskončno zabaval komični prizor. Natihoma se je smejal slabotnosti Emerihovi ter je še nalašč pomagal, da bi se čoln še bolj sem in tja gugal.

»To bi bilo veselje, ko bi se starec malko omočil,« si je mislil, ko je videl, kako ga je preplašena Feodora držala k sebi; »saj bi mu samo okrepilo slabotne živce!«

 

 

Emerih in Feodora pa tudi nista prikrivala svojih čuvstev. Nema in potrta sta čuvala noč in dan pri Franjevem zglavju; posebno Feodora se skoro ni ganila od njegovega ležišča.

Kaj se je bilo Franju pravzaprav pripetilo, tega, nihče ni vedel. Da bi bil prebiti, strah provzročil hudi legar, ki ga je že tretji dan mučil, je bilo vsem, celo zdravniku, ki ga je lečil, uganka. Naposled je izrekel zdravnik, mnenje, da je Franjo najbrž nosil kal bolezni že v sebi, in da sta bolezen samo pospešila strah in silni napor, ko se je vrgel v vodo, da bi rešil brata.

 

Sploh nihče v hiši ni mislil več na izprehode, domači vrt je vsakemu zadostoval. Franjo in Feodora pa sta bila malo da ne celi dan sama. Strogo je zdravnik prepovedal Franju posete in kakršna koli dražila. Niti Feodora ni smela z njim govoriti, razen, kar je bilo najpotrebnejše; oba sta bila molčeča, skoro nema, in tišina je vladala v bolnikovi sobi. Toda ta mir se je obema tako prilegal! Z zaprtimi očmi, v prijetnem počitku ali polusnu je ležal Franjo na svojem ležišču. Vse je bilo mirno, vse tiho okoli njega, toda vedel je, da poleg angelja varuha ima še drugo milo varuhinjo, ki ga nežno čuva. Skozi poluzaprte trepalnice je videl ali pravzaprav čutil nje poglede, ki so se sočutno vanj upirali. Mehkoba ga je pri tem obhajala, in uporna duša se mu je upokojila, spravila z Bogom; zopet se je čutil srečnega, blaženega, da bi si bil želel to blaženost podaljšano skozi vso večnost.

 

 

On pa je sprejemal njene usluge z ginjenim, utripajočim srcem; rad bi se ji bil zahvaljeval, a se ni mogel, niti vedel, kako. Kadar nam je duša prepolna občutkov, tedaj besede nočejo na dan. Oči pa so mu željno iskale njenih pogledov, da bi ji vsaj z nemimi pogledi izrekel svojo hvaležnost. Zastonj! Njene oči se niso nikoli ujele z njegovimi.

 

Roke so se zganile. »Saj sem vedel, da si mi dobra, da si mi bila vedno dobra,« je zašepetal ob enem slaboten glas, in lahna rdečica je oblila bolniku lice. »Hvala, Feodora, hvala ti za ta trenotek, ki bode moji duši lek in rešitev!«

Feodora je bila prvi trenotek tako zavzeta od nepričakovanega položaja, da ni vedela odgovora. Osramočena si je pokrila lice v dlani, kakor stori otrok, katerega so zasačili pri prepovedanem činu.

 

On pa ni silil dalje vanjo. Zadovoljen, presrečen je bil s tem, kar je bil zvedel, o čemer sicer nikoli ni dvomil, dasi se mu je ona zatajevala. Z blaženim nasmehom je zaprl oči, da bi sanjal o njej, katere dušo je po dolgem času zopet združil s svojo, vedoč, da mu je vdana, čuteč, da je njegova.

==X.==

 

Sidonija je ves čas, ko je bil Franjo bolan, prebila v nekakšnem mrzličnem strahu in v dvomu : bode-li Franjo ozdravel? In če ozdravi, se-li ne bode odložila poroka za poznejši čas? — On odide, bode bival daleč od nje; ali ne bo to nevarno njiju ljubezni? Njiju? — Ona ga ljubi, a on ? Je-li on kdaj njej izkazal kaj ljubezni?

 

 

Odkar je bil Franjo ozdravel, ga je Sidonija posetila vsaki dan v njegovi sobi. Ti poseti pa so bili le kratki: pozdravljenje, pozvedovanje o njegovem zdravju, zagotavljanje, da je boljšega lica, da je njegov glas krepkejši, to se je vršilo od njene strani; kratko zahvaljevanje za prijazne besede od njegove strani, in poset je bil končan. Nobenega gorkega pogleda, nobenega prijaznega nasmeha, nobene iskrene besede ni bilo od ženina. In tako se je potem nehote morala tudi ona kazati hladno, da ne bi bila videti drzna in vsiljiva. A potrtost in temne slutnje so jo vedno bolj preganjale. Vedno bolj se ji je dozdevalo, da Franjo ne čuti zanjo tega, kar ona zanj. Morda je vendarle ljubil samo nje denar, morda je izprevidel, kako malo vabljiva je nje zunanjost, kako malo vredna je nje osebnost. Silno je trpela, a da bi se mu prostovoljno odpovedala, ni bila dovolj pogumna; trpela bi še bolj, ker je nje duša že preveč visela na njem. In kaj bi roditelja rekla?

 

Ona je prebledela. »Zakaj ne? Kmalu okrevate popolnoma in postanete zopet čvrst kakor poprej.«

»Kmalu? Ne verjamem; gotovo pa sem po bolezni postal drug človek, nego sem bil prej. Sidonija,« je nadaljeval vedno bolj resnobno, in besede so mu vrele iz ust, kakor da bi se bal, da ne bi česa zamudil! »Vredni ste boljše usode, nego vam jo morem jaz nakloniti, vredni, da bi bili srečni, a z menoj ne bi postala nikoli.«

 

Nje potrtost je trgala Franju srce. »Kaj je bilo zakrivilo ubogo dekle, da se je tako kruto igral z nje čuvstvi,« si je očital na tihem. — »In kdo naznani, Sidonija,« je dejal utrujen in zmeten, »vašim roditeljem razdor med nama?«

 

 

»Tudi to veliko dobroto mi hočete izkazati, Sidonija?« je mrmral Franjo osramočen. Nje blagost, nje požrtvovalnost sta ga bolj potili, nego če bi jo bil videl hudo in razjarjeno. Obrnil se je od nje, da bi zbral misli, da bi si ji mogel dostojno zahvaliti za toliko blagodušnost. Ko se je trenotek pozneje zopet obrnil proti njej, ni bilo Sidonije nikjer. Tiho je bila zapustila sobo; saj je bila njena uboga duša še bolj presunjena, nego njegova.

V vrsti zadnjih sta bila tudi naša junaka, Franjo in Feodora. Leno jima je potekal čas, cela večnost se jima je dozdevala doba desetih let; prebila sta jo, izpolnjujoč samo svoje dolžnosti, ne da bi jima bil zasijal najbledejši žarek upa ter ju izpodbujal k vztrajnosti.

 

 

Emerih je bil še čvrst na telesu, a opešale so bile njegove duševne moči v teh desetih letih. Zadnja leta ga je zapuščal spomin, da je bil prisiljen stopiti v pokoj. Zapustil je glavno mesto ter se preselil v majhno provincijalno mestece. Ni več maral za učenost, tembolj pa se je zanimal za prirodo in za Feodoro, ki je bila postala solnce njegovih starih dni. Kako se je njegova onemogla duša oklenila Feodore, kako jo je ljubil, negoval, kakor da bi hotel nadomestiti, kar je bil prejšnji čas zamudil! Odkar je bil zvedel o njenih dušnih borbah, je začel spoznavati nje vrednost ter jo spoštovati, in življenje bi bil dal, da bi jo videl srečno. Ona pa je hvaležno sprejemala izrazila njegove ljubezni, a na tihem je obžalovala, da se je njegova ljubezen do nje tako pozno zbudila. Ali je ona kriva, da mu zdaj te naklonjenosti ne more popolnoma vračati? —

 

Franjo ni takoj voljno ubogal. A njegove roke je niso potegnile k sebi, njegove ustnice se niso dotaknile nje čistega čela. Njegova srčna rana se še ni bila zacelila; čutil je, da Feodora njemu ni še sestra, in takoj jo je zopet izpustil in sicer tako odurno, da se je videlo, kakor da jo je pahnil od sebe.

Takoj potem se je sramoval samega sebe, sramoval, da ne zna premagovati slabotnega svojega duha. Odločno si je prizadeval, da zaduši val burnih, nespametnih čuvstev; saj ni bil več v letih, v katerih srce brezmejno vlada nad pametjo in dolžnostjo.

 

 

Zopet je bila nekdaj ob njegovem grobu, in nje lice je kazalo tajno, globoko bolest. Že je bila odmolila za pokojnikovo dušo, potrebila plevel izmed cvetlic, katere so bujno poganjale in krasile gomilo, a še se ni mogla ločiti.

Kar začuje za seboj tihe korake; kmalu nato zakliče zamolkel glas nje ime.

 

 

Franjo je bil tih, bled in nem. Hotel je govoriti, a ni spravil glasu iz grla.

A nenadoma je vzdihnil z neizmerno potrtostjo: »Tako sam, tako sam naj bodem skoz vse ostalo mi življenje? — Ali nisem dovolj dolgo samotaril?«