Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

dodanih 2.414 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Kmetica z deklama, ki so plele na njivi poleg naju, so
ustavile delo in žena je stopila k nama, da vpraša, kake
novice sem prinesel. Zakaj čudno se {{prelom strani}} ji je zdelo, da stari
Grm tako kima z glavo in tako giblje roke in poteze na
obrazu.
prehitim in tako dospem do tovarišev in vodnika, preden
odrinejo dalje v goro. Poslovila sva se, in mož je obljubil,
da pride jutri k Stari Fužini poslušat, {{prelom strani}} kako je Triglava
bolelo teme, ko smo sedeli na njem.
 
si potolažil. Dobra, previdna Mina mi je namreč pri razstanku
na Senožetih vrinila v žep dvoje jabolk, češ da za
žejo na gorah ni {{prelom strani}} boljšega leka od zrelih, sočnih jabolk.
 
Hvala ti, Mina, za ta izborni lek! In da se širi tvoja hvala,
dalje, premagujem vse možne ovire ali omagujem pred
njimi; medtem pa čas hiti in sončni žarki pekó, kakor da
imajo greti samo mene v vsem {{prelom strani}} Bohinju. Kdor bi me bil
gledal z daljnovidom od nasprotnega brda, bi rekel, da
je moj položaj jako smešen; kdor bi pa hodil z menoj, bi
Druga in tretja kljuka sta me spustili v dotični hiši. V
prvi nisem našel sledu človekovega, v drugi je na ognjišču tlelo, in v sobi na mizi sem našel narezan hleb kruha;
a človeka nisem priklical. Četrta hiša je {{prelom strani}} bila odprta.
 
Iz veže stopim v sobo in tu vidim mlado ženo, čepečo
se premestim v sobo, sedem na skrinjo pri postelji, se
naslonim na blazino in jamem premišljevati, kako naj si
okrajšam bodoče {{prelom strani}} nadenourno čakanje. Rad bi bil smotko
zapalil, a tega ne smem, ker moji živi vozli gotovo
niso otroka toliko ozdravili, da bi mu bil tobakov dim
Tako se je gospodična prelevila v jugozemskega mladeniča
brez brkov; samo premajhna in prešibka je bila za
junaka. Hodili smo od Velega polja dalje kvišku in lahko, kakor da nas {{prelom strani}} nosijo peruti. V hipu smo bili na Malem
Triglavu in od tam smo gledali parnike, kadeče se
med Benetkami in Tržaškim zalivom. Plezali smo neumorno
objela otrokove ročice, z desno sem pa previdno krmaril
tisto veliko žlico k njegovim drobnim ustnicam.
{{prelom strani}}
 
To bi bila lepa slika! Otrokove bistre oči pol zvedavo,
pol nezaupno vame uprte, moja levica lahno in skrbno
v moji bradi.
 
Ko vihar otroške jeze najhuje razsaja, stopi {{prelom strani}} mati kakor
deus ex machina v sobo in v hipu nastane iz moje tragedija
obča komedija. Otrok se zgane k materi, oklene
bili bi prišli dalje, čeprav bi ne bili vas očakovali. Vaša
zamuda je bil povoljen izgovor za pogosto počivanje.
Ne vem, kako bomo potlej hodili, ko bo pot zares utrudljiva, {{prelom strani}}
in kako bomo počakovali na gospodično, ko nam
ne bo čakati na vas. Nama se pa zdaj ne mudi prav nič
snežni plaz. Od tistega dne je vdova, in blizu enoletno
dete, ki ji sloni na prsih, je zdaj brez očeta.
{{prelom strani}}
 
Marsikatera zakonska sreča se v naših planinah podere
na enak način in iznenada, ker tukaj priroda silovito
pravijo, da je drag, težaven pot prenesti kmetijo
od nedoletnika na druga ramena. Rajnikov brat pa
pravi, da se z Meto ne poroči, ako se prej ne prepiše {{prelom strani}} vse
posestvo na njegovo ime. In mož ima prav, ker ta sin bi
sicer smel, kadar pride do svojih let, od hiše pognati
in leto dni ste potrebovali, preden ste se izmodrovali, da
se s takimi jeziki, ki se več ne govore, ne pride daleč po
svetu? Potlej ste se učili dve leti zakonov, ki več ne veljajo; in tiste pravne vede, ki {{prelom strani}} jo potrebujete med nami,
se boste učili takisto dve leti in niti uro dalj! Zdaj vem,
zakaj so postave tako slabe in sodbe krivične."
planote strmo dvigata širokorebrni Tolstec in draskavi
Veliki Draški vrh. Vrstili so se ob meni ograjeni vrtovi s
hišicami, senožeti s svislimi, pašniki z {{prelom strani}} redkim grmovjem
in smrekovi drvošci. Da enoličnost ponavljajočih prizorov
ne dolgočasi, je treba zanimivih pogovorov. Ako jaz
Tako sva obravnavala gredoč stare in nove dogodbe
in družabno življenje nekaterih posestnikov, ki sem jih
poznal vsaj po imenu. Prišla sva v bolj {{prelom strani}} gost les. Tam je
bil vodnik bolj gorečen in rekel je med drugim: "Vsi ti
gozdi, vse te planine, kar jih vidiva daleč okoli, vse to je
 
Čakališče ali počivališče je bilo izborno; travnata ravnica
v kotu med Tolstcem in Konjščico, pod {{prelom strani}} ravnico globoke
strmine, nad njo skalne rebri in mestoma redek
brinov les, v sredi ravnice visok vejnat macesen in v
Na nasprotni strani globoke doline se sklepajo in vrste
mogočne gore, ki v zložnem polkrogu delajo visoko,
strmo, samo na redkih sedlih {{prelom strani}} prestopno mejo med Bohinjem
in pokrajinami okoli Sorice, Tolmina, Kobarida
in Bovca. Bila je to ponosna vrsta vrhov od Ratitovca na
vodnikove dobre oči niso videle ne morja ne Benetk, in
moral sem gospici pojasniti, da na tisti strani, kamor
gleda, {{prelom strani}} ni morja, ampak suha zemlja kranjska in hrvaška,
in da od svojega stališča sploh ne moremo zazreti morja,
ker še nismo dospeli do višave grebenov južnih gora
Bogatinovo in kako bo naposled nad občo temo pod
nami in okoli nas žarelo čelo Velikega Triglava v pojemajočem
odsevu sončne oble; in to vse nam tako {{prelom strani}} blizu.
Take čarobne žarjave kakor tukaj ne vidimo na Jadranskem
morju."
gospodar govoril v štirih jezikih in nam izvrstno postregel
celo z uspešnim mazilom za nje otiske; samo premagati
bo morala svoje gospostvo {{prelom strani}} in govoriti prijazno s
šestdesetletnim dedcem, ki nosi lesene coklje in raševno
suknjo.
komarjev ali, kakor poje Vodnik, kjer "od muh daleč je
goved", se jim najbolje godi ob izvrstni paši, ob čistem
hladnem zraku in ob lepem razgledu, {{prelom strani}} celo do sinjega
morja. Zato ni čuda, da je bohinjski sir tako sloveč. Dober
sir se naredi samo iz dobrega mleka. Olikana krava
Kakor bi trenil, jih je vse polno okoli nas. Enoglasno
neubrano mekečoč naskakujejo od vseh strani, in gospica
mora izpodrecati svojo haljo, da {{prelom strani}} ne bi na nji ostali
vonjavi, rjavi sledovi ovčjih parkljev; toda braneč haljo,
ni mogla ohraniti brezrokavičnih rok od toplih jezikov
Enega ponesem, kakor sem obljubil, na vrh Triglava,
da ga tam položim na najvišje teme za spomin;
enega porabim, {{prelom strani}} ko se nam bo zopet vojskovati z neumno
živino. Ovce smo sicer premagali; a tu gori imajo tudi
koze in kozle, ki so predrznejši od ovac. Ovce so vas poljubljale
 
Moja povest sega daleč nazaj v prejšnji rod in šla je od
dedov do vnukov; torej ne morem kaj, ako se je v {{prelom strani}} teku let
morebiti navzela planinske svobode. Jaz sam je nisem
našel v nji, a takisto je nisem zasledoval.
a celo najpobožnejša med njimi je menila, da
svetnika z imenom Mlekojeda ne pozna ne nebo ne pratika.
Manj bogomolne tete in ujne so {{prelom strani}} pa rekle, da se bo
treba pritožiti v Ljubljani pred škofom. Zakaj gospoda
župnika je zmotilo francosko brezverstvo, da je dal
ime.
 
Bohinjcev ta novota ni ravno vznemirjala, ker nezakonski otroci so jim bili prej in slej redka prikazen. {{prelom strani}} Novi
krstni red se je pa vendar izvršil enajst mesecev in deset
dni po njega razglasitvi in njegova žrtev, edina v tistem
iz spoštovanja do njega, nekaj iz samoljubja, in trdno so
si zapomnili njegove besede, češ da so preroške in pomenljive.
Odslej sta oče in mati sinčka {{prelom strani}} negovala izredno
ljubeznivo, in kadar je blebetava soseda spomnila, da
ta paglavček malo po strani gleda, je mati vselej odklonila
in sploh nevarna za ljudi in živino. Neumorni gospod
je povsod deloval, kjer je šlo za blagost in napredek
Bohinja. Za francoske vlade {{prelom strani}} je bil nadžupan vsemu Bohinju
in tedaj malone vsegamogočen v tej deželici.
 
na blesk olikanim ter jo potisnil med težke, zakrivljene
ojnice. Ko je hlapec kobilo vpenjal, je sédel oče spredaj
na kripico. {{prelom strani}} Za njegovim širokim hrbtom pak segajo desnice
treh mater v desnice treh dečkov po slovo, in tri levice
na vozu brišejo solze iz oči.
iz nje narediš pet hrvaških; visoko štrleči, venomer se
gugajoči komat, ki je liki razkladnica kožuharjeva obložen
s kožami {{prelom strani}} od jazbeca, dihurja in lisice; očakovsko,
debelo in široko jermenje na kobili, obsuto z velikimi
medeninastimi kolajnami in zaponami. Za počasno stopajočo
 
V tem hipu plane mladi Melkijad raz voz, pobere kamen
ob {{prelom strani}} cesti in ga zaluča proti veži, v katero je bil smuknil
zabavljivec. Zažvenketala je steklenina v vežnem
oknu. Naš junak se urno dvigne na voz in oče Rok švigne
drugega nego deset funtov masla v dveh dežicah, šolarsko
obleko in detelje in slame, kolikor je potrebuje nazaj
grede {{prelom strani}} za kobilo; zli užitninar pa ni verjel, da vozi tak
mož za tri dečke samo deset funtov masla. Ukaže torej
dečkom, ki so sedeli na vozu kakor pribiti, naj se umaknejo.
 
"Ali vas boli želodec, ker ste tako prepasani?"
{{prelom strani}}
 
"O ne! Želodec mi je zdrav in ne potrebuje povoja.
Moj pas samo kaže, da sem cel kmet, zemljak!"
udare moževih podkovic na kamnite plošče hodnikove;
in ko je Rok prišel do njih, je vse presenetila krepka postava,
še {{prelom strani}} bolj pa nenavadna oprava starošegnega Bohinjca.
To obče zanimanje in čudenje je mož takoj izkoriščal in se prerival proti pisarničnim vratom. Ker je ta
napor našel krepak in hrupeč odpor, mož poprosi z najprijaznejšim glasom: "Možje, spustite me predse, jaz
dobro vedel, da beseda far v Bohinju ni žaljiva. Prijazno
je pogledoval vse tri Bohinjčke pred seboj, povpraševal
Roka, katerega je {{prelom strani}} poznal že od prej, po svojih znancih v
 
Bohinju, in mu naposled obljubil, da bodo njegovi dečki
ime Mlekojed tudi v Ljubljani ne sme izustiti brez kazni
{{prelom strani}}
 
Zdaj se je naš vodnik ne samo obrnil, ampak pokonci
postavil ter spregovoril, ne da bi prikrival svojo nejevoljo:
pripovedovati, da je v Korotanu nad Sveto Krvjo, kamor
so hodili naši stari ljudje na božjo pot, videl goro, ki je
višja od našega Triglava. Tega mu pa {{prelom strani}} kratko in malo nisem
mogel verjeti. Zdaj pa tako sodim: kdor ponižuje
Triglav pod tisto koroško goro pri Sveti Krvi, ta ponižuje
Stopil je h krojaču, da si omisli novo obleko. Ta gospod
je hudo jecljal. Takoj je zajecal tudi krojač in tolažil gospoda,
takisto kakor on jecajoč, da jima je voljno prenašati {{prelom strani}} hibo, katero jima je Bog naklonil. Gospodu je jako
prijal krojač, ki je znal jecavost tako naravno posnemati,
in sprijaznila sta se oba jecavca. Često sta se sprehajala
se med seboj, pustošili in s skalami in prodovi
obsipali rodovitni svet okoli gora, kar se še zdaj pozna
po vsem Bohinju. V tisti prastari dobi je zaželela gora {{prelom strani}} za
našim jezerom zrasti nad Triglav. Nje duh jo je napenjal,
zmaj je tiščal in vzdigoval skalne skladove kvišku, gora
mišljave. Vsi ti v tvojih besedah ne bodo gledali na
reč, ampak za njo in pod njo bodo stikali osebe in osebnosti.
Gorje tebi, če takov občutljivi tesnomislec {{prelom strani}} po črtanem
nosu, po opisani noši klobuka, po označeni navadi,
kako se smeje ali usekuje, kako odpira denarno
nego očiten sodnik, da, maščevalec svoje časti, in to ni
bilo koristno njegovemu dušnemu razvoju. Kaznoval je
najrajši s {{prelom strani}} samo šalo: z besedo za besedo ali z burko, samo
da je mogel razžaljivca izpostaviti občnemu zasmehu.
V teku let je v tem načinu kaznovanja dospel do prave
je bil v ponedeljek mesojed, noče biti v torek mlekojed.
Najteže pa prenese ogrdo, kdor je malo spal in snoči
toliko pil, da {{prelom strani}} ga danes lasje bole. To zahteva maščevanje!
Sramota se vračaj s sramoto!
 
na nji otipal, da je nakrmljena in da sope popolnoma
nesumno.
{{prelom strani}}
 
Hlevnik in Melkijad sta previdno ravnala; dobiti je
bilo samo še zanesljivega človeka, ki bo konja točno in
povedal, kako sramoto mu je natvezel tisti hudobni,
ošabni Mlekojed. Sodni komisar, še mlad gospod, je vzel
Melkijadovo dejanje za kočljivo, a brez kvara {{prelom strani}} izvedeno
dijaško šalo. Trinosu je sicer obljubil, da bo dijak primerno kaznovan, sam pri sebi je pa menil, da bo zadoščal ustni ukor.
 
 
Kakor bi trenil, sname Rok slamnik raz glavo; a takoj
ga zopet pokrije, ko je gospod izrekel željo, {{prelom strani}} da bi ga dijak,
kateremu se mlačva pravzaprav ne spodobi, spremil
na Koprivnik, da mu tam nekaj piše:
tako kakor jaz tedaj, ko je prišla moja starka pome na
 
Mlino. Smilil se mi je revež. Vse sem mu {{prelom strani}} odpustil, prosil
sem zanj in rekel, da nič ne zahtevam za pot in potrošek. Nič ni pomagalo; pošteno je birič odmeril, kar je
sodnik prisodil, in odšla sva z Grada. Meni je bilo žal, da
je tam ob svojem trošku bolj gosposko nego kmetsko in
dobro se pogajal z domačimi in sosedi, zlasti pak z vaško deco, za katero je imel vedno po polno dlan knjižic,
podobic in mediva. Pomladil se je {{prelom strani}} stari mož v domačem
kraju ob spominu detinskih let in med drugim rodom,
ki je že davno pozabil Melkijadovo potvorjeno ime, njegove
 
Bližali smo se puščavnikovi hiši in bilo nam je dobro
znamenje, da se dviga dim nad sleme. Prišli {{prelom strani}} smo
pred lično zidanico. Na pragu je stal velik mož, golorok,
opasan z belim, do tal segajočim prtom, na nogah je
Hkrati poda gospodični bel predpasnik in jo poprosi,
naj nam priredi večerjo po svoji umetelnosti, ker
se ne spodobi, da bi moški kuhal, kjer {{prelom strani}} je ženska pri hiši.
Mene in tovariša pa odpelje od hiše in hleva na bližnji
in daljni rastlinjak, kakor je imenoval dva s kamenim
žganci iz koruzne moke najboljša jed. Gospodična je
bila sama radovedna, kakšni so žganci. Nato sem jih
skuhal in z {{prelom strani}} mlekom zabelil. Zajec in ptiči naj pridejo
jutri na vrsto; saj ste prej rekli, da pričakujete vsak trenutek
gospoda iz Zagreba."
 
"Vstopil sem v Ljubljani po dokončani šestletni gimnaziji
v prvo leto modroslovja, {{prelom strani}} kar vam je zdaj sedma
latinska šola. Čez štirinajst dni sem moral šolo zapustiti,
ker sem o počitnicah nekaj zakrivil, kar se je meni
slastno jed, da pred vami gore lučce božičnih jaslic,
in naposled zmrznete v najprijetnejših sanjah."
{{prelom strani}}
 
Berač je hvaležno sprejel moj denar in molče sva
korakala dalje po ledeni, polzki cesti. Stopiva v gostilno
govoril v blodnji, nisem zvedel niti hotel vprašati.
Trdni moj život je premagal bolezen in čez tri dni sem
se oglasil pri vojaškem {{prelom strani}} oblastvu. Niso me hoteli potrditi,
ker preočito sem jim gledal navzkriž, sicer sem bil popolnoma
sposoben. Vaš oča, gospodična, pa je preprosil
 
Zaradi takih in enakih napadov sem bil večkrat kaznovan.
Naposled, ko sem končal tistega psa {{prelom strani}} in bi bil moral
pretrpeti kdo ve kaj, se me usmili in v bolnico pošlje
polkovni zdravnik, vaš oča, gospodična. Dolgo so premotrivali
storjena, že nakopala hudo kazen in sramoto. Neznosna
sramota in kesanje za nepreudarjena dejanja sta me
končno vrgli v umobolnost. Te dušne {{prelom strani}} bolezni se še nisem
otel, ker vedno še premišljujem, da ne morem najti
zadoščenja za prestane krivice in da spričo vsega kesanja
"Veseli me, da morem potrditi vprašanje, ki sem ga
pričakoval. Ni še štirinajst dni minilo, odkar sem povest
o Trinosovi smrti {{prelom strani}} čul iz ust svojega očeta, ki je bil sam
pri Trinosovem pogrebu. Spomladi po tistem pogrebu je
moj oča odšel na rokodelsko popotovanje.
vdelano v nožev ročnik, spoznajo ime in dom ponesrečenca
in gredo z vozom ponj. Sneg je bil tedaj visok, da
je {{prelom strani}} pokrival plotove, grme in vodne roje, in srenj je držal
človeka.
 
da bomo čakali do devete ure prihodnjega dne v njegovi
hiši.
{{prelom strani}}
 
== VI. Vodnik opisuje triglavske nevarnosti. Kako smo prišli v pol ure na Triglav in iz ponedeljka v torek. Začarani kup sena. Daktili z Bistrice. Moj vzlet na Triglav. Sestanek ob zori na Triglavu z imenitnima Slovencema. Mojega slavospeva veličava in zator. Četveronogi poslanci. ==
 
posebne govorice. Naš vodnik je bil v mladih letih vojak,
pozneje lovec in logar. Obeh teh stanov latinščino je
spretno uporabljal nocoj, ko {{prelom strani}} nam je živo, da, otipno slikal:
polzke snežene ledine, na katerih zelo drsi, strme
prodove, ki se meljejo pod nogami in nas spodnašajo v
na tistem nevarnem mestu, in povem vam, da je to
vprašanje zame hujše nego za vprašalca. Tedaj naredim,
kakor bi vprašanja ne čul; naglo rečem {{prelom strani}} gospodu, naj zamiži,
in posadim ga zopet na greben. Potlej mora gospod
malo počivati; jaz pa zapazim meglico na nebu in
ali da se je tresel kakor šiba na vodi, ko sem ga vlekel
in nosil nazaj, in kako ga je trapila vročina v glavi, a
mrzlica v kolenih. Naša vodniška {{prelom strani}} čast in zaupanje, katero
si moramo ohraniti, zahtevata strogo molčanje ...
 
čez dolino pod nama in redke zvezde nad mescem
so tako živo migljale, da sem vodnika posebej
opozoril nanje. Meni je bilo to planinska čarobnost, {{prelom strani}} a
prozaičnemu vodniku gotovo znamenje, da se v kratkem
vreme prevrne. Vse je bilo tiho, samo redkoma se
spregledljiv gospod pa je venomer ponavljal: "Nonum
prematur in annum." To svarilo smo seveda razumeli za
spodbudo {{prelom strani}} ter pričakovali, da se naši prvenci vendar
nekoč natisnejo, ako ne prej, pa vsaj v devetem letu.
Ko sem tisto noč sedel v seneni kup, sem bil sicer že
Nedolžna veverica je plačala svojo radovednost z življenjem,
a tudi srnjak ni ubežal namenjeni mu smrti. Čez
malo trenutkov ga je na {{prelom strani}} tla podrla svinčenka iz lovčeve
cevi – toda ne iz moje.
 
Zdaj se zidovje ruši, dno nekdanjega plavža je
prazno in hladno, in kjer se je zemlja tresla pod debelim
kladivom, gledaš grobljo in {{prelom strani}} razrov. Valjarna, pretapljalnica,
kladiva, strugarne – vse je minilo, in kjer je bilo
nekdaj veselo, pridno gibanje ljudi in strojev, vlada zdaj
njegovi domači hiši, in kjer je zdaj naš svet najčudovitejši, tam se bodo košatila razkošna letovišča hladnosrčnih
inozemcev ...
{{prelom strani}}
 
Kam sem zabredel? Torej nazaj v mladost, nazaj v
planinski raj!
tako ali drugače; pomolil mi je kar v temi dva papirčka,
katera sem kakor vešč dijak otipal za bankovca. Branil
sem se bolj z besedo, manj v {{prelom strani}} srcu, a končno sem stlačil
denar v žep.
 
Zenove glave. Čital in prečital sem svoj slavospev naglas,
poudarno in oduševljeno; profesor Janežič je segel
po nov petak {{prelom strani}} v svojo listnico. Z dušno vnemo vred mi
raste list v rokah in se spremeni naposled v železno ploščo. Spustim ploščo iz rok in jo položim na vrhnjo skalo
Triglava. Na plošči se vlivajo, obrazijo in zlate krasne
nedoleten. Opomnim ga torej s kratko besedo, da njegova
umazana torba z žuželkami, polži in drugo golaznijo
in njegovo obširno podhrbtišče nista izbrali primernega {{prelom strani}}
skladišča, in da je to, kar si je osvojil, ne da bi bil
poprosil dovoljenja, spominska plošča in slavospev –
morit, in obvaruj nas, da ne bo uničen naš nedolžni
rod!"
{{prelom strani}}
 
Zajec poda prečitano polo Erjavcu in se zopet globoko
prikloni. Divji kozel in srnjak prikimavajoč pomigneta
in vsi smo stopili v hišico in sedli k zajtrku, ki se je zdel
vsaj meni jako potreben. Gospodična nam je priredila
kavo s planinskim mlekom, vodnik {{prelom strani}} je zmetel presnega
masla in nabral rdečih jagod, prijatelj Erjavec nam je pa
sladil kosilce z mično govorico. Govoril je po stari navadi
"Gospod profesor! Izročam vam svoje mesto. Sanjalo
se mi je davi, da nas je zajela nevihta, da je treščilo v
nas in nekoga ubilo, {{prelom strani}} a ne povem koga. Ne verujem sicer
v sanje, a ta sanja me je toliko oplašila, da ne naredim
stopinjice više v goro. Torej idite vi, gospod profesor namesto
 
"Iz te moke ne bo kruha," odgovorim. "Vedno bom
toliko Bohinjec, da ne bom deloval na to, da se {{prelom strani}} naše najboljše seno odtegne našim kravam in žrtvuje pesmarečim
senojedom. Kaj Bohinjcu koristi, da je po širnem
svetu vse polno senenih pesmi, ako mu pogine poslednja
za gosposki jezik služi nemščina ali laščina.
 
Melkijad {{prelom strani}} je sedel za mizo. Videlo se mu je, da je potreben
počitka, in sam je povedal, da vso noč ni zatisnil
oči. A hkrati je dejal, da bo vse žive dni hvalil Boga za to
moral Melkijad po stari navadi raztogotiti, toda krotko
je rekel vodniku, smejoč se:
{{prelom strani}}
 
"Zdaj si me prevaril, a ne boš me več. Prihodnjo nedeljo
bom slehernemu človeku, ki mi bo rekel Mlekojed,
pa bilo je neki vendar resnično. Sicer pa Bistričani
radi kaj natvezejo gorjancu, če se jim zdi lahkoveren."
{{prelom strani}}
 
"Zakaj mi nisi tega že prej povedal?"
 
najdbe razodel bohinjskemu kmetu – ne gospodu, iz
vsega srca želeč, da se bo kopanje rude zopet tako dobro
izplačevalo {{prelom strani}} kakor nekdaj in da bo naš gorjanec vnovič
hvalil Boga z besedo nekdanjih imovitih rudojamarjev,
ki so mu hvalo peli doslovno zato, ker je Bohinju
postaviva na najvišji vrh … Ako se malo pri meni pomudite,
gospodična, poskrbim za zabavo pri ognjišču in
vam povrh zaupno povem, {{prelom strani}} kdaj in kako sem vaši materi
obetal spremljanje na Triglav …" Zamolklo in tožno je
pristavil: "In še vse drugam."
pisali v Janežičev Slovenski Glasnik dokaj pridno.
 
Gotov večer {{prelom strani}} v tednu smo se shajali v gostilni Bordolo
poleg Terezijanišča. Tam smo pri svoji mizi kritikovali,
modrovali, načrte snovali ter se sploh moško veljavili,
ali pozabilo – ko smo bili vsi bogatini na duhu in vsi
preverjeni, da bomo, čim smo starejši, tem večji dušni
orjaki. Živel mladeniški {{prelom strani}} ponos!
 
Kadar pa je kdo izmed nas prejel od urednika Janežiča
<references/>
<references/>
{{prelom strani}}
 
== VIII. Poslednje opravilo zgodovinskega zvonca in nekaj bohinjske zgodovine. Obedovanje. Mlekojed pripoveduje, kako je prišel v Reko, iz Reke v Padovo, iz Padove v ječo in iz ječe v Varaždin, ter kako ga je obogatila ječa. ==
 
zametov, ledu in snežnih plazov. Precej strma, vendar
pripravnejša in vsekdar rabna je bila tovorna pot od Bistrice
čez sedlo Bačo na Tolminsko do sv. Lucije, {{prelom strani}} od koder
se je potlej tovorilo ali na Gorico ali na laški Videm
krajše in prijetneje nego v Ljubljano, in tedaj se na laškem Vidmu ni govorilo manj slovenščine nego v slovenski
Na tovorništvo se je napotila vselej večja družba, ki je
bila tudi kolikor toliko oborožena. Tovorna živina starega
težkega bohinjskega plemena je stopala {{prelom strani}} po ozki stezi
zaporedoma, konj za konjem, in vsak konj je nosil na
vratu velik zvonec, da se je daleč razlegal tovorniški klopot
cestah ali v mestih, in tako zaprta vsakemu omikajočemu
stranskemu vplivu. Hiše so bile vsevprek lesene
in nizke z majhnimi okenci in vse zakajene, ker niso {{prelom strani}}
imele dimnikov. V dolgih zimskih večerih so skupno
sobo razsvetljevale zgolj treske na levi; a v skupni sobi
Mnogo reči mi niso hoteli povedati; a so tudi take, da ni
varno po njih povpraševati. Tako so bili medved, volk in
ris v starem Bohinju {{prelom strani}} huda nadloga za človeka in živino
in v mrzlih zimskih večerih so volkovi hodili kar po sredi
vasi in vdirali v hleve. Mikale so me pripovedke o bojih
krmilar vodi našo barko, se oko radostno pase na takih
otokih, ki so prijetna sprememba v morja enoličnosti.
Ako pa krmilar ni kos svojemu {{prelom strani}} poslu, ako celo vihar pritisne
na valove, tedaj so tisti osredki jako nevarni in
strah pred njimi ne prestane, dokler jih nimamo daleč
razmere in dogodke, zabredel v slabost vseh starčkov in
vas nadlegoval s preodkritosrčno blebetavostjo."
{{prelom strani}}
 
Zopet je napolnil kozarec, ponudil izvrstnih smotk od
duhana, ki ga je sam pridelal na skritih planinskih lazih,
kaj sem nameraval iznajti. Vse to, kar je meni ostalo nedosežno,
se morebiti vam posreči ob vaši bolj obsežni in
temeljitejši vedi in ob popolnejših {{prelom strani}} pripomočkih. Sploh
vse vam razodenem, kar vem, kar slutim, kar se mi sanja.
Kadar vam tako izročim in odklenem vse sleherne zaklade
poročim z njegovo prvorojenko in da bom srečen v svojih
podjetjih, kakor je bil on pri tej lekarni. Da vse to doseževa,
je pa potrebno, da {{prelom strani}} grem za dve leti na vseučilišče
v Padovo. Tam se naučim lekarništva, opravim potrebne
izpite in kadar se vrnem v Reko z diplomo v žepu, se
preiskovalnega zapora v zloglasnih svinčenih hramih v
Benetkah in na ljubljanskem gradu. Pred malo tedni je
bil na smrt obsojen, {{prelom strani}} in zahvaljevati ima samo visoke gospode,
ki so, bolj čislajoč pesnika nego črteč zarotnika,
izposlovali, da je pomiloščen na petnajst let težke ječe v
da se odvrača od vas i najmanjša sumnja. Če to storite,
izpolnite svojo državljansko dolžnost med tujci; ako ne,
pa utegne tudi vas zasačiti {{prelom strani}} nastavljena mreža in hvalili
boste srečo, ako se otmete vešal s petnajstletno ječo v
Spielbergu. Da to premislite, vam dam odmora za eno
Bistro sem ga pogledal, a nisem se mogel spomniti
tega obraza iz preteklih let. Gospod me zopet pelje k
mizi in spregovori – kamen se mi {{prelom strani}} je odvalil od srca –
v čisti slovenščini, rekoč: ,Ne čudim se, da me več ne
poznate, ker nisem imel brade, ko sem bil komisar na
na voz, ki vas popelje naravnost v Benetke in da
jutri odrinete iz Benetk na prvi ladji, ki jadra proti Trstu
ali Reki. Če nimate denarja za pot, vam je {{prelom strani}} na razpolago
iz mojega žepa. Več vam ne smem povedati, a resno vas
opominjam: odrinite brez obotavljanja! ... In torej zbogom,
vrne točno ob eni po polnoči. Tako ne zamudite nič in
vožnja je prijetnejša proti jutru nego v zdajšnji vročini.
Preden {{prelom strani}} si sežemo v roke, nas gotovo še očarate s slovensko
pesmijo!'
 
da je moja soba ječa in da je minilo že štirinajst
dni, odkar sem bil pripeljan v ječo. Več mi zdravnik, sicer
jako ljubezniv človek, ni {{prelom strani}} povedal.
 
Ko sem ozdravel, je takoj nastopilo strogo izpraševanje
sem iz ječe stopiti naravnost v barko, ki je odjadrala
proti Reki. Stoprav v Reki sem se smel svobodno gibati.
Tam sem se čez tri leta prvič ogledal {{prelom strani}} v zrcalu. Bil sem siv
in postaren; sram me je bilo takega obraza vpričo mojih
mladih let.
lekarnarjevih, da jim objavi moja pozdravila. Čez štirinajst
dni me pozovejo v varaždinski samostan bratov
kapucinov in tam mi predstojnik {{prelom strani}} skrivnostno pokaže
pismo, v katerem sem živo vabljen, naj pridem, čim
prej, tem bolje, v Reko, in da me čakajo ondukaj važne,
izpričale, da ste nekdaj v Ljubljani pod silo neke
dušne bolezni takisto napadali ljudi brez povoda.
{{prelom strani}}
 
Oproščeni gospodje so bili bogati in nekdo jim je
vdihnil blago misel, da so dolžni vas obdarovati, ker jih
mi je priporočil, naj vestno pazim na to, da nikomur
ne razodenem skrivnosti svoje obogatitve. Ako kažem
potrošnost in ako neki gospodje {{prelom strani}} zvedo, da za tem denarjem
tiče nekdanji karbonarji, onda bo zopet moja
neprevidnost kriva velike nesreče in jaz utegnem zapraviti
ugodno po svoji volji in ne da bi me svojci vlekli skozi
zobe.'
{{prelom strani}}
 
Zopet nisem prav ravnal. Hude izkušnje me še vedno
niso izučile. V Varaždinu mi je brezvesten rojak, kateremu
Nadaljujmo torej slučaje.
 
Snoči je čez gore na Bistrico prispel gospodičnin ženin, kar tri dni pred {{prelom strani}} napovedanim rokom. Ni bil ravno
prijetno presenečen, ko je zvedel, da gospodična, nikar
da bi sedela na Bistrici pri materi, uganja s samimi moškimi vred toli truda polno in nevestam najmanj potrebno
 
Urno sta najela nosača vodnika, krenila proti planinam,
peševala, počivala, blodila po napačnih {{prelom strani}} stezah in
končno vendar dospela do dvojno zaželene hiše Mlekojedove.
To je bil vesel sestanek! Naglo in živahno je vrvela italijanščina iz ust Mlekojedu in primorski četvorici. Jaz in
kmetiške dece. Tam za hišo je velik vrt slehernih
planinskih rož. Pokažite mi dve ali tri, ki pomagajo! V
petih minutah si vse zapomnim {{prelom strani}} in potlej že sama skuham
lečeno vodo. Lepo vas prosim, stopite z menoj na
tisti vrt, samo za trenutek!"
Zdaj se je vdova razjokala tako, da se je ustrašil celo
nje sinek ter krepko zajokal. Vdova pak govori: "Tega,
mladi gospod, ne morem verjeti! Tri leta se že {{prelom strani}} učite
zdravilstva in še niste dospeli do preprostih otroških bolezni!
Koliko let se še hočete šolati, da premodrujete vse
kakor njegova gostoljubnost. Prva želja mu je bila, naj se
našemu strmohodu na Triglav pridružita i ženin in mati.
Ženin se je dal pregovoriti, a mati {{prelom strani}} in sestra sta odgovorili,
da še danes odrineta nazaj v dolino. Druga želja mu
je bila, naj nas mati in sestra, ako ne gresta z nami, vsaj
 
Zdaj me je pa zelo zaskrbelo, ker mati te šale ni zavrnila
niti s krotkim {{prelom strani}} karanjem, dočim se je nad menoj
vselej razkačila, kadar sem rekel ali storil kaj neprimernega;
in jel sem premišljevati, kako je mati nastopila in
sami zastarelosti, ker je do danes v teku več nego tridesetih
let nista obnovila in da sta za novo gorko ljubezen, on s šestdesetimi, ona s petdesetimi leti, zanesljivo
prehladna. Kdo je {{prelom strani}} zmagal, ali onadva ali tista trezna resnica,
ne vem. Naš bistri vodnik, ki je ob kuhinjskih
opravkih v veži prisluškoval, mi je pač skrivaj povedal,
zdaj iz enega, zdaj iz drugega kota, je pa prav tisto ropotanje,
s katerim peklenšček vabi svoje čarovnice na Klek
(na {{prelom strani}} vrh Triglava). Vi ste učeni gospodje in prebili ste
črno šolo. Rotim vas, usmilite se ubogega kmeta! Urecite
in zakolnite točo, dokler je še niso spustile čarovnice
nas opomni, naj se umaknemo izpod visokega macesna, pod katerim smo stali. Vodnik je pa že med
Erjavčevim govorjenjem zopet povzel:
{{prelom strani}}
 
"Čudim se vam, da se nič ne bojite. Jaz poznam gore
in oblake in zatorej se bojim; ne morem povedati, kako
mu to plašljivost! Naši gorjanci so posebni značaji.
 
O {{prelom strani}} polnoči vam gredo na Triglav brez svetilke. Brez obotavljanja
se lotijo dela, ki malone presega človeško moč.
 
gorenjimi in dolenjimi plastmi gromonosnih oblakov.
Vredno je gledati ta redki veličastni prizor, ki vam bo
tem bolj ugajal, ker ga boste gledali iz čisto varnega {{prelom strani}} prostora.
Prav to je potrebno za objektivno opazovanje.
 
kamnih po strehi. Trese se listnjak od vihre in tresemo
se mi od strahu, vsi bledi in nemi. Za točo se je ulila huda
ploha, ne curkoma, ampak tekoma, in naglo je {{prelom strani}} voda
preplavila ves svet okoli našega zavetišča. Še smo na
suhem, dočim plavajo v lavi zunaj listnjaka debele toče
s kota nad mizo. Vodnik, Metin brat je prinesel iz
čumnate oljčno vejico in belo skodelo, v katero je vlil
blagoslovljene {{prelom strani}} vode iz kropilnjaka, ki po stari šegi visi
pri sobnih durih. Nato vodnik poklekne pred mizico in
zmoli naglas kratko molitev za Mlekojedov večni mir in
Ali ni to grozno?
 
Nato sem se vrnila v hišo, poiskala v {{prelom strani}} čumnati oljčni
vejici in jih položila med žerjavico na ognjišču. Dim blagoslovljene
oljke ni odgnal hude ure, ampak čez malo
našemu prvemu vodniku rekel, naj ostane pri Meti in
mrličih. Pot do Srednje vasi sam poznam in s profesorjem
Erjavcem bova pri učitelju {{prelom strani}} Grmu vse naročila, kar je
treba za zvonjenje in pogreb.
 
 
Kaj mu je bilo treba teči za staro gospo v tako grozni
vihri? Naj bi jo bil doma počakal ali pridržal! Naključja, {{prelom strani}}
bodisi srečnega ali nesrečnega, ni v človeškem življenju,
in verovati moramo, da celo vrabec ne pade raz
gradu. Da sem bil jaz tedaj učitelj v Bohinju, bi bil rekel
Roku: Pusti dečka na domu! Dober kravar in konjar in
priden gospodar ti {{prelom strani}} bo. Če ga daš v šolo, ti pa prizadene
težave in sramoto, ker bistra glava brez duha pokorščine in ponižnosti pelje v nesrečo."
 
šibo nego z bolečino od šibe in da žugana šiba več zaleže
nego švigana. Posebej gojenca bolj spametuje na
drugih {{prelom strani}} gledana ali na sebi čutena posledica nepremišljenega ali zlobnega dejanja nego drvena in duh drvenujoča
palica, ki često v otroku budi samo črt in domnevo,
da je bil tepen zgolj zato, ker je imel koritelj oblast
človeška družba na tem in Bog na onem svetu.
 
Obupal bi človek, gledajoč, {{prelom strani}} kako malo ali nič ne napredujemo.
Vendar se tolažimo. Obča zgodovina in statistika
nam podajata neovržno resnico o človeški poboljšljivosti in dovršnosti ter pričata, da človeška družba stalno
roditeljev na drugi strani, dočim med njimi posreduje
ali šiba očetova, katero največ vihti jeza, ali milost materina,
katera v slepi ljubezni nekaj prijenjuje {{prelom strani}} otrokovim
napakam in nekaj nasprotuje očetovi jezi.
 
zahteva za napredek dozdevne državne koristi delo,
katero bi bilo v navadnem družabnem življenju hudodelstvo:
tedaj značajnik odkloni svoje {{prelom strani}} sodelovanje. A
država takisto ne išče njega, ampak brezobzirnih, lokavih,
razboritih izvrševalcev svoje volje. Kadar se pa posreči
po pravici govoril o malopridnih mestnih otrocih in gospodih
ter tudi, kakor se spodobi, okrcnil našega gospoda Grma, ker so mu naši otroci preveč razposajeni in ne
piskajo kar na potip {{prelom strani}} liki piščalke njegovih orgel. Zdaj vas
pa prosim, da bi kar tukaj povedali, zakaj smo mi Bohinjci
tako dobri očetje. Spremil bi vas po poti, pa se ne
spremene, ker se tudi krščanska vera ne bo spremenila.
Za spoznanje moralnih resnic pravzaprav ne potrebujemo
ne nižjih {{prelom strani}} ne višjih šol, ker že bistvo teh resnic zahteva,
da naj so tako preproste in samoumevne, da smemo
njih znanje zahtevati pri vsakem količkaj razsodnem
da so njegovo bistvo; da so temelj obstanku človeške
družbe; in da so stanovitne in nespremenljive. Baš zato,
ker so stanovitne, {{prelom strani}} ker se ne spreminjajo, ker se v njih ne
dogajajo nobene nove iznajdbe; baš zato ne morejo napredovati.
Ako one ne napredujejo, tedaj samo in zgolj
vsakdo dobro vzgojenin omikan. Človek nikdar ne premaga
svoje človeške slabosti in nepopolnosti in, vedno
napredujoč, pride v teku časa do vrhunca, a ker naprej {{prelom strani}}
stopati ne neha, je nadaljnja hoja od vrhunca nizdol
samo nazadovanje. To je usoda vsega človeškega delovanja
in Bistrice, drugim grmečim šumom in vsem raznim prirodnim čarom, a nikakor ne občuduje vaših
družbenih razmer, ko občega, veselega blagostanja ne
more zapaziti. Pač vidi veliko raznovrstne {{prelom strani}} imovine, a
povsod se mu vriva domneva, da ste si vse, kar imate,
pritrudili s težkim delom in priborili z vztrajnim premagovanjem
vsa vas, če ogenj zaseže streho ene hiše. Po stari
navadi, zlasti v Zgornji dolini, se preveč ukvarjate in pehate
z goro in planino, in to često z {{prelom strani}} očitno nevarnostjo
za življenje; ko bi vam morebiti več nego gora ali planina
in vse to za manjši trud podajala doma v dolini njiva
toliko stane osmina ali živi večer.
 
Znebite se {{prelom strani}} dalje starih vraž, od katerih so nekatere
jako kvarne in celo hudodelske, a druge tako smešne, da
bi se jih morali sramovati. Snoči sem v nekem produ pri
naravno delo, da vam koristimo z nauki, ki se pečajo z
istinskimi medčloveškimi razmerami in porabo takih
prirodnih {{prelom strani}} sil in tvarin, nad katerimi je človeški um dosegel
oblast. Kdor se je naučil umnega gospodarstva po
knjigah in po preizkušenih raziskavah, vsekakor več ve
če se ji ne umika starota; a ta se tega brani z vsemi
silami. Tako se bosta branili nevednost in nemarnost
nove šole, in da bo {{prelom strani}} ta imela uspeh ali da bo vsak otrok
deležen potrebne osnovne omike, bo morala zopet
vmes poseči država ali oblastvo človeške družbe z roko,
 
Kmet nas strmo pogleda in, ko nihče ne spregovori,
se naglo skloni in zmaši skozi nizka vratca {{prelom strani}} v svoj čebelnjak.
Od tod se še enkrat ozre na Erjavca in glasno
obregne: "Gospod, naj ste velik ali majhen gospod! Jaz
družbo, ki je soglasno priznala mojo srčnost in podjetnost.
Prijatelj Erjavec me je celo naprosil, naj mu bom
jutri {{prelom strani}} kažipot na Triglav. Odrekel sem mu to ljubav, češ
da sem se zaklel, da ne pojdem več naTriglav.
Zdajci se oglasi za nama oča Grm:
pomladnim soncem. Tudi jaz sem se veselil pomladi
okrog mene; kadar sem pa zazrl burjo v Triglavu, sem
tako pozabil na {{prelom strani}} cvetke, šolo, sonce in zbežal na ledene
višave, da se tam gori spreletavam v viharjih, ki od
vršaca do vršaca nanašajo in odnašajo, vrtinčijo in kopičijo
in čeri. Ni mu pa ugajala radost, s katero sem strmel na
blesteče goličave, ki sede nad temnimi gozdi in zelenimi
planinami liki razorani skladi sivih, {{prelom strani}} okamenelih
oblakov. Često mi je pripovedoval čudne bajke o podlesnem
možu, o zmajih in gorskih škratih. A preden je začel
slab, in Valjavec – drobno pesem, ako bo dober.
 
"A ne odlašaj!" sta mi zabičila oba hkrati, ko {{prelom strani}} smo se
poslavljali od Triglava in od poslednjih večernih žarkov,
ki so umirali na njegovem temenu.
330

urejanj