Materino srce: Razlika med redakcijama

 

V prvem nadstropju ga je sprejela v prijetno zakurjeni sobi priletna gospa. Nekaj mirnega, prijaznega, milega v njenem simpatičnem bitju ji je pridobilo vsakoga na prvi pogled.

»Dober večer, milostljiva! Zopet sem tukaj ... Ali sem nadležen, kajneda! Toda kupčija je kupčija! — Torej, ali si morebiti niste stvari premislili ?«

 

»Naj bo — osemsto! — Štiri tisoč in osemsto lepih goldinarčkov,

kajneda!« —

»Ne, ne, gospod Jemec! Midva se ne pobotava ... Kar ne mogla bi se ločiti od hiše, v kateri sem rojena —

 

 

»Irma je lepa! Rajsko lepa!« je vzkliknil mladi znanec dragončev. Sedel je mirno; notranjo njegovo razburjenost je izdajala le desnica, igrajoča se nervozno z vžigalico ali pa gladeča črno, ne dolgo brado.

»Tudi rajsko lepa, recimo!« —

 

Lajtenant Spiess je zopet široko zazeval. Potem je odložil smodko in zapretil Ladiču s prstom, leno izrekavajoč:

 

podpira stari grof Sandersberg. Ali — stavim kaj, da ga ima za norca,

zaljubljenega dedca! Vobče, vse moške vodi za nos, to ogrsko detel

»Ako bi vedela, kako brezumno, kako strastno te —«

 

 

»Irma! Brez tvoje ljubezni — mrtev!«

Vobče, gospod Ladič, prosim vas, da v prihodnje opustite svoje posete!

Midva! — — Midva? — Vsaki svojo pot!«

»Ne morem od tebe, Irma, ne morem!« je viknil na glas, skočil

k njej in jo prijel strastno za roko. »Reci! Povej! Vse ti ... vse ti dam ! — Vse!«

 

»Dvajset stotakov!« je rekel s sladkim glasom, vrnivši se iz druge sobe. »Lepi denarčki! Prosim, preštejte!«

»Gospod Jemec —«

 

Nepremično je stal brezsrčni starec za njenim stolom in tiho

čakal podpisa.

==V.==

 

Vstane in posluša ...

»Nikogar ...Zdaj ...Zdaj pa!«

 

 

Preplašen se ozre naokolo.

Kdo je? ... ali morebiti — Ne, ne! — Čigav je ta glas?... Saj ni nikogar ... nikogar ni tukaj ... nihče ... nič ...

 

 

»Zdaj ... zdaj pa hitro v stransko ulico ...Nikogar ni ... Toda ...Slišiš? Za teboj …že ti je trdo za petami! ... To je, da, da — to — to je detektiv! ... Tiho stopa ...brzo, lahno stopa ... kakor maček ...Le naglo ... hitreje ... v to vežo noter ... on prihaja bliže ...bliže! — »V imenu postave«, ti reče ... odpre suknjo, pokaže orla ...In ti ... kaj boš ti na to ? — Tu ... je že tu —«

Sleherna žila mu trepeče po vznemirjenem telesu. Mimo vrat prihiti — mlada devojka z velikim zavitkom.

 

 

»Naprej! Skozi Penzing pojdeva! — Gori v Dornbach! Zur Waldschnepfe!«

Toda ves čas ga ne zapusti in ga zbegava vedno iznova notranji nemir.

 

 

»Ako bi ...ako bi bili morebiti tako dobri,« je prigovarjala bojazljivo, s prosečim, pohlevnim glasom, ne dvignivši oči, »ako bi počakali, moj sin bi vam gotovo —«

»Kaj bi vaš sin ? — Kaj ?« je jezno vzkliknil starec, se široko

ustopil pred-njo in ril z rokami po hlačnih žepih.

Silno, prsi trgajoče ječanje se ji je vzdignilo iz grudi ... jokala se ni več. Tiho je odhajala z upognjenim hrbtom, z globoko sklonjeno glavo, odhajala z negotovimi, opotekajočimi se, kratkimi koraki, oprijemajoč in opirajoč se ob mizi, stolih, ob zidu ...odhajala težavno,

počasi, kakor da jo pritiska pretežko breme šiloma v tla, doli v zemljo.

==VII.==

 

 

Naznanjevala mu je, da je jako, jako bolna. Prosila ga je, naj jo takoj obišče. —

»Stara je ... bolna je vsaki čas ... nič posebnega ne utegne biti.« Kakor prvikrat, je vrgel tudi zdaj materino pismo ravnodušno v stran.

 

 

Polagoma jame snežiti. Belkaste muhe, redke snežinke se love ob oknih, se prilepljajo, tajajo. In iznova zaigrajo kolesa, tolčejo ob tir; vlak sopiha v goro.

Ob globokih črnih prepadih, kjer so dopustile strme rebri in lazi ozko pot, vozi zdaj železni stroj, se vzpenja v serpentinah črez Semernik, se ziblje strop, se ziblje pod, brni steklo. Slabo gori svetilka in slika svetle proge v sneg ob potu; zdaj na to, zdaj na drugo stran visne voz, enakomerno se tresejo prometni napisi na steni.

 

Janka so pokopali mladega moža; predno je umrl, je prosil Julija :

»Skrbi za našo mamo! Nikar je ne zapusti nikdar!«

In zopet in zopet se čujejo klici; postajni električni zvončki se glase in done, kakor bi stresal goste kamenčke; boječe, strahotno plašno bije bron, udarjajo in pojo signali ... pojo ... pojo ...

pojo smrtno pesem.

»Dove è il mio bel, bel cagnolino?« se ji usujejo iznova goste besede tako hitro druga za drugo, da bi jo stežka dohajal tudi najspretnejši stenograf v parlamentu. »Oh, Kiki, non ti vedro mai piul — Oual šara la tua sorte ? — Mio unico e fedele essere e stato stritolato dalla locomotiva 1 — Oh, me infelice ! — Dove, dove? — Lo hanno amazzato! Scannato! Strangolato! Ucciso! Avvelenato ! Annegato ! — Gente — — — gente cru —«

 

suroveži.

 

 

»Pa ona, mati, ni nič vedela o tem?«

»Kaj bi ne! — Zlomka bi ne vedela, ako še mi vemo!«

 

 

Hitreje potegnejo konji. — Vendar, vendar že enkrat: sani se bližajo Razdoru! Na desni, na levi skromne koče, zadaj zvonik domače cerkve.

Ladič stoji pred rojstno hišo! Sapa mu zastaja. —

 

stiska ...

 

reci, da si mi odpustila ...«