Wikivir

Prve hiše: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
metapodatki
Brez povzetka urejanja
Vrstica 54:
 
»Kaj pa vino? Meniš, da ga bo sama cel liter?«
{{prelom strani}}
 
»Vino je najbrž zanj. Danes neče k Sodu,
preveč drugih ljudij je tam.«
Vrstica 191:
 
Ali take sreče pa menda že davno ni imela,
kakor v nedeljo. Kruh v roki in med zobmi {{prelom strani}} — je gledala proti Grebenu tudi še potem, ko
ni bilo več Tinčka. Kmalu je jela zopet klicati:
»Mica, Mica!«
Vrstica 348:
»Prav brez nič ni to govorjenje, ker Grebenka
pri Sodu vse na upanje jemlje.«
{{prelom strani}}
 
»Za božji čas, kaj ne, pri taki hiši, kjer bi
imeli lahko nebesa, pa je tako-le!«
Vrstica 490:
ná, pa vidi, da ji je precèj denarja ukradenega
iz nogavice, v kateri je hranila novce
za stare dni. Preštevajoč, koliko ji je vzetega, {{prelom strani}} stopi k oknu in zagleda pred drvarnico domače
otroke, ki so to popoldne že drugič zlagali za
vino in klobase.
Vrstica 633:
pri Prvinovih, brž se bodo nekoliko
stisnili ter ji prepustili čumnato.«
{{prelom strani}}
 
»Tam bi jo pa nemara res radi vzeli pod
streho, samo če ne bo prej poprosila Špele.«
Vrstica 730:
Drug' še več nad njim dobe.«
</poem>
{{prelom strani}}
 
:::'''Lokvanec.'''
<poem>
Vi poravnate storjene krivice, in nam jedenkrat
za vedno določite, katere dolžnosti
imamo do vas?
</poem>
 
:::'''Erazem.'''
<poem>
Jaz vam rečem, prisezam pri ljubezni, ki
me veže do matere, da bodete imenovali odslej
grajščakinjo na Raki — mater, ne gospo vladarico.
</poem>
 
:::'''Lokvanec.'''
<poem>
Sin priseza, mati samo obeta. Obrnimo se
torej k materi! Ni je ožje meje na svetu, kakor
je med življenjem in smrtjo. Vaše življenje je
še vedno v naših rokah, četudi je Jošt Turn
samo jeden streljaj daleč od nas. Ali ni to za vas
slovesen, imeniten, za vedno odločilen trenutek?
Govoríte!
</poem>
 
:::'''Barbara.'''
<poem>
O, je!
</poem>
 
:::'''Lokvanec.'''
<poem>
V slovesnih trenutkih govori človek slovesno
in odločilno. Jaz upam, da bodete tudi
vi, Če imate srce v prsih, kakor je imamo mi,
ki nas imenujete pse, da bodete tudi vi zdaj
govorili odločilno, odkritosrčno.
</poem>
:::'''Barbara.'''
<poem>
Bom.
</poem>
 
:::'''Lokvanec.'''
<poem>
Nad nami je Bog! On, pred katerim bomo
vsi stali o strašnem dnevu plačila in kazni, On,
ki ne sodi človeka po licu, po stanu, po krvi,
po bogastvu, po učenosti, po starosti, po spolu,
On, ki je večen dan, večna resnica, večna pravica,
On, kateremu ni skrita nobena trpinova solza, in noben grajšČakov posmeh. Pri tem
živem Bogu vas zdaj rotim, ali bodete z nami
človeško, pravično ravnali? Ali nam bodete
vrnili staro pravdo, v kateri so naši očetje pred
stoletji ubožno a zadovoljno in udano živeli?
Govoríte, prisezíte!
</poem>
 
:::'''Barbara.'''
<poem>
Prisezam.
</poem>
 
:::'''Erazem.'''
<poem>
Meni ni treba prisezati. Nikdar vam nisem
krivice storil, in če sem jo s svojim molčanjem,
nisem bil kriv. Zdaj pa vem. —
</poem>
 
:::'''Lokvanec.'''
<poem>
(stopi k Erazmu in mu odklene verige).
Pojdita na grad. In mi pojdimo mirno v
vas. Ako ta sveta obljuba in sveta prisega na
svetu ne bodeta veljali, potem me ni skrb telesnega
življenja na prokletem svetu.
 
(Odide prvi, za njim vsi. Andrej vzame zaboj z
zlati.)
</poem>
 
:::'''9. prizor.'''
<poem>
Barbara in Erazem
(objameta se).
</poem>
 
:::'''Barbara.'''
<poem>
O, Erazem, moj sin!
</poem>
 
:::'''Erazem.'''
<poem>
O, mati, hvaliva Boga! Tudi kmetje imajo
plemenita srca.
Zavesa pade.
</poem>
 
== II. ==
<poem>
Vrstica 862 ⟶ 762:
»Nič bi ne bilo tvojega, saj je bil moj mož
močen«, ugovarjal je Sod.
{{prelom strani}}
 
»Sedaj ti je lahko govoriti, ker veš, kakšne
liste sera imel. Jaz pa stavim, kolikor hočeš,
Vrstica 1.001 ⟶ 901:
že pozabil, kaj se je bilo zgodilo prejšnji dan,
sedaj se je pa vnovič oglasila vest.
{{prelom strani}}
 
»Še jedenkrat stopi v klet!« zaklical je Sodu
in začrtal v tretje na mizo.
Vrstica 1.150 ⟶ 1.050:
naj posodi. Hčeri in njenemu možu bi vendar
ne odrekel posojila. Pa bi se pri Prvinovih
zopet kakor nekdaj dobro gospodarilo. — — Ali, {{prelom strani}} ali! Meta mu je naravnost odbila, češ, da ima
že drugega izbranega. Greben pa se mu je
smejal, v obraz smejal!«
Vrstica 1.207 ⟶ 1.107:
Primerne ženske — seveda! Če ima malo, táke
ne morem vzeti. Da bi bila bogata, take bi
potreboval, pa od imovite hiše z obilno doto {{prelom strani}} nobena neče k nam, ker se ji zdi, da bo preveč
trpljenja. Samo žensko brez denarja bi že priženil,
kadar bi hotel, ali jaz potrebujem denarne
Vrstica 1.353 ⟶ 1.253:
Greben ter jezno pogleda na uro. »Kako pa
hodi iz Ljubljane, ker je tako dolgo ni. Druge
so že ob devetih doma, Mete pa še sedaj ni, {{prelom strani}} in vendar je že blizu jednajstih. Vidim, da jo
bo treba bolj v strah vzeti.«
 
Vrstica 1.489 ⟶ 1.389:
Da bi bil znal oče kaj varčevati, Prvinova hiša
bi bila izmed prvih v Okroglem. O, nekdaj so
Prvini moževali! Saj že hišno ime kaže, da je {{prelom strani}} bila Prvinova hiša izmed prvih zidana in tudi
po imetju prva. Toda kadar je gospodarstvo
zavoženo, potem je križ; Prvinov Francè to vé
Vrstica 1.533 ⟶ 1.433:
še dolgo premišljeval svojo usodo ter vzdihoval:
»0, jaz ubogi kmet, kaj čem jaz začet'?«
{{prelom strani}}
 
:::'''13. prizor.'''
<poem>
Valvasor. Sèl.
</poem>
 
:::'''Sèl'''
<poem>
(hlastno) :
Milostni gospod! Vsa vojska — vsa kmétiška
vojska premagana — pri Brežicah, v stúbiških
toplicah, pri Metliki. — Gobec in Pasan
ujeta. Na tisoče kmetov mrtvih. Prihajam naravnost
iz Krškega. Vitez Turen me pošilja in
vas nujno vabi v Zagreb...
</poem>
 
:::'''Valvasor.'''
<poem>
Bog! Je-li mogoče?-—Erazem, Erazem!
(Erazem pride počasi.)
Ali si slišal? Ves upor je zatrt, Gobec ujet,
vsa vojska razpršena.
(Prime ga za roke.)
</poem>
 
:::'''Erazem.'''
<poem>
Oh, kaj meni té novice!
</poem>
 
:::'''Valvasor.'''
<poem>
Zopet smo varni. Veseli se vendar z nami!
</poem>
 
:::'''Erazem.'''
<poem>
Ko bi se mogel!
</poem>
 
:::'''Valvasor.'''
<poem>
Erazem, bodi miren! Prosim te, pozabi je!
</poem>
 
:::'''Erazem.'''
<poem>
Nikdar, nikdar, nikdar!
</poem>
 
:::'''Valvasor.'''
<poem>
Poslušaj vendar, pomisli vendar, moj Erazem!
Končan je boj za pravdo.
</poem>
 
:::'''Erazem.'''
<poem>
In pravda za srcè — končana!
(Nasloni se mu na prsi.)
</poem>
 
== III. ==
<poem>
Vrstica 1.668 ⟶ 1.506:
sta pa odšla s Kotarjevo Uršo z njive. Tej se
je kar samo smejalo, ker ji ni bilo treba več
žeti. Kaj si mislite, hrbet in vse boli, če mora {{prelom strani}}
biti človek sklonjen od jutra do večera! Tudi
ostale ženske, v Ljubljani pred frančiškanskim
Vrstica 1.819 ⟶ 1.657:
»Ljudje božji, pomagajte! Mica, Mica!«
klicala je Urša na pomoč, pa nobeden je
ni {{prelom strani}} slišal, zakaj vse, kar je bilo sveta v Okroglem
doma, gnêtlo se je pred Grebenom okrog stare
Grebenke.
Vrstica 1.975 ⟶ 1.813:
»Kaj pa, ali naj pridejo tudi gospod?«
Zopet odgovor kakor poprej.
{{prelom strani}}
 
Nace seveda ni mogel pustiti očeta samega,
zato je naprosil Prvinovega Franceta in Soda,
Vrstica 2.124 ⟶ 1.962:
 
»Naj bo, sedaj ne grem še jedenkrat nazaj.«
{{prelom strani}}
 
»Kaj, še svojega ne bom dobil?«
 
Vrstica 2.278 ⟶ 2.116:
 
»Kje je pa ključ?«
{{prelom strani}}
 
»Jaz ga imam«, oglasi se Prvinka, »pa ti
ga ne dam, dokler ne plačaš najemnine za te
Vrstica 2.383 ⟶ 2.221:
za dva uda manjša. Staro Grebenko so nesli na
pokopališče, Janče je pa šel po svetu.
{{prelom strani}}
 
== IV. ==
<poem>
Vrstica 2.506 ⟶ 2.344:
Nekaj dnij sta oba molčala o ženitvi in bi
bila morda še, da ni kar najedenkrat Prvinova
Urša službe odpovedala, ker se bo — možila. {{prelom strani}}
Prejšnji dan je namreč prišel v Prvinovo
kočo njen novi gospodar Pustotnikov Tilen. S
Vrstica 2.661 ⟶ 2.499:
ne bom. Tvoja glava, tvoj svèt. Denarja ti
lahko dam, pameti pa ne. Samo to pa rečem:
Ako me bo grdo gledala in slabo opravljala {{prelom strani}} gospodinjstvo,
po meni vidva ne bodeta dobila
čisto nič. Kakor veš, imam nekaj v hranilnici;
Vrstica 2.813 ⟶ 2.651:
marsikaj ni bilo všeč. Več užitka je pričakoval
Micin Peter. Prvinov Francè ga je namreč naprosil
za strežaja, in Peter je vedel, da ga bo {{prelom strani}} pri tem
poslu pač doletela kaka drobtinica
svatbenih sladkostij in dobrot.
Vrstica 2.952 ⟶ 2.790:
brez dvoma najboljše zabavala Petičnikov
Nace in njegova Meta, ker o nesreči nista nič
vedela in ju tudi zadela ni. Dopoldne jih je {{prelom strani}}
mnogo sodilo nasprotno, a resnično je, kar so
trdili že stari, naj dneva nihče ne hvali pred
Vrstica 3.085 ⟶ 2.923:
 
»Bog daj vsem dušam v vicah večni mir
in pokoj!« zašepeče, potem pa smukne, kot {{prelom strani}} bi ga
veter nesel, v kočo, da v temni veži prevrne
škaf vode.
Vrstica 3.204 ⟶ 3.042:
je odklepaje vrata in šel spat. Za rajno mater
pa ni zmolil očenaša.
{{prelom strani}}
 
== VI. ==
<poem>
Vrstica 3.326 ⟶ 3.164:
početku ognja, jedini Petičnikov Nace se je
muzal, seveda tako, da ga ni nobeden videl.
{{prelom strani}}
 
Doma pa sta imela takoj potem z očetom,
ki je bil sicer že popolnoma dober, samo nekdanje
Vrstica 3.479 ⟶ 3.317:
čeprav je že mesec dnij gospodinjila pri Petičniku
ter mu tudi dobro stregla.
{{prelom strani}}
 
Nace se ni toliko pritoževal nad njo, po
godu mu pa vendar-le ni bilo vse, kar je počela.
Vrstica 3.624 ⟶ 3.462:
Seveda teh otročjih ostankov ni Petičnikovih nihče maral. Tako so
ostali in plesnovali v miznici, starega je pa jezilo.
{{prelom strani}}
 
»Odkar sem pri hiši«, ponavljal si je prejšnje
boljše čase, »ne pomnim, da bi bili v miznici
Vrstica 3.765 ⟶ 3.603:
ne morem, meni zastaja, preveč vas je mizarjev.
Žličar pa ne reče nič. Vzame in plača, pa je.
{{prelom strani}}
 
»Tega denarja mi pač ni najedenkrat posodil,
toda dobil sem ga le od njega. Prodajal
Vrstica 3.909 ⟶ 3.747:
zmrznjeni cesti, dekle pa je bilo v svojih mislih
še dalje, prav tam ob morju v Trstu.
{{prelom strani}}
 
Od tega dné Grebenova Pepa ni mogla ničesar
več odprodati brez vednosti očetove. Pa
Vrstica 3.940 ⟶ 3.778:
Pepa, in jo je popihala z denarjem in bukvicami,
kdo vé, kam.
{{prelom strani}}
 
== VIII. ==
<poem>
Vrstica 4.055 ⟶ 3.893:
hoteli jesti, pa ni bilo nikogar, da bi jim bil
skuhal. In tako je Meta dostikrat doma skuhala,
pomolzla in z otroki živino odpravila. Petičnikova {{prelom strani}}
dekla pa je vozila za oboje, za Petičnikove
in Grebenove mleko v Ljubljano že od
Vrstica 4.187 ⟶ 4.025:
streha na kozolcu in še drugo, vse je že vpilo
in zahtevalo gospodarja-popravljalca. Štefan pa
ni toliko primizaril, da bi bilo dovolj za njegovo {{prelom strani}} grlo in druge potrebe. Pa kmalu se je
tudi on prepričal, da Žlicar ni vreden hvale,
ki mu jo izkazuje.
Vrstica 4.346 ⟶ 4.184:
»Torej tirjat te je poslal?« izpregovori Francè
zamišljeno.
{{prelom strani}}
 
»Mojo doto hoče.«
 
Vrstica 4.489 ⟶ 4.327:
nič menila, recimo: nasipanje cest, vojaške
stvari, dražbe. Danes pa je rekel birič, da mora
imeti vsak posel svojo poselsko knjižico. Nežiki {{prelom strani}} pa je
bila ukradena, kakor je trdila, zato je
prišedsi od maše začela zahtevati svojo last.
Vrstica 4.558 ⟶ 4.396:
»Mica je šla menda v Ljubljano nekaj kupovat«,
pripovedoval je Tinček, kolikor je vedel.
{{prelom strani}}
 
»Kje je pa Urša?« pozveduje Greben nadalje.
 
Vrstica 4.619 ⟶ 4.457:
jednajst. Kaj bi mi tukaj pili, pa s tem postili
tako dolgo gospoda kapelana? Če se ženijo
taki denarni ljudje, kakor sta Greben in Kodričeva {{prelom strani}} Franca,
ne spodobi se, da bi bil ta dan
kdo lačen ali žejen. Odrinimo!«
Vrstica 4.761 ⟶ 4.599:
Grebenov Janče, o katerem živa duša ni
vedela, kam bi bil izginil, pisal je kmalu nato
Petičnikovemu Nacetu. Pismo je dejalo, da je {{prelom strani}} v Boku na Goriškem, da se mu dobro godi,
da se uči jermenarskega obrta. Prijatelj, ki zna
molčati, pisal mu je vse, kako je doma. Tudi
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Prve_hiše«