Hrast (Meško): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m dp |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 20:
V zraku se ziblje belkastorumen metuljček, ki je zabredel s cvetnega polja semkaj v gozdno tišino in tmino ... Ne prija mu v gozdu. Nestrpno in nemirno se vrti v težkem, nasičenem gozdnem vzduhu. Neodločno in boječe krili z majhnimi, skoraj prozornimi, belkastimi, kakor s praškom posutimi krili po mirnem, vonjajočem zraku ...
Po vraskavi, razpokani, zimsko-debeli hrastovi skorji se giblje nešteta množica mravelj; hitro, urno, brez počitka, odmora in prestanka se vrve svojo pot, ogibaje se druga druge z naravno, vprav salonsko eleganco ... Le tu in tam se ustavi kak par sredi viharnega toka za trenotek — a le samo za trenotek. A predno še more druga drugo prav pogledati, hiti že spet vsaka svojo pot, bodisi radovoljno, bodisi gnana in suvana od hiteče, tekajoče množice ... V {{prelom strani}} tankem, bujnem mahu pa se razprše na vse strani. Korakajo črez drobno, suho vejevje, ležeče nerodno po mahu. Izognejo se tu in tam kakemu suhemu panju. Pozno se vračajo z velikimi bremeni, katera vlečejo s težka in z naporom za seboj ... Med njimi pa se vrti z mrzlično nemirnostjo majhna, pisana žuželka, zadene zdaj ob to, zdaj ob ono mravljo, se trese od nevolje, straha in jeze ter si le z velikim naporom in šele po mnogih brezupnih in brezuspešnih poskusih pribori izhod iz te črne, nemirne, bežeče množice ...
Nad tem mrzličnim, urnim, nikdar mirujočim gibanjem, tekanjem, vrvenjem in drvenjem se vrti v svoji umetalni, neizrečeno tanki, svilnati mreži debel, pepelnat pajek. Marljivo in previdno tke svoj fini, skoraj nevidni pajčolan, katerega je razpel med suhimi, tankimi, dokaj nizko visečimi vejicami. Tako fine tančice še pač ni tkala nobena človeška roka za žametasti, z dragocenim oljem in dišavami negovani obrazek kake orijentalske dame! Krog pajčevine smelo poletava zelenkast, majhen hrost — se oddali od mreže — črez trenotek se spet približa ... in slednjič obtiči v tanki, mehki mreži ... Pajek, sedeč mirno, pokojno in zadovoljno sredi svojega elegantnega, prozornega domovja, se nasmehne aristokratiški zaničljivo, kakor kak star, v grehu osivel pohotnež, ko vidi pred seboj dolgo zaželeno žrtev ...
Vrstica 28:
Nekje sredi gozda se glasi enakomerno znano trkanje žolne: »Ték — ték-tek-ték — tek, tek - ték!« ... Kos moti gozdno tišino s svojim glasnim, hitrim, čudečim se in nedelikatnim vprašanjem: »Kaj pa je to bilo?« ... Kukavica, leno in zaspano sedeč v najgostejšega vejevja najtemnejšem kotu, pritrjuje iz svoje ptičje prespektive s filozofsko mirnim, monotonskim: »Kúku, kúku!« — —
Tu in tam leži kaka suha grča, kak panj, trhel in koščenobel ter od dne do dne bolj razpada in gine ... Tik njega leze počasi in leno dolg polž, zaznamujoč za seboj svojo pot z belkasto, mastno slizjo. Poskusi se tudi popeti na panj. A to gre počasi — počasi! ... Ko se utrujen in upehan vrača na mehki, volnati mah, premišljuje in preudarja v svojem mrzlem srcu, kako velik je vendar svet božji, in kako visoke so gore! Z rogovi pa pritrjevalno pokimava ... A v tem globokoumnem, filozofskem razmotrovanju ga zdajci zmoti brzonog zajček, ki lahkotno in veselo skoči črez panj in črez polža ... Polžu {{prelom strani}} se stemni pred glavo; srce mu za trenotek prestane utrinjati; rogove povesi ter se skrči v klobko ... A polagoma se mu vrne življenje v otrplo telo, prestrašeno srce mu spet napolni junaški pogum, po pepelnatem obrazu pa se mu razlije ona znana stoiška mirnost, s katero meri vsaki polž življenja težka pota. Globoko se oddahne, iztegne spet smelo in ponosno rogove v svet božji ter vzdihne iz globočine viteškega srca: »Kaka zverina, kaka zverina! ... Glej, glej! Kaki nestvori se vendar klatijo po svetu ... ,Slabi časi,' je govoril nekdaj star moj sorodnik, ko me je srečal na mojem potovanju — ,slabi časi, a pomni, sinko, slabši še pridejo'. In prišli so, žal, prišli so ... Ah, ah, skoraj bi me bila pomandrala ta zverina zverinska, divja! In konec bi bilo mojega blagonosnega življenja in plodovitega delovanja!«
In v svesti si svoje znamenitosti in važnosti v stvarstvu, leze počasi svojo pot ...
Vrstica 44:
In glej, ne manjka nihče vseh.«
</poem></i>
{{prelom strani}}
Tedaj pa se mu vrača v moško srce tajni in sveti mir, in skrbipolni obraz mu ublaži pokoj, zadovoljnost in mila resnoba, dostojna junaškega varuha teh ščetinastih stvorov — —
Vrstica 66:
Navzlic precejšnji razliki v starosti — Jože jih je nosil že blizu sedemdeset let na skrivljenem hrbtu, Grega pa je štel kakih petdeset — navzlic tej razliki sta si bila prav dobra prijatelja. Ko je enemu manjkalo tega ali onega, je stopil k sosedu, in pomoč mu je bila gotova ... In prav zadovoljna sta bila, da sta živela v miru božjem in medsebojnem prijateljstvu ...
{{prelom strani}}
»A včasih se zruši tudi najboljše prijateljstvo,« je rekel često naš sovaščan, pijani Janezek Smuk. »A zruši se radi tega, ker se vrag povsodi meša in vsiljuje med dobre in pravične ljudi ter jim budi v srcu strasti in grešne želje in jim seje v dušo seme sovraštva.« — Tako je govoril Janezek, ko ga je obsenčil duh filozofije, kateri mu je lezel polagoma iz čase v majhno, ploščato glavo.
Vrstica 90:
V vasi je bilo še tiho in mirno.
{{prelom strani}}
Le po dvoriščih so počasi in ponosno stopicali dolgonogi petelini, razbrskavali smeti ter vabili kokoši z nizkim, nekoliko hreščečim »kurú, kurú«.
Vrstica 124:
»Kaj vaš hrast?! Oj, ta hrast ni bil in ne bode nikdar vaš, kakor cesarska krona ne. Hrast je od pamtiveka naš. In sekava ga na očetovo povelje,« se odreže Jože ter krepko za vihti veliko, svetlo sekiro.
{{prelom strani}}
»Na očetovo povelje! Ta goljuf stari! Kedaj je kje slišal, daje hrast njegov! Ta žival!« ...
Vrstica 136:
In veselo sta peli sekiri ...
{{prelom strani}}
Gregor se je druzega dne opravil praznično, vzel debelo, zakrivljeno palico iz kota, vrgel črez ramo torbo, popotisnil vanjo nekoliko črnega kruha in trdega sira ter se odpravil v mesto.
Vrstica 167:
»Pravi, da je njegov.«
»Njegov?« se je začudil Smuk ter odprl na iztezaj široka usta in pokazal slednja dva zoba, ki pa sta mu tudi že bolehala za rumenico {{prelom strani}} — »njegov? Križ božji, kdaj je že kdo kaj tacega slišal! ... Aj, to ti je lisjak, ta stari Kalin — ta ti ima vraga v želodcu.«
»Ha, mu ga že izženejo!«
Vrstica 191:
A nikogar ni videl.
Le na oglu sosednje hiše je stalo par suhih ženic z nagubanimi obrazi. Glasno, skoro kričeč so si pripovedovale najnovejše mestne {{prelom strani}} novice in znamenitosti, nekatere še dokaj delikatne, nekatere pa prav umazane. Z rokami, žuljavimi, medlimi in orumenelimi so krilile po zraku, jih sklepale ter oči obračale v nebo.
V tem je priletela plebejska muha, sedla doktorju na belo čelo, od koder mu je počasi lezla na obraz.
Vrstica 222:
»Sedite oče —semkaj, semkaj — tako!«
{{prelom strani}}
Ves zmeten je posadil Gregor grešno svoje telo na pleteni stol ter že tretjič mrmral: »Dober dan vam Bog daj, gospod doktor.«
Vrstica 251:
»Da, da, poleg Kalinovega dvora ... Le kar nadaljujte, očka.«
»In glejte, gospod doktor, včeraj zjutraj na vse zgodaj sem stopil iz hiše, da bi pogledal, kako kaže vreme. Tedaj pa sem zaslišal sem od travnika glas sekire. In nekaj me je vleklo, veste, vleklo in sililo v ono stran — nekaj, da sam ne vem, kaj je bilo ... In šel sem, {{prelom strani}} res sem šel ... In kaj sem videl! Kalinova fanta sta podirala moj hrast ...«
»Ojoj, krasno ... krasno ... izvrstno!«
Vrstica 280:
»Kaj, da bi se pogodil in pobotal!« so govorili. — »Pogoditi se hočeš s tem starim skopuhom, s tem grabežem? Ha, le se, le! ... Sčasoma ti iztrga vse — kos za kosom. Tebe in tvoje pa požene po svetu, iskat si kruha. Saj ga poznaš! — Postavi se pokoncu, pokaži mu, da si mož, da si upaš in se veš odškodovati za storjeno krivico ... Ah, oh, ta pijavka stara, gladna bi rada vse požrla. — A ne daj se, ne daj!« ...
{{prelom strani}}
In Gregor je odgovarjal: »Ne odstopim! Ni za živega Boga ne odstopim.« —
Vrstica 312:
Gregor se je razsrdil nad to pričo. —
{{prelom strani}}
»Kaj veš ti, babče! — Molči in ne blebetaj neumnosti, trska suha ... trlica skrivljena ... sicer —«
Vrstica 340:
Obravnava se je nadaljevala šumno, z vriščem in kričem. —
{{prelom strani}}
Zagoreli, širokopleči, visokorasli kmetje so mahali z velikimi žilavami rokami po zraku, mežikali z očmi ... kleli, se priduševali ... grozili drug drugemu, zmerjali drug drugega z najrazličnejšimi priimki ... si brisali z raztrganimi, umazanimi in mastnimi rokavi pot raz čela in lica, odpirali na iztežaj usta, da so se videli rumenkasti zobje, ter kazali s svojimi debelimi, zakrivljenimi palicami, kje je bila nekdaj meja.
Vrstica 366:
»Ježeš! Res?! — Jera, ali res? ... Bog v nebesih, ta izpačeni svet! Saj sem vedno trdila, da je sedaj ta mladi svet ves drugačen, nego smo bili mi nekdaj ... Križ božji, kaj bo, kaj bo!« ...
{{prelom strani}}
In sive, sovje oči je obrnila proti nebu. A blede, posinjele, tanke ustnice so ji drhtale in trepetale od bolesti, jeze in — zavisti.
Vrstica 384:
Suhi, nagubani obraz, pergamentno rjav in nakičen tu in tam s kako zakrivljeno brčico ali debelo bradavico, je nabrala v znamenje jeze, studa in zaničevanja še v resnejše gube. Z dolgo, suho in koščeno roko pa je jezno zamahnila po zraku, kakor bi hotela — moderna Parka — presekati vse vezi, ki so vezale in spajale dve mladi bitji.
{{prelom strani}}
Nedaleč od njiju pa je skakala po stari, rogovilasti vrbi šegava sraka, mahala z dolgim, ozkim repom ter se s tankim, ironskim glasom nasmihala.
Vrstica 399:
Ob straneh so stali vaški paglavci v raztrganih hlačah, umazanih sivorumenkastih srajcah, z dolgimi, kodrastimi in nerednimi lasmi, z luknjastimi klobuki brez krajnikov, z živimi, velikimi očmi, rdečkastimi, zdravimi obrazi ... Najmanjši so imeli samo srajčice do kolen, in debele, rdeče, mesnate noge jim je božal rezki veter in vaški zrak — svež, a ob enem pomešan z vonjem sveže trave, različnega cvetja, pomešan pa tudi s ščemečim gnojnim duhom in težkim soparjem, puhtečim iz rjavozelenkaste, polugnile vode po pricestnih lužah. Debele, kratke prste so rili v majhna usta, a oči, modre, čiste in svetle, so pasli z bojaznijo in osuplostjo na gospodi. —
Majhen fantič v blatni, cunjasti obleki, je zagrabil z velikim, rjavkastim in trdim klobukom, katerega je bil podedoval od mnogo starejšega bratca, v luži kalne vode, jo zlil v cestni prah, pokvečil {{prelom strani}} klobuk na kodrasto, okroglo glavico ter začel s kratkimi, debelimi nožicami gaziti in mesiti mokri prah, smejoč se od srčne zadovoljnosti in čudeč se izredni ideji, ki se je porodila v njegovi mali, neumiti glavici. —
Po majhni, tanki in zaprašeni travi ob robu ceste se je valjalo majhno mače ter leno zrlo v svet z mirnimi, zadovoljnimi očmi — onimi očmi, ki se žare v noči kakor razžarjeno oglje in se tačas bleste, kakor smaragd in topaz. Dlaka, kratka in mehka kakor baržun ali pliš, se je svetila v solnčnih žarkih. Z dolgimi, belimi, proti koncu malce zakrivljenimi brčicami je včasih skomizgnilo — iz koketnosti, kali — s šapico, majhno in mehko kakor volna, se udarilo po mehkem, mokrem nosiču, raztegnilo veliko, sivkasto očesno mrežico, jo spet zaveznilo ter zadremalo. — Le kadar je po cesti počasi prilezel s črno lakiranim vozom, ki se je svetlikal v žarnem solncu, gosposki voznik, sedeč na visokem kozlu s premišljeno prevzetnostjo in ponosno neumnostjo, z resnim, čemernim, zapovedujočim in osornim obrazom, le tedaj je odskočilo mače v stran, se udarilo s šapico po ušescu, mahnilo z naježenim, dolgim in pisanim repom, pogledalo po strani malomarno in ravnodušno konje in tipičnega voznika — ter z običajno frazo ,mijav, mijav' spet leglo v travo. —
Vrstica 409:
Gospoda je zaslišala med velikanskim šumom in hrumom nešteto prič in vse natanko popisala. — Kimali so z učenimi glavami, brez nehanja kimali, si brisali znoj, popravljali naočnike in ščipalnike, govorili skozi nos, njuhali, si mencali roke ter obetali, da bodo stvar čim preje zgotovili in končali.
Nato so uničili v vaški krčmi nekoliko cvička, pojedli v potu svojega obraza nekoliko kruha, trdejšega kakor suhor, ter si to patriarhalno jed osladili s sirom, rdečkastim radi obilega popra. Le-ta je počival z raznotero šaro že par tednov na veliki, s cunjami pokriti {{prelom strani}} in založeni peči, kjer so imele intimne in do cela vsakdanje sestanke brenčeče, lačne in proletarijarsko nesramne muhe. —
Tudi vaščanje so se začeli polagoma razhajati.
Vrstica 420:
A kakor se ljudstvo navadno ne zmeni za globokoumne besede satirika, ki ga hoče s svojo ironijo poboljšati, mu pokazati krive poti, po katerih hodi, ter ga povesti na pot resnice in pravice, takisto sta bila tudi ta grmeča žabja glasova vpitje vpijočega v puščavi ...
{{prelom strani}}
Da, v proroškem duhu je govorila Jerčka, žena Suhorjeva, ko je trdila, da naredi ta hrast še mnogo zla.
Vrstica 446:
Ko je nekoč sedel z Gregorjem pri Srobotniku za staro, piravo mizo, ter sta praznila merico za merico, je prišel nad Janeza hkrati duh razsvetljenja ter mu vdihnil čudno in gorostasno misel, da ga mora odškodovati Medved, ker je pravzaprav zanj trpel.
{{prelom strani}}
»Veš, Gregor,« je kričal s pijanim, hripavim glasom — »veš, Gregor, tebi je bil namenjen oni udarec. In da sem ga jaz v svoji neskončni, nepoplačni dobrosrčnosti vzel na-se ter pustil svoje telo tako grozno bičati, za to uslugo si mi gotovo dolžan hvalo ... In najboljša hvala bode pač ta, da mi daš par goldinarjev. Tebi se to niti ne pozna — bogatin si — a meni je pomagano ...
Vrstica 472:
Gregor pa je klel kakor turški sultan, imenoval Smuka najpodlejšega obrekovalca in lažnika ter mu pretil, da mu zavije vrat, če se prepriča, da spravlja njegovo deco po krivem ob dobro ime.
{{prelom strani}}
Janezek pa se je smehljal in sicer prav sladko in zadovoljno smehljal ter s svojim tankim, piskutajočim glasom odgovarjal: »Pa ju vprašaj! — Sicer pa je to znano že vsakemu otroku ...«
Vrstica 501:
»Če je res, kar je pravil Smuk, ju ubijem — oba ubijem — gotovo ubijem,« je sikal stari Medved, škripal z zobmi ter butnil z nogo ob vrata, da so se ječe odprla ...
{{prelom strani}}
Za mizo je sedel, glavo podprl z roko, izbulil oči ter se zamislil.
Vrstica 529:
»Glej ga no, glej ga no — vraga malega, kilavega! — Oj, ti paglavec ... ti ... ti mlečnjak! — A, to meni, tvojemu očetu ... a?! — Tako, pije stari, he? Za čigav denar pa pije — ha? Za svoj menda, je-li? — In ti? Kaj pa je bilo preteklo nedeljo? Hej, fantalin, ali ni pila cela vas pri Pavliču na tvoj račun? Misliš, da jaz ničesar ne zvem? Glej ga! ... In kje si dobil denar, a? Tvojemu staremu je malo pšenice zmanjkalo v kleti — je-li? Kaj pa je to? Ej, in potem mi očita —«
{{prelom strani}}
»Kaj boste klepetali! Pometajte pred svojimi durmi!«
Vrstica 556:
Oj, tožno je bilo sedaj to domovanje! Res, bilo je domovanje nesreče, bede, žalosti in toge!
Otemneli zidovi, od katerih se je luščil omet ter odpadal kos za kosom, so udarjali poslopju otožen, mračen in temoten pečat — znak zanemarjenosti in počasnega propada ... Okna so bila brez stekel, in ob deževju je drevil vihar debele, težke kaplje v sobo. Veter je silil skozi razpokline ter prepihaval s svojim ledenim dihom izbico, nekdaj tako ugodno, lepo, prijazno in prijetno. Streha je kazala stara, črna rebra. Po polugnili, stari, sesedli slami je bujno in bohotno raslo mahovje in razkošno klila vsakojaka zelenjad. Na koncu slemena je, nagnjena nekoliko v stran, životarila majhna brezica. Kdo je zasadil tamkaj seme? Ali roka božja, ali je je zatorila tukaj lahkokrila ptica {{prelom strani}} podnebesna, ali je je pridrevil vihar — kdo bi to ugibal in uganil! ... Dimnik je razpadal, opeka in omet sta ležala po strehi. Včasih je zdrčal kak okrogel kos opeke tudi pod kap. — Čapljino gnezdo ob dimniku je bilo prazno; gnilo je in razpadalo. Lastovke se to pomlad tudi niso bile vrnile v svoja gnezdeca pod kapom. Poiskale so si bile srečnejša, veselejša domovanja. — Le jata vrabcev je včasih čivkala na strehi, a tudi ti so rajši zahajali v grmovje, nego v to prhlo streho.
Oj, žalostno je bilo to domovanje, oj, tožno je bilo, borno!
Vrstica 572:
V velikem hlevu je žalostno mukala zadnja in edina kravica. Ob njej je sedela na jaslih Polonica ter plakala ... plakala! — Dimka ji je lizala roko ter jo osuplo in vprašaje pogledovala z velikimi, jasnimi očmi. —
Medved, osivel, sključen in do cela postaran, je sedel pred hlevom na velikem panju ter z izbuljenimi, krvavimi očmi, mrtvo in brez zanimanja gledal, kako mu prodajajo domačijo. Včasih je izvlekel iz notranjega žepa raztrgane, umazane suknje dokaj veliko steklenico z žganjem ter jo nagnil krepko, koprneče, s tresočo se roko ... Odtegnivši {{prelom strani}} steklenico od ust, se je oddahnil ter zamrmral: »Prokleta pravica na svetu — prokleta pravica!« ...
In spet se je pogreznil v nemo, leseno, mrzlo apatijo in letargijo. —
Vrstica 603:
»Juhtena, juhtena, Gregorček, ti desno moje oko, ti duša moja — glej, sedaj pa ti prodajajo dom — to podrtino staro! In kravico ti tudi prodado in ta par kokoši in — no, druzega tako nič nimaš. Ej, nemara niti za žganje nimaš več. Veš, povabil bi te s seboj na merico, a ne spodobi se, da bi jaz tebi plačeval — jaz berač — bogatinu ... veš! ... Sakramiš, Gregorček, kak gospod si bil nekdaj — mene, uboge pare, niti pogledal nisi ... A sedaj — ojej, sedaj! —
{{prelom strani}}
Glej, vse ti prodado — no, meni so tudi že vse — lani še celo tisto kočico polupodrto, v katero sem zahajal včasih spat — za drugo je tako nisem rabil ... A veš, meni to nič ne de, ker sem že od nekdaj trpin in siromak — a ti, poprej gospod ... in tvoje rožno, beloročno dekle ... juhtena, juhtena ...«
Vrstica 630:
Vse je bilo prodano — dom tuja last!
Na strehi je čivkala jata plebejskih, umazano nesramnih vrabcev. Pojali so se drug za drugim, frčali, skakljali in se vrteli okrog male brezice, okrog polupodrtega dimnika ... Za hišo je cvetla jablan. Po cvetju, rdečkastobelem in prijetno, a vendar sito vonjajočem, so brenčale in šumele čebele ter marno nabirale strdi. — Pri vratih v listnjak je ležal Pazi ter s poluugaslim, belim očesom gledal za odhajajočo Polonico, ki je vodila starega očeta. Okrog dekleta je lazil {{prelom strani}} maček, se pritiskal in drgnil ob njena krila, mahal z repom ter včasih zastokal: ,Mijav — mijav'. — Nizko nad Polonico sta krožila goloba, plapolaje hitro, prestrašeno ...
Dekle je plakalo ... ihtelo ...
Vrstica 664:
Bilo je mrzlo jutro, vlažno in megleno, kakršna so navadno jutra jesenska.
Pri Kalinu se je s svežim, mrzlim jutranjim zrakom mešal topli, neprijetni, ščemeči vonj, ki je puhtel iz odprtih konjskih in kravjih hlevov. Nad toplim, mehkim gnojem, katerega je bil hlapec ravnokar izmetal iz konjskega hleva, je plavala tanka, sivkasta megla, izgubljajoča {{prelom strani}} se v višini v mrzli zrak. Po gnoju so brskale kokoši ... Na hlevjem pragu je stal, opirajoč se na gnojne vile, velik, polnoličen hlapec z zavihanimi hlačami; debele noge je imel onesnažene z gnojem. Zaspano in s kalnimi očmi je gledal majhno, debelušasto deklo, ki je pri vodnjaku vlačila vodo; ta pa je takisto včasih poškilila proti hlevu . . . Na podstenju je sedel dolgodlak, rjav pes ... Po strehi se je šetal z veličastno resnostjo, aristokraško eleganco, diplomaško mirnostjo in bahato, gizdalinsko neskrbnostjo lepo rejen, črn muc ...
Pred vrati je stal stari Kalin, že popolnoma osivel in sključen. Opiral se je ob debelo palico, zrl nepremično proti nebu ter izpuščal iz lesene pipe goste oblake sivkastega dima.
Vrstica 687:
Ženica si je obrisala sive oči ...
{{prelom strani}}
»Kaj hrast! — Hrast ga ni umoril. Pijača ga je! Malo manj naj bi pil, in dobro bi bilo,« se je razjezil starček, udaril s palico ob tla ter vzdihnil.
| |||