Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

Kmetica z deklama, ki so plele na njivi poleg naju, so

ustavile delo in žena je stopila k nama, da vpraša, kake

Grm tako kima z glavo in tako giblje roke in poteze na

obrazu.

prehitim in tako dospem do tovarišev in vodnika, preden

odrinejo dalje v goro. Poslovila sva se, in mož je obljubil,

bolelo teme, ko smo sedeli na njem.

 

si potolažil. Dobra, previdna Mina mi je namreč pri razstanku

na Senožetih vrinila v žep dvoje jabolk, češ da za

 

Hvala ti, Mina, za ta izborni lek! In da se širi tvoja hvala,

dalje, premagujem vse možne ovire ali omagujem pred

njimi; medtem pa čas hiti in sončni žarki pekó, kakor da

gledal z daljnovidom od nasprotnega brda, bi rekel, da

je moj položaj jako smešen; kdor bi pa hodil z menoj, bi

Druga in tretja kljuka sta me spustili v dotični hiši. V

prvi nisem našel sledu človekovega, v drugi je na ognjišču tlelo, in v sobi na mizi sem našel narezan hleb kruha;

 

Iz veže stopim v sobo in tu vidim mlado ženo, čepečo

se premestim v sobo, sedem na skrinjo pri postelji, se

naslonim na blazino in jamem premišljevati, kako naj si

zapalil, a tega ne smem, ker moji živi vozli gotovo

niso otroka toliko ozdravili, da bi mu bil tobakov dim

Tako se je gospodična prelevila v jugozemskega mladeniča

brez brkov; samo premajhna in prešibka je bila za

Triglavu in od tam smo gledali parnike, kadeče se

med Benetkami in Tržaškim zalivom. Plezali smo neumorno

objela otrokove ročice, z desno sem pa previdno krmaril

tisto veliko žlico k njegovim drobnim ustnicam.

To bi bila lepa slika! Otrokove bistre oči pol zvedavo,

pol nezaupno vame uprte, moja levica lahno in skrbno

v moji bradi.

 

deus ex machina v sobo in v hipu nastane iz moje tragedija

obča komedija. Otrok se zgane k materi, oklene

bili bi prišli dalje, čeprav bi ne bili vas očakovali. Vaša

zamuda je bil povoljen izgovor za pogosto počivanje.

in kako bomo počakovali na gospodično, ko nam

ne bo čakati na vas. Nama se pa zdaj ne mudi prav nič

snežni plaz. Od tistega dne je vdova, in blizu enoletno

dete, ki ji sloni na prsih, je zdaj brez očeta.

Marsikatera zakonska sreča se v naših planinah podere

na enak način in iznenada, ker tukaj priroda silovito

pravijo, da je drag, težaven pot prenesti kmetijo

od nedoletnika na druga ramena. Rajnikov brat pa

posestvo na njegovo ime. In mož ima prav, ker ta sin bi

sicer smel, kadar pride do svojih let, od hiše pognati

in leto dni ste potrebovali, preden ste se izmodrovali, da

se s takimi jeziki, ki se več ne govore, ne pride daleč po

se boste učili takisto dve leti in niti uro dalj! Zdaj vem,

zakaj so postave tako slabe in sodbe krivične."

planote strmo dvigata širokorebrni Tolstec in draskavi

Veliki Draški vrh. Vrstili so se ob meni ograjeni vrtovi s

in smrekovi drvošci. Da enoličnost ponavljajočih prizorov

ne dolgočasi, je treba zanimivih pogovorov. Ako jaz

Tako sva obravnavala gredoč stare in nove dogodbe

in družabno življenje nekaterih posestnikov, ki sem jih

bil vodnik bolj gorečen in rekel je med drugim: "Vsi ti

gozdi, vse te planine, kar jih vidiva daleč okoli, vse to je

 

Čakališče ali počivališče je bilo izborno; travnata ravnica

strmine, nad njo skalne rebri in mestoma redek

brinov les, v sredi ravnice visok vejnat macesen in v

Na nasprotni strani globoke doline se sklepajo in vrste

mogočne gore, ki v zložnem polkrogu delajo visoko,

in pokrajinami okoli Sorice, Tolmina, Kobarida

in Bovca. Bila je to ponosna vrsta vrhov od Ratitovca na

vodnikove dobre oči niso videle ne morja ne Benetk, in

moral sem gospici pojasniti, da na tisti strani, kamor

in da od svojega stališča sploh ne moremo zazreti morja,

ker še nismo dospeli do višave grebenov južnih gora

Bogatinovo in kako bo naposled nad občo temo pod

nami in okoli nas žarelo čelo Velikega Triglava v pojemajočem

Take čarobne žarjave kakor tukaj ne vidimo na Jadranskem

morju."

gospodar govoril v štirih jezikih in nam izvrstno postregel

celo z uspešnim mazilom za nje otiske; samo premagati

šestdesetletnim dedcem, ki nosi lesene coklje in raševno

suknjo.

komarjev ali, kakor poje Vodnik, kjer "od muh daleč je

goved", se jim najbolje godi ob izvrstni paši, ob čistem

morja. Zato ni čuda, da je bohinjski sir tako sloveč. Dober

sir se naredi samo iz dobrega mleka. Olikana krava

Kakor bi trenil, jih je vse polno okoli nas. Enoglasno

neubrano mekečoč naskakujejo od vseh strani, in gospica

vonjavi, rjavi sledovi ovčjih parkljev; toda braneč haljo,

ni mogla ohraniti brezrokavičnih rok od toplih jezikov

Enega ponesem, kakor sem obljubil, na vrh Triglava,

da ga tam položim na najvišje teme za spomin;

živino. Ovce smo sicer premagali; a tu gori imajo tudi

koze in kozle, ki so predrznejši od ovac. Ovce so vas poljubljale

 

Moja povest sega daleč nazaj v prejšnji rod in šla je od

morebiti navzela planinske svobode. Jaz sam je nisem

našel v nji, a takisto je nisem zasledoval.

a celo najpobožnejša med njimi je menila, da

svetnika z imenom Mlekojeda ne pozna ne nebo ne pratika.

treba pritožiti v Ljubljani pred škofom. Zakaj gospoda

župnika je zmotilo francosko brezverstvo, da je dal

ime.

 

krstni red se je pa vendar izvršil enajst mesecev in deset

dni po njega razglasitvi in njegova žrtev, edina v tistem

iz spoštovanja do njega, nekaj iz samoljubja, in trdno so

si zapomnili njegove besede, češ da so preroške in pomenljive.

ljubeznivo, in kadar je blebetava soseda spomnila, da

ta paglavček malo po strani gleda, je mati vselej odklonila

in sploh nevarna za ljudi in živino. Neumorni gospod

je povsod deloval, kjer je šlo za blagost in napredek

in tedaj malone vsegamogočen v tej deželici.

 

na blesk olikanim ter jo potisnil med težke, zakrivljene

ojnice. Ko je hlapec kobilo vpenjal, je sédel oče spredaj

treh mater v desnice treh dečkov po slovo, in tri levice

na vozu brišejo solze iz oči.

iz nje narediš pet hrvaških; visoko štrleči, venomer se

gugajoči komat, ki je liki razkladnica kožuharjeva obložen

debelo in široko jermenje na kobili, obsuto z velikimi

medeninastimi kolajnami in zaponami. Za počasno stopajočo

 

V tem hipu plane mladi Melkijad raz voz, pobere kamen

zabavljivec. Zažvenketala je steklenina v vežnem

oknu. Naš junak se urno dvigne na voz in oče Rok švigne

drugega nego deset funtov masla v dveh dežicah, šolarsko

obleko in detelje in slame, kolikor je potrebuje nazaj

mož za tri dečke samo deset funtov masla. Ukaže torej

dečkom, ki so sedeli na vozu kakor pribiti, naj se umaknejo.

 

"Ali vas boli želodec, ker ste tako prepasani?"

"O ne! Želodec mi je zdrav in ne potrebuje povoja.

Moj pas samo kaže, da sem cel kmet, zemljak!"

udare moževih podkovic na kamnite plošče hodnikove;

in ko je Rok prišel do njih, je vse presenetila krepka postava,

To obče zanimanje in čudenje je mož takoj izkoriščal in se prerival proti pisarničnim vratom. Ker je ta

napor našel krepak in hrupeč odpor, mož poprosi z najprijaznejšim glasom: "Možje, spustite me predse, jaz

dobro vedel, da beseda far v Bohinju ni žaljiva. Prijazno

je pogledoval vse tri Bohinjčke pred seboj, povpraševal

 

Bohinju, in mu naposled obljubil, da bodo njegovi dečki

ime Mlekojed tudi v Ljubljani ne sme izustiti brez kazni

…

Zdaj se je naš vodnik ne samo obrnil, ampak pokonci

postavil ter spregovoril, ne da bi prikrival svojo nejevoljo:

pripovedovati, da je v Korotanu nad Sveto Krvjo, kamor

so hodili naši stari ljudje na božjo pot, videl goro, ki je

mogel verjeti. Zdaj pa tako sodim: kdor ponižuje

Triglav pod tisto koroško goro pri Sveti Krvi, ta ponižuje

Stopil je h krojaču, da si omisli novo obleko. Ta gospod

je hudo jecljal. Takoj je zajecal tudi krojač in tolažil gospoda,

prijal krojač, ki je znal jecavost tako naravno posnemati,

in sprijaznila sta se oba jecavca. Često sta se sprehajala

se med seboj, pustošili in s skalami in prodovi

obsipali rodovitni svet okoli gora, kar se še zdaj pozna

našim jezerom zrasti nad Triglav. Nje duh jo je napenjal,

zmaj je tiščal in vzdigoval skalne skladove kvišku, gora

mišljave. Vsi ti v tvojih besedah ne bodo gledali na

reč, ampak za njo in pod njo bodo stikali osebe in osebnosti.

nosu, po opisani noši klobuka, po označeni navadi,

kako se smeje ali usekuje, kako odpira denarno

nego očiten sodnik, da, maščevalec svoje časti, in to ni

bilo koristno njegovemu dušnemu razvoju. Kaznoval je

da je mogel razžaljivca izpostaviti občnemu zasmehu.

V teku let je v tem načinu kaznovanja dospel do prave

je bil v ponedeljek mesojed, noče biti v torek mlekojed.

Najteže pa prenese ogrdo, kdor je malo spal in snoči

Sramota se vračaj s sramoto!

 

na nji otipal, da je nakrmljena in da sope popolnoma

nesumno.

Hlevnik in Melkijad sta previdno ravnala; dobiti je

bilo samo še zanesljivega človeka, ki bo konja točno in

povedal, kako sramoto mu je natvezel tisti hudobni,

ošabni Mlekojed. Sodni komisar, še mlad gospod, je vzel

dijaško šalo. Trinosu je sicer obljubil, da bo dijak primerno kaznovan, sam pri sebi je pa menil, da bo zadoščal ustni ukor.

 

 

Kakor bi trenil, sname Rok slamnik raz glavo; a takoj

kateremu se mlačva pravzaprav ne spodobi, spremil

na Koprivnik, da mu tam nekaj piše:

tako kakor jaz tedaj, ko je prišla moja starka pome na

 

sem zanj in rekel, da nič ne zahtevam za pot in potrošek. Nič ni pomagalo; pošteno je birič odmeril, kar je

sodnik prisodil, in odšla sva z Grada. Meni je bilo žal, da

je tam ob svojem trošku bolj gosposko nego kmetsko in

dobro se pogajal z domačimi in sosedi, zlasti pak z vaško deco, za katero je imel vedno po polno dlan knjižic,

kraju ob spominu detinskih let in med drugim rodom,

ki je že davno pozabil Melkijadovo potvorjeno ime, njegove

 

Bližali smo se puščavnikovi hiši in bilo nam je dobro

pred lično zidanico. Na pragu je stal velik mož, golorok,

opasan z belim, do tal segajočim prtom, na nogah je

Hkrati poda gospodični bel predpasnik in jo poprosi,

naj nam priredi večerjo po svoji umetelnosti, ker

Mene in tovariša pa odpelje od hiše in hleva na bližnji

in daljni rastlinjak, kakor je imenoval dva s kamenim

žganci iz koruzne moke najboljša jed. Gospodična je

bila sama radovedna, kakšni so žganci. Nato sem jih

jutri na vrsto; saj ste prej rekli, da pričakujete vsak trenutek

gospoda iz Zagreba."

 

"Vstopil sem v Ljubljani po dokončani šestletni gimnaziji

latinska šola. Čez štirinajst dni sem moral šolo zapustiti,

ker sem o počitnicah nekaj zakrivil, kar se je meni

slastno jed, da pred vami gore lučce božičnih jaslic,

in naposled zmrznete v najprijetnejših sanjah."

Berač je hvaležno sprejel moj denar in molče sva

korakala dalje po ledeni, polzki cesti. Stopiva v gostilno

govoril v blodnji, nisem zvedel niti hotel vprašati.

Trdni moj život je premagal bolezen in čez tri dni sem

ker preočito sem jim gledal navzkriž, sicer sem bil popolnoma

sposoben. Vaš oča, gospodična, pa je preprosil

 

Zaradi takih in enakih napadov sem bil večkrat kaznovan.

pretrpeti kdo ve kaj, se me usmili in v bolnico pošlje

polkovni zdravnik, vaš oča, gospodična. Dolgo so premotrivali

storjena, že nakopala hudo kazen in sramoto. Neznosna

sramota in kesanje za nepreudarjena dejanja sta me

otel, ker vedno še premišljujem, da ne morem najti

zadoščenja za prestane krivice in da spričo vsega kesanja

"Veseli me, da morem potrditi vprašanje, ki sem ga

pričakoval. Ni še štirinajst dni minilo, odkar sem povest

pri Trinosovem pogrebu. Spomladi po tistem pogrebu je

moj oča odšel na rokodelsko popotovanje.

vdelano v nožev ročnik, spoznajo ime in dom ponesrečenca

in gredo z vozom ponj. Sneg je bil tedaj visok, da

človeka.

 

da bomo čakali do devete ure prihodnjega dne v njegovi

hiši.

== VI. Vodnik opisuje triglavske nevarnosti. Kako smo prišli v pol ure na Triglav in iz ponedeljka v torek. Začarani kup sena. Daktili z Bistrice. Moj vzlet na Triglav. Sestanek ob zori na Triglavu z imenitnima Slovencema. Mojega slavospeva veličava in zator. Četveronogi poslanci. ==

 

posebne govorice. Naš vodnik je bil v mladih letih vojak,

pozneje lovec in logar. Obeh teh stanov latinščino je

polzke snežene ledine, na katerih zelo drsi, strme

prodove, ki se meljejo pod nogami in nas spodnašajo v

na tistem nevarnem mestu, in povem vam, da je to

vprašanje zame hujše nego za vprašalca. Tedaj naredim,

in posadim ga zopet na greben. Potlej mora gospod

malo počivati; jaz pa zapazim meglico na nebu in

ali da se je tresel kakor šiba na vodi, ko sem ga vlekel

in nosil nazaj, in kako ga je trapila vročina v glavi, a

si moramo ohraniti, zahtevata strogo molčanje ...

 

čez dolino pod nama in redke zvezde nad mescem

so tako živo migljale, da sem vodnika posebej

prozaičnemu vodniku gotovo znamenje, da se v kratkem

vreme prevrne. Vse je bilo tiho, samo redkoma se

spregledljiv gospod pa je venomer ponavljal: "Nonum

prematur in annum." To svarilo smo seveda razumeli za

nekoč natisnejo, ako ne prej, pa vsaj v devetem letu.

Ko sem tisto noč sedel v seneni kup, sem bil sicer že

Nedolžna veverica je plačala svojo radovednost z življenjem,

a tudi srnjak ni ubežal namenjeni mu smrti. Čez

cevi – toda ne iz moje.

 

Zdaj se zidovje ruši, dno nekdanjega plavža je

prazno in hladno, in kjer se je zemlja tresla pod debelim

kladiva, strugarne – vse je minilo, in kjer je bilo

nekdaj veselo, pridno gibanje ljudi in strojev, vlada zdaj

njegovi domači hiši, in kjer je zdaj naš svet najčudovitejši, tam se bodo košatila razkošna letovišča hladnosrčnih

inozemcev ...

Kam sem zabredel? Torej nazaj v mladost, nazaj v

planinski raj!

tako ali drugače; pomolil mi je kar v temi dva papirčka,

katera sem kakor vešč dijak otipal za bankovca. Branil

denar v žep.

 

Zenove glave. Čital in prečital sem svoj slavospev naglas,

poudarno in oduševljeno; profesor Janežič je segel

raste list v rokah in se spremeni naposled v železno ploščo. Spustim ploščo iz rok in jo položim na vrhnjo skalo

Triglava. Na plošči se vlivajo, obrazijo in zlate krasne

nedoleten. Opomnim ga torej s kratko besedo, da njegova

umazana torba z žuželkami, polži in drugo golaznijo

skladišča, in da je to, kar si je osvojil, ne da bi bil

poprosil dovoljenja, spominska plošča in slavospev –

morit, in obvaruj nas, da ne bo uničen naš nedolžni

rod!"

Zajec poda prečitano polo Erjavcu in se zopet globoko

prikloni. Divji kozel in srnjak prikimavajoč pomigneta

in vsi smo stopili v hišico in sedli k zajtrku, ki se je zdel

vsaj meni jako potreben. Gospodična nam je priredila

masla in nabral rdečih jagod, prijatelj Erjavec nam je pa

sladil kosilce z mično govorico. Govoril je po stari navadi

"Gospod profesor! Izročam vam svoje mesto. Sanjalo

se mi je davi, da nas je zajela nevihta, da je treščilo v

v sanje, a ta sanja me je toliko oplašila, da ne naredim

stopinjice više v goro. Torej idite vi, gospod profesor namesto

 

"Iz te moke ne bo kruha," odgovorim. "Vedno bom

senojedom. Kaj Bohinjcu koristi, da je po širnem

svetu vse polno senenih pesmi, ako mu pogine poslednja

za gosposki jezik služi nemščina ali laščina.

 

počitka, in sam je povedal, da vso noč ni zatisnil

oči. A hkrati je dejal, da bo vse žive dni hvalil Boga za to

moral Melkijad po stari navadi raztogotiti, toda krotko

je rekel vodniku, smejoč se:

"Zdaj si me prevaril, a ne boš me več. Prihodnjo nedeljo

bom slehernemu človeku, ki mi bo rekel Mlekojed,

pa bilo je neki vendar resnično. Sicer pa Bistričani

radi kaj natvezejo gorjancu, če se jim zdi lahkoveren."

"Zakaj mi nisi tega že prej povedal?"

 

najdbe razodel bohinjskemu kmetu – ne gospodu, iz

vsega srca želeč, da se bo kopanje rude zopet tako dobro

hvalil Boga z besedo nekdanjih imovitih rudojamarjev,

ki so mu hvalo peli doslovno zato, ker je Bohinju

postaviva na najvišji vrh … Ako se malo pri meni pomudite,

gospodična, poskrbim za zabavo pri ognjišču in

obetal spremljanje na Triglav …" Zamolklo in tožno je

pristavil: "In še vse drugam."

pisali v Janežičev Slovenski Glasnik dokaj pridno.

 

poleg Terezijanišča. Tam smo pri svoji mizi kritikovali,

modrovali, načrte snovali ter se sploh moško veljavili,

ali pozabilo – ko smo bili vsi bogatini na duhu in vsi

preverjeni, da bomo, čim smo starejši, tem večji dušni

 

Kadar pa je kdo izmed nas prejel od urednika Janežiča

<references/>

<references/>

== VIII. Poslednje opravilo zgodovinskega zvonca in nekaj bohinjske zgodovine. Obedovanje. Mlekojed pripoveduje, kako je prišel v Reko, iz Reke v Padovo, iz Padove v ječo in iz ječe v Varaždin, ter kako ga je obogatila ječa. ==

 

zametov, ledu in snežnih plazov. Precej strma, vendar

pripravnejša in vsekdar rabna je bila tovorna pot od Bistrice

se je potlej tovorilo ali na Gorico ali na laški Videm

krajše in prijetneje nego v Ljubljano, in tedaj se na laškem Vidmu ni govorilo manj slovenščine nego v slovenski

Na tovorništvo se je napotila vselej večja družba, ki je

bila tudi kolikor toliko oborožena. Tovorna živina starega

zaporedoma, konj za konjem, in vsak konj je nosil na

vratu velik zvonec, da se je daleč razlegal tovorniški klopot

cestah ali v mestih, in tako zaprta vsakemu omikajočemu

stranskemu vplivu. Hiše so bile vsevprek lesene

imele dimnikov. V dolgih zimskih večerih so skupno

sobo razsvetljevale zgolj treske na levi; a v skupni sobi

Mnogo reči mi niso hoteli povedati; a so tudi take, da ni

varno po njih povpraševati. Tako so bili medved, volk in

in v mrzlih zimskih večerih so volkovi hodili kar po sredi

vasi in vdirali v hleve. Mikale so me pripovedke o bojih

krmilar vodi našo barko, se oko radostno pase na takih

otokih, ki so prijetna sprememba v morja enoličnosti.

na valove, tedaj so tisti osredki jako nevarni in

strah pred njimi ne prestane, dokler jih nimamo daleč

razmere in dogodke, zabredel v slabost vseh starčkov in

vas nadlegoval s preodkritosrčno blebetavostjo."

Zopet je napolnil kozarec, ponudil izvrstnih smotk od

duhana, ki ga je sam pridelal na skritih planinskih lazih,

kaj sem nameraval iznajti. Vse to, kar je meni ostalo nedosežno,

se morebiti vam posreči ob vaši bolj obsežni in

vse vam razodenem, kar vem, kar slutim, kar se mi sanja.

Kadar vam tako izročim in odklenem vse sleherne zaklade

poročim z njegovo prvorojenko in da bom srečen v svojih

podjetjih, kakor je bil on pri tej lekarni. Da vse to doseževa,

v Padovo. Tam se naučim lekarništva, opravim potrebne

izpite in kadar se vrnem v Reko z diplomo v žepu, se

preiskovalnega zapora v zloglasnih svinčenih hramih v

Benetkah in na ljubljanskem gradu. Pred malo tedni je

ki so, bolj čislajoč pesnika nego črteč zarotnika,

izposlovali, da je pomiloščen na petnajst let težke ječe v

da se odvrača od vas i najmanjša sumnja. Če to storite,

izpolnite svojo državljansko dolžnost med tujci; ako ne,

boste srečo, ako se otmete vešal s petnajstletno ječo v

Spielbergu. Da to premislite, vam dam odmora za eno

Bistro sem ga pogledal, a nisem se mogel spomniti

tega obraza iz preteklih let. Gospod me zopet pelje k

v čisti slovenščini, rekoč: ,Ne čudim se, da me več ne

poznate, ker nisem imel brade, ko sem bil komisar na

na voz, ki vas popelje naravnost v Benetke in da

jutri odrinete iz Benetk na prvi ladji, ki jadra proti Trstu

iz mojega žepa. Več vam ne smem povedati, a resno vas

opominjam: odrinite brez obotavljanja! ... In torej zbogom,

vrne točno ob eni po polnoči. Tako ne zamudite nič in

vožnja je prijetnejša proti jutru nego v zdajšnji vročini.

pesmijo!'

 

da je moja soba ječa in da je minilo že štirinajst

dni, odkar sem bil pripeljan v ječo. Več mi zdravnik, sicer

 

Ko sem ozdravel, je takoj nastopilo strogo izpraševanje

sem iz ječe stopiti naravnost v barko, ki je odjadrala

proti Reki. Stoprav v Reki sem se smel svobodno gibati.

in postaren; sram me je bilo takega obraza vpričo mojih

mladih let.

lekarnarjevih, da jim objavi moja pozdravila. Čez štirinajst

dni me pozovejo v varaždinski samostan bratov

pismo, v katerem sem živo vabljen, naj pridem, čim

prej, tem bolje, v Reko, in da me čakajo ondukaj važne,

izpričale, da ste nekdaj v Ljubljani pod silo neke

dušne bolezni takisto napadali ljudi brez povoda.

Oproščeni gospodje so bili bogati in nekdo jim je

vdihnil blago misel, da so dolžni vas obdarovati, ker jih

mi je priporočil, naj vestno pazim na to, da nikomur

ne razodenem skrivnosti svoje obogatitve. Ako kažem

tiče nekdanji karbonarji, onda bo zopet moja

neprevidnost kriva velike nesreče in jaz utegnem zapraviti

ugodno po svoji volji in ne da bi me svojci vlekli skozi

zobe.'

Zopet nisem prav ravnal. Hude izkušnje me še vedno

niso izučile. V Varaždinu mi je brezvesten rojak, kateremu

Nadaljujmo torej slučaje.

 

prijetno presenečen, ko je zvedel, da gospodična, nikar

da bi sedela na Bistrici pri materi, uganja s samimi moškimi vred toli truda polno in nevestam najmanj potrebno

 

Urno sta najela nosača vodnika, krenila proti planinam,

končno vendar dospela do dvojno zaželene hiše Mlekojedove.

To je bil vesel sestanek! Naglo in živahno je vrvela italijanščina iz ust Mlekojedu in primorski četvorici. Jaz in

kmetiške dece. Tam za hišo je velik vrt slehernih

planinskih rož. Pokažite mi dve ali tri, ki pomagajo! V

lečeno vodo. Lepo vas prosim, stopite z menoj na

tisti vrt, samo za trenutek!"

Zdaj se je vdova razjokala tako, da se je ustrašil celo

nje sinek ter krepko zajokal. Vdova pak govori: "Tega,

zdravilstva in še niste dospeli do preprostih otroških bolezni!

Koliko let se še hočete šolati, da premodrujete vse

kakor njegova gostoljubnost. Prva želja mu je bila, naj se

našemu strmohodu na Triglav pridružita i ženin in mati.

da še danes odrineta nazaj v dolino. Druga želja mu

je bila, naj nas mati in sestra, ako ne gresta z nami, vsaj

 

Zdaj me je pa zelo zaskrbelo, ker mati te šale ni zavrnila

vselej razkačila, kadar sem rekel ali storil kaj neprimernega;

in jel sem premišljevati, kako je mati nastopila in

sami zastarelosti, ker je do danes v teku več nego tridesetih

let nista obnovila in da sta za novo gorko ljubezen, on s šestdesetimi, ona s petdesetimi leti, zanesljivo

ne vem. Naš bistri vodnik, ki je ob kuhinjskih

opravkih v veži prisluškoval, mi je pač skrivaj povedal,

zdaj iz enega, zdaj iz drugega kota, je pa prav tisto ropotanje,

s katerim peklenšček vabi svoje čarovnice na Klek

črno šolo. Rotim vas, usmilite se ubogega kmeta! Urecite

in zakolnite točo, dokler je še niso spustile čarovnice

nas opomni, naj se umaknemo izpod visokega macesna, pod katerim smo stali. Vodnik je pa že med

Erjavčevim govorjenjem zopet povzel:

"Čudim se vam, da se nič ne bojite. Jaz poznam gore

in oblake in zatorej se bojim; ne morem povedati, kako

mu to plašljivost! Naši gorjanci so posebni značaji.

 

se lotijo dela, ki malone presega človeško moč.

 

gorenjimi in dolenjimi plastmi gromonosnih oblakov.

Vredno je gledati ta redki veličastni prizor, ki vam bo

Prav to je potrebno za objektivno opazovanje.

 

kamnih po strehi. Trese se listnjak od vihre in tresemo

se mi od strahu, vsi bledi in nemi. Za točo se je ulila huda

preplavila ves svet okoli našega zavetišča. Še smo na

suhem, dočim plavajo v lavi zunaj listnjaka debele toče

s kota nad mizo. Vodnik, Metin brat je prinesel iz

čumnate oljčno vejico in belo skodelo, v katero je vlil

pri sobnih durih. Nato vodnik poklekne pred mizico in

zmoli naglas kratko molitev za Mlekojedov večni mir in

Ali ni to grozno?

 

vejici in jih položila med žerjavico na ognjišču. Dim blagoslovljene

oljke ni odgnal hude ure, ampak čez malo

našemu prvemu vodniku rekel, naj ostane pri Meti in

mrličih. Pot do Srednje vasi sam poznam in s profesorjem

treba za zvonjenje in pogreb.

 

 

Kaj mu je bilo treba teči za staro gospo v tako grozni

bodisi srečnega ali nesrečnega, ni v človeškem življenju,

in verovati moramo, da celo vrabec ne pade raz

gradu. Da sem bil jaz tedaj učitelj v Bohinju, bi bil rekel

Roku: Pusti dečka na domu! Dober kravar in konjar in

težave in sramoto, ker bistra glava brez duha pokorščine in ponižnosti pelje v nesrečo."

 

šibo nego z bolečino od šibe in da žugana šiba več zaleže

nego švigana. Posebej gojenca bolj spametuje na

palica, ki često v otroku budi samo črt in domnevo,

da je bil tepen zgolj zato, ker je imel koritelj oblast

človeška družba na tem in Bog na onem svetu.

 

Vendar se tolažimo. Obča zgodovina in statistika

nam podajata neovržno resnico o človeški poboljšljivosti in dovršnosti ter pričata, da človeška družba stalno

roditeljev na drugi strani, dočim med njimi posreduje

ali šiba očetova, katero največ vihti jeza, ali milost materina,

napakam in nekaj nasprotuje očetovi jezi.

 

zahteva za napredek dozdevne državne koristi delo,

katero bi bilo v navadnem družabnem življenju hudodelstvo:

država takisto ne išče njega, ampak brezobzirnih, lokavih,

razboritih izvrševalcev svoje volje. Kadar se pa posreči

po pravici govoril o malopridnih mestnih otrocih in gospodih

ter tudi, kakor se spodobi, okrcnil našega gospoda Grma, ker so mu naši otroci preveč razposajeni in ne

pa prosim, da bi kar tukaj povedali, zakaj smo mi Bohinjci

tako dobri očetje. Spremil bi vas po poti, pa se ne

spremene, ker se tudi krščanska vera ne bo spremenila.

Za spoznanje moralnih resnic pravzaprav ne potrebujemo

da naj so tako preproste in samoumevne, da smemo

njih znanje zahtevati pri vsakem količkaj razsodnem

da so njegovo bistvo; da so temelj obstanku človeške

družbe; in da so stanovitne in nespremenljive. Baš zato,

dogajajo nobene nove iznajdbe; baš zato ne morejo napredovati.

Ako one ne napredujejo, tedaj samo in zgolj

vsakdo dobro vzgojenin omikan. Človek nikdar ne premaga

svoje človeške slabosti in nepopolnosti in, vedno

stopati ne neha, je nadaljnja hoja od vrhunca nizdol

samo nazadovanje. To je usoda vsega človeškega delovanja

in Bistrice, drugim grmečim šumom in vsem raznim prirodnim čarom, a nikakor ne občuduje vaših

družbenih razmer, ko občega, veselega blagostanja ne

povsod se mu vriva domneva, da ste si vse, kar imate,

pritrudili s težkim delom in priborili z vztrajnim premagovanjem

vsa vas, če ogenj zaseže streho ene hiše. Po stari

navadi, zlasti v Zgornji dolini, se preveč ukvarjate in pehate

za življenje; ko bi vam morebiti več nego gora ali planina

in vse to za manjši trud podajala doma v dolini njiva

toliko stane osmina ali živi večer.

 

jako kvarne in celo hudodelske, a druge tako smešne, da

bi se jih morali sramovati. Snoči sem v nekem produ pri

naravno delo, da vam koristimo z nauki, ki se pečajo z

istinskimi medčloveškimi razmerami in porabo takih

oblast. Kdor se je naučil umnega gospodarstva po

knjigah in po preizkušenih raziskavah, vsekakor več ve

če se ji ne umika starota; a ta se tega brani z vsemi

silami. Tako se bosta branili nevednost in nemarnost

deležen potrebne osnovne omike, bo morala zopet

vmes poseči država ali oblastvo človeške družbe z roko,

 

Kmet nas strmo pogleda in, ko nihče ne spregovori,

Od tod se še enkrat ozre na Erjavca in glasno

obregne: "Gospod, naj ste velik ali majhen gospod! Jaz

družbo, ki je soglasno priznala mojo srčnost in podjetnost.

Prijatelj Erjavec me je celo naprosil, naj mu bom

da sem se zaklel, da ne pojdem več naTriglav.

Zdajci se oglasi za nama oča Grm:

pomladnim soncem. Tudi jaz sem se veselil pomladi

okrog mene; kadar sem pa zazrl burjo v Triglavu, sem

višave, da se tam gori spreletavam v viharjih, ki od

vršaca do vršaca nanašajo in odnašajo, vrtinčijo in kopičijo

in čeri. Ni mu pa ugajala radost, s katero sem strmel na

blesteče goličave, ki sede nad temnimi gozdi in zelenimi

oblakov. Često mi je pripovedoval čudne bajke o podlesnem

možu, o zmajih in gorskih škratih. A preden je začel

slab, in Valjavec – drobno pesem, ako bo dober.

 

poslavljali od Triglava in od poslednjih večernih žarkov,

ki so umirali na njegovem temenu.