Abadon: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.650:
― Sevéda sem videl, saj sem stal na dvorišči nasproti vélikim vratom. Tisti Veselin je izginil, nihče ne vé, kakó in kam, ko je stopil iz dvorane. Prej so stražniki, kakor po navadi, v vežo privêdli tisto gospó Pavličevo, ne slutèč ničesar hudega. Pred vélikimi vrati je stala tista kočija, v kateri se je bil po trditvi Binkoštnikovi pripeljal nadsodniški načelnik. V veži pri vratih sta stala dva možá, oblečena kakor strežnika; trije možjé, oblečeni kakor uradne sluge, pa so tiščali občinstvo nazaj in delali prostor za izprevod gospé Pavličeve in stražnikov. Odkod je priša ta petorica, ne vé nihče. To so bili bržkone preoblečeni razbojniki. Ko pride gospá k vratom, vstane kakor iz tal tisti Veselin. Strežniki in preoblečeni sluge primejo stranike od zadi, da se ne morejo geniti. Veselin in gospá smukneta skozi vrata v kočijo. Lopovska petorica vrže stražnike ob tlà, skoči skozi vrata in jih zaklene od zunaj. Kakó so vratarji izmeknili ključ, ne vém. Predno smo potlej dobili drugi ključ, kar v splošni zmedi ni bila lahka reč, izginili so vsi lopovi, Bog vé kam. Tisto lepo kočijo s črnimi konji in s črnimi strežniki, kakor jo je Binkoštnik popisal nadrobno, videli so ljudje hkrati na štirih raznih krajih hitečo iz mesta. Zunaj mesta pa ni bilo sledú o taki kočiji. Sedaj so udarili brzojavno žico, pa ne verjamem, da bode kàj uspeha. Nekateri pravijo, da je tukaj delovalo veliko denarja; jaz pa pravim, da je prišel sam zlódej po ónadva, ker neče, da bi umrla skesanega srca na naših vešalih. Gotovo sta že v peklu! ―
Slugi še razmišljata o tej dogodbi, potlej se lotita snaženja, Kajetan méni, da bode nekaj grošev stavil v loterijo. Avguštin se srdí, da vse vedeževalke in vse sanjske knjige za take izreden slučaje ne vedó povedati pravih številk, vender bode stavil tudi on. Samorad na peči pa pričakuje, da se zapazi njega steklenica; ali zime tedaj ni bilo. Kdo bi se torej oziral na peč?
Samorada do drugega jutra nihče ni motil v sanjavem dolgočasovanji. V drugo jutro je bila zopet obravnava. Sodniki, javni obtožitelj, zagovornik in porotniki so bili nove osebe, poslušalci pa od prejšnjega dné. Obtoževnani so bili Samoradovi hlapci, ker so tisti večer po svatbi in smrti Petra Pavliča namerjali usmrtiti svojega gospodarja. Skesani možjé, sicer poštenjaki, opravičevali so se, da so imeli samó volkodlaka pred seboj; da jim je bila prava dolžnost umiriti truplo svojega gospodarja, da bi ne hodilo nazaj med ljudi; in da se truplo vpokoji samó takó, ako se mu prebode srce. Vender so bili hudo obsojeni na žalost Samoradovo, ki je menil, da niso zaslužni kazni, ker jim je vraža toliko zmešala možgane, da v svoji nakani niso mogli spoznati hudodelstva.
Dvorana se zopet izprazni. Kajetan in Avguštin novič nastopita z metlo in brisalko. Govorila sta, da se o Veselinu in gospé Pavličevi ni še nič pozvedlo, in zopet se nista ozrla na peč in na steklenico na nji.
Porotne obravnave so trajale še nekaj dnij. Na zatožno klop sta sedla tudi zakonska Ivan in Bara Jaroslavič, zatožena, da sta gorenjskemu tovorniku prikrivala najdenih tisoč forintov njegovega denarja. Ivan Jaroslavič, sicer jako poštena duša, opravičuje se, da ničesar ni našel, ničesar prikrival, da je pa moral molčati, ker mu žena Bara kàr zboli od razdraženosti, ako ji kàj oporeka. To potrdijo vsi sosedje. Bara se opravičuje živahneje, in vidi se ji, da je ženska krepkih živcev. Okrajšan posnetek nje besedovanja je tá-le: ―Ta tovornik, ki ima lice takó pošteno, srce pa takšno, kakeršno pozná samó Bog, ni prav nič oškodovan. Listnico, katero sem mu pokazala, vrgel je sam na cesto; saj je bila takó malo vredna, da bi se niti mladi cucki ne hoteli igrati ž njo. Res mu denarja nisem dala tisti večer. Da sem mu ga vrnila takoj, ko sem ga našla, gotovo bi mi ne bil dal niti solda najdenine; saj ga dobro poznam. Hotela sem to reč objaviti pri sodišči, da dobim svojih sto forintov. Zjutra potem je bila dražba Ivanovega posestva. Šla sem k sodišču, da otmem možev dom sebi in svoji deci in da tovorniku vrnem najdeno vsoto. Ali je bila krivica, da sem najprej skrbela záse in za deco in da sem od tovornikovih
| |||