Abadon: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.689:
Abadon se razprší v zrak. Samorad zopet začuti kakor nekdaj bolestin drhtáj po vseh udih in v tem hipu je zopet v svojem životu: morebiti kakor kaznjenec, nazaj pritiran v ječo, iz katere je ubegnil, morda kakor izgubljeni sin, ko je zopet prestopil prag očetovega dóma! ―
== XII ==
Leta 1893 se je dičila Severna Amerika s Kolumbovo razstavo, v kateri je prekosila dosedanje svetovne izložbe stare Evrope. Nepričakovano velika množica radovednih in ukaželjnih omikancev iz Evrope je romala gledat to divno podjetje v Chicagu: v mestu, katero je kakor čudo našega premogovega stoletja američanska iznajdljivost, odločnost in vztrajnost ustvarila v močvirnih puščavah ob michiganskem jezeru. Na prostrano novo zemljo brez srednjeveških razvalin, brez vojništvenih bremen in brez grmadnih državnih dolgov se je selilo tudi premnogo krepkih sinov bogate Evrope, katerim se je jelo odrekati krilo in živilo na domači zemlji. To so bili nekaj talci, ki so se nádejali, da v Ameriki najdejo nova domišča, in nekaj taki ― zlasti iz vinorodnih pokrajin slovenskih in hrvaških — ki so šli srečo lovit ónkraj vélike vode samó za nekaj časa, toliko da razbremené evropska svoja; domovja od lihvarskih dolgov, narejenih v dôbi, ko še nista trtna uš in strupena rosa zemljiščem jemali pridelkov in vrednosti. —
Nekateri takovi rojaki so si opomogli. Nekateri so od silnega napora ali od gladú legli v grob, katerega domačini nikoli ne bodo kropili in kitili. Največ pa je bilo takih, katerih ni toliko domotožje kolikor žalostna spoznava, da niso našli, kar se jim je obetalo, nujno opominjalo na odhod domóv. Končano delo na polji, nenavadno veliko trgovinskih porazov, bližnje zaključje svetovne razstave in mržnja domačih težakov proti inozemskim, vse to je činjevalo, da se je odslovilo mnogo evropskih delavcev.
| |||