V krvi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m dp
Brez povzetka urejanja
Vrstica 35:
 
»Sam — čisto sam,« je odgovoril odvetnik, ne da bi vstal s fotelja, ter ji je ovil takoj svojo desnico okoli ozkega pasu.
{{prelom strani}}
 
Ni se branila. Vzklonivši se nad njim, mu je pogladila polno, do srede prsi segajočo in s sivimi nitkami le po redko prepreženo brado, ga prijela z obema rokama za glavo ter mu položila svoji bujni, poredno zaokroženi ustnici na njegovi.
 
Vrstica 59:
 
Dvignila je glavico ter, približavši svoja usteca njegovemu ušesu, zašepetala samo eno besedo.
{{prelom strani}}
 
Radostno se je zasvetil odvetniku obraz, oči so se mu še bolj zaiskrile, vsaka mišica mu je zatrepetala po obličju, ko je vzklikal:
 
Vrstica 86:
Oba člana toli izkoriščanega, zaničevanega in zatiranega, a vendar za »najvišje desettisočnike« neogibno potrebnega proletarjata, sta bila vajena oba že od mladih nog bede, zasramovanja in suženjstva. Življenje jima ni dajalo nobenih užitkov, za katere ne bi bila plačevala dvojne cene s svojimi rokami, s svojim životom.
 
Kakor neumno živinče, ki je obsojeno trpeti vse žive dni za ugodnost, lenobo in zabavo človeku, ki se naposled z njim še masti — kakor na kratki, težki verigi privezano ščene, ki mora stražiti gospodarju noč in dan, po zimi in po leti imetek, in kateremu vržejo za {{prelom strani}} nagrado jedva par kosti in v gnusnem koritu nekaj zbrozganih ostankov — kakor vestni pes ovčar, kateremu, ko postari in mu oslepe oči, otopi posluh in ohripi lajanje, ne odkažejo mirnega, varnega kota, in kateremu ne dado mehkega, gorkega ležišča za oslabelo, zmučeno telo — ne, ne! — odslužil je, za rabo ni več — konjederec, kje si? — evo, spravi nam paro izpod nog! — kožo pa nam vrneš, da nam napravi črevljar mehke cipele, v katerih se zasučemo na pustnih plesih ob zibajočih se akordih mamljivo vznemirjajočega valčka, brez strahu, da dobimo pri tem — — kurja očesa: tako je preživel Vrhnik dotlej vse svoje življenje le kot hlapec, delavec, trpin drugim v korist. No, smrti še ni bilo ... Obrabljen in izrabljen do konca po duhu in telesu, je moral vendar-le trpeti še dalje, da si prisluži v potu svojega mučeniškega obraza ob prepolni, od bogastva se šibeči in lomeči mizi gospodarjevi vsaj grižljaj — ovsenjaka.
 
Že ob polosmih zjutraj je moral vsaki dan — v delavnik ali praznik — v pisarnico odvetnika Pajka, kjer je kopiral najrazličnejše spise in akte do poldne. Za kosilo je imel uro časa, ob eni pa se je začenjala znova njegova služba ter se končevala šele ob sedmih zvečer. Tedaj je položil dr. Pajk v svojo železno blagajnico zopet nov sveženj bankovcev, diurnist Vrhnik pa je stisnil — goldinar ...
Vrstica 97:
 
In požrla je solze ter potrpela.
{{prelom strani}}
 
Sčasoma pa se je privadila vsemu. Otopela je. Propadala je in — propadla.
 
Vrstica 123:
 
»Čudo, čudo!« so sikali porogljivo zlobni jeziki. Vse predmestje se je smejalo ter zbijalo najstrupenejše in najpodlejše dovtipe.
{{prelom strani}}
 
»Kdo bi si mislil, da morejo loterijske srečke prinesti v hišo razen novcev tudi tak božji blagoslov! — No, no, morda so pa vendar-le tiste sveče pa tista voščena srca ganila sv. Ano in njeno blaženo hčer!? — Svetovati bo treba tak pripomoček še temu in onemu, ki ne ve kam s svojim denarjem ter pretepa zato svojo nedolžno soprogo. Da, da, sredstvo, ki je pomagalo loteristovki, se ne more izjaloviti ...«
 
Vrstica 145:
 
»Tu imaš, Urška, pa si kupi četrtinko najboljšega!« ji je dejal. Potrebna si priboljškov.«
{{prelom strani}}
 
»Pa kako naj ti kupim potlej večerjo?« je ugovarjala ona navidezno. »Za šestdeset vinarjev, katere smeva porabiti, ne dobiva toliko, da bi bila sita oba!«
 
Vrstica 168:
Vrhnik je po vsakem takem ukoru pobledel kot krpa, a
molčal. Pihal si je v otrple, vedno mrzle roke gorko sapo, drgnil dlan ob dlan ter iztegaval prste, katere mu je pogostoma ključil krč, pa začel znova brzo pisati. —
{{prelom strani}}
 
V istem času pa je hodila njegova Urška, jezna in namrščenega čela, po hodniku finančnega ravnateljstva.
 
Vrstica 199:
»Ne, Tončka bo, ker hočem jaz tako in — mir besedi!«
 
»No, pa naj bo! Ljubila bova otroka, naj bo li fant, ali punca. — Ako bo fant, ga vzgojim za poštenega, pridnega moža ter storim vse, da se popne do boljše usode, kakor je moja. Vse žive dni {{prelom strani}} sem bil hlapec drugim, ki me rabijo kakor leseno orodje; ko jim ne bom mogel več koristiti, pa me vržejo v kraj. O, moji stariši so bili premalo skrbni, da bi me bili dali v šole ali pa se učit kakega rokodelstva. Moj sin pa, če mi ga dasta Bog in mati božja, mora postati svoj gospod, omikan in ugleden meščan, ki bo smel govoriti in delati po svoji glavi in po svoji volji! — Ali ne bo res tako, Urška? — Da, da! — Če pa dobiva punco, poskrbiva, da vzraste iz nje čednostna, pobožna in marljiva deva, katero bodo radi imeli ljudje in nebesa. Saj dobri otroci so ponos in čast starišem, hudobni pa so jim v sramoto in prokletstvo še po smrti!« —
 
Proti večeru tistega dne pa je obolela loteristovka. Jokaje je velela možu, naj leti po Kocmurko.
Vrstica 222:
 
»Torej Tončka!« je vzdihnil z lahnim obžalovanjem, a se takoj zopet potolažil. »Oh, oh, ti moja lepa, mala Tončica!« je vzklikal presrečni starec ter tepljal debeluško po napetih ličecih, izmed katerih je jedva gledal top, širok nosek.
{{prelom strani}}
 
Mahoma pa je ostrmel.
 
Vrstica 249:
 
Pohitel je torej k hišnikovim, stanujočim na nasprotni strani v pritličju.
{{prelom strani}}
 
»Ljudje božji,« jim je dejal, »veselite se z menoj! Moja preljuba žena mi je povila ravnokar dvojčka — fanta in dekle — fanta in dekle! — Oh, ta sreča! Ta nezaslužena sreča!«
 
Vrstica 283:
 
Potem si je obrisal solzivo oko, se gromko useknil v višnjevo ruto, sedel ter se cmokaje lotil znova jedil in pijače.
{{prelom strani}}
 
Bil je Korošec in nekdaj Vrhnikov tovariš na klopeh spodnje gimnazije.
 
Vrstica 297:
 
Boter in botrica sta se tedaj poslovila ter najboljše volje odšla. Za njima je šla tudi Kocmurka s svojim cekarjem, ko je bila obljubila, da pride še parkrat obiskat Urško.
{{prelom strani}}
 
==III.==
 
Vrstica 306:
Vrhnik je bil sedaj zadovoljen; sin in hči sta bila zdrava. Urška pa je bila zopet boljše volje, odkar je mogla zopet po svoji službi. Tudi on ni bil ravno bolan; seveda je breme starosti nosil čim dlje tem težje. Zapuščal ga je vid bolj in bolj, in hrbtišče se mu je krivilo. Delo v pisarnici mu je zastajalo. Krč mu je bil sključil popolnoma tri prste na desni roki, da je držal pisalo le še z največjo težavo. Često je moral počivati, ker ni mogel z desnico niti geniti. Ukori šefovi so se množili, in grožnja, da ga zapodi iz službe, se je ponavljala malo da ne že vsaki dan.
 
Vrhnik je skrival svojo slabost, kolikor je mogel. Z vsemi močmi se je oklepal svoje službice; saj je vedel, da bo moral brez nje stradati. In kaj bo z otrokoma? — Tako majhna in šibka sta, pa že berača! — S čim naj jima kupi poslej obleke, da pokrije njiju nagoto? — Ženin zaslužek bo zadoščal jedva za stanarino in za njeno skromno obleko. — Dnevi siromaštva, lakote, mraza in bolezni so mu grozili, {{prelom strani}} a odvrniti jih ni mogel. — O, da bi bil sedaj mlad, da bi imel krepke roke, bistre oči ... delati bi hotel, z veseljem, neutrudno delati, ne za-se, nego za svojo deco. Zaman vse želje! Starost, onemoglost! —
 
Trepetal je torej od misli, da bo moral zapustiti za vselej Pajkovo pisarnico. — Da bi se obdržal čim dlje, je nosil zaostalo delo na večer domov. In potem je doma pisaril še cele noči, da je skončal, kar mu je bilo naloženo. Privoščil si je le par ur spanja. Tako se je zgodilo često, da je delal dvanajst do štirinajst ur za bore — goldinar ...
Vrstica 318:
Včasih pa je zinil vendar-le kdo slepemu diurnistu besedo, iz katere bi bil moral spoznati žalostno resnico glede žene. Vrhnik pa se je samo dobrodušno namuzaval, češ:
 
»Da, da, moja Urška je prav prijazna in lepa ženičica. Sam Bog mi jo je dal! — O, vem, da jo imajo celo visoki gospodje radi v svoji družbi — saj pa zna res tako medeno govoriti in se tako gosposki sukati! — No, pač ni bila zaman devet let dekla pri ižanskem grofu. Veliko je občevala ondi z mladima grofoma in s sinoma graškega barona, cesarskega namestnika. Hoj, grofica in barona, to so vam bili cvet! Ha, ha! — Kaj so počeli vse po tistem parku okoli zoneškega gradu, v tistem zverinjaku za jelene in košute — ha, ha! — pa z grajskimi osli! — Pravcata neugnana družba, ki se ni bala ni križa, ni vraga. No, z mojo Urško so se prav radi menili in igrali, dokler so bili dečki ... seveda, seveda — lepa je bila in besede je {{prelom strani}} znala postavljati, da je bilo veselje! — In ko je obolela stara grofinja, znana kot velika dobrotnica in strastna homeopatinja, za putiko, da se ni mogla ni ganiti z ležišča, jo je vozila Urška v stolu okoli parka, dokler ni preminila. Da, da. Ondi se je navadila marsičesa, kar ji sedaj dobro hodi. Resnica je, da ne premore loterijski urad služabnice, ki bi znala prodati tudi v najvišjih krogih toliko srečk, kakor moja Urška.«
 
Tako mu je ostalo neznano, kar je vedelo skoro celo mesto. —
Vrstica 347:
 
»Že dobro, že dobro, Vrhnik!« je dejal Pajk, katerega je bilo starčevo plakanje vidno dirnilo prav nemilo. Temnega obraza se je obrnil v stran.
{{prelom strani}}
 
»Ako potrebujete kaj obleke, se oglasite zopet o priliki,« je pristavila odvetnica.
 
Vrstica 379:
 
Ob takih prilikah se je dogodilo često, da sta začela otroka sredi noči kričati in jokati, ne da bi s tem vzbudila mater.
{{prelom strani}}
 
Ko je naposled starec vstal, je našel navadno enega otroka tik postelje na tleh, drugi pa je ječal na postelji, trdo pritisnjen k zidu. Vrhnik je položil tedaj oba otroka k sebi na slamnato ležišče, katero si je postlal vsaki večer tik peči. —
 
Vrstica 398:
Redkokdaj je popraskal Vrhnik z obrabljeno brezovo metlo po vegastih, črno umazanih sobnih tleh ter pometel jedva največjo nesnago, ki se je bila nakopičila pod mizo, pod posteljo in okoli peči. Po kotih pa je vedno ostajalo blato in smeti, torišče različne golazni. Okna so bila popolnoma slepa, od stropa nizdol so visele dolge, obširne pajčevine, po njih pa nebroj muh in nočnih metuljev.
 
Po leti je čepel starec na dvorišču ter se grel na svincu, otroka pa sta se igrala tik njega. Z otrokoma je kramljal neutrudno ves {{prelom strani}} dan, oponašal njiju prirodne glasove ter se razumeval z njima popolnoma. Otroka sta se pritiskala k njemu, mu jahala po kolenih, ga božala in ščipala po velih licih ter ga vlekla za sive lase. Starec jima je dovoljeval vse, se jima smejal, ali ju pa zopet ljubeznivo karal, kakor sta zaslužila.
 
Po zimi pa je prezebal Vrhnik, da se je Bogu smilil. Kadar ni bilo več polena, da bi bil zakuril, je legel v posteljo ter položil tik sebe otroka. Na ta način se je ogrel, dokler ni zopet kupila žena kaj kurjave ali pa mu podarila kaj Pajkovka.
Vrstica 415:
 
Na zadnje pa je omagal. Niti solza ni imel več. Nič več ni plakal, nič več javkal, pa tudi molil ni več ... Top in nem je sedel nekaj mesecev v sobi, zrl v tla, tiho vzdihoval pa molčal. Z nikomer ni izpregovoril besede ... Da ni skrbela hišna gospodinja zanj in za hčerko, bi bila oba poginila.
{{prelom strani}}
 
Naposled pa se je vendar-le umiril ter se oklenil z vso ljubeznijo svoje edinke, Tončke.
 
Vrstica 426:
Včasih sta šla z očetom na otroško igrišče. Tedaj je bil za Tončko praznik. Oče ji je umil, predno sta zaklenila temačno izbo, s svojimi odrevenelimi, tresočimi se rokami ročice in nosek, poiskal med ženinim perilom pisani predpasnik iz povoščenega platna, katerega je dobila Tončka v dar od hišne gospodinje, ga ji privezal za vratom in okoli pasu, in šla sta. Drobnih korakov je stopical sivolasi diurnist kolikor možno ob hišah, se opiral z desnico ob kljukasto palico, v levici pa je držal malo, drobno, mehko ročico svoje ljubljenke, svoje Tončke. Boječe se je oziral na vse strani, ne preti-li kaka nevarnost njegovemu zakladu; strepetal je pri vsakem nenavadnem ropotu ter se zatekel vsaki hip v vežo bližnje hiše, boječ se, da mu ne bi ta ali oni voz, ta ali oni pes uničil tudi še to zadnje na svetu, na čemer je slonelo njegovo življenje, s čimer se je poživljala njegova propadla životna sila.
 
Tončka pa seveda še ni mogla razumeti očetove bojazni, zato je niti zapazila ni. Veselo je poskakovala ob njegovi roki, se smejala, vpila, kazala s prstki in se jezila, kakor je baš nanesla prilika. Oče pa je bil gluh za vse njene proseče, dobrikajoče in hudujoče se besede — zaman ga je vlekla k temu ali onemu izložnemu oknu, kjer je bilo videti toliko in tako različnih in tako raznobojnih stvari, katere bi bila vsaj rada videla, ali pa vedela, kaj in čemu so — zaman mu je kazala s svojim prstkom polne jerbase ovočja, cele kupe cvetlic, krdela golobov, piščancev, puranov, polne deske svetloluskinastih rib — zaman se mu je ovijala okoli kolen, roteč očeta in mu s solznimi očesci zroč v obraz ... ni je čul, ničesar ni hotel videti, le vedno {{prelom strani}} jo je tolažil: »Beživa, beživa, Tončka! — Potem, zunaj, tu je nevarno ... da, da, si že pridna!«
 
Ko pa sta prišla izven mestne gneče v obširni drevored, kjer je bilo videti toliko lepih gospodov in še lepših gospej v čudovito krasnih oblekah; ko sta dospela do otroškega igrišča, kjer je dirjalo, skakalo, plesalo, vpilo, kričalo, jokalo in vriskalo neštevilno majhnih, srednjih, velikih, bogatih, revnih, lepih, grdih, načičkanih in zanikarno opravljenih otrok in otročajev: tedaj je izpustil diurnist mehko, drobno, malo ročico svoje Tončke ter ji dejal:
Vrstica 443:
 
Včasih pa so napolnile dame pogumno, a prijazno odgovarjajoči Tončki tisti opasnik iz povoščenega platna z najboljšim sadjem, najdražjimi sladčicami in raznovrstnimi igračami. Otroku so se iskrile tedaj oči od same blaženosti. Pozabivši vse, je stekla Tončka najprej k očetu, kazat mu, kaj je zopet dobila; podarila mu je vselej nekaj ovočja, igrače pa je zrinila v njegove žepe. Ko je to storila, se je vrnila med družice in tovariše ter razdelila do pičice vse med-nje.
{{prelom strani}}
 
Po vsakem takem prizoru je nedostajalo pričam besed, da bi prehvalile Tončkino dobro srce. In zopet so jo obsipali s poljubi in zopet so ji božali in gladili ličeca in nje zlate kodre.
 
Vrstica 462:
In poslovivši se kratko, so odšle.
 
Vrnile se niso več ni k starcu, ni k Tončki ... Prišle pa so druge, prišli so drugi, ki so takisto pozvedovali, ki so takisto božali lepo dekletce, pa poslušali dolgo starčevo pripovest, pa takisto obdarivši {{prelom strani}} diurnista, še češče pa skomizgnivši z ramami in skrivnostno, hudomušno, porogljivo ali celo zaničljivo se muzajoč, izginili za vselej ...
 
Tako so minevala in izginevala leta ... Tončka je naglo rasla ter se krepko razvijala ... Jedva sedem let stara je bila že kaj zala punca, močna, četudi vitka.
Vrstica 477:
 
Ko pa je dovršila Tončka dvanajsto leto, jo je vzela loteristovka iz šole ter jo poslala v tobačno tvornico, da pomaga delavkam lepiti škatlje za cigarete in smodke in tako kaj zasluži.
{{prelom strani}}
 
Jedva je odbilo zjutraj šesto uro, že se je morala odpraviti na pot, da je dospela do sedmih v oddaljeno tvornico. Tedaj je pozvonil debeluhasti, vedno dobrovoljni vratar z velikim, nad durmi male stražnice obešenim, hripavim zvoncem ter zaklenil visoka, železna vrata.
 
Vsako jutro je hitela truma delavk za trumo delavcev mimo hiše, v kateri je stanovala Tončka. Eni teh se je pridružila ter z brzimi koraki spela za drugimi. Na poti ni nedostajalo nikdar smehu, šal in zabavljic. Tončka je molčala ter pazljivo poslušala, kaj si pripovedujejo starejše delavke, smejala se z njimi, često pa strmela, ne vedoč, kaj pomeni ta ali ona zabavljica, kako naj razume to in ono dvoumno šalo ... Dospevši v tvornico, so se razpršile delavke po različnih oddelkih. Tončka je imela svojo delavnico visoko pod streho, kjer je, sedeč v družbi deklic svoje starosti, rezala debel papir ter lepila in stikala škatlje po vzorcih. Za red so skrbele »majstorice«, ki so hodile od mize do mize, pregledovale delo, popravljale, učile in kazale. Vsako trenotje je prišel v dvorano tudi strogi respicijent, starikav mož hudega pogleda, surovega glasu in rdeče, ščetinaste brade, kateremu ni bilo nikdar dovolj storjenega. Vedno je vpil, zmerjal in grozil. Govoriti so smele med seboj le delavke pri isti mizi, a samo tiho, napol šepetaje ... Ko je bila ura dvanajst, je zazvonil zopet vratar, odprl železna vrata na iztezaj in, zibajoč se s svojim trebuščkom naprej in nazaj, se muzal in kimal različnim delavkam ter jih ogovarjal z umazanimi dovtipi ... Delavke so morale iti počasi druga za drugo skozi ozek hodnik, kjer so jih v naglici preiskovale »majstorice«. Potem so zopet hitele trumoma na vse strani domov; nekatere, ki so si prinesle jedila s seboj ali pa so jim jih donesli v canjicah otroci in stare ženice, so posedle klopi v bližnjem drevoredu in obedovale. Tončka je hodila domov ter se še pred eno v družbi istih dobrovoljnih tovarišic zopet vrnila na delo. Ko je minila šesta ura zvečer, je zapel poslednjič kričavi zvonec; zopet so preiskale »majstorice« odhajajoče delavke, in tvornica se je izpraznila. Iz enih široko odprtih vrat so vrele delavke, iz drugih pa delavci; nekateri so se pridružili posamičnim ženskim skupinam, drugi pa so šli, sami živahno se pomenkujoč ali pa tiho, s sklonjenimi glavami. Videti je bilo tu mladeničev, mož in starcev, zdravih in krepkih, rdečeličnih in bistrogledih, pa mnogo tudi medlih, trhlih, zelenkastorumenih obrazov, topih, plahih pogledov — slike izdelanosti, fizične in duševne propadlosti; videti je bilo tudi mladih, iskrih deklet, še nežnih otrok in mnogo žen, mater; nekatere čedno, ničemurno, napol gosposki oblečene, druge pa v siromašnem, ponošenem, skoro beraškem odelu. Tu radost, hrepenenje, {{prelom strani}} življenje, ondi nedovzetnost, skrb, lakot — čudna zmes značajev, obrazov in govoric. Vse pa je preveval dušeč, omotičen vonj tobaka ...
 
Tončka je brzela domov.
Vrstica 487:
 
Nežka, katere šibka postavica se je radi zgodnjega sključevanja zgrbila, je bila bledikasta plavolaska, sivih, ostrih oči in nosljajočega, zaspanega glasu. Najraje se je pomenkovala o propovedih, o kapelanih, najnovejših masnih knjižicah in najmodnejših svetniških podobicah. Bila je družabnica družbe krščansko-katoliških devic sv. Uršule; na golem je nosila dva škapulirja ter na modrem in rdečem traku dve svetinjici. — Vedno je bila »zaljubljena« v najnovejšega pridigarja v stolni cerkvi. Svojih čuvstev itak ni razodela nikdar nikomur, nego le Tončki in Alenki. Njena »ljubezen« se je pojavljala le s tem, da je čepela skoro vselej pod prižnico svojega najnovejšega izvoljenca; »viseč na njegovih ustih«, je srkala njegove besede, »kot žejen jelen hladno studenčnino«, ter jih zatapljala v brezno svojega resnično deviškega srca — in pa s tem, da je šla k njemu vsako soboto zvečer k izpovedi ... Ko so minile »šmarnice«, je pojemala njena ljubezen, dokler ni umrla popolnoma, pa se za adventnih »zornic« pojavila zopet nalik ptiču Fenisu, prerojena, vsa nova. In tako dalje ...
{{prelom strani}}
 
Druga Tončkina prijateljica, Grumova Alenka, pa je bila deva drugačnih nazorov, drugačnih idealov, pa tudi drugačne zunanjosti. Vitke, ponosne postave, krepke hoje, odločnega kretanja, glasne, skoro kričeče govorice, bučnega, krohotajočega smeha, pa temnega, nekam žoltega obraza s širokimi, črnimi obrvmi in dolgimi, resastimi trepalnicami, žarkih, gorečih oči, ravnega, lepega noska, krasnih belih zob, okroglega podbradka in jedva vidnih brčic na zgornji ustnici.
 
Ej, ta Alenka je bila lepa grešna dušica! — Zaman ji je hvalila in hvalila dobra Nežka različne pridigarje, zaman ji opisovala vso divno nebeško krasoto oltarjev ob ,šmarnicah,' zaman jo vabila, naj si sama vsaj enkrat ogleda oni bajni cerkveni nakit, ono množino raznobojnih, predragih, duhtečih, domačih in eksotičnih cvetlic, trav in grmov, ono neštevilo luči, lučic, svetilk, sveč, lampijonov in lestencev — naj gre poslušat vsaj enkrat ono očarljivo, dušo vznašajoče in vsako čutnico v telesu pretresajoče mogočno orgljanje slavnega slovenskega glasbenika, pa ono milobno petje, ki se igra s človeško dušo, dvigajoče jo sedaj visoko nad oblake, prestavljajoče jo v rajske prostore nebeščanov, sedaj pa moreče, uničujoče, ponižujoče človeka k tlom, v prah, v nič, da trepeta, drgeta z vsakim živcem, z vsako žilico, da ga poliva zona, pa mu zopet pljuska kri iz srca v lica in iz lic v srce ... Zaman jo je vabila Nežka s seboj, da si z njo vred napaja dušo in srce z užitki, kakršnih bi iskala sicer brez uspeha po vsem {{prelom strani}} svetu ... Alenka se ji je smejala, se ji rogala ter jo nazivala otročjo, neumno ... Odgovarjala ji je, da je bila tudi ona, Alenka, včasih Nežkinih misli, da je tudi njo nekdaj veselilo, očarovalo in vznašalo to, po čemer hrepeni in hlepi sedaj še Nežka — pa minilo jo je vse. In kadar ji je začela Nežka vedno znova kazati svoje ,podobice' s čipkastimi robovi, pisane, bele, črne, zelene, rdeče, papirnate, lesene in iz ribje kosti, tedaj ji je pokazala Alenka, podlo se krohotaje, svoje ,podobice', svoje ,svetnike' in ,zaščitnike': fotografije mladih in starejših moških, civilistov in vojakov. V dno svoje duše ranjena, jo je nato začela pobožna sestrična karati in izpreobračati, ji pripovedovati različne odlomke iz pridig o deviški čistosti. Zaman; Alenka ji je odgovorila šaleč in rogajoč se, kaj ji je dejal ta ali oni ljubimec ... ter sklenila vselej: »Pa kaj bi ti pravila ... preotročja si še ... ko boš imela tudi ti svojih osemindvajset let ... hej, kako drugačne misli ti bodo rojile po glavi!« —
 
S tema tovarišicama torej je občevala Tončka največ. Njena duša pa se je počutila v njiju družbi kot roka, katero peče na eni strani ogenj, na drugi pa skeli mraz. Začela je premišljevati o življenju, dvomiti, se ozirati po drugih ter primerjati, katerim se godi bolje, ali onim, ki se vedo tako kot Nežka, ali onim, ki so Alenkinih misli. Včasih je obsojala Alenkino nevernost, nje zanikarnost v izpolnjevanju cerkvenih zakonov in nje lahkoživo, vihravo občevanje z moškimi in se zgražala nad njenimi porogljivimi opazkami o iskreni molitvi, izpovedi itd. ... tedaj se je tesneje oklenila Nežke ter hodila z njo vred k vsem ,pobožnostim'. Kmalu pa ji je postalo tako življenje preenolično, pusto, dolgočasno; njega čar se je polagoma izgubljal, in — zaželela si je zopet vesele Alenkine družbe, njenega smeha, njenih dovtipov in šal ... Tedaj je zapustila bogoslužno Nežko, pozabila vse ,nebeške užitke' ter se pridružila zopet Alenki, poslušajoč verno njene dogodke z različnimi ljubovniki, ki so bili življenja željni Alenki le sredstva za zabavo poleg svilenih robcev in predpasnikov, modnih solnčnikov in cipel, zlatih nauhvic in prstanov ... Ko pa ji je začela Nežka znova obujati vest in ji dokazovati, kako grešno živi njena lepa sestrična, ter ji z besedami svojih pridigarjev živo slikati vso grozo posmrtnega vračila za sedanje pregrešno življenje, tedaj se je zbala Tončka, in razmerje se je zopet obrnilo ...
 
Tako omahovanje je trajalo dve leti. V tem je postala Tončka prava delavka in se preselila v oddelek, kjer zvijajo smodke. — Tačas pa je zmagal slabi duh, zmagali nazori Alenkini.
{{prelom strani}}
 
Nauki, katere je slišala iz ust svojega dobrega, nad vse jo ljubečega očeta, nauki, katere je čula s prijateljico Nežko v cerkvi, ti nauki so nasprotovali sedaj njenim željam in mislim. Bala se je, sramovala včasih sama sebe, toda izpreobrnila se ni več; nedostajalo ji je za to moralne moči. —
 
Vrstica 517:
 
»Povedati ti moram nekaj boljšega, zanimivejšega, nego je vajino romanje,« je začela Alenka. »Tončka, jutri pojdeš z menoj, da veš — ne bo ti žal, saj tako nikamor ne prideš.«
{{prelom strani}}
 
»Kam pa?« je vprašala Tončka z glasom, ki nikakor ni ugovarjal prijateljičinemu vabilu.
 
Vrstica 549:
 
Tako ji je dejala Nežka in z jezo zaloputnila duri za seboj.
{{prelom strani}}
 
Tončki je bilo v prvem hipu hudo, potem pa se je domislila Alenkinih besed: »Nežka ... zelena ... ni je škoda, da je tercijalka, saj je ne mara živ krst! A ti in jaz!?«
 
Vrstica 573:
 
Tončki je bilo spočetka tesno pri duši v družbi s povsem neznanimi vojaki; sram jo je bilo ljudi, ki so se ozirali za njimi. Kmalu pa se je pomirila, ko sta ji začela spremljevalca pripovedovati o svojem stanu, o svojih domačih, o mestnih novicah ter izpraševala tudi njo o navadnih stvareh, neprisiljeno, prijazno, kakor da bi si bili stari znanci.
{{prelom strani}}
 
Prišedši iz mesta, sta krenila Alenka in Janez po cesti, vodeči v bližnjo vas.
 
Vrstica 586:
Tončka je plesala veliko. Jedva jo je spustil iz rok Tone, je prišel po-njo Janez, ki jo je izročil tretjemu tovarišu Sušniku. Polagoma so jeli hoditi po-njo tudi drugi plesalci, med katerimi je bila večina infanteristov, »Janezov«. Zabavala se je tako dobro, da je popolnoma pozabila na čas, na svojega očeta, na odhod. Vriskanje plesalcev, bučni zvoki harmonike, topotanje razbrzdanih peta, smeh plesalk, opojni vinski vzduh ... vse je vplivalo na njene živce omotno, mamljivo.
 
Ko pa so prižgali sredi stropa veliko petrolejko, tedaj se je spomnila doma. Prestrašena se je oprostila svojega plesalca ter se začela ozirati po Alenki in Janezu. Ni ju bilo najti nikjer, a Tone in Sušnik sta jo potolažila, da že zopet prideta, ter sta jo zopet odvedla {{prelom strani}} na ples. Samo enkrat se bode še zavrtela, potem pa bode morala domov, pa če tudi pojde sama. Ko pa je minil ta ples, jo je pregovoril znova Tone, da zapleše še enkrat z njim. Plesala sta dolgo; Tone ni hotel nehati, zavrisnil je vsaki hip veselo, izzivalno, pa ji šepetal: »Tako srečen še nisem bil ... juh! — Kako naju gledajo ... seveda, nevoščljivi so mi za plesalko ... najlepšo plesalko! — Tončka, vi ste moja .. kaj ne, da ste moja?« — Tončka mu ni odgovorila, a rdeča je bila kot piruh, pa dobro se ji je zdelo, da ne bi bila menjala z nobeno plesalko. Sramežljivo je dvignila trepalnice ter pogledala za hip Tonetu v razžarjeno lice, pa jih zopet povesila. Srce ji je bilo burno ... Ko sta nehala, jo je peljal k mizi; žejna sta bila in pila sta poželjivo ... Tone jo je držal vedno za roko; naslonivši se na njen stol, ji je pravil, kako je lepa, da jo ima rad, in prosil jo, naj bo njegova ... Tončka je molčala; vrtelo se ji je v glavi, želela si je proč, pa se zopet naslajala z njegovimi besedami.
 
Naposled so odšli. Sušnik edini je še ostal med infanteristi, ki so začeli popevati narodne pesmi, ter je basiral.
Vrstica 597:
 
Tone Križaj je bil kramarjev sin, doma iz Loža. Oče njegov se je ubijal spočetka z malo kmetijo, toda ker mu je radi slabih letin donašala le dolgove na dolgove, jo je poprodal, očedil in pobelil svojo hišico, kupil patent ter začel kramariti. Poleg kramarstva se je pečal še z nakupovanjem starin, ponošenih oblek, polomljenega pohištva, zavrženih slik ter nakaženega kmetiškega in obrtnega orodja. Dočim mu je žena doma prodajala, je lazil, prodajajoč in kupujoč, po hišah in kočah v trgu in okolici ter privažal na večer na samokolnici najrazličnejše šare v svojo shrambo. Ob slabem vremenu je ostajal doma ter šival, krpal, lepil, zbijal in barval svoje starine. Za ničeven denar jih je dobil, često jih je pobral celo na kakem smrdljivem smetišču, v prašnih drvarnicah ali v zakajenih podstreških; toda s svojo spretno roko je popravil vse reči, da so bile znova za rabo, ter jih prodal skoro za celi dobiček.
{{prelom strani}}
 
Ko je Tone, kramarjev edinec, nekoliko odrastel, je spremljal očeta ter mu pomagal mešetariti in stikati za ropotijo. Križajev imetek se je na ta način množil sicer le počasi, toda vztrajno. Ker je bil skop, je privoščil sebi in svojcem jedva najpotrebnejše reči ter varčeval z vsakim vinarjem. Za dve dvojači dobička je bil pripravljen iti v štiri ure oddaljeno vas, in za en goldinar izgube se je jokal, kot bi izgubil stotak. Grabiti in gomiliti na kup ter množiti število svojih goldinarjev mu je bil največji užitek, edini namen in vsa sreča življenja ...
 
Neki poletenski večer je zopet krparil raztrgan šaren zastor, katerega si je bil izprosjačil v bližnji grajščini. Sam je sedel med nakopičenimi škatljami, okviri, papirnimi in platnenimi slikami — med stoli, mizami, klopmi in posteljami — med kmetiškimi kočemajkami, indrami, škrlaki, kožuhi, kučmami, ošpetlji in avbami — med gosposkimi krili z vlačami, maskaradnimi kostumi, korzeti in modrci, solnčniki, dežniki, ženskimi in moškimi klobuki, cilindri, palicami in pahljačami — med lopatami, svedri, kladivi, motikami, krampi, verigami, žreblji in plugi — med lonci, steklenicami, košarami in cajnicami ... tu je sedel ter krpal neutrudno, dasi je šlo že na polnoč. Okna je zaprl z oknicami, z železom okovanimi, vrata pa zaklenil z velikim ključem, katerega je položil tik sebe na polico. V shrambi pa je postajalo čim dlje soparnejše, dušeče. Križaju so lezle oči skupaj, vsaki hip je zadremal, a vendar se je silil še vedno, da izgotovi nocoj pričeto delo. Končno pa je trdno zaspal; glava mu je omahnila na naslanjač, roke so mu visele ob životu, noge pa je imel iztegnjene po sobi. Spal je jedva četrt ure; ko pa se je hipoma vzbudil, ga je objemalo od vseh strani plameneno morje in strašen dim. Planil je kvišku, podrl poleg stoječo polico, skočil k vratom ... Zaklenjena so bila. V tistem hipu se je spomnil, kam je bil položil ključ ... a ni bilo ni stolice, ni ključa. Dim mu je žgal oči, da ni mogel gledati, pljuča so mu jedva še sopla, plamenčki so segali po njem, on pa se jim je zaman otepaval, se zaletaval v vrata, bil po njih s pestmi, dokler so mu krvavela, ter hropel: »Na pomoč! Na pomoč!« — Zaman. Nihče ga ni čul. Nagomiljena obleka pa je gorela, tlela in se kadila — vse se je užigalo; shramba je bila že do stropa polna smradnega, zadušljivega dima ...
 
Ko so pregorele oknice, je dobil ogenj duška, in velik, rdečkasto-rumen zubelj je švignil skozi okno v leseno streho. In gorelo je že dolgo, predno je opazil prvi Ložan, da gori pri kramarju. Kriki »gorí! gorí!« so se razlegali po ulicah; ljudstvo je bežalo iz hiš, zvonovi so {{prelom strani}} začeli bučati ter so še pomnoževali grozo pretečega požara. Pred Križajevo hišo se je v hipcu nabralo ogromno ljudstva; ognjegasci so se pridrvili od nekod, razganjali ljudi ter začeli brizgati iz dveh cevi skozi okna v kramarjevo shrambo ter po strehah sosednjih hiš.
 
Tedaj pa je kriknil hipoma nekdo med množico:
Vrstica 628:
»Po gospoda bo treba — sicer bo prekasno!« je pritaknila druga.
 
Jedva pet minut pozneje je že hitel iz cerkve duhovnik na kraj, kjer je ležala v smrtnem boju stara kramarica. Ljudstvo je pokleknilo {{prelom strani}} okoli nje, gasilci pa so dalje neumorno dušili ter omejevali požar. Svetlo je bilo kot opoldne.
 
Duhovnik pa se je sklonil nad kramarico, ji pritisnil na ustnice sv. razpelo, jo pokropil ter začel moliti antifono: »Pokropi me, o Gospod, z izopom, in očiščen bom; operi me, in bolj bom bel kot sneg.« Nato je mrmral psalm: »Usmili se me, o Gospod!« ... stopil k njej ter jo del v poslednje olje.
Vrstica 646:
Dasi ni bil Tone skoro nič izomikan, dasi je znal čitati in pisati jedva za silo, je vendar pokazal pri vsaki priliki, da ima izreden razum za trgovino. Gospodarju je bilo jako všeč, da je dobil tako porabnega pomagača, in poučil in razkazal mu je to in ono. Tone, tedaj dvajset let star, je imel bistro glavo. V nekaj mesecih je že poznal vrednost in ceno vsakega komada ter umel prodajati in prekupovati tako dobro, kakor njegov šef. Kmalu je najel Mirt drugega hlapca; Toneta pa je vzel v prodajalnico ter ga v par letih imenoval za svojega komija.
 
Mladi komi je pokazal z vsakim novim dnem, kako zmožen in spreten je v trgovini. Dočim se je stari, godrnjavi Mirt omejeval v svoji trgovini le na mesto, je poiskal Tone trgovinskih zvez z mnogimi manjšimi prodajalci na deželi ter jih zalagal z različnim blagom. Mirt je imel seveda pri tem velike dobičke, dohodki so se mu skoro podvojili. Črez nekaj let je na Križajevo prigovarjanje prenovil in razširil svojo prodajalnico ter pričel trgovati tudi z galanterijskim blagom. Podjetni Tone je poiskal nekaj vasi, kjer so izdelovali glavnike, igle za lase, ščeti, zobotrebce, nože, vilice, žlice, čipke, nogavice, cipele, brezpetnike, lepenke in druge stvari ... sklenil pogodbe s posamičnimi podjetniki, da bodo izročali narejeno blago le njegovi firmi, in {{prelom strani}} s tem je prisilil druge firme, da so kupovale dotične izdelke za mnogo višje cene pri njem, ter je mnogo naročenega blaga odpošiljal celo v inozemstvo, prav tja v Hamburg.
 
Velika, najraznovrstnejša zaloga, lepa, prikupna zunanjost in notranjščina prodajalnice, točna, nagla postrežba in izredna zgovornost ljubeznivega Križaja, vse to je vplivalo tako ugodno na Mirtove dohodke, da je odslej skoraj vidno raslo njegovo sicer že dotle veliko imetje.
Vrstica 660:
Tako je minilo nekaj nad deset let, odkar je bil Križaj Mirtov posel.
 
Stari Mirt, ki je štel že sedem križev, pa je začel tedaj bolehati. Starost in naduha sta ga mučili, da je moral večkrat leči. Vendar je {{prelom strani}} vselej zopet za malo časa okreval, dokler ga ni znova podrla kaka sapica na ležišče, kjer je hropel, sopel in grčal, kakor bi hotel v tem hipu izdihniti dušo.
 
Ker so se mu taki popadki ponavljali vedno češče ter mu tudi zdravniki niso mogli kar nič pomagati, si je kar nanagloma vtepel v glavo, da mora na jug, kjer se mu pod milejšim, gorkejšim podnebjem znova povrne nekdanje zdravje. Zaman so mu odgovarjali zdravniki, češ, da je za daljnjo vožnjo preslab, ter da je domači zrak zdrav in ugoden njegovim pljučem; zaman ga je prosila tudi njegova hči Hermina, naj odloži potovanje vsaj do jeseni ali zime: njegov sklep je bil neomajen; proti otroški njegovi trmoglavosti so bili vsi ugovori bob ob steno.
Vrstica 674:
Tako je razmišljal Križaj. Sklep njegov pa je bil storjen; izvršitve se je odločno lotil takoj, da ne bi bilo prepozno ...
 
Mirt je imel tridesetletno hčer, Hermino, preklasto bitje kozavega obraza, majhnih, škilastih, zoprno sivih oči, dolgih rok in nog, vdrtih prsi, rdečih las in ogromnih uhljev. Vsled njene suhote in nelepote bi jo bil lahko smatral vsakdo za pravcato sestro glasovitega španskega ,viteza žalostne postave'. Dasi je bilo znano, da bo jako petična, dasi je zavijala svoje neokretne ude v svilo in baržun in kožuhovino, {{prelom strani}} dasi je obešala na-se največje in najsijajnejše bisere in drago kamenje ter si močila, gladila in barvala žolto kožo z najfinejšimi lepotili, esencami in barvili ... navzlic temu, da je presedala vse večere v gledališču, pri koncertih in akademijah ter se vozila s parom konj, je doslej vendar ni maral živ krst. Lažniva bi bila trditev, da ni bilo baš v Hermininem mestu nobenega moderno-realističnega mladeniča ali samca, kateremu bi bila obilna mošnja zlatnikov prva interesantnost ženskega stvora — zakaj v resnici se ni manjkalo niti ondi takih, vsake sentimentalnosti in romanticizma oproščenih, vseh poetičnih muh in marenj očiščenih ,prosvetljencev' brez črk, še več pa s črkami »dr.« in »c. kr.« ... V njih čast pa bodi povedano, da se vendar niso bili povsem emancipovali ,zastarelih nazorov o estetiki' ter so pri svojih nameravanih snubitvah radi žrtvovali nekaj tisočakov, kalere bi dobili s Herminino loparsko ročico, zadovoljujoč se z manjšo ,interesantnostjo' svojih nevest, pa tudi z manjšimi njih rokami in nogami in ravno zročimi očmi.
 
Tako je živela ta zlata Hermina že edenintrideseto leto svojega dolgočasnega, čim dlje intenzivnejše hrepenečega in čim dlje manj izbirčnega devištva.
Vrstica 689:
 
Ko pa je povila Hermina slabotno, bolehno deklico, se je pomnožila družina za dva posla: dojiljo in pestunjo. Gospa Hermina pa je uživala samo štirinajst dni materinsko srečo, potem je umrla.
{{prelom strani}}
 
Mirt je jokal za njo, Križaj pa ni potočil niti solzice. Njegovo edino veselje je bila trgovina, trgovinsko spletkarstvo njegov glavni užitek.
 
Vrstica 697:
 
Z leti so vzgojile nune iz Marije tiho, mirno, blago in pobožno dekle, ki pa je ostalo pri tem povsem nevedno glede nazorov, želja posvetnih ljudi zunaj samostanskih sten in glede sredstev, s katerimi dosegajo svoje smotre. Kanarček v kletki, cvetice na vrtu, redkobesedne redovnice in naivne koleginje so bile njena družba; molitev, učenje, pletenje in vezenje njen edini posel. Že od rojstva bolehavo, se je razvilo dekletce v nežno, previtko plavolaso devico ozkih, slokih pleč in bokov, dolgega, bledega obrazka in velikih, lepih, vodenojasnih, a otožnih, sanjavih oči.
{{prelom strani}}
 
Doktor Karol Pajk je odprl svojo samostojno pisarnico. Kot začetnik v odvetništvu je potreboval najprej denarja, mnogo denarja. Da bi si ga pridobil na najlažji način in nanagloma kar največ, ga je bila prva skrb, da se — oženi čim preje in čim bogatejše. V to svrho je obiskoval vse družbe, si pridobil vstop v najboljše, najodličnejše rodovine, kjer so imeli kaj godnih hčera, ter pohajal vse elitne zabave.
 
Vrstica 705:
 
Brez denarja ni ugleda, brez ugleda ni zaupanja, brez zaupanja pa ni klijentov: tako je sodil mladi odvetnik. Pajk pa je hotel postati prvi, najveljavnejši in najimovitejši med mestnimi svojimi tovariši.
{{prelom strani}}
 
Dolgo je izbiral med meščankami, katerih večina bi se mu bila vdala brez uvetov z veseljem, osrečena. Matere in očetje so ga odlikovali vedno in povsod, kolikor so mogli in znali; hčerke pa so se mučile z vsemi sredstvi koketnosti in zapeljivosti, da bi omrežile njegovo srce. Dr. Pajk ljubeznivosti ni odklanjal; zabaval se je pri tem predobro in doživel marsikaj lepega in užil mnogokaj sladkega. Toda previden in oprezen v besedah in dejanjih, si je vendar-le vedel ohraniti svojo prostost in nezavisnost na veliko jezo in žalost marsikateri preljubeznivi, a premalo izkušeni malomeščanki.
 
Vrstica 719:
 
»Bog vas živi, gospod odvetnik! — Nadejam se; da me odslej posetite večkrat. Ako želite, vam pripravim imenitno nevesto!«
{{prelom strani}}
 
»Ha, ha — torej kupčujete celo z nevestami! — Koliko pa imate provizije od vsake? Ha, ha!«
 
Vrstica 749:
 
»In koliko je stara?«
{{prelom strani}}
 
»Sedemnajst let.«
 
Vrstica 770:
Ker pa le ni iz gostilnice bilo nobenega odgovora, je prišepala k vratom in, odprši jih nekoliko, je zakričala v sobo naglo nekaj psovk, potem pa zbežala ... Iz krčme je steklo za njo nekaj gostov, toda le par korakov; vrgli so tudi par kep snega za njo, pa vpili in v ji grozili. Ženska pa je zbežala skokoma po cesti, vodeči proti barju. Napadalci so se takoj vrnili zopet v svojo beznico.
 
Ženska se je menda svojih pivskih tovarišev jako bala, kajti tekla je, dokler je mogla. Končno pa se je usopla; dušilo jo je, srce ji je hotelo uiti, in nog ni skoro več čutila. Tik brzojavnega kola se je {{prelom strani}} zgrudila na kolena ter sopla in sopla. Kuštravi lasje so ji bili zlezli izpod robca ter se prejemali vratu in obraza, potnega od napornega bega, ustnice pa so ji še vedno krvavele. V glavi se ji je vse vrtelo ... Pila je bila veliko več nego kdaj ... Zakaj se je sprla z Grabljevčevim Pepetom in z Mohorjevim Žanijem, zakaj jo je začela kar na lepem zmerjati tista kozava Kljukčeva Roza ter se zaganjati vanjo, zakaj jo je udaril Pepe, a potem sta se stepla z Žanijem, kako je nastal nato splošen prepir in polom ... nič ji ni bilo več jasno ... Samo to je še vedela, da so jo vrgli na ulico, grozeč ji, da jo pobijejo ...
 
Pa ne bodo je. Daleč jih je pustila za seboj. Le brzo zopet dalje, da je ne doidejo!
Vrstica 780:
Z barja pa so se dvigale megle. Bila je gosta tema, da nisi videl skoro ni za stopinjo pred-se. Vse barje je bilo prepreženo in prevlečeno z mokrotno, nepredirno megleno temino.
 
Tedaj pa se je izgubila tudi pot, po kateri je bežala ženska, in na mah je stala na mehkih, grezastih tleh; jedva za dva prsta debela plast snega je ležala na njih. — Minilo je bilo že nekaj ur, odkar je bila začela bežati ... sedaj pa se ji je začelo daniti in jasniti v glavi, in strah in mraz sta jo streznila polagoma popolnoma ... »Kje sem li?« se je začela izpraševati, »kam sem zašla? — kod hodim?« — Groza jo je obšla ... Povsem tuj kraj — ne vidi se nikamor — ni glasu ni slišati — in ona sama! — Robec, katerega je tiščala na skelečo rano na ustnici, je bil že do cela premočen, desna nogavica pa se je čutila kot bi bila zledenela; bila je pač polna zmrzle krvi! Začela je iskati pota ter tavati počasi nazaj. Ali temno je bilo popolnoma, in vsaki hip je zašla v stran ter zagazila v blato. S težavo se je izrinila vendar zopet na pot. Začela je na pomoč vpiti, a čul je ni nihče. Znova se je vlekla dalje, zopet zašla v jarek poln blatne vode in se zopet izkobacala iz mlakuže ... dokler ni naposled onemogla. {{prelom strani}} Sedaj se je plazila po kolenih in dlaneh dalje, obupno plakaje. »Pomagajte! Pomagajte! — Kje je kaka božja duša? — Zašla sem — oh, na pomoč — na pomoč!« — Zaman! Rila je dalje po blatu, snegu, po kamenju, da si je ogulila prste skoro do krvi ... Naposled pa je omagala. Nič več se ni mogla ganiti. Telo je bilo brez moči, a duh ji je bil čil, zdrav. »Umrem, zmrznem — povsem zapuščena — v grehih, v velikih grehih!« — Grozen obup jo je objel. Tresla se je in jokala krčevito. Hipoma ji je bilo svetlo pred dušo vse njeno življenje; a zgražala se je, ko je je gledala ... Jej-li more odpustiti Bog vse — vse? — On je neskončno pravičen, oster sodnik. Obsoditi jo mora v pekel! O, o! — Pa saj je tudi neskončno usmiljen in dobrotljiv. Samo pokore zahteva in resničnega kesanja ...
 
In ženska je začela moliti. Že dolgo ni molila, sedaj pa je molila iskreno ... Njena molitev pa niso bile samo besede, o katerih ne ve ničesar srce; njena molitev je bila kesanje, priznavanje in večnemu očetu izpoved vsega onega, kar se je bilo nagomililo v dolgi dobi mnogih let na njeno dušo ...
Vrstica 794:
Dva dni po tem dogodku je bilo veliko govorjenja o čudni smrti znane loteristovke.
 
»Moj Bog, kako-li je zašla na barje? — Zmrznila je! — Neki kmet jo je našel ležečo na obrazu. Sneg jo je bil zametel. Hm, kakršno življenje, taka smrt. Bog nikomur ne ostane dolžan! — No, hvala mu, sedaj je naše mesto, že od nekdaj vzor moralnosti, zopet čisto. Uh, saj res, koliko pohujšanja je prizadela ta ženska! Prava pravcata sramota je bila. — Ta ubogi Vrhnik! Ko so mu pripeljali mrtvo ženo na dom, je plakal kakor dete. Ljubil jo je vse življenje, trpel in se mučil za-njo; ona pa je njegovo preproščino izkoriščala ter {{prelom strani}} ga prevarjala in vodila za nos ... In naposled je od žalosti radi nje še obolel. — Baje so ga že prevideli. Starec ne okreva več, saj je tako le še živ okostnjak. — Naj bi počival skoro v miru!« ...
 
Tako se je govorilo po mestu. In resnico so pravili. Tretji dan po loteristovkinem pokopu je umrl tudi stari, ubogi Vrhnik. Prav lahko je izdihnil —- prav tako, kot ugasne svetilka, kateri nedostaje svečave ...
Vrstica 826:
V istem hipu je vstopil dr. Pajk.
 
»O, o, Tončka — izgubila si tako naglo očeta in mater! Žalostno, žalostno! — Prav rad sem imel Vrhnika, res — prav rad. {{prelom strani}} Priden delavec je bil, da mu ga nimam para sedaj. Hej, to je pa resnica: Vrhnik se ni nadelal v pisarnici nikoli.«
 
Sedel je nasproti Tončki, ne da bi se ozrl na soprogo.
Vrstica 857:
 
V Tončki pa sta se borila dva čuta, podili dve misli: »Delo v tvornici je težje, plača slabša, a — svobodna sem; tu bo posel igrača, plača dobra, stanovanje lepo, hrana izborna, a — odvisna bom, mogla ne bom nikamor brez dovoljenja! Svoboda in zabava pa je moje življenje.«
{{prelom strani}}
 
Tako je razmišljala Tončka ter iskala izgovora. Tedaj je pristopil Pajk k njej. Prijemši jo za okroglo bradico, ji je dvignil obrazek ter, gledaje ji srepo naravnost v tiste velike, plave oči, dejal skoro proseč: »Tončka, bodi pametna! — Poslušaj in ostani pri nas v pomoč moji ženki! — Ali boš? — Da, da!«
 
Vrstica 874:
Prva leta svojega zakona se je pečal vsaj nekoliko z njo. Ko pa je bil izgubil upanje, da dobi potomca od svoje prenežne, šibke žene, ki je začela malo mesecev po poroki še bolehati, jo je zanemaril popolnoma, a se tem bolj brigal za druge. —
 
Iz početka je mladi odvetnik Pajk, iščoč si klijentele, napravljal skoro brezplačno ubožnejšim strankam različne prizive, tožbe in vtoke. Prevzemal je pravde, katerih se radi njih ničnosti ali pa očitne brezuspešnosti ni hotel lotiti nihče drug. Kot sin kmetiških starišev — v ljubljansko normalko je bil došel bos, svoje na kveder sešite črevlje oprtiv noseč, v hodnični srajci in irhastih hlačicah! — je poznal dr. Pajk vrlo dobro značaj, življenje in potrebe slovenskega kmeta ter umel zato v občevanju z njim ubrati vedno prave strune. Ker je bil razen tega še silno prijazen, priljuden in zgovoren, je postal v par letih poznan in priljubljen vsem okoličanskim kmetom posestnikom, pa tudi malim obrtnikom, delodavcem in delavcem. Ker si je znal s svojim samosvestnim, toda kulantnim nastopanjem pridobiti tudi srca in zaupanje meščanov, kupcev, velikih obrtnikov in uradnikov, se mu je množila klijentela od dne do dne, in kmalu je imel med vsemi odvetniki največjo, najbolj razširjeno in najbogatejšo. Vzeti si je moral kmalu koncipijenta in še drugega diurnista; ko pa tudi ta dva nista {{prelom strani}} mogla z njim in Vrhnikom vred zmagovati vsega dela, je združil svojo pisarnico s pisarnico spretnega odvetnika, doktorja Strela.
 
Sedaj ni hotel že več sprejemati malenkostnih tožb; pečal se je le s pravnimi nalogami, ki so mu bile važne, imenitne ter so mu obetale — mnogo ekspenzarja. Kot izboren pravnik je vedel in pozvedel skoro v vsakem poedinem slučaju, kateri se mu je ponudil, da ga reši, že naprej, kakov bode konec. Ako je izprevidel, da bode rešitev skoro gotovo ugodna, ga je prevzel, sicer ne. Na ta način si je pridobil glas, da se z njegovo pomočjo reši vsaka pravdna reč le ugodno. Ko pa je izročil klijentu končni račun, tedaj se je klijent navadno obupno popraskal za ušesi, češ: »Bes te plentaj, Pajk jo zna vselej izvoziti, a zabeli jo pa tudi tako mastno, da ne vem, bi li ne bilo boljše, da sem pravdo izgubil!«
Vrstica 880:
Premnogi mu računa sploh niso mogli plačati. Prosili so ga, naj potrpi, Pajk je tedaj nabral obraz v velikodušne gube ter zatrjeval, da on ni pijavka, da se za plačilo prav nič ne mudi, da pa se radi varnosti intabulira na posestvo.
 
In obresti in od obresti obresti so tekle včasih leto za letom po sedem, osem, deset, tudi dvanajst od sto. Prigodilo se je često, da je zadela njegove klijente kaka ujma ali druga nesreča; tu se je pojavila prašičja kuga, ondi je pobila toča, tam je zamorila vse suša ali pa požrl črv, tu se je utrgal oblak, in nastala je povodenj, prihrumeli so hudourniki ter raztrgali njive, travnike in pašnike ... Slednjič je prišlo to in ono posestvo, ki je bilo že nekaj let na šibkih nogah, na boben. Na dražbi je Pajk dražil posestva tako dolgo, da so pripadla zemljišča s hišo in živino vred njemu; na podrobni razprodaji pa je izkupil često dvakrat toliko, kolikor je izplačal sam kmetovim upnikom, ter spravil velikanski dobiček. — Mnogim kmetom in obrtnikom je posojal večje vsote, a vedel že naprej, da mu jih ne bodo mogli vrniti nikdar. In zopet so tekle leto za letom vprav oderuške obresti v Pajkovo listnico. Končno pa je stavil svojim obubožanim dolžnikom termin, do katerega more še čakati, da mu vrnejo posojilo; ko je pretekel rok, jih je neusmiljeno tožaril ter spravil večino njih na beraško palico. Kdo mu je mogel kaj očitati? Ni li postopal po pravu? — Kot odvetniku so mu bile na razpolaganje tudi zemljiške knjige, iz katerih je zvedel, koliko realnega imetka ima ta ali oni, pa tudi koliko dolgov, intabulacij visi po onih posestvih. Večina intabulirancev je navadno jedva čakala, da pride do svojega deleža. Mnogi izmed njih so torej prišli sami od sebe k dr. Pajku — mnogo pa jih je tudi zvabil po svojih dovodnikih k sebi — s ponudbo, da jim {{prelom strani}} odkupi intabulirane vsote. Bogati odvetnik je pokupil vse deleže seveda za znatno nižje cene ter imel zopet pri tem izdatne dobičke. S tako kupljenimi dolgovi pa je pritiral dr. Pajk znova marsikaterega zadol-ženca do prodaje vsega imetka.
 
S takimi in drugimi špekulacijami in sredstvi je raslo Pajkovo bogastvo tako, da je postal naposled eden prvih bogatinov ...
Vrstica 891:
 
In ko se je seznanila Marija s svojim ženinom, ko je videla, kako lep in ponosen mož je, ko je čula njegove ljubeznive besede, se je zaljubilo njeno čisto, deviško srce v Pajka z vsem žarom in čarom prve ljubezni. Obožavala ga je. Ni se ga mogla nagledati, nikdar se ga ni naveličala poslušati, naj si je govoril z očetom še tako suhoparne trgovinske stvari. V svoji duši si je zgradila oltar, nanj je postavila podobo svojega ženina ter jo molila. Z odprtimi očmi je sanjala o krasni, divni, presrečni bodočnosti ob strani moža, katerega vse ceni in spoštuje, katerega pa sme ljubiti le ona, kateri ljubi samo njo. Blaženosti je drhtela, kadar ji je stisnil ročico, kadar ji je smehljaje pogladil lase, in same sreče se je onesveščala, če jo je rahlo pritisnil k sebi ter jo poljubil.
{{prelom strani}}
 
Ko pa je minila poroka, ko je minilo nekaj mesecev njiju zakona, so padle tudi nekdaj naivni inštitutki luskine raz oči, in spoznala je resnico — grozno resnico. Mahoma so se ji razpršili vsi gradovi domišljevane sreče v nič, in videla je, da je bila prodana človeku, ki ni ljubil nikoli nje, nego le njene novce, kateri so mu bili sredstvo, da doseže svoje namene čim preje. Obupana je bila iz početka; potem pa se je trudila in premišljevala, kako bi se omilila svojemu lepemu možu, katerega je ljubila iz vse duše. Iskala ga je, bila preljubezniva z njim, se mu dobrikala, mu vse rada storila, brez ugovora — samo, da bi si ga osvojila, da bi jo i on ljubil. Ko pa je izpre-videla, da ume odgovarjati soprog na njene najnežnejše pojave ljubavi le z vsakdanjostmi in včasih — celo s surovostmi; ko je videla, da se mož često le sili, da bi bil prijazen z njo; da mu je navadno ona nadležna, nedobrodošla: tedaj je bila njena prerahlo čuteča duša smrtno ranjena. Spoznavši, da jo soprogovi objemi le onečaščajo, se mu je odtegnila popolnoma; Pajk pa je — ni iskal.
 
Vrstica 902:
Razumela ga je. Telesna dela usmiljenja so bila poslej njeno edino veselje.
 
Njeno največje razvedrilo so bili obiski takih sirot in siromakov, ki so se skrivali v svojih podstrešnih zaduhlih izbah lačni in bedni, ker se iz same sramežljivosti niso mogli odločiti, da bi prosjačili. Takih sramežljivih beračev je iztaknila gospa Marija premnogo, in njeno blago srce je občutilo največjo srečo, ako jim je mogla izdatno pomagati. Po dolgem trudu se ji je končno celo posrečilo, da je pridobila nekaj uglednejših gospej in gospic ter ustanovila društvo v podporo vdov in sirot. Izvoljena je bila za voditeljico društvu, ki je nabiralo milodarov po vseh stanovih ter podpiralo marsikaterega marljivega mladeniča, da se je mogel posvetiti svojemu poklicu, rešilo {{prelom strani}} premnogo siromašnih deklic preteče moralne propasti, katero prečesto provzroči beda in zapuščenost, ter preskrbovalo mnogo nadložnih vdov in osirotelih otrok ... Neumorna je bila odvetnica v dobrotljivosti; zato pa je bilo njeno ime znano in spoštovano povsod, kjer so imeli srce in roko za siromaka ...
 
V sedmem letu njenega zakona pa ji je umrl oče, zapustivši ji osemdeset tisočakov. Toda tudi njene telesne moči so bile skoro izčrpljene. Hud črv ji je glodal tiho, a neprestano v njenih ozkih prsih. Mesece in mesece je prebila po kopališčih, a zdravja ji ni moglo vrniti nobeno.
Vrstica 913:
 
Gospa je dobro vedela, kaj se godi v Tončkini duši. Zato pa ni bila osorna z njo. Nasprotno. Navezala jo je počasi z ljubeznivostjo, materinsko skrbnostjo in pa z darili še bolj na-se. Jemala jo je vedno s seboj, kadar je šla na trg ali v prodajalnico, a nikdar je ni pustila iz oči. Na noč pa, kadar je legala odvetnica k počitku, je vselej poklicala k sebi staro kuharico Marijano pa Tončko v spalnico, kjer so molile večerno molitev. V tem je bila gospa skrajnje stroga. Določila je, da je vsaki večer molila Tončka ali pa Marijana del rožnega venca naprej. Po molitvi je pozvonila hišniku, ki je potem zaklenil vsa vrata in vse duri; tako ni mogel poslej nihče več na ulico ...
{{prelom strani}}
 
Odvetničina bolezen pa se je hujšala od dne do dne. Že je morala prebivati večino dneva v postelji. Krčevit, brezkončen kašelj jo je mučil. Dolgega, upadlega obraza, globoko udrtih oči se je s težavo vlačila, oprta ob Tončkina ramena, ali pa ležala, podprta s štirimi, petimi blazinami, ter tožno trmila skozi okno na veliki vrt s cvetličnimi gredicami in košatim sadnim drevjem. Kadar je bilo vroče, je šla s Tončko tudi na vrt pod širokovejnato hruško, kjer je slonela v širokem naslanjaču ter poželjivo dihala vase topli zrak.
 
Vrstica 926:
V tej, jedva uro od mesta oddaljeni vili je torej ležala na smrt bolna odvetnica. Le Tončka in kuharica Marijana sta bivali pri njej.
 
Soprog je ostal v mestu. Imel je vedno veliko posla. Razen tega se je bližal bolj in bolj čas, da razpiše vlada volitve za državni zbor. Kot veljak in bogataš je hotel doseči še državnozborski mandat ... Ker pa je bil med ljudstvom poznan kot sebičnež in oderuh, je hotel z navdušenimi članki in plamtečimi nagovori in pa s podkupovanjem pridobiti volilce. Četa prijateljev, dolžnikov in plačanih pristašev ga {{prelom strani}} je hvalisala ter priporočala, kolikor in komur je le mogla. Dr. Pajk pa se je vozaril od trga do trga, od vasi do vasi ter razkladal volilcem svoj politični in kulturni program. Imel je težko stališče. Večkrat so mu zadoneli med govorom, obetajočim vse, kar je kdo hotel, na uho porogljivi smehi in vzkliki, jasno izražajoč narodno nezaupanje v Pajkove medene besede, ki so bile v dijametralnem nasprotju z njegovimi dejanji. Njegovi nasprotniki so postavili za kandidata trgovca Tirbiča iz trga T., ki je imel med obrtniki in kmeti jako veliko pristašev. Vendar dr. Pajk ni izgubil poguma. Bil je dober govornik, ki je umel z blestečimi puhlicami zabavljati protislovanskemu sistemu tedanje vlade, kapitalizmu in židovstvu, klerikalizmu in aristokratom. Izdal je tudi v posebni brošuri deseterico svojih bojevitih člankov, ponatisnjenih iz »Narodnega prijatelja«, ter jo dal brezplačno razdeliti med kmete, obrtnike in meščane. Na shodih pa je teklo vino in pivo na Pajkov račun.
 
Razumevno je, da poleg takega delovanja dr. Pajk ni imel kar nič časa za svojo bolno ženo. Obiskal jo je jedva enkrat na teden. Skoro vsaki dan pa se je pripeljala v mesto Tončka sporočit gospodu o gospejinem zdravju, pa po razne potrebščine, bodisi po zdravila, perilo, jestvine ali kaj druzega, česar ni bilo dobiti v trgu T... Včasih je prišla z njo tudi stara Marijana, a tedaj je bila pri bolnici hišnica one vile. Navadno pa se je pripeljala Tončka sama.
Vrstica 935:
 
Tončka pa se mu je znala odtegovati. Odbijala ga je dolgo časa odločno, nekoliko iz bojazni do odvetnice, najbolj pa iz gole koketnosti. Krepost, vest, sramežljivost, ta krasota vseh ženskih čarov, kateri brez onih nimajo prave veljave, niso vplivale na njeno vedenje prav nič. Vedela je, da je lepša, nego katerakoli druga v mestu, vedela torej, da ima v svoji lepoti neprecenljiv kapital. In da bi žrtvovala ta kapital zaljubljenim muham oženjenega in ne več mladega bogatinca, ne da bi imela za to kaj zadostila? — Ne, za to je bila Tončka prepraktična, pa tudi že preomikana. Vzgledi prijateljice Alenke, pokojne matere po eni strani, po drugi strani pa gospe odvetnice so se bili pri nji obnesli!
{{prelom strani}}
 
Prebila je torej najhujše boje s čim dlje silnejšim Pajkom ... Ko pa ga je pritirala njena rafiniranost do skrajnjosti, iz katere se ni mogel ganiti nikamor več, tedaj mu je nastavila nož na grlo; in Pajk je zinil odločilno besedo. Ko je dosegla to, so se odprla sirom vrata vseh čarov in sladkob Tončkine ljubezni; odvetnikova zapeljiva možatost je triumfirala nad vsemi pomisleki. Častihlepnost, ničemurnost in prirojena ji poltnost so premagale vse!
 
Vrstica 954:
»O Tončka, meni ni več zdravila,« ji je odgovorila šepetaje, vdano. »Hvala ti za dobrohotne besede. Želim, da bi se ti na zemlji vedno dobro godilo, ker si tako blaga!«
 
»Oh gospa, kaj bom brez vas!« — je vzdihnila Tončka, »Vi ste skrbeli zame že od malega, vi ste me vzeli v svojo odlično hišo, {{prelom strani}} me poučevali in likali, kakor bi bila vaša hči ... o milostljiva, kako sem vam hvaležna!«
 
Prijela je koščeno ročico bolničino ter jo poljubila. Potem si je zakrila oči ter poskušala plakati — no, solz ni bilo ...
Vrstica 971:
 
Soproga!
{{prelom strani}}
 
Soproga? Saj mu je donesla v hišo poleg bogate bale petdeset tisočakov. Gospodinjila mu je marno vsa leta njiju zakona ter mu bila verna in potrpežljiva družica. Soprog pa je ni ljubil — zanemarjal, preziral jo je popolnoma. Zahtevati ne more ničesar od nje. Vendar mu voli v znak, da mu odpušča, še dvajset tisoč in vse, kar je prinesla s seboj.
 
Vrstica 1.005:
 
»Gospod doktor — vstanite!«
{{prelom strani}}
 
Tedaj pa se je pritipala do njega in ga krepko zmajala, prijemši ga za ramo in glavo.
 
Vrstica 1.023:
 
Ko sta prispela Tončka in Pajk k bolničini postelji, je klečala Marijana že plakaje tik njenega vzglavja; ihteč je poljubljala suhe, mrzle roke gospej Mariji, preko katere voščeno bledega in globoko udrtega, upadlega obraza je bil razlit blažen nasmeh — odsev rajske, nadzemeljske sreče.
{{prelom strani}}
 
==VIII.==
 
Vrstica 1.039:
 
»Kaj hočete reči s tem svojim principom, mon cher ami?« je v vprašala Žuljanka.
{{prelom strani}}
 
»Pardon, ako sem bil nejasen! Moj princip je torej: sladoled z vročim čajem ... salon in kravarica ... Ganimed in Venera ... eau de cologne in smrad hleva ... eh, saj me razumete!«
 
Vrstica 1.062:
»O gotovo, gotovo, moja mila,« ... je odgovoril ritmojster ter, položivši svojo na temenu plešasto glavo na naslonilo stolovo, prižgal novo cigareto, zavihnil važno svoje junaške brke ter začel malomarno pripovedovati:
 
»Mhe — da, divizijske vaje smo imeli — mhe, da — pričetkom minole jeseni — tam okoli Studenca, Kremenice, tja do železnične postaje ... no, postaje? — vrag, za imena imam tako slab spomin! — Ravno smo vrgli z energično atako dveh eskadronov celo levo sovražnikovo krilo. Nato smo dobili povelje, naj se umaknemo za gozdič, {{prelom strani}} ki se je razprostiral prav južnozahodno ob nizkem hribcu ... da, da, južnozahodno — za kraje imam izvrsten spomin. Poskakali smo z utrujenih konj, da se malo izpočijejo in napasejo; moštvo in častništvo je posedlo po travi in parobkih. Nevarnosti nobene ... povsod vedete — žeja strašna — vse stekleničice prazne. — Tu se spomnim, da sem opazil med vajo pred gozdičem malo, okusno zidano poslopje — mhe, da, vilo novorenesanškega sloga. Za to imam izvrsten spomin. Grmenje topov in prasketanje pušk se je oddaljevalo čim bolj v stran ... Hitro prekoračim gozdič, velevši skrajnji vedeti, naj me poišče, če treba, ob vili. Še deset korakov in — evo vile z vrtom in logom! Na vrtu pa lopa. Grem mimo — mhe! — v lopi šiva krasno dekle ... menda sobarica, z belim predpasnikom, v kratkem krilu, izpod katerega so se videle — ah! — male nožice, in — ah! — lepe fine ročice, gole preko komolca — mhe! — obrazek pa kot baš razcvel popek vrtnice. Mhe — skratka: dekle, da ni treba lepšega ... a, mhe — sobarica, postrežkinja! — Salutiram ... dekle zardi in povesi oči kot najsramežljivejša inštitutka ... »Mhe — golobičica — žejen sem ... malo vode, mhe ...« Nič odgovora. Samo pogleda me — ah, tisti pogled! — pa steče iz lope ... Torej nič? — Mhe, evo je — za hip se zopet vrne s kupo vode. Izpijem. »Hvala, golobičica! — kako ti je ime?« — Ne pove. — »Čigava si?« — Ne pove — Mhe! Sedem na široko klop, ovijem obe roki okoli njenega pasu — eh, ta stas! — posadim jo poleg sebe ... branila se je — mhe, vrag, močna je bila! — a preprosim jo, pa hvalim njene jamice v licih, njene krasne modre oči, njene zobke, ročice, nožice. In konec? — Polagoma jo je minevala plahota, in v četrti ure je bila že pogumna tako, da me je hotela zadušiti — ah! — s poljubi! — Mhe, faktum, faktum! — A poljubi tiste sobarice ... mhe, še nikdar takih! — Da, da, princip gospoda Berčiča je pravi ... sobarica in aristokrat ... mhe! Quod erat demonstrandum!«
 
»Ha, ha, zakaj pa je zopet ne poiščete — pikantne sobarice, vi stari grešnik?« je vprašala zdravnikova malo pikirano.
Vrstica 1.069:
 
»Bien, tres bien! Imejte torej svoje principe, nam pa pustite svoje!« — je odgovorila Žuljanka ter nadaljevala; »A naše bodoče razmerje do gospe odvetnice Pajkove št. II.? Tu treba novega principa! — Ona je vendar otrok razvpite loteristovke, ki je bila — pardon, gospoda! — tout simplement prijateljica pokojnega finančnega kontrolorja!«
{{prelom strani}}
 
»Kaj? — kaj? Je-li res!? — Škandal!« — je vikala lepa notarka in sklepala indignirano roke na svojih bujnih prsih.
 
Vrstica 1.104:
»Torej z volitvami se ne pečate več?« je vprašal odvetnika Tužen. »Škoda!«
 
»Saj ste čitali mojo izjavo — ali ne? Umaknil sem svojo kandidaturo že pred štirinajstimi dnevi. Kdo se bo ruval za tako nehvaležen posel, ako ga ljudje nočejo razumeti! Da bi stiskal vsakemu umazanemu volilcu smrdljivo roko, pa moledoval okoli zabitih kmetavzov, domišljavih ,purgarjev' in revolucijonarnih obrtnikov za glasove, pa prosil, obetal in mazal ... o, tega pa že ne! Moj program je bil jasen; razložil sem ga na shodih ustno, potem v »Prijatelju« in še v posebni brošuri. Pa da bi ga razlagal vnovič in vnovič v vsaki kmetiški {{prelom strani}} bajti posebej — za to nimam niti časa, niti volje. Storil sem vse — žrtvoval veliko za dobro stvar ... no, naš narod je še vedno neveden. Bodi! Saj mi tega ni treba! Naj volijo torej prihodnji teden reakcijonarca sami sebi v sramoto!« —
 
Jezno je govoril Pajk te besede, a se delal, kakor da mu ne bi bilo za mandat prav nič. V istini pa ga je grizel poraz v dno duše. Umakniti se je moral s pozorišča pred poštenim Tirbičem, ki je bil priljubljen vsem nižjim in srednjim slojem narodovim.
Vrstica 1.114:
»Tega gospoda ne poznamo,« so rekali nekateri. »Doslej ga ni bilo še nikdar v naše kroge ... kako more torej vedeti, kaj nas boli! In še sedaj ne kaže volje, da bi se seznanil z našimi težnjami neposredno. Zakaj ne pride v našo družbo, da mu povemo iz lica v lice svoje želje in svoje zahteve, če hoče biti naš zastopnik, naš zagovornik v svetli prestolici? Moško sedi z notarjem, adjunktom, nadučiteljem in bogatini ... nas pa jedva pogleda. Morda ga je sram nas bornih kmetov, trpinov delavcev, obrtnikov? Pa dobro! Tirbič je drugačen človek. — On je naš mož, on pozna našo dušo in naše telo! Njega bomo volili.« —
 
Drugi pa so dejali: »Pajk je hinavec in lažnivec! On da bode deloval na to, da se razbremeni kmetovstvo, da se zajezi konkurenca veliki industriji z malimi obrtniki — pa on?! Ta človek, ki nima srca do obubožancev, kateremu se ne smili ni beraški kmetič, ni stradajoči rokodelec, temveč jima proda iz hleva zadnjo kravico in zarubi poslednjo {{prelom strani}} postelj! — Pajk se je doslej vedno kazal pravega, krvoločno izsesavajočega — pajka našega ljudstva. Odkod pa ima svoje velikansko premoženje? Od kmetiških in obrtniških žulje! — In da bi volili takega oderuha in neusmiljenca!?« —
 
Tretji pa so pili Pajkovo vino. »Zakaj bi se ga pa branili, če lahko plača! Saj je skoro milijonar! — Le pijmo ga! Bog ga živi! — Volili bomo pa navzlic temu vendar-le Tirbiča.« —
Vrstica 1.133:
 
Samo Tončka ga je razumela ter, ljubeznivo se smehljaje, odšla s Pajkom in Žuljanko, ki ju je spremila do vrat.
{{prelom strani}}
 
»Evo je! — Deus ex machina! — Sedaj smo v pasti,« je izpregovorila domačica, vrnivši se v sobo. »Kaj naj storimo? Ali obolimo?«
 
Vrstica 1.162:
»Vsekakor ... mhe, gospoda! se treba iznebiti malomestnih nazorov,« je izpregovoril ritmojster. »Jaz mislim ... mhe — in upam, da se strinjate z menoj — da je treba vedno, posebno pa v tem slučaju uvaževati individuvalnost in vzgojo bolj, nego rojstvo in vse druge razmere gospice Tončke. Ona je lepa, bogata, fina — kaj hočemo še več!? — Ugledna bo tudi. More-li ona kaj za svojo mater? — Ergo! Koliko poznamo gospic iz boljših ... mhe! da — iz najboljših krogov, katerim ni nedostajalo ničesar, in vendar ... mhe, kakšne so bodisi po omiki, bodisi po zunanjosti! — Bodimo torej pravični in ne devajmo grehov njene že pokojne matere na rovaš gospice neveste Pajkove!«
 
»Bien, tres bien, mon cher ami! Tudi jaz se zlagam z vašimi nazori. Ne bodimo preostri!« je pritrjevala Žuljanka. »Koliko vzgledov imamo, da so se poročili ugledni možje z ženskimi iz najnižjih slojev! Državni pravdnik dr. Jug ima kmetico za ženo, sodni svetnik Grdinič {{prelom strani}} mesarjevo hčer, profesor Kraljič trafikantinjo, profesor Žolna natakarico i. t. d. i. t. d. Vse te so sedaj čestite salonske dame!« —
 
In tako so bili zopet vsi složni v priznanju, da uboštvo ni sramota, in da je storil dr. Pajk popolnoma prav, ker se je zaročil s Tončko. — Lepota, denar, odlikovanje uglednega odvetnika, laskanje ljubeznive krasotice ... vse to je vplivalo v hipu na nazore Žuljanke in njenih gostov.
Vrstica 1.187:
 
In s silnim sovraštvom je meril Tirbičeve volilce. V srcu pa je sklenil osveto narodu, ki se drzne odtegniti čast in zaupanje njemu, mogočnemu bogatinu in najuglednejšemu odvetniku.
{{prelom strani}}
 
»Hm, radoveden sem na to kramarsko politiko,« je zinil zasmehljivo napram sosedu, doktorju Strelu.
 
Vrstica 1.209:
 
Predstavljajoč se Vam, Vas najpreje zahvaljujem za izkazano mi zaupanje in odlikovanje. Pri kandidaturi moji me ni vodila častiželjnost, nego vroča želja, da koristim Vam, svojim volilcem, in celemu slovenskemu narodu.
{{prelom strani}}
 
Že opetovano sem imel priliko, vsaj na kratko razjasniti cenjeni gospodi svoje misli o pravi politiki slovenskega državnega poslanca. Da ste istih misli tudi Vi, za to mi je dokaz moja skoro soglasna izvolitev. Danes pa mi dovolite, gospoda, da se izrečem malo obširnejše o svojih nazorih glede na avstrijsko-ogrsko politiko sploh in na sedanjo in bodočo politiko avstro-ogrskih Slovanov posebej. S tem načinom, menim, Vam podam povsem jasno sliko svojega programa, ki bi naj bil program vsakega značajnega in resnega slovenskega poslanca!«
 
Vrstica 1.219:
 
»Pravo politiko na vse odločilne strani more ukreniti in hoditi le tak narodni državni poslanec cislitvanske polovine, ki uvažuje vedno in povsod bodočnost Avstro-Ogrske in njenih narodov. Usoda narodov je tesno združena z usodo Avstro-Ogrske. Vprašanje je, kaka bode njih usoda v daljnji — bodočnosti. In ta usoda, ta bodočnost narodov je zavisna že od sedanjega tira zunanje in notranje politike.«
{{prelom strani}}
 
==X.==
 
In Tirbič je govoril svojim vdanim volilcem mirno, trezno, brez fraz in pretiravanja, vedno umljivo, a vendar temeljito o zunanjih in notranjih činiteljih, pri vladajočem sistemu vztrajno vplivajočih na škodo slovanskih narodov v Avstriji. Dokazoval je, da deluje na državo že davno zasnovani in umetno utrjeni program velike Nemčije i v gospodarskem i v političnem pogledu. Baš Nemčija je podpirala toli usodni zasnutek avstroogrskega dualizma ter podpira še sedaj in vzdržuje ta kleti razkol, ki razjeda monarhijo in slabi slovanske narode v njej. Dokazoval je, da je ravno zveza z Nemčijo naše največje zlo, ker vpliva na dualizem najmogočnejše ter ga utrjuje v naši državi; ta zveza da je tudi kriva, da se vsiljuje nemščina v vse urade in v armado, in da se zabranjuje naravnost izvršenje historičnega prava slovanskih narodov. Pobijati to zvezo bodi torej slovenskemu državnemu poslancu osobita naloga ter sveta dolžnost delati z vsemi sredstvi na to, da se zaobrne pravec sedanje, le nekaterim narodom prijajoče zunanje politike, in da se odstrani gospodarsko in politično kvarni dualizem. Le kadar se odstrani ali vsaj oslabi ta dualizem, se bodo mogli obojestranski Slovani potezati uspešno za to, da se izvrši cerkveno in narodno svobodo zagotavljajoča ustava obeh državnih polovin ter izvede historično državno pravo Čehov, Hrvatov in Malorusov.
{{prelom strani}}
 
Kot prvo, najvažnejšo in najnujnejšo točko svojega programa pa je imenoval poslanec Tirbič uresničenje narodne enakopravnosti. Vsaki narod naj si določuje po svojem avtonomnem organu jezik ter njega obstanek in razvoj po šolah in javnih uradih. Svobodo za to pa bi dobili Slovani z narodno avtonomijo, kakršno so imeli v mislih Slovenci že l. 1848., naglašujoči potrebo »Zedinjene Slovenije«.
 
Vrstica 1.234:
Gromovito ploskanje in viharno vzklikanje je vprav glušno napolnilo gostilniške prostore. Ljudje so silili ter rinili k poslancu, mu stiskali roke, nasmihajoč se mu ali pa s spoštovanjem zroč v Tirbičevo odprto, prijazno, ljubeznivo lice. Nastalo je veliko prerivanje. Tirbič pa je hodil od mize do mize, nagovarjal in povpraševal tržane, kmete in delavce — brez razločka vse enako prijateljsko. In ljudem je nepopisno ugajalo poslančevo vedenje. Spoznali so, da Tirbič ni hinavec, ki se laska ljudstvu le toliko časa, dokler ga potrebuje, da doseže, kar želi; prepričali so se, da ima srce in razum za njih male in velike težnje, da je njih poslanec — cel mož. Ni sledu mogočnosti ali ošabnosti, zato pa tem bolj žaljive milosti ni bilo na Tirbiču; zato ga narod ni le spoštoval ter mu zaupal, nego ga je tudi ljubil. Vsega tega pa je bilo treba po Tirbičevem prepričanju državnemu poslancu, ki hoče biti resnično zastopnik in govornik svojih volilcev.
 
Za svojo mizo pa je sedel bled dr. Pajk. Rad bi bil glasno zabavljal svojemu zmagovitemu tekmecu, rad bi bil osmešil njegov program ter ga blamiral vpričo vseh, a — ni mogel. Z jezo v srcu je moral priznati sam sebi, da je »kramarska« politika Tirbičeva edino prava, poštena in častna. Priznati je moral, da je Tirbič — »filister« {{prelom strani}} — kos konjekturalni visoki politiki — in da Tirbičev politični program ne velja le »za sedaj«, nego za nedogledno bodočnost ... Vedel je, da je njegovo in njegovih prijateljev stališče nerazmerno omejeno in tesno, malenkostno in strankarsko; zavedal se je, da je idealno pošteni narodnjak in rodoljub Tirbič resnično vreden zaupanja volilcev in visokega odlikovanja; zavedal pa se je tudi, da je on — dr. Pajk — poleg Tirbiča s svojimi le iz častihlepnosti izvirajočimi, a hinavsko lažnivimi domoljubnimi frazami nizek — strašno nizek. A prirojena mu trma in ošabnost sta mu branili, da bi priznal svoje misli, svoje čute. Ne, podati se ne sme, osmešiti se noče — kazati mora še nadalje, da je uverjen, da le on ve in zna vse, da le on more in razume vse, drugi pa nihče nič. Le česar se loti on, je dobro in pametno, vse drugo ni nič — nič ...
 
Porinil je torej obe pesti v hlačna žepa, dvignil rameni ter, izpačivši obraz v odurno hudoben izraz, zinil z brezprimernim zaničevanjem skozi nos:
Vrstica 1.263:
 
Tisto noč pa je vladalo v stanovanju doktorja Pajka divje šumno veselje. Čulo se je igranje na klavirju, petje, vikanje in klicanje, krohotanje in smejanje.
{{prelom strani}}
 
Dr. Pajk je bil povabil svoje somišljenike in — vazale na opulentno večerjo, ki se je zavlekla pozno v noč.
 
Vrstica 1.284:
»Pereat Tirbič! — Živel dr. Pajk!« —
 
In potem se je dvignil dr. Pajk sam — počasi — omahujoč — oprijemljoč se za mizo in naslanjalo svojega stola, ter začel jecljaje govoriti, kako žarko ljubi svojo domovino, kako gorko čuti za narod, in kako svete namene je imel s svojo kandidaturo. In oči so se mu zalile s solzami, ko je tožil o črni nehvaležnosti svoje domovine ... Potem pa je izlil ves svoj žolč na volilce svojega okraja ter psoval in zmerjal Tirbiča z nedostojnimi izrazi. Vse, kar se mu je nakopičilo {{prelom strani}} zavisti, sovraštva in osvetljivosti, vse je razkril svojim somišljenikom ter končal:
 
»Ako narod ne mara moje pomoči ... dobro! — Tudi jaz ga, hvala Bogu, ne potrebujem! Doktor Pajk pa ostane navzlic vsemu še vedno najbogatejši in najvplivnejši gospod ...«
Vrstica 1.313:
 
»Pri vas?«
{{prelom strani}}
 
»Da, pri meni, gospod doktor ... a plačal je za oboje le šeststo forintov.«
 
Vrstica 1.349:
 
»Da, gospod doktor! Rekla je: »Psa ne smete prodati nikomur; ako ga ne kupi doktor Pajk, ga kupim jaz sama.« In dala mi je goldinar.«
{{prelom strani}}
 
Pajk se ni branil več. Znova je odprl svojo verthajmovko ter izplačal zahtevano vsoto.
 
Vrstica 1.372:
Pajk se še ozrl ni, ko se je zgrudila za njim, tik vrat obupana reva ter plakala in plakala, da bi se bila smilila kamenu, ko bi imel srce ...
 
Malo hipov kasneje pa je stopal po stopnicah sosednje hiše doktor Pajk zopet navzgor. Pred belo pobarvanimi vrati v prvem nadstropju je potrkal na lahko s prstom, in takoj so se mu odprla. Prikazala se je rdečelična, bujnorasla sobarica z veliko pentljo v visoko zravnanih {{prelom strani}} laseh. Z ljubkim nasmehom in globokim priklonom ga je pozdravila, pa tiho rekla:
 
»Gospica še spi.«
Vrstica 1.397:
 
Znova ga je privila k sebi ter ga obsipala s poljubi.
{{prelom strani}}
 
Potem pa se je sklonil Pajk ter vzel odloženo šatuljo z bližnjega fotelja. In položil jo je sebi na kolena, vzel iz nje biserni lanec ter ga del strmeči Tončki okoli krasnega labodjega vratu. Potem ji je nataknil obe zapestnici ... naposled pa še prstan. Potem je vzel z bližnje toaletne mizice zrcalo in, pred obrazek ji je držeč, je dejal:
 
Vrstica 1.409:
 
»Tudi ta je tvoj, mucika!« je dejal Pajk ter položil od vznemirjenosti trepetajočega Mukija Tončki v naročje.
{{prelom strani}}
 
==XI.==
 
Vrstica 1.417:
 
In znova je legla vznak, položila obe roki pod glavo ter zrla v strop.
{{prelom strani}}
 
Gospa Tončka dr. Pajk!« je govorila poluglasno sama s seboj. »Doktorica Pajk — milostljiva gospa Pajk — odvetnica Pajk! — Ha! ha! Kako lepo se čuje to! — Vse me bo moralo častiti, vse se mi klanjati; saj bom najbogatejša in najuglednejša dama. Ah, kako čudne reči se gode na svetu! Nikdar ne bi bila niti sanjala kaj takega. In vendar bo res — je res! — Vrhnikova Tončka bo črez dve uri prva gospa v tem mestu — v istem mestu, v katerem sem hodila bosa, raztrgana, lačna, zaničevana beračica, živeča o milosti drugih — v mestu, kjer sem bila uboga delavka, plačana dekla. In poslej bom hodila v svili, z vlečko po salonih — po plesiščih — po glediščih — ob roki moža, katerega se boji vse ... Oh, Bog, kolika izprememba! — Pa s čim sem si prislužila to nenavadno srečo? — s čim sem dosegla to mesto? — S čim?«
 
Vrstica 1.426:
Znova je legla vznak ter zrla topo v strop. Misli so ji tako naglo švigale po glavi, da jim je jedva sledila. Končno pa se je zasmejala na glas.
 
»Ta dr. Strel je pa vsekakor pameten mož. Kako lepo je govoril sinoči o zakonski sreči in zakonski zvestobi! Ha, ha! A ko sem ga na tihem vprašala: Ali mi morda svetuje, naj ga v zakonski zvestobi posnemam? — je kar ostrmel. Mislil je, da živa duša ne ve, {{prelom strani}} kako lepo stanovanje je naročil Grumovi Alenki, in kako bogato jo oblači. No, obljubila sem mu prav rada, da ga ne izdam njegovi milostljivi ... Koliko bi moral človek govoriti, če bi hotel izdajati vse take zveste možičke in ženice! Ah! Sicer menda sama ne bom nikoli potrebovala njih molka. Toda vzglede imam lepe. Gospa Žuljanka in Berčič ... sodnica in dr. Čeh ... notarka in Tužen ... zdravnikova in Jekler ... Ah, ta Jekler! — Da bi le njega ne bilo! Grozno sem na trnju v njegovi družbi. — No, privadim se kmalu vsemu; poslej pa bom takisto častita, poštena, največjega spoštovanja vredna dama, kakor so one. Ah, ko bom znala tako nedolžno zardevati in tako nevedno pogledovati, kakor te gospe, pa ko bom znala tako teatralsko vikati in javkati o velikomestni nemoralnosti, kakor one — potlej bom mogla storiti takisto vse. In nihče ne bo zinil besede! — Da, da, še marsičesa se naučim v tej odlični družbi ... Danes pa začnem svojo ulogo s tistim pogumom, ki mi je koristil največ v življenju. Da, da, s pogumom, z odvažnostjo se doseže vse ...«
 
In Tončka je vrgla odejo raz sebe ter sedla na posteljni rob. Znova je zazevala, si otirala oči, pa pozvonila. Ana je pritekla.
Vrstica 1.449:
 
In zaprla je omaro ter šla v kopelnico.
{{prelom strani}}
 
Ko se je vrnila, ji je pomagala Ana, da se je preoblekla. Takoj nato pa je prišla frizerka. Tončka je morala sesti pred veliko zrcalo, in frizerka ji je česala lase, počasi in premišljujoč, kakor bi reševala najtežavnejši problem. V pol ure sta bili gotovi. Nazaj tja preko ušes počesani in s škarjami zvalovljeni lasje so bili zviti zadaj v lep umeten vozel; le na vratu in ob sencih je sililo na prosto nekaj zlatih, nasvedranih kodrčkov.
 
Vrstica 1.477:
 
»Hvala lepa!« je odvrnila Tončka ter sprejela dragoceno darilo.
{{prelom strani}}
 
»Sedaj pa pojdiva, milostljiva ... svatje že vsi čakajo!«
 
Vrstica 1.504:
»Pardon, ne jezi se!« je šepetal Berčič Žuljanki na uho, a zrl navidezno pozorno svojo malo nogo; »toda ukradeno vse bolj mika.«
 
»Norček! Vedeš se že prebedasto. Pazi vendar, da me ne kompromitiraš! Glej, kako korektno hladno se pomenkujeta sodnica in Čeh o stolih in zofah, o zrcalih in zagrinjalih, katera je razstavil ta bahavi Pajk! Nihče ne bi niti slutil, kaj sta si; nihče ne bi verjel, da {{prelom strani}} sem baš sinoči videla Čeha, ko jo je šel tolažit radi slabih vesti, katere je prejela o soprogovem zdravju iz Gleichenberga ... Čeh ti bodi vzgled; pa ne sili tako očitno vame!«
 
»Odpusti, Hilda; toda nepopisno hrepenenje se me je bilo polastilo, da te poljubim na to-le krasno belo ramo!«
Vrstica 1.537:
 
»Skoro bode zvršena.«
{{prelom strani}}
 
Notar, zdravnik, urednik »Narodovega prijatelja«, državni pravdnik dr. Jug, sodni svetnik Grdinič in Pajk so stali sredi salona ter politikovali.
 
Vrstica 1.569:
 
»In potem vam sledim v cerkev sv. Pavla, kamor hodite s svojimi tovarišicami molit k oltarju ,preljube Gospe' ...«
{{prelom strani}}
 
»Ah, vi veste vsa moja pota!« je rdela Minka ter sramežljivo odpirala in zapirala svojo belo pahljačo.
 
Vrstica 1.588:
»Kdaj? — Pri svatbi? — Dobro, pa nikar ne pozabite! — Povedati mi morate vse, prav vse, pa obljubiti, da ne boste hodili več za mano.«
 
Plavolaska ga je pogledala koketno po strani, a zapazivši njegov hrepeneči, občudujoči, sreče in ljubezni polni pogled ter njegovo zardelo lice, je zardela še sama. Jezila pa se je sama nad seboj, da je skoro nevedoma zinila neresnico, ko je dejala Golobu, da ni zapazila doslej njegove tihe, obožujoče ljubezni. O, že prvi teden, ko je srečavala tega golobradega, vitkoraslega, vojaško-ponosno vzravnano korakajočega mladeniča, je začutila njegove občudovalne poglede. Iz početka jo je to celo jezilo. Ko pa je videla, da je Vidovo občudovanje trajno, a vedno enako tiho, mirno in dostojno, se je začela zanimati zanj. In zvedela je, da je sirota, brez očeta, edini sin profesorske vdove, da je marljiv in značajen mladenič, in da je navdušen, celo fanatičen narodnjak. Potem je doznala, da je celo pesnik. O, kako ji je laskala ta ljubezen! Ona je ideal pesniku! Izvestno jo opeva. Moj Bog, če bi mogla dobiti vsaj eno njegovih pesmic! Spravila bi jo med svoje najljubše stvari ... nikomur ne bi je pokazala ... shranila bi jo varno za vedno, do svoje smrti. Ko pa je čitala v slovenskem časopisu strastno, a vendar solnčnočiste ljubezni prekipevajočo pesem, posvečeno »Minki« in podpisano s črkama V. G., tedaj ji je planila vsa kri v srce. Njegova pesem — njej! In čitala jo je mrzlično trepetajoč, bleda, smehljajoč se, pa plakajoč vedno in vedno znova. Znala jo je že davno na izust, a vendar jo je še vedno čitala. Kadar pa je videla, da stopa za njo, se je gibalo in treslo vse v {{prelom strani}} njenem telesu. »Zakaj se mi ne približa?« si je mislila. »Zakaj ne poišče prilike, da bi govoril z menoj? — O, zakaj je tako boječ!« —
 
Golob pa je ostal vedno isti sanjar, idealist, ki je bil že presrečen, ako je mogel iz dalje slediti Minki ter občudovati njen kipni, stasiti život; ako je mogel iz dalje gledati njen fini, rožnobeli obrazek. Kadar jo je videl, kako je krepko, ponosno, a vendar lahno in gibko stopala pred njim; kadar jo je videl pred seboj z zlato kodrasto glavico, rahlo na desno nagnjeno: tedaj je bil blažen tako, da si ni želel ničesar več. Da bi govoril z njo ter ji povedal, da jo ljubi ... ljubi Bog, kaj takega si ni upal niti misliti. Zardel je gori preko ušes, če se je le spomnil na to. Ne, kakor Dante svojo Beatriko, tako je hotel ljubiti, spoštovati, oboževati in opevati svojo Minko iz — daljave ...
Vrstica 1.601:
 
Vse je pohitelo iz salona na hodnik; najprej pa Žuljanka in dr. Pajk.
{{prelom strani}}
 
==XII.==
 
Kmalu nato se je začela pomikati izpred dra. Pajka hiše dolga vrsta dvovprežnih kočij. Konjska oprava, železje in jermenje, kolesa, osi, pesta, ojesa, svetilke, vozna vratca z debelimi stekli, vse je bilo očiščeno, zbrisano in zlikano, da se je svetilo v solnčnih žarkih ter slepilo gledalcem oči. Zgoraj na visokih ,kozlih' so široko sedeli kočijaži v bogatih livrejah ter z nedosežnim, hladnomogočnim in milostno se smehljajočim izrazom v tolstih, karminastordečih, gladko obritih obrazih s štrlečimi, namazanimi, debelimi brkami tleskali izpodbujevalno z jeziki, se poigravali z vajeti, pobožkavali z dolgimi, mehkimi, fino pletenimi biči gladko, svetlo, široko ozadje lepo rejenih konj ter jim tiho govorili. Konji pa so jih umeli. S koketnim, plešočim, poskakujočim, pritrkujočim korakom so speli počasi drug za drugim, ustavljaje se in malo po malo dirjaje, a z nova so polagoma stopali dalje, kopita pretirano visoko privzdigujoč. Danes jih je bila sama ničemurnost, samozadovoljnost in veselje. Velike rjave oči so so se jim iskrile in kresale v tajnem ognju; nosnice so se jim, kakor v zatajevani strasti trepetaje, naglo zapirale in široko odpirale. Nemirno in neprestano so pogrizavali med zobe jim vtaknjeno uzdno železo, krivili gladki, polni, gibčni vrat, stresali bujno, s svilenimi trakovi prepleteno in s šopkom na vsaki strani nališpano grivo, strigli {{prelom strani}} z ušesi, klanjali glavo skoro tja doli med kolena, pa jo zopet metali kvišku, hrkali, prhali in lahno porezgetavali.
 
Na ulici pa se je zbiralo ljudstvo ter strmelo. Toliko voz še ni imela nobena svatba. Vse je postajalo, ženstvo in otroci pa so hiteli pred izprevodom in za njim, da vidijo poroko, ženina, nevesto in vse družice z drugovi. V hipu je stala na trgu pred cerkvijo sv. Pavla glava pri glavi radovednih, prerivajočih se in kritikujočih gledalcev, čakajočih izprevod, ki se je počasi bližal.
Vrstica 1.617:
 
Za notarjevo pa se je ustavila kočija doktorja Juga, ki je dvignil iz nje svojo staro, suho ženico. Tudi njena toaleta je bila kričeče nevkusna; nje krilo je bilo iz živordečega plisse-crepona, a život je bil iz temnordečega baržuna in plisovanega crêpe de China ter prebogato odičen s svilenim, moderno cvetnatim trakom. V laseh je nosila iz nojevih, čapljinih in kolibrijevih peres sestavljeno aigretto. Na dolgem, brezmesnem, žilavem vratu in na rokah, brezmesnih kot trske, so se bleščali veliki granati. Boječe se je ozirala s svojimi ribjimi očmi po ljudeh, ki so zijali vanjo, ter ponižno stopicala za svojim možem, ki je resnega obraza hitel za notarko.
{{prelom strani}}
 
Za vozom državnega pravdnika se je ustavil landaver s sodnico in doktorjem Čehom, z učiteljsko pripravnico Minko in z Vidom Golobom.
 
Vrstica 1.645:
 
»O, le poglejte jo, v tem snežnobelem krilu se mi zdi kakor angelj!« je hvalil tretji. »Kako krasna, kako sramežljiva, kako nedolžna je! Vsa trepeče. O ti ubožica, sedaj celo plaka!«
{{prelom strani}}
 
Rahlo, kakor bi bila iz sladkorja, je pomagal dr. Strel nevesti Tončki iz voza. Videč njeno bledo lice in čuteč, kako se ji trese roka, je napravil slab dovtip, katerega pa Tončka niti čula ni. Postala je silno vznemirjena. Neka tesnoba ji je legla na dušo, da je jedva dihala.
 
Vrstica 1.666:
Pajk se je ozrl. Zdelo se mu je, da je Tončka nehala plakati. In res se je srečal njegov pogled z njenimi očmi, ki so se še kopale v biserni rosi, a odsevale žarke sreče in blaženstva. Tončka se mu je smehljala, in Pajk je v istem hipu pozabil vso minolost ... tudi vest mu je umolknila ...
 
Tedaj so se odprla vratca iz zakristije, in pristopil je župnik s strežnikoma. Silno je bil trebušat in rdeč kakor kuhan rak. S težavo {{prelom strani}} je racal pred oltar, pokimal svatom v pozdrav ter nagnil malo svoje levo koleno — saj za poklek se je odločil vselej le v najhujši sili. In stopivši pred nevesto in ženina, ki sta bila vstala s klečala, je zasopel globoko, pomaknil naočnike na konec nosa, odprl dolgo, drobno knjižico »Rituale Romanum« ter začel z enoličnim, mrtvičnim glasom govoriti:
 
»Ljuba ženin in nevesta! Pred božjim oltarjem stojita, da sprejmeta vpričo krščanske družbe sveti zakrament zakona. Ta zakrament je pa, kakor govori apostol, velika skrivnost v Kristusu in v cerkvi ...«
Vrstica 1.694:
Berčič in Strel sta stala za poročencema, se dolgočasila ter željno pogledovala po klopeh, kjer so se zabavali, šepetali, dražili in ljubimkali svatje in družice, ne meneč se za svetost kraja, kakor da so v frivolnem salonu gospe Žuljanke.
 
Le tam zadaj sta sedela tiho, mirno, zatopljena v misli in polna nežnih, čistih čutov mladenca: Minka in Vid. Sloneč drug ob drugem, {{prelom strani}} sta zrla z blaženim nasmehom tja pred oltar. Vse se jima je zdelo tako veličastno, vzvišeno, krasno, sveto! Zdelo se jima je, da nista čula še nikdar tako divnega, srce in dušo pretresujočega igranja na cerkvene orgle, da gore debele sveče na oltarju z nekim posebnim svitom, da duhte in diše razpostavljene cvetlice nenavadno opojno, sladko. Zdelo se jima je, da je današnji dan tako svetel in vesel, kakršen še ni bil noben v njiju življenju.
 
Župnik pa je govoril dalje:
Vrstica 1.715:
 
»Sklepajta ljubezen z ostrostjo ter molita za-nje!«
{{prelom strani}}
 
»Ohranita Jezusovo vero kakor najdražjo iglo! Vera vama bodi varuh, ljubezen in pobožnost naj vaju navdajata v vsem dejanju! ... Ne pozabita nikdar današnjega dne! Spomnita se vselej obljube, ki jo storita Bogu! — Potem ne bosta zapuščena nikdar od Boga. Za veliko let se bodeta še tako ljubila, kakor se danes ljubita, in vekomaj bodeta to uro blagoslavljala, ko sta bila sklenjena v zavezo sv. zakona.«
 
Vrstica 1.741:
Ostale kočije so se polagoma zvrstile za tema.
 
Občinstva se je bilo nabralo med cerkvenim opravilom ogromno. Vse se je odkrivalo, ko se je mimo peljal Pajk s svojo v krilo nedolžnosti {{prelom strani}} in neoskrunjene čistosti zavito nevesto. Nekateri dečaki pa so začeli teči tik Pajkove kočije, vriskati, mahati s klobuki ter kričati:
 
»Živio, živio, živio!«
Vrstica 1.761:
In svatje so plesali pozno v noč. Nu, plesali niso vedno, pa tudi ne vsi. Nekateri so se kmalu porazgubili po mnogoštevilnih odvetnikovih sobah ter se zabavali po svoje. Večina pa je postala glasna in prav razposajeno dobre volje.
 
Le dva sta bila resna, molčeča: Vid in Minka. Veliko sta plesala, veliko sta si imela povedati, vendar sta si le pogledovala v oči, rdela, bledela, vztrepetavala ali pa zinila dve tri besedice o soparici v dvorani, {{prelom strani}} o maturi na gimnaziji in pripravnici in pa o svoji bodočnosti. Govora o ljubezni pa sta se izogibala kakor ognja.
 
Ko pa je naznanil dr. Strel okoli polnoči premor, sta šla tudi Vid in Minka v stransko sobo, da se ohladita. Sedla sta na fotelja, drug poleg drugega. Minka si je pahljala žareča lica ter poslušala Vida, ki ji je pravil, kako nenadno — v hipcu — mu je ugrabila kruta smrt dobrega otca, s katerim sta se ljubila ne kot oče in sin, ampak kot prijatelja, kot brata.
Vrstica 1.787:
Ker ga je povila Tončka že šesti mesec po poroki, so stikali nekateri meščani glave: »Ah, ah! — Torej tako? — Škandal! Kdo bi si bil mislil! — Ljubila sta se že za življenja rajne doktorice! — Zato se jima je torej tako mudilo s poroko ...«
 
Hitro so pa drugi vtaknili jezike vmes: »Kaj za to! — Pomislite, da je bila gospa Marija vedno bolna! Žalosten zakon je bil. {{prelom strani}} Toliko bogastvo, pa nič potomcev. In ljubezen! — Ni je gore, katere ne bi prestopila, ni ga brezdna, katerega ne bi preskočila. Umakniti se ji mora vse ... Le ne bodimo malomestni nazadnjaki ter priznajmo pravico ljubezni!« —
 
V Pajkovi hiši pa je kraljevala sreča in nepopisna radost. — Odvetniku se je bila izpolnila največja želja — dobil je sina, dediča, po katerem je hrepenel vse življenje. Božidar reši očetovo ime pozabljenja, v Božidaru bo živel dalje njegov rod. Koliko novih vzorov se je rodilo dr. Pajku z Božidarom! Vzgojiti ga hoče kar najboljše, izobraziti in izomikati ga po najvrlejših učiteljih, potem pa mu prepustiti vse svoje velikansko imetje, da bo zidal ter se dvigal na tej podstavi višje, še višje nego on, oče, ki je moral začeti prav od konca. Ugled, veljava in imetek očetov bodi lestva sinu ... bodočnost njegova bodi sijajna in srečna! —
Vrstica 1.802:
 
Tončka je hitela nato k svojemu soprogu ter mu povedala, koliko čast so ji ponudile najodličnejše mestne gospe. Tudi Pajk je bil vesel tega odlikovanja. Vzradoščen je pošepetal soprogi nekaj na uho, in ona je prikimala ... Ko se je za nekaj hipov vrnila v družbo dam, je očitno izročila notarki kot blagajničarki podpornega društva stotak ...
{{prelom strani}}
 
Po izredno fino prirejeni pojedini, pri kateri so se nudile gostom najbolj izbrane jedi, najdražje delikatese in najboljša vina, se je aranžiral v salonu ples za mlajše goste, a svetnik Grdinič, državni pravdnik dr. Jug, dr. Strel in dr. Pajk so šli v pušilnico.
 
Vrstica 1.826:
 
»Morda pa lenoba,« je pritaknil dr. Pajk.
{{prelom strani}}
 
»Kri, gospoda, kri!« je dostavil prepričevalno svetovalec, o katerem je bilo znano, da se v svobodnih urah peča z velikim veseljem z medicinskimi vedami.
 
Vrstica 1.834:
 
»Ej, čujmo, čujmo! — Izvestno nekaj zanimivega, gospod svetovalec,« je dejala Pajkovka ter sedla poleg soproga na usnjato zofo.
{{prelom strani}}
 
==XIV.==
 
»Vsaj za me, milostljiva, ki opazujem in zasledujem upravičenost teorije o atavizmu, t. j. dedičnosti telesnih in duševnih lastnosti pradedov, dedov in očetov pri pravnukih, vnukih in otrocih — teorije, katero so zagovarjali ter jo še zagovarjajo slavni zdravniki in naravoslovci, kakor Chr. Darwin, Galton, Lucas, Weissmann, Lombroso in Ribot — vsaj za-me kot sodnika je ta medicinska teorija jako zanimiva in važna,« je odgovoril svetovalec resno, zroč zamišljeno v konec svoje havane.
 
Svetovalec je bil mož, ki je v svoji pravniški praksi polagal vselej največjo važnost na izjavo sodnega zdravnika glede dušne in telesne razpoložitve obtožencev in hudodelcev. Poleg tega se je z veliko vnemo pečal v prostih urah tudi sam z modernimi prirodoslovci, ki zanikujejo svobodno voljo, in ne smatrajo nravitosti, čednosti, greha za pojave nravnosti ali nenravnosti, nego se jim vidijo človeški nravi le fizijološke posledice, izvirajoče iz kakovosti in kolikosti človeške krvi in človeških živcev. Vsaki duševni pojav se rodi po tisti teoriji iz molekularnih izprememb v centralnem živčevju, t. j. iz delovanja možganov in hrbtnega mozga. Ako je torej živčevje bolno, je bolno tudi vse mišljenje in čuvstvovanje, vsled tega pa tudi vse delovanje dotičnega nesrečnega bitja, ki zato za svoja slaba dela ne more biti odgovorno ... Kjer ne dostaje svobodne volje in namena, ondi ni krivde, niti zasluge. Radi tega — tako uče omenjeni prirodoslovci {{prelom strani}} — hudodelci ne sodijo na vešala ali v mnogoletne, morda celo dosmrtne, demoralizujoče ječe, nego le v poboljševalnice, ali pa v — blaznice ...
 
»Pojem atavizma«, je nadaljeval svetovalec, »je zaslediti že v stari bibliji, v povesti o grehu, podedovanem po Adamu in Evi, o grehu, radi katerega mora trpeti vse človeštvo. Mojzesove postave strogo prepovedujejo ženitve med krvnimi sorodniki, s katerimi bi se slabe telesne ali duševne lastnosti še pomnožile in okrepile. Modri Likurg je velel v Sparti uničevati, ugonabljati slabotne, zanikarne in pohabljene otroke, želeč ohraniti svoj narod lep in čvrst po telesu in umu. V srednjem veku pa čujemo o strogih družinskih zakonih med plemstvom, ki ni dovoljevalo, da bi se njegova finejša modra kri pomešala ter omadeževala z gosto in težko krvjo zaničevanih okornežev in nevednežev plebejskih, s krvjo, s katero bi izgubili plemenitaši svojo prirojeno, oziroma podedovano okretnost, nežnost in elegantno prožnost svojega telesa ter svežost in gibčnost svojega duha ... Že iz teh zgledov, katere bi mogel pomnožiti »in infinitum,« vam je milostljiva, lahko jasno, da je človeštvo že od nekdaj slutilo izredno važnost podedljivosti, važnost, ki se bo čim dalje tem resnejše in pozornejše upoštevala, zlasti pa pri sklepanju zakonov. ,Jabolko ne pade daleč od drevesa' — ,Oče tat, sin tatič' — ,Kar se v luži izleže, rado v lužo leze' — ,Zgodaj začne žgati, komur je kopriva mati' — ,Kar mačka rodi, vse miši lovi' — ,Chassez le naturel, il revient au galop' — ,Naturam expellas furca, tamen usque recurret' ... i. t. d. — vsi ti reki starih in današnjih narodov dokazujejo, da je ljudstvo po nekem prirojenem čuvstvu instinktivno preverjeno o resnici atavizma, kakor pravijo učenjaki, ali podedljivosti, kakor bi lahko po domače rekli.«
Vrstica 1.849:
»V enem in istem bitju, priznam, da ne — toda v celi rodbini?« je podvomil dr. Pajk. »Z doslednim mešanjem slabe krvi z dobro, z ženitvami in možitvami različnih rodbin med seboj se vendarle utegnejo doseči čim ugodnejši rezultati ... ali ne?
 
»O, seveda, seveda,« je pritrdil svetovalec. »Tu se vrši prav tisti proces, kakor pri oplemenitvi sadnega drevja, cvetlic in živali: vsaka nadaljnja vrsta in pasma je krepkejša in lepša, dasi se vsaj nekaj {{prelom strani}} znakov prvotne vrste povsem ne da nikdar zatajiti ... Ako opazujemo vnuka, čigar deda smo poznali do jeter in obisti, vnuka, ki je dandanes n. pr. popoln gigerl, kavalir, čigar ded pa je svoje dni v hodnični srajci in irhastih hlačicah pasel krave in teleta po hribovskih tokavah, ali pa je krošnjarii kot piskrovezec ali kramar po svetu, tedaj zapazimo vendarle na njegovi od kulture in politure oblizani in namazani vnanjščini skoro vse — bolj ali manj prikrite — lastnosti deda pastirja, piskrovezca ali krošnjarja ... Dedičnost se raztega tako daleč, da se ponavljajo često povsem neznatne posebnosti, n. pr. kaka znamenja ali telesne posebnosti, bradavice, mimika, kretanje in gibanje rok, nog in života, navade in razvade prav do malenkosti. Prav ta konservativna dedičnost je tista moč, ki vzdržuje organske tipe, vrste, pasme, narodnosti v svojih značilnih mejah. Ako naštejem še nekaj glavnih, važnejših bolezni, ki se širijo med človeštvom ponajveč ravno vsled podedljivosti, bi moral zlasti imenovati vse prsne bolezni, tuberkulozo, rahitido, daltonizem, živčne bolezni, histerijo, nimfomanijo, epilepsijo, hemikramijo, progresivno paralizo ... Atavistična je tudi: bicarija, kleptomanija, samomorska manija, nagnjenje k blaznosti, k brezsrčni krvoločnosti in neusmiljenju, in pa k — nemoralnosti.«
 
»Boga mi, torej precej vse, kar nas mori in trapi!« se je rogal dr. Jug. »Morda trpiš tudi ti, prijatelj, na atavistični maniji, ki se imenuje lahkovernost v romantične teorije kurijoznih medicincev.«
Vrstica 1.862:
 
»... in ki bo menda kmalu bistveno vplivala celo na nekatere določbe kazenskega zakonika,« je pritaknil dr. Strel ter odšel v plesno dvorano.
{{prelom strani}}
 
»Da, tako je ... brez dvoma,« mu je veselo pritegnil Grdinič, videč, da ima novega pristaša. »Dokler pa država ne upošteva atavizma, dotlej naj skrbi vsakdo sam, da ohrani svojo kri čisto, ali pa naj posnema umnega vrtnarja, ki plemeniti slabo ovočje s cepiči plemenitega drevja! — Kdor moži svojo hčer, naj poizve prej pri zdravnikih o telesnih in duševnih lastnostih njenih snubačev; kdor se pa ženi, vprašaj prej, kako so živeli, za čim so umrli pradedje, dedje, očetje onega dekleta, katero hoče snubiti! In če najde v rodbini, katere član hoče postati sam, katere kri naj teče tudi po žilah njegovih otrok — če najde v tisti obitelji sledove atavističnih bolezni in nagnenj, naj zaduši svoja rastoča čutila, pa naj se obrne drugam — k zdravju ! Tako si ustanovi in utrdi pravo srečo ... tako nakloni državi in domovini lepih, pametnih in odpornih sinov in hčerk! — Ako bi tako ravnali vsi, bi polagoma osameli oni članovi človeštva, ki so vdani dedičnim nadlogam, ter bi izmrli. Samo s tem bi se omejilo in zmanjšalo število bolezni na svetu.« —
 
Vrstica 1.874:
 
»Ah, Hilda, Hilda, kako si kruta, kako neusmiljena!« je tožil Berčič z resničnim izrazom bolesti in strasti. »Glej, že štirinajst mesecev hlepim ... ah! ...«
{{prelom strani}}
 
»Potrpi samo še en mesec! — Potem pa ... ah, Hardi, nikar! Saj mi stareš prste!«
 
Vrstica 1.893:
Tedaj se je sklonil pl. Jekler k doktoričnemu ušescu ter zinil dve, tri besede ... Doktorica je kar pobledela, a naglo ji je zopet kri zalila obraz ... Brzo je stopila par korakov od njega, plašno zroč, kakor bi hotela zbežati.
 
Pl. Jekler pa, vihajoč si junaške brke z obema rokama, je zinil znova — bled, a miren, zmagonosen ... S povešeno glavo je stala pred njim doktorica kakor grešnica, kakor sužnja, ter je molčala. Ko {{prelom strani}} pa je za hip dvignila zlatolaso glavico, je puhtelo iz njenih ravnokar milo zročih oči — sovraštvo in zaničevanje.
 
»In vaša kavalirska beseda?« je vprašala ostro.
Vrstica 1.919:
Ozki krog njegovih političnih somišljenikov se je bil z agitacijo njegovih mestnih prijateljev in s pomočjo njegovih vazalov po deželi začel polagoma širiti. »Narodni prijatelj«, čigar poglavita naloga je bila, smešiti radikalno, vsestransko politiko poslanca Tirbiča ter čim najglasnejše in najdrznejše vikati o brezuspešnosti Tirbičevega delovanja, pa demonstrativno kazati na velike uspehe klerikalno-narodnih frakcij, ta list si je bil ustanovil s Pajkovimi in njega pristašev novci jako cenen listič, namenjen najpreprostejšemu občinstvu. Listič »Katoliški narodnjak« je širil naravnost nazore Pajkove stranke ter uglajal tla novim poslancem. Pajkova hiša je bila tako središče samopašne, konfuzne, pa tem bolj častihlepne stranke ...
 
V dvorani pa je pel klavir najrazkošnejše valčke poleg zaspanih polk in počasnih mazurk, ki pa so tako čudovito pripravne za neopažano flirtovanje. Vonj najrazličnejših, finih, rahlih, mamečih, pa vsiljivih, nosne sleze šegetajočih parfumov in esenc je napolnjeval dvorano {{prelom strani}} in se družil z dišavo venočih cvetlic po vazah in rastlin po krasno barvanih loncih.
 
Ko pa je minila polnoč, so se gostje začeli poslavljati. Treba se je bilo odpeljati na kolodvor v trgu T., odkoder je odhajal vlak proti eni črez polnoč.
Vrstica 1.950:
 
Pajk je položil kupico na mizico ob postelji, pokleknil pred sedečo Tončko, jo objel z obema rokama ter dejal, položivši svojo lepo, bradato glavo na njeno srce:
{{prelom strani}}
 
»Tončka, kako te ljubim! Umreti bi hotel zate, ki si me storila najsrečnejšega človeka. Tončka, vse moje je tvoje ... Kar želiš, ti dam ... vsako prošnjo ti takoj izpolnim ... zvesto te bom ljubil večno, večno ... samo ljubi me, pa najinega Božidara!«
 
Vrstica 1.975:
»O, Božidarček, kako si lep!« si je mislil. »In priden! Se nobenega fantka nisem poznal, ki bi bil tako priden, kakor ti, moj Božidarček!« —
 
Tja proti Gosposkim ulicam pa sta počasi stopala, roko v roki držeč, Vid in Minka. Ulice so bile svetle, a povsem samotne. Molče sta korakala; {{prelom strani}} razburjena sta bila silno. S sklonjeno glavico je stopala Milka ob Vidu ... vztrepetala je lahno, kadar ji je stisnil roko tesnejše k sebi, pa mislila:
 
»Kako trepeče! — Niti govoriti ne more ... ah, Bog, kaj neki premišlja! — Vid, Vid, ljubiš me — pa zakaj me ne poljubiš? — Že pol leta si dopisujeva — že pol leta se shajava — a poljubil me še nisi nikdar! In kako rada bi se dala! — Ah, naj li začnem jaz, ti dragi moj idealist?!« —
Vrstica 2.008:
 
Še dolgo je slonela Minka na svojem oknu; Vid pa je dirjal kakor omamljen od blaženosti po mestnih ulicah.
{{prelom strani}}
 
 
==XV.==
 
Vrstica 2.016 ⟶ 2.015:
In ondi ji je potekala ura za uro ob poljubih in strastnih prisegah pl. Jeklerja, da ljubi le njo, samo njo, odkar sta se videla prvič, od takrat, ko so bile divizijske vaje tam okoli Studenca in Kremenice.
 
»Le za vas bi rad živel, trpel in umrl, gospa, ki vas ljubim z vsakim živcem, z vsako žilico,« ji je prisegal ritmojster. »O, predno sem spoznal vas, sem bil povsem drugačen. Globoke ljubezni, strasti, ki me trapi in mori noč in dan, nisem poznal. Ljubezen mi je bila igrača, ženska golo razvedrilo. In vendar sem bil intimen z marsikatero tukajšnjih lepotic, s samicami in gospemi, ki povešajo še sedaj svoje tako lažnive oči ter glumaški zardevajo nalik najnedolžnejšim devicam in najpoštenejšim materam! Ljubil pa nisem nobene. Ne, zaničeval sem jih — vse, vse — jih naposled s studom pahnil od sebe, kadar sem se doigral z njimi. Glejte, gospa, zaupam vam nekaj v dokaz, kako vas ljubim, le vas, le vas, gospa! — Gospica Helena, zdravnikova hči, je bila včeraj dopoldne pri meni, na mojem stanovanju. {{prelom strani}} Pripeljala se je v zaprtem vozu — zavita v črnino, da je ne bi spoznal nihče — ter me na kolenih prosila, naj jo ljubim. Prosila me je, naj jo vzamem s seboj — v Pešto — uiti hoče očetu — prezreti vse ozire in podreti vse ovire — iti z menoj kot — — ljubica ... kot ljubica — gospa! Ali ste čuli? — Jaz pa sem se moral siliti, da je nisem zapodil iz svoje sobe. Potolažil sem jo, naj počaka, da ji pišem iz Pešte, kadar se uredim ... nu, pišem ji — odklonitev ... Ah, gospa, za vas pa bi se hotel kompromitirati pred vsem svetom ... zapustil bi z veseljem svoj častniški stan za vas, za vašo ljubezen. — Zakaj vas nisem poznal prej! — Ah, sedaj pa ste izgubljena za-me ... priklenjena na tega filistra, na tega gosposkega kmeta, bahaškega Pajka!« —
 
In tako ji je govoril dalje v svoji ljubezni, opraščajoč svojo brutalnost, s katero jo je prisilil priti v lopo ... Ona pa ga je poslušala rada, naslajajoč se ob njegovih poljubih in prisegah. Mižeč je slonela ob njegovi rami ter bila — srečna.
Vrstica 2.035 ⟶ 2.034:
 
In zopet je ležala neko popoldne v svojem budoarju, zavita v svetlovišnjev svilen »šlafrok« ter čitala Zolin roman »Nana«.
{{prelom strani}}
 
Prinesla ga ji je bila notarka kot — velezanimivo berilo.
 
Vrstica 2.063 ⟶ 2.062:
 
»Ah, kako, kje? — torej tudi vi že veste?«
{{prelom strani}}
 
»Nu, našla sem ju slučajno, ko sta med kadriljo porabila eno stranskih sobic pred Pajkovo pušilnico za intimen tête à tête ...«
 
Vrstica 2.097 ⟶ 2.096:
 
»Kaj stori sedaj dr. Čeh? Kompromitiral je obe.«
{{prelom strani}}
 
»Ko se mu umakne sodnik, mora vzeti sodnico.«
 
Vrstica 2.123 ⟶ 2.122:
 
»O, milostljiva, tega se nam ni treba bati!« je odgovoril Tužen ter se slikovito naslonil v svojem stolu. »Silno težko se je poslovil iz našega mesta. Nu, imel je tukaj vsekako jako lepo družbo. Zlasti v vaši odlični hiši se je počutil predobro. Tako mi je zatrjeval sam.«
{{prelom strani}}
 
Lokavo je motril pri tem odvetničin obraz. Njegovemu izurjenemu očesu ni ušla velika, jedva zatajevana razburjenost, katera se je polastila doktorice. In gladeč si svoje borne brčice, je dostavil:
 
Vrstica 2.160 ⟶ 2.159:
»Vi torej menite? — Ah, to bi mi bilo ob enem tudi v zabavo! — In kje bi me slikali?«
 
»Pri meni ... seveda v atelieru pri meni, milostljiva!« je hitel Tužen. »Iznenaditi morava doktorja. Hej, to bo gledal! — Pri meni {{prelom strani}} je vse pripravljeno, začneva lahko takoj jutri. O, milostljiva, nepopisno bi bil odlikovan ...!«
 
»Zares to morava narediti!« je dejala otroško vesela Tončka. Slikanje ji je bilo zopet nekaj novega in zanimivega. »In v kakšni toaleti?«
Vrstica 2.185 ⟶ 2.184:
 
Zvonek ženski smeh se je čul skozi duri, na katerih je bila pribita Tužnova posetnica.
{{prelom strani}}
 
Tončka ni vedela, bi li vstopila, ali ne. Kdo je ta ženska, ki se tako od srca smeje? Glas ji je bil neznan. Saj sta se bila vendar domenila, da pride ona k njemu! In sedaj je navzlic temu pri njem že druga ženska, ki bo pravila svojim znankam o njenem posetu pri slikarju. Tako pa se razve o tem po vsem mestu, in ljudje si bodo mislili Bog ve kaj. Tudi Pajku mora priti ta vest na uho in — kaj si bode mislil! —
 
Vrstica 2.217 ⟶ 2.216:
 
In kamor koli se je ozrla Tončka, povsod je videla le nage živote; sama ni vedela, kam bi pogledala. Ker pa ji je slikar razlagal vsako sliko posebej s tako mirnim in hladnim glasom, kakor bi ji razkazoval gole pečine, se je tudi ona pomirila ter se delala, kakor da je takih slik že vajena.
{{prelom strani}}
 
Ko sta si ogledala slike v atelieru, jo je peljal v svoje sobe, podobne malim muzejem. Slike, kipi, stari šlemi, ščiti, buzdovani, zgodovinski kostumi, handžari in samokresi, perzijske preproge, velikanska koža belega medveda z umetno glavo, orijentalsko pohišje, eksotične cvetlice ... vse to je bilo razobešeno in razpostavljeno po stenah, tleh in kotih čim najbolj slikovito in vidno, a jako okusno.
 
Vrstica 2.241 ⟶ 2.240:
 
In Tončka je zahajala vsaki dan k Tužnu; slikar pa se je nadejal, da se bolj in bolj bliža podlemu svojemu namenu.
{{prelom strani}}
 
<center>* * *</center>
 
Vrstica 2.257 ⟶ 2.256:
 
In s sklonjeno glavo, kakor na smrt utrujen, je hodil počasi po sobi ter mislil na preteklost ... Pred dušo pa so mu vstali vsi oni prizori, katere je bil zakopal že davno v dozdevno pozabnost. Kakor mrtveci so vstajali iz grobov spomini na vse one nesrečne žrtve, katere je varal in poteptal v — grozo obupa on — Pajk. Spomnil se je vseh tistih zornih dev, vseh tistih zaupljivih žen, v katerih srcu je zbudil v svojih mladih, samskih letih ogenj ljubezni, zubelj strasti ... a brez pomisleka jih je pahnil od sebe, ko se jih je naveličal. In na uho so mu doneli znova razločno vsi oni joki, oni strastni vzdihi, one grozne kletve osramočenih, zapuščenih devic in njih mater, preklinjajočih njegove neštevilne ljubezenske lopovščine ...
{{prelom strani}}
 
Pred dušnimi očmi pa se mu je pojavil tudi še obraz, ki ga je napolnil z najbridkejšo zavestjo krivde, obraz z dolgimi, bledimi lici in velikimi, lepimi, vodenojasnimi, a tožnimi, sanjavimi očmi. Jasno, kakor da stoji pred njim, je videl pred seboj nežno, previtko plavolasko z ozkimi, slokimi pleči in šibkimi boki ... Marijo, svojo pokojno soprogo. In domislil se je vseh svojih brutalnosti, svojih žalitev, prevar in izdajstev, s katerimi je moril in umoril njo, katera mu je poklonila s svojim čistim, plemenitim srcem zaklad največjih čednosti in najiskrenejše ljubavi — njo, katera mu je postavila temelj sedanji imovitosti in sedanjemu ugledu. Spomnil se je njenih solza, njenih zaduševanih obupnih vzdihov, smrtno žalostnih pogledov, nemih pogledov, prosečih, rotečih in očitajočih mu, da je nehvaležen lopov ... Domislil se je vseh bridkih ur, katere je prizadel najboljšemu bitju, ki je hotelo le njegovo srečo ... In divji kes se ga je polotil, da je vzdihal, hropel in ječal:
 
Vrstica 2.281 ⟶ 2.280:
<blockquote>Neznanec.«</blockquote>
</i>
{{prelom strani}}
 
Ko je bil prečital dr. Pajk to pismo, je planil kakor ris tudi na drugo in čital dokaz — sramotne resnice:
 
Vrstica 2.314 ⟶ 2.313:
Tedaj pa se mu je zmračilo v glavi od divje razjarjenosti ... le en udarec njegove močne roke je bil potreben ... vrata so se škrtaje odprla na iztezaj ... Pajk pa je stal pred grešnikoma kakor bog maščevanja.
 
»Karol!« je viknila Tončka, otrpnivši na naslanjaču. Kakor maček je odskočil Tužen; Pajk pa ga je pograbil za vrat in treščil s tako {{prelom strani}} močjo ob tla, da se je prevrnilo stojalo s sliko vred ter padlo na onesveščenega slikarja, kateremu se je iz globoke rane na glavi v tem hipu pocedila kri. Pajka se je polotila znova besnost. Razbijal, trgal, metal in uničeval je vse, kar mu je prišlo pod roko ter klel, klel ...
 
Tončka pa je bežala. Dospevši na ulico, je skočila v prvi voz, ki je prišel mimo ter hitela domov. In videč ondi svojo razbito miznico, je vedela, da je izgubljeno vse ... Naglo je zmašila svojo hranilnično knjigo, svoje dragotine, darove svojega soproga v kovčeg in — zbežala ...
Vrstica 2.323 ⟶ 2.322:
 
Dr. Strel pa je izdeloval svojemu šefu tožbo: »za ločitev zakona med doktorjem Pajkom in — gospo Tončko, rojeno Vrhnikovo« ...
{{prelom strani}}
 
==XVI.==
 
Vrstica 2.350 ⟶ 2.349:
»... pa flirtovala z vseučiliškim docentom dr. Fangljem ...«
 
»... ki jo je celo opeval ter objavljal svoje noro zaljubljene prismojenke v leposlovnem listu. Nu, Fangelj ji je bil prevelik filister — baronesa Jakobina pač nima kar nič razuma za teoretično ljubezen {{prelom strani}} in za platonizem — brila je torej le norce ob njem, ker je ni hotel umeti skoro celi dve leti, zajedno pa je ljubimkala s policijskim nadkomisarjem, baronom Nincsyjem.«
 
»S policijskim nadkomisarjem tudi? — Vrag, tega niti nisem vedel.«
Vrstica 2.387 ⟶ 2.386:
<blockquote>Vaša Tončka.«</blockquote>
</i>
{{prelom strani}}
 
»Kdo je ta ženska?« je vprašal potem.
 
Vrstica 2.415 ⟶ 2.414:
 
»Za vsaki slučaj pa porečeva, da mi je gospa Tončka oddaljena sorodnica, ki pričakuje svojega soproga, kateri je na znanstvenem potovanju po Ogrski. Dobro! Tako napraviva. Precej jutri pa začnem avansirati pri Jakobini, in če bo možno, jo zasnubim še ta teden. To zimo mora biti skončano vse.«
{{prelom strani}}
 
»Tudi z gospo Tončko, katero pa si poslej izgovorim za-se!«
 
Vrstica 2.431 ⟶ 2.430:
 
»Kaj sedaj?« je ponovil Jekler. »Oh, vsa stvar je tako jasna, draga moja! Pajk se izvestno loči od vas — in če se ne bi hotel, zahtevajte ločitev vi sama! — Sina Božidara prisodijo njemu — in tako bodete povsem svobodna ter sama svoja. Najlepše življenje, najkrasnejša bodočnost se vam nudi. Mlada ste, lepa ste in svoje premoženje imate ... Kaj li želite več? Ves svet vam je odprt — pojdete, kamor vam bo drago — storite, kar bodete sama hoteli ... O, zavidanja ste vredna!« —
{{prelom strani}}
 
»In vi me ne zapustite nikdar, kaj ne da?«
 
Vrstica 2.454 ⟶ 2.453:
Za Tončko pa se je začelo od tedaj burno življenje. Z Jeklerjem si je poiskala na najlepšem trgu »Srbskega mesta« v lepi hiši sijajno stanovanje, katero je opremila z najdražjim pohišjem. Z nakupovanjem pohištva in opravljanjem stanovanja je imela dela dolga dva meseca. Tedaj pa je bila doba plesnih zabav že na vrhuncu. — Hitela je od plesu do plesu, z maskarade na maskarado, v gledališča, na redute, v koncerte i. t. d. — vedno ob strani pl. Jeklerja ali pa njegovega prijatelja, nadporočnika pl. Dandinyja. Povsod so bile občudovane njene bogate toalete — povsod so drli za njo častilci, laskajoč se njeni krasoti.
 
Ritmojster jo je predstavljal za sestrično svojim tovarišem, ki so tekmovali med seboj, kako bi bolje zabavali zanimivo lepotico, ki je imela v svoji govorici, v svojem nastopu in kretanju nekaj za nje novega ter zato silno zanimivega. Seznanjali so jo tako tudi s svojimi soprogami in s svojimi prijateljicami. In res je elegantno stanovanje lepe doktorice iz neznane jim slovenske pokrajine postalo v nekolikih {{prelom strani}} mesecih splošno priljubljeno; v njem se je pelo, plesalo, flirtovalo, ljubimkalo, pa igralo.
 
Med oficirskimi damami so bile nekatere, katerim so bile karte najprijetnejša zabava, in vdajale so se ji s strastjo kakor najrafiniranejši kartači. Igrale so po cele dneve pozno v noč ter često zaigrale tisočake v par urah.
Vrstica 2.479 ⟶ 2.478:
 
»Ne, ne smem — ne smem — kako — kako ste ču-čudni — g-gospod ... ha, ha, ha!« je jecljala ona, topo se smejoč. Nedostojno je slonela; lasje so ji bili zmršeni, vrat razgaljen, vsa dragocena toaleta zmečkana in povaljana.
{{prelom strani}}
 
»Ne smete, gospa? — Kdo vam brani? Niste-li svobodna? — Ah, samo en poljub — samo en poljub, gospa, sedaj-le!« je prosil častnik svojo pot ter jo pritiskal na-se, da je ječala.
 
Vrstica 2.515 ⟶ 2.514:
 
Vse mize na okoli so bile zasedene od župnikov in kapelanov. Zadnji konec dvorane pa je bil poln kmetov.
{{prelom strani}}
 
»Zmaga, zmaga!« je kričal urednik s polno čašo vina v desnici. »Post nubila Phoebus— za dežjem solnce — za ponižanjem zmaga! Naša ideja — naš program — naš vodja, velerodni gospod doktor Karol Pajk! Slava mu, slava, slava!«
 
Vrstica 2.535 ⟶ 2.534:
 
Kakor pred dobrim letom se je začela znova burna, terorizujoča agitacija. Pajkovi pristaši so tekali in se vozarili iz vasi do vasi, od kmeta do kmeta, »Narodni prijatelj« in »Katol. narodnjak« sta hujskala proti Tirbiču, dokazovala popoln fiasko »radikalne« slovanske politike, slepila volilce z najvabljivejšimi obljubami na gospodarskem polju, deklamavala o propadu vere in nravnosti ter poudarjala nujnost, da se skoro postavi vse šolstvo na strogo versko podlago. Po tem načinu je bilo pridobljeno za dr. Pajka še zadnje omahujoče duhovništvo. z njim pa seveda tudi zbegano kmetovstvo ... In znova se je obnesel silni moralni in financijalni pritisk na narod, ki ni bil zadostno probujen —: dr. Karol Pajk je s pomočjo svojih najnovejših zaveznikov zmagal, a resnični prijatelj celega slovenstva in slovanstva, Tirbič, pa je propadel z neznatno manjšino glasov. Nedoslednost, častihlepnost, terorizem je triumfoval nad — značajnostjo ...
{{prelom strani}}
 
V isti dvorani, kjer je pred nedavnim časom slavil sedaj premagani poslanski kandidat najponosnejše, pa tudi najpoštenejše slavje — v dvorani, v kateri je še jedva pred letom dni odmevalo gromovito ploskanje in viharno vzklikanje na čast Tirbiču: ravno ondi so se košatili danes dr. Pajk in njegovi agitatorji ...
 
Vrstica 2.547 ⟶ 2.546:
 
»Izpolnilo se je, kar sem prorokoval lani baš v tej-le sobi, gospoda moja!« je kričal zanosno mlad koncipijent iz Pajkove pisarnice. »Po zaslugi velečastitih duhovnikov je spoznal narod, kako zaslepljen je bil, ko ni videl poklicanega svojega zastopnika, temveč volil neboklateža, fantasta, kramarja, ki ni dosegel ničesar. Po zaslugi velečastitih duhovnikov, ki so narod poučevali povsod, na polju, v cerkvi, raz leco, v izpovednici — povsod in vedno, ter mu strgali raz oči debele luskine, ki so mu branile, da ni videl, kaj je belo in kaj črno ... po zaslugi duhovnikov, kateri so se organizirali po duhoviti inicijativi gospoda doktorja Pajka, in pod navdušenim, neumornim vodstvom gospoda dekana se je zvršil v tako kratkem času velikanski preobrat; pridobili smo si za politično prosveto slovenskega naroda nevenljivih zaslug. Pokazali pa smo ob enem tudi svojim tovarišem v drugih okrajih, kaj zmore sloga, kaj doseže koncentrovana agitacija. Naj bi jih posnemali duhovniki povsod, potem dobode Slovenija iz vseh krajev zastopnike, ki se bodo odlikovali z isto duhovitostjo, politično zrelostjo in družabno uglednostjo, s katero se ponaša naš gospod poslanec! — Zato pa dovolite, gospoda moja, da napijem v prvi vrsti prezaslužnim političnim agitatorjem, potem pa vzoru značajnosti, domoljubja, poštenja in ljudoljubnosti — vzoru pravnika, ponosu našega okraja in diki slovenskega razumništva — ter zakličem: Živela naša častita duhovščina! Živel naš državni poslanec, gospod doktor Pajk!«
{{prelom strani}}
 
In zaorili so novi živio-klici; ponovilo se je trkanje kupic, pobijale so se steklenice in preobračali se stoli. Od nekod pa je zadonelo iz hripavih grl nekaj izkaženih akordov zdravice: »Kol'kor kapljic, tol'ko let ...
 
Vrstica 2.574 ⟶ 2.573:
 
»Mrtev je — mrtev!«
{{prelom strani}}
 
==XVIII.==
 
Vrstica 2.584 ⟶ 2.583:
 
In z nova se je zaničljivo spačil marker, pomežiknil značilno bližnji ženski, ki se je takisto namrdnila, ter obrnil Vidu hrbet.
{{prelom strani}}
 
No, Vid se za vse to ni brigal. Izpivši z velikim užitkom vonjivi ,črnec', si je prižgal cigareto, obrisal svoj nanosnik ter se ozrl po gostih.
 
Vrstica 2.595 ⟶ 2.594:
In ko bi trenil, so planile z zof k starcu tri kričavo oblečene dame z globokimi izrezki pod vratom, ga objemale s prisiljeno ljubeznivostjo, mu jemale iz rok cilinder in palico ter ga posadile v sredo med-se, vikaje: »Ah, baronček, kako smo vesele, da si zopet zdrav! Bale smo se že za-te. Moj Bog, tako dolgčas nam je bilo po tebi. No, danes pa pojdemo zopet, kaj ne! In s seboj vzamemo šest buteljk, pa ostrig, peciva in kaviara ... uh, proslaviti moramo tvoje okrevanje pošteno!«
 
In pritiskale so se k starcu, ki jim je s tresočo roko božal nabarvana lica in gladil sesvedrane laske. Židovski marker je postavil že v tistem hipu tik mize čebriček, poln ledu, z dvema šampanjkama. {{prelom strani}} Ko pa je počila prva buteljka, je zadonela po dvorani »Radeckega koračnica«. In starec je onemel in nič več ni božal in gladil svojih prijateljic, dokler ni kapela skončala. Potem pa je tlesknil s svojimi suhimi rokami, njegove Gracije so zaploskale, in baronček je zapiskal s svojim jetičnim glasom:
 
»Marker, deset ,pilsov' za kapelo!«
Vrstica 2.609 ⟶ 2.608:
In segel je po svojem klobuku in svoji palici. Ko pa je dospel, prerivaje se skozi silno gostobesedno množico, mimo došlih dveh dam, jima je pogledal v obraz, katerih dotlej ni bil razločil radi svoje kratkovidnosti, ter — osupel. Ena izmed dam se je ozrla v istem hipu v Vida, se stresla, kakor bi jo bil kdo ošinil na golo z bičem, pobledela, pa zopet živo zardela, da je bila podobna maku o binkoštih.
 
Mučna zadrega obeh pa je trajala le dva, tri hipe, potem pa sta se približala drug drugemu ter si nemo podala desnici. Krepko {{prelom strani}} sta si ju stisnila. Ko pa sta si z nova pogledala v oči, se je obema zdelo, da so — rosne.
 
»Gospa, izvolite-li v to-le sobico?« je vprašal nato hladno Vid.
Vrstica 2.648 ⟶ 2.647:
 
»Ali sta že dolgo na Dunaju?«
{{prelom strani}}
 
»Tretje leto,« je odgovorila Tončka.
 
Vrstica 2.690 ⟶ 2.689:
 
»Kaj? — torej bolehavi sodnik navzlic vsem željam svoje melanholične soprogice vendar še noče umreti! Ha, ha, ha!«
{{prelom strani}}
 
In Tončka se je smejala, da so ji stopile solze v oči, ter je v eno mer ponavljala: »O, usoda, usoda!«
 
Vrstica 2.713 ⟶ 2.712:
In Vid ju je opazoval natančneje.
 
Nekdanja doktorica Pajkovka je bila še vedno krasna in zapeljiva žena. Njeni plavolasi kodri so bili še vedno prav tako bujni, kakor v dneh najvišje uglednosti, njen obrazek je bil še vedno tako svež, tako čist in gladek, tako zdrav in rožast, kakor tedaj, ko se je peljala s Pajkom k poroki. A njen život je bil postal polnejši, bolj zalit in neokreten. Oblečena je bila v črno, tesno se prilegajočo toaleto iz svile, a divno oblikovane roke je imela do lehti gole; od lehti do ramen pa sta jih le navidezno zakrivala črna čipkasta rokava. {{prelom strani}} Izpod krila so se ji videli robovi najfinejših batistnih podvlak in dvoje drobnih nožic v atlasnih cipelicah. Komodno se je bila iztegnila po zofi ter si z lepo razgaljeno desnico podpirala svojo nekoliko razkuštrano glavico; v eno mer se je smehljala s svojimi ljubkimi, kakor gozdne potočnice modrimi očmi ter odpirala tako vabljivo mala, rubinasta, jagodasta, bujna ustca z drobnimi, ravnimi, nalik slonokosti belimi zobki ... V tem položaju in poigravajoč se z dehtečo cigareto v levici, se je zdela Golobu krasen model k sliki: ,Lepota greha'.
 
In Alenka? Tudi ona je bila še vedno lepa, še vedno taka, da, še bolj dražestna, nego tačas, ko je hodila še v tobačno tvornico. Njene velike, kakor noč črne oči, njena temna, skoraj bronasta polt, njena zgornja ustnica z jedva vidnimi, črnimi brčicami, njen krasni vrat, njeno oprsje ... vse, vse to je bilo prav tako, kakršno je bilo tedaj, ko je postala ljubica doktorja Strela. A tudi njeno nekdaj vitko telo je postalo prebujno, okorno.
Vrstica 2.744 ⟶ 2.743:
 
»O da, večkrat. Zdrav in čvrst dečko je. — Dr. Strel in Strelovka prav zelo skrbita zanj.«
{{prelom strani}}
 
»Ah, koliko sem se trudila, da bi ga po smrti Pajkovi dobila k sebi! Zaman je bil ves trud! Sicer pa — da, kaj bi tajila! — boljše je zanj, da je pri Strelovki!«
 
Vrstica 2.765 ⟶ 2.764:
In on! Kako se je bil izpremenil on sam! —
 
»Gospod doktor,« se je oglasila Tončka po dolgem času, brišoč si solze iz zardelih oči, »navzlic vsemu ostala sem vendarle ljubeča mati. Da bi vam mogla povedati, koliko sem že plakala, koliko strašnih {{prelom strani}} noči sem že prebila radi svojega otroka — ah! In vedno moram misliti nanj! Zakaj ne sme biti moj! Ah, kako bi skrbela zanj, kako bi ga ljubila, negovala! Odgojiti bi ga hotela v blagega, plemenitega mladeniča, z njim bi popravila, kar sem zagrešila sama. Da, da, če bi mi bili izročili sina, izvestno sama ne bi bila zašla tako daleč, nego sem brez njega — zapuščena, osamljena obupanka! — Ne, vrnila bi se bila sredi poti — še vse bi bila poravnala, vse izbrisala! — Ali mislite, da ne? Ali se vam zdi nemogoče, da bi postala jaz, hči vlačuge, ah, da, vlačuge, sama dobra mati? — Jaz mislim, da bi bila postala! Mati, ne še sama — vlačuga, vlačuga!«
 
In z nova je omahnila ter plakala in plakala.
Vrstica 2.782 ⟶ 2.781:
 
»Zakaj li sedaj? — Je-li bila bolna?«
{{prelom strani}}
 
»Umrla bi mi bila skoro,« je odgovoril Vid, pa dostavil: »Nu, Bogu bodi večna hvala, da sta mi ostala oba živa: ona in najin sinek Franek!« —
 
Vrstica 2.807 ⟶ 2.806:
Ona pa ga je mirila. —
 
Malo pozneje, ko je spremil Vid svojo znanko do doma, je stopal Golob po ulici, v kateri je stanoval sam. Izredni dogodki, katere je bil nocoj doživel, so mu odnesli vso utrujenost. Prišedši torej v svojo sobo, si je prižgal novo cigareto, sedel za mizo ter napisal dolgo {{prelom strani}} dolgo pismo. Ko je je naslovil na ime svojega dekleta, je upihnil luč. In tedaj je zapazil, da se je že skoro zdanilo. Razpravljaje se počasi, pa je začel nehote tiho recitovati Goethejeve stihe:
 
<poem>