Wikivir

Trojka: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Madi (pogovor | prispevki)
1.476 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 42:
verjetnost. Kolika sramota bode to zanj, ki je bil na
gimnaziji tako priden! Kako žalostna bode mati, ki ceni
tako visoko svojega Lovra in se tako rada ponaša ž {{prelom strani}}
njim! In zvedela bode gotovo; zakaj njegova prijatelja
in rojaka Radivoj Čuk in Vladimir Dragan ne bosta
Vrstica 84:
Pobere je, odpre nehote in preleti z očmi. Bilo je že
par tednov staro pisanje sestre Metke, ki se je opravičevala,
da ni poslala toliko časa zahtevanega denarja. {{prelom strani}}
»Prav težko sem dobila ta denar,« glasilo se je
pismo. »Šla sem k teti in jo prosila, kakor si bil Ti
Vrstica 127:
je možno,« reče odločno in pogleda na uro. Pol ure je
bil izgubil z nepotrebnim razmišljevanjem. Škoda! Tem
marljivejše se loti sedaj učenja. Na enkrat se spomni, {{prelom strani}}
da se ima sniti z Radivojem v mestnem logu. »Ne pojdem,«
dejal je krepko; a pride mu na misel, da ga utegne
Vrstica 182:
 
»Čaj, naj ti jih jaz izberem,« dejal je Radivoj
oblastno, vzel prijatelju škatlo iz rok, potresel jo in {{prelom strani}}
učil, kakšne morajo biti viržinke, da so kaj prida.
Strokovnjaški je potem prižigal izbrano smotko, skrbno
Vrstica 229:
 
»Markerje sem že naučil, da me pozdravljajo slovenski.«
{{prelom strani}}
 
»Žani, črno kavo, einen soliden Schwarzen für den
Herrn Doctor!« ukazoval je marker strežetu. Lovru se
Vrstica 275:
prvo igro. Lovro si je mel roke, muzal se skrivaj in
zlorad ga gledal, kaj da bo storil.
{{prelom strani}}
 
»Marker, drobiža!« zakričal je Radivoj. »Lovro,
pripravi rajniš!«
Vrstica 329:
»Igraj še ti! Kaj pa samo komariš! Jaz ne bi
komaril za noben denar.«
{{prelom strani}}
 
»Takšen je!« vzdihnil je v srcu Lovro, in ko je
odredil prijatelj, da pojdeta večerjat, obrnil se je po
Vrstica 387:
»Najprej k vojaškim vajam, potem v prakso.« —
Lovru so zvenele te besede kakor očitanje, in jel se je
opravičevati, da so pravoslovni izpiti mnogo lažji od {{prelom strani}}
modroslovnih, da njega neki profesor pisano gleda, in
da ovira dijaka sploh nezadostna podpora od doma.
Vrstica 441:
»Vidva sta oba jednaka,« jezil se je Lovro. »Ker
nimata take tete, nimata takih skrbi.«
{{prelom strani}}
 
Vladimir se je smejal. Radivoj pa je ponujal
otožnemu prijatelju za jedno njegovo deset svojih tet
Vrstica 490:
»Čuješ, Lovro, kako se nama klanja Radivoj?«
smejal se je Vladimir.
{{prelom strani}}
 
»O, čujem, čujem,« vzdihnil je Lovro v skrbeh
zaradi izkušnje, tete in goldinarja. »Vesta, prijatelja,
Vrstica 541:
se mu je zdelo bridko, izkušnji se ogniti, to bi se preneslo.
Tetina smrt hud udarec, a tudi dober izgovor.
Predno je še natanko vedel, ga li navdaja res sama {{prelom strani}}
žalost, odprl je drugo pismo, katerega pisava mu je
bila popolnoma neznana, in ogledal si najprej podpis.
Vrstica 579:
 
»Moška beseda,« pohvalil je Radivoj.
{{prelom strani}}
 
»Za življenje sem se naučil zadosti, da vem, kje
žuli črevelj kmeta, kje gospoda. Domovini lehko koristim,
Vrstica 632:
»A jo boš ostavil, če ne bo dosti denarna,« menil
je Vladimir.
{{prelom strani}}
 
»Na take zabavljice jaz ne odgovarjam. Nekateri
ljudje žive le záse; pridni so — záse; uče se — záse;
Vrstica 679:
Izpod raškega pogorja teče potok Rakovec proti
Krki. Tam, kjer priteče v ravnino, stoji Gorenja vas,
nad katero se dviga svet v zelene holme in obrastle {{prelom strani}}
griče, ki prehajajo v hribe in gore. Na jednom koncu
vasi se blišči izmed zelenja gizdavi gradiček Mlaka
Vrstica 724:
lokali in lovil rake v potoku. Od druge strani pa so
prihajali pristavski otroci, Milica in Anica Stojanova
in Vladimir. V nizki hišici pod Pristavo se je bila {{prelom strani}}
namreč naselila uradniška vdova, Vladimirjeva mati.
s starejšo hčerjo, ki je pomagala doma, in z mlajšim
Vrstica 765:
ni bil slišal nič dobrega o njej. Nezaupen je stopil pred
njo, boječe odgovarjal na njena vprašanja in tiho poslušal
karanje, da se ne zmeni zánjo nič, da ga je {{prelom strani}}
morala sama iti iskat, in da mu mora vsiliti podporo,
ki je je potreben. Potem ga je pohvalila, da je dobro
Vrstica 805:
je imenovala v svoji nestrpnosti, in na to družbo niti
misliti ni smel Lovro. Koliko prostejše se je gibal
Radivoj, povabljen zdaj sem, zdaj tja, priljubljen in {{prelom strani}}
čislan povsod, duša društvenemu življenju! Pač je razvajala
družba svojega miljenčka, ki je postajal prevzeten,
Vrstica 849:
ustavili, izkobacal je rejen gospod in drobnel s klobukom
v roki proti Lovrovemu vozu.
{{prelom strani}}
 
»Podkrajski gospod, gospod profesor, gospod Bojanec,
Bog vas živi!« je vpil in mahal s klobukom in
Vrstica 896:
»Na vozove!« zakričal je gospod Majer. »Prva
postaja je pri Banturju. Gospod Bojanec, če vam je prav,
jaz se peljem z vami!« Lovro se je vesel odmeknil. Prikupil {{prelom strani}} se mu je bil gospod Majer, ki ga je tako
počastil.
 
Vrstica 941:
gospodom; »gospoda, ugenite, zakaj pravim Banturju
boter! Bantur, kaj menite?«
{{prelom strani}}
 
»Kaj bi menil?« dejal je ta in po strani pogledal
Majerja. »Saj pravijo, da je časi človek tak, da še
Vrstica 997:
 
»Kaj, gospod Majer? Zdaj hočete pa še mene
imeti za norca!« izgovarjal se je župan in vstajal. {{prelom strani}}
»Jaz grem pogledat, če je živina že pozobala. Kadar
hočete, odidemo.«
Vrstica 1.047:
bili zdrčali obe kočiji mimo hiše in ustavili se streljaj
više pred domovjem gospoda Majerja.
{{prelom strani}}
 
Kakor piščeta krog koklje stoje v Gorenji vasi
hiše krog cerkve, tu zidana, tam lesena, ta sem, ona
Vrstica 1.095:
Gledala sta skoz okno in kramljala o domačih
razmerah kakor stara znanca. Hitro je tekel Lovru čas.
{{prelom strani}}
 
»Oh, kakšen je naš papa!« zasmejala se je Irma,
obrnivši se k cvetličnemu jerbaščku, polnem širokolistnih
Vrstica 1.145:
je pripravljena večerja. Jaz stavim nujni predlog,
da nadaljujemo pogovor po večerji. Kdor je za to,
naj vstane!« Priklonivši se je ponudil vljudni gospod {{prelom strani}}
Majer roko svoji ženi in po njegovem vzgledu Lovro
svojo gospici Irmi. Po stopnicah se je prišlo v prostorno
Vrstica 1.195:
 
»Gospod Bojanec«, dejal je gospod Majer, »pokusite
to vino, jeruzalemec. Potegnite ga, saj smo doma. {{prelom strani}}
Tega norca Edvarda pa nikar ne poslušajte. Nas je
učila izkušnja, ki je boljša od šole. Edvard, od gospoda
Vrstica 1.248:
gospod Majer. »Saj smo mi tudi kristjani. A da bi čepel
človek vedno v cerkvi, smešno!«
{{prelom strani}}
 
»Florijan,« oglasila se je gospa, »nisi li povabil
tudi gospoda Stojana, da bi se peljal vzprejet gospoda
Vrstica 1.301:
»Gospod baron,« dejala je Irma, kakor bi bila
ugenila njegove misli, »prosim lepo, stopite pogledat,
je li Edvard sam ondi pri smreki.« Baron se je tiho {{prelom strani}}
priklonil in stopil par korakov naprej. »Počakajva
malo,« šepnila je Irma in zadržala Lovra.
Vrstica 1.361:
 
»Kaj pa vas je tako užalilo, ubogi gospod baron?«
{{prelom strani}}
 
»Oh, užalilo! Neizmerno dobro mi je delo, ko ste
vi dvorili ves večer gospodu Bojaneu in spogledovali
Vrstica 1.417:
 
»Zopet dolgočasna, sentimentalna razprava. Saj
veste, gospod baron, da jaz ne maram lirike, in da so {{prelom strani}}
mi sentimentalna čutstva zoprna. Kaj me mučite! Govorite
pametno ali saj zabavno ali pa: lehko noč!«
Vrstica 1.469:
dalje in odšel v svojo sobo v visokem pritličju.
Tam si je prižgal luč, zapalil smotko, vrgel se na divan
in prepustil se pustim mislim. Iz gorenje sobe se je {{prelom strani}}
oglasil klavir; sanjava domišljija je vodila spretne prste
po tipkah. Baron je sicer ljubil godbo; nocoj ga je
Vrstica 1.523:
 
»Zato treba govoriti ž njim naravnost.«
{{prelom strani}}
 
»Jaz bi pa svetovala, Florijan, da pustiva, naj se
razvije zadeva sama. Na Bojanca se ni zanesti, in če
Vrstica 1.576:
 
»Pardon!« dejal je Edvard in ostavil sama, Majer
je počakal, da se niso več slišali koraki Edvardovi, {{prelom strani}}
postavil se pred barona, vteknil roke v žep in menil,
da se mu godi dobro.
Vrstica 1.636:
vrednost njegovega posestva. Pognal je Podkraj, pognal
Pristavo, in ostala mu je Mlaka. Ko je umrl, morala
se je prodati tudi ta. Vaše matere dota je bila vknjižena {{prelom strani}} na prvem mestu, torej v nikaki nevarnosti; ali
gospa je hotela oteti še nekaj več in prosila me, naj
ne dražim. A meni se je posestvo dopadlo.«
Vrstica 1.692:
»Vidiš, Florijan! Morebiti je samokres tako prazen
kakor tvoj strah. Vsega tega je kriva pijača.«
{{prelom strani}}
 
»Smešno! Pijača! A nezaslišano je, da bi kdo
pretil gospodarju v njegovi hiši. V njegovi hiši!«
Vrstica 1.741:
nujna. Kako je bilo po gradu vse pusto in prazno,
zakajeno in zaprašeno, brez vseh ugodnosti, do katerih
ima premožen človek pravico! Čašica čaja bi se mu {{prelom strani}} prilegla; a kdo bi ga zvaril! Pogrešil je hišne suknje
in šolnov. To bi bilo potem vse pri rokah. Ukvarjati
bi se mu ne bilo treba toliko s posli, in mirnejše bi
Vrstica 1.786:
odgovora je prinesel škaf vode iz hleva in zvrnil ga
zviškoma na srditeža, da sta odskočila renčé narazen.
{{prelom strani}}
 
Kmalu je slišal Lovro pred sobo baronov glas, ki
je ukazoval Foksu, kam da ima leči; in potrkal in
Vrstica 1.838:
 
»Ali si se ti tudi poganjal?«
{{prelom strani}}
 
»Tudi. Pa kdor prej pride, prej melje. Gospod
Bojanec jako obžaluje, da je že oddal oskrbništvo.
Vrstica 1.891:
potreben. Planinec pa se ni dal ugnati, in vpitje je
privabilo naposled Lovra.
{{prelom strani}}
 
Lovro se je bil baš pripravil na odhod, ker se
mu je mudilo k starišem. Prepir pred gradom mu je bil
Vrstica 1.943:
oženim le s kmetskim dekletom, in če bi me vaša gospica
sestra marala, jaz jo vzamem takoj.«
{{prelom strani}}
 
»Ali jo poznate?« vprašal je Lovro.
 
Vrstica 1.994:
 
»Kje pa so drugi?« vprašal je Lovro.
{{prelom strani}}
 
»Mati so v hiši; oče pa tudi niso daleč.« Lovro
je stopil v sobo in burno pozdravil mater.
Vrstica 2.045:
gradu! Kakor da bi bil že njegov. Zvečer si ti pil na
Mlaki, hlapci so pa streljali in norce brili v Podkraju.«
{{prelom strani}}
 
Lovro je poskusil zopet zagovarjati gospoda
Majerja.
Vrstica 2.093:
Izdražil je Majer za par tisoč tako posestvo. Gospa je
bila vesela in zahvaljevala se nam. Najedenkrat pripelje
Majer v Gorenjo vas celo balo, postelje, mize, {{prelom strani}}
stole, klavir in rodbino. Zdaj so zašumeli na Mlaki.
Gospa se je jezila, prosila, jokala; Majer pa se je
Vrstica 2.151:
»Na stara leta!« smejala se je sestra, »To pa res
ne kaže, Lovro.«
{{prelom strani}}
 
»Zakaj ne? Dvajset let si stara; v jednem, poldrugem
letu se naučiš vsega potrebnega. Saj veš, k
Vrstica 2.208:
 
»Gosposki ali kmetski?«
{{prelom strani}}
 
»Pojdi se solit s svojimi kmeti! Za kmeta si ti
predobra.«
Vrstica 2.262:
 
»Ali ti ni že bila pisala?« vzdihnila je mati.
{{prelom strani}}
 
»Nobene besede. Danes slišim to prvič. A Metka
si vendar izbere lehko kaj boljšega.«
Vrstica 2.319:
podila na konju okrog! Kakor veša; in baronček za
njo. Ali se to spodobi ženski, jezdariti?«
{{prelom strani}}
 
»Po mestih je to kaj navadnega,« nasmehnil se je
pomilovalno Lovro. »Najimenitnejše gospe jezdijo.«
Vrstica 2.367:
Šel je takoj za očetom, ki si je bil potisnil klobuk
na oči in obrnil se po polju jezen na lehkomiselnega
sina. Doma sta jokali mati, daje izgubila sina, in hči za ženinom {{prelom strani}}
in bratom. Kako drugače so si bili naslikali vsi
bodočo srečo, ko bo Lovro Podkrajski gospod!
Vrstica 2.412:
prizanašanja dve steklenici fine stare kapljice, kakor
bi se hotel maščevati nad svojci, ki so zavrgli tako
kosilo in tak vzprejem. In žlahtne pijače čarobni učinek {{prelom strani}} ni izostal. Lovru se je ogrelo srce in razvezal
se jezik.
 
Vrstica 2.467:
 
Na dvorišče je zapeljal Majerjev hlapec novega
oskrbnika prtljago, poleg dveh kovčegov škatlo za klobuke, {{prelom strani}} palico, dve puški, dežnik, jatagan, čibuk in
zajca.
 
Vrstica 2.513:
 
Na Mlaki pa gospoda ni bilo doma, ker je imel
opraviti pri županu; preljubeznivo sta vzprejeli goste {{prelom strani}}
gospa in gospica. Irma je pohvalila Lovra, da je mož
beseda, na katerega se lehko zanese. Zdela se mu je
Vrstica 2.559:
vsi, in kar pokazati mu treba kmeta, pa ga prižene
pred cev. Mož je zabit in ošaben; a ker ga potrebuje
človek, mora biti dober ž njim. Danes sem ga moral {{prelom strani}}
tolažiti zaradi sinočne šale. On hudo zameri, a je
kmaln dober. Za kupčijo pa je tod pravi kraj, ker je
Vrstica 2.610:
»Neslana opazka,« zavrnil ga je oče, ki je bil
sploh ta dan nataknjen zaradi barona, »Ampak sloga
se treba držati; ne pa staviti v stare gradove Matjanovih {{prelom strani}} garnitur in Thonetovih stolov; to je Tezejev
kip v fraku in s cilindrom.«
 
Vrstica 2.659:
ne zna vesti, pa se je zasmejal na ves glas in me
spravil v veliko zadrego. Napačna vzgoja, ki stori človeka nesposobnega za družbeno življenje!«
{{prelom strani}}
 
Zabava je nekako zastajala, ker sta se grdo držala
gospod Majer in baron. Majerja, ki se je bil nadejal,
Vrstica 2.711:
 
»Kar nič ne, gospica,« zatrjeval je Lovro.
{{prelom strani}}
 
»Oh, kdo bi moškim kaj verjel!«
 
Vrstica 2.769:
 
Baron je zarezal nad konjem in zavihtel bič.
{{prelom strani}}
 
»Kam se nama mudi, gospod baron? Vozite počasi! A da vam povem, jaz pravim, ne da bi si laskal,
da me Irma ne vidi nerada.«
Vrstica 2.816:
molče priznaval, da bi zaslužil še hujšo propoved. Želel
pa si je pred vsem miru in počitka.
{{prelom strani}}
 
==IV.==
 
Vrstica 2.869:
 
»Zato pa! Vrata naj mu pokaže.«
{{prelom strani}}
 
»Oh, in ta pes! Človek se ga vselej ustraši, kadar
pokaže tisti razklani gobec in tiste krvave oči. — Zdaj
Vrstica 2.921:
ukazal je Janezu napreči in peljal se oblastno proti
Gorenji vasi, potem proti Krškemu. Med potjo je došel
kakor po naključju gospo in gospico Majerjevo, katerima {{prelom strani}} je potem delal druščino in kratek čas, z dovtipnim
opisovanjem oskrbniškega svojega poslovanja,
ki je očividno njega bolj zabavalo nego gospodarja
Vrstica 2.969:
drugače kmetovati nego so kmetovali naši dedje. Nov
čas, nove šege. S časom se mora napredovati.«
{{prelom strani}}
 
»Baronov oče je tako napredoval; zdaj hoče pa
še baron.«
Vrstica 3.021:
 
»Neža, Jaka, Tine, pojdite gledat gospoda!«
{{prelom strani}}
 
Pritekli so, kakor bi gorelo, in milovali za stavo
Lovra, ki od nejevolje in sramovanja ni vedel, kaj
Vrstica 3.069:
 
»In jutri je sobota!« dejal je in udaril z nogo
ob tla. Zefa je zopet skrbno povpraševala, kako mu {{prelom strani}}
je, in družina se še vedno prepirala o zdravilni moči
nasvetovanih pomočkov in jezila se na barona in njegovega
Vrstica 3.120:
prebirati novine in nemalo osupnil, da se je ta čas,
odkar jih ni bil bral, tako malo zgodilo po svetu. Notranje
razmere, vnanje razmere so se slikale še vedno {{prelom strani}}
tako napete kakor takrat, ko je še na Dunaju razburjen
bral, da je prevrat v Evropi in Aziji pred durmi.
Vrstica 3.167:
nezgodo in naročal mu, naj ga opraviči doma, če ga
pričakujejo; zakaj ne more se geniti od doma.
{{prelom strani}}
 
»Hvala Bogu, zadeva je rešena,« dejal si je pomirjen.
Ko pa se je začel bližati določeni čas, vznemirila
Vrstica 3.210:
gledal skozi vejevje, kdo da prihaja. Prišel je
baron s puško čez ramo in leno korakal proti znamenju.
Lovru je gnala kri v lice nejevolja, da mu križa {{prelom strani}}
pot ta nesrečni človek. Od rdečice ga je pričela žgati
rana na licu, ki mu je še bolj netila jezo na tega začetnika
Vrstica 3.254:
o važnih gospodarskih rečeh. Oh, kako rad bi bil
zapodil barona, da se ni sramoval vzroka in povoda!
A pride dan, ko obračunita! Sedel je k oknu in zrl v {{prelom strani}}
temno noč prepričan, da nocoj ne nosi zemlja nesrečnejšega
človeka.
Vrstica 3.299:
svojega psa ali kartal v lopici z Edvardom, ki je pridno
obiskoval Podkrajski grad.
{{prelom strani}}
 
Lovro se ni menil zanja, ampak želel si nazaj na
Dunaj med vesele vrstnike.
Vrstica 3.343:
kako bo lezel po uradniški lestvi od klina do klina;
a na narodnem drevesu je on suha veja. K vojaškim
vajam pojde v Gorico. Kaj pa Ti? Lenobo paseš na {{prelom strani}}
svojem gradu in ženiš se; kaj ne? Vse prav; toda
narod, narod! Naroda ne smeš pozabiti. Ti si rojen
Vrstica 3.386:
 
<p align=right>Radivoj Čuk, drd. iur.</p>
{{prelom strani}}
 
Dasi ta konec ni posebno ugajal Lovru, razveselilo
ga je pismo vendar, ker ga je navdalo s prijetnim
Vrstica 3.428:
času, bogme ne sebi ali čitateljem na veselje,
ampak domovini na korist, gospici Irmi pa na kesanje
in žalovanje. Doslej je bral liste iz gole radovednosti, {{prelom strani}}
zaradi zabave; sedaj se je začel učiti iz njih in pazil
je skrbno, kaj da se sploh piše, kako da se piše in
Vrstica 3.470:
s pisavo francosko: 'la mer Blanche (sic!), la mer
Rouge (sic!)', in grško: 'Σέρρειον τείχος (sic!), Ίερόν όρος
(sic!)' in sklenil z obžalovanjem, da se cepijo Slovenci, {{prelom strani}}
sinovi jedne matere, na toliko strank in strančic, in z
željo, da bi se zjedinili vsaj v najvažnejših načelih pod
Vrstica 3.514:
vsakega rodoljuba pospeševati kakor koli zjedinjevanje;
on da izpolnuje to dolžnost s skromnim poskusom, ki
ga pošilja uredništvu pod geslom: Ut desint vires, {{prelom strani}}
tamen est laudanda voluntas, z obljubo, da pošlje
kmalu še kaj, ako želi uredništvo. Ta pristavek je bil
Vrstica 3.559:
kdor zna pisati, če tudi lenobo pase. »Kmalu zopet,«
bomo videli. Dobri spisi se ne iztresajo iz rokavov, in
kdor se prevečkrat oglasi, postane navaden. »Razveseli,« {{prelom strani}}
ta izraz kaže, da ima urednik dober okus. Ko je bil
proučil opombo, lotil se je zopet listka, ki mu je
Vrstica 3.601:
in odkrivajo čutstva, kjer so pravice jednake vsem, ki
imajo denar.
{{prelom strani}}
 
Takoj po kosilu, med katerim je izkušal po strani
opozoriti Zefo na svoje pisateljevanje, odšel je Lovro
Vrstica 3.652:
 
»Koliko pa misliš pripeljati pragov?«
{{prelom strani}}
 
»Kakih petsto ali tisoč.«
 
Vrstica 3.703:
pijače; izvlekel je novine in delal se, kakor da jih čita
nadejajoč se, da pride vendar kak človek za pogovor.
{{prelom strani}}
 
Po vasi prineso lehke noge dva mladeniča, ki ju je
Lovro po obrazili, po kroju zaprašene obleke in po vedenju
Vrstica 3.751:
je ravno narobe: tepci so dobili dobre rede, mi pa
dvojke. Jaz sem jim pokazal fige; jednemu profesorju
sem še pobil okna, potlej sem pa šel. Če bi bilo med {{prelom strani}}
nami kaj značajev, pokazali bi bili profesorjem. Iz
jednega razreda vsi strani, na drugo gimnazijo! In ko
Vrstica 3.798:
tak članek! — In ta sklep! Visoko nad strankarskimi
prepiri, poln navdušenja za sveto narodno stvar. Reč
je sedaj dognana,« dejal je in odložil počasi list; {{prelom strani}}
»kogar ne prepričajo ti dokazi, ta je ali tepec ali
zlobnež.« — Lovro je zardel od veselja in poklical
Vrstica 3.849:
 
»Uh, gospod Bojanec,« prikoračil je gospod Majer
in stegoval in zlecal se in brisal si pot z obraza; {{prelom strani}}
»vendar jedenkrat opravljeno. Do grla ima že človek
govorjenja in pogajanja. Bendež, prinesi mojo pijačo
Vrstica 3.901:
 
»Smešno; jaz ne berem takih budalosti.«
{{prelom strani}}
 
Lovro se je nasmejal po sili in zbal ob jednem,
da ne bi še huje zabavljal gospod Majer. »Kaj mislite?«
Vrstica 3.953:
 
Počasi, neodločno sta prikoračila k mizi dva
kmeta, snela ponižno klobuk pred gospodom Majerjem, {{prelom strani}}
ozrla se v zadregi in dvomu drug v drugega in molčala; čez nekaj časa sta izvlekla vsak nekaj bankovcev
iz žepa.
Vrstica 3.998:
katerih ne bo pozabil omeniti gostoljubnega vzprejema
v Gorenji vasi.
{{prelom strani}}
 
Da je Zefa pisano pogledala nova gosta, za to
se ni zmenil Lovro nič, dijaka pa še menj. Veselo
Vrstica 4.044:
 
»Ne, papa hoče brati še jedenkrat. Mislil sem, da
poči od smeha. Mama in Irma se nista tako zabavali, {{prelom strani}}
odkar je bil Emil Jug na našem dvorišču padel s konja.
Pridi zvečer k Bendežu, da se bomo smejali.«
Vrstica 4.095:
Lovro je bil uničen; list je izpustil iz rok in
strmel Oroslavu in Slavoljubu v obraz.
{{prelom strani}}
 
»Tega vendar nisem zaslužil,« dejal je z glasom,
ki ga je skoro topil jok.
Vrstica 4.139:
opombe so pripisane! To se ne da povedati. Ali so
to rojaki?«
{{prelom strani}}
 
»Sosedje, sosedje!« vzdihnil je Lovro. »Tak blag
sosed se veseli tuje nesreče mnogo bolj nego svoje sreče.«
Vrstica 4.187:
»Zame je bilo staro dobro.« Še nejevoljnejši pa je postal,
ko je poravnaval račun.
{{prelom strani}}
 
»Sem li pogodil vaš okus, gospod Bojanec?« vprašal
je baron zadovoljen sam s seboj.
Vrstica 4.238:
čas z neumestnimi opazkami: »Zdaj-le pojde;
stavim, da pojde. Oha! Spak, kako nagaja!« — »Tako
ne pojde. Stavim, kar kdo hoče. No, ali nisem rekel?« {{prelom strani}}
— »Cerkovnik sv. Štefana, ta zna sestavljati take
zmede. Uro na zvoniku je popravil sam; in kako jo je
Vrstica 4.284:
Gospod Majer je vpil od daleč: »Prevod, prevod!«
in mahal s kosom papirja krog sebe. Irma se je vedla
hladno, preračunjeno, da bi čutil Lovro, da je razžaljena. {{prelom strani}} A še mirnejši in hladnejši je bil Lovro, ki se je
živeje ko poprej spominjal svoje nesreče. Nobenega
prosečega, opravičevalnega pogleda! Neznosno! Vendar
Vrstica 4.328:
in že ji hotel ponuditi vse to krasno pohišje in grad
svoj in srce svoje, ko je vstopil baron, bled in razburjen,
z važnim poročilom, da se je posrečilo sestaviti {{prelom strani}}
medilnico. Baron in Irma, Žalostna vrba, ponesrečeni
sestanek, vse je stalo na mali Lovru pred očmi! Streznil
Vrstica 4.379:
»Smešno!« dejal je Majer, ki se je izborno zabaval
pri tem poskusu. »Kaj se bo potrlo! Zaženi!«
{{prelom strani}}
 
»Ali zaženem?« vprašal je Janez, pogledal Lovra
in barona in skrivil usta na smeh. Lovro je igral čudno
Vrstica 4.428:
Mici, Tini in Elfi po bližnjih gradovih, in kako veselico
so bile napravile dvema topničarskima častnikoma.
Vtisk živahnega tega opisovanja je bil nameravanemu {{prelom strani}}
baš nasproten. Lovra ni vznemirilo, ampak potrdilo v
neugodnih mislih o Irmi in v sebični želji, da bi dobil
Vrstica 4.479:
in lipovem lesu, in Zvonimir je deklamoval
srdito: kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.
{{prelom strani}}
 
Lovro pa se je spominjal sam v svoji sobi z bridkostjo
Radivojevega modrovanja, da ni ljudi vseli skup
Vrstica 4.522:
Slavoljub in Zvonimir, z glasnim pozdravom: »Janez,
ali ste pripeljali pošto?« Ne čakaje odgovora so iztrgali
Janezu, ki je vpil: »Počasi, počasi, gospodje!« {{prelom strani}} torbo, odprli jo, vlekli novine na dan, pulili si jih iz
rok in razgubili se potem vsak s svojim plenom po
senčnatih potih podkrajskih. Radivoj je bil namrščil
Vrstica 4.572:
zahteval nekaj več.« — Lovro je vodil prijatelja po
svojem gradu, kazal mu sobe, novo pohišje in ga povpraševal,
kaj dela na Dunaju ta in oni, v katero kavarno {{prelom strani}} da zahajajo, kam da hodijo ob nedeljah, kakšno
je društveno življenje.
 
Vrstica 4.626:
lice! A snov se mi ne zdi srečno izbrana; naslov pa je
še nesrečnejši. Ta odganja čitatelje, kakor vrane taterman.«
{{prelom strani}}
 
»Torej tudi niste brali sodbe o moji razpravi?«
 
Vrstica 4.677:
Čudim se, da ste prezrli tako važen ukaz. Kaj boste
rekli, gospodje, če vas vpraša orožnik, česa da iščete tod?«
{{prelom strani}}
 
Nastal je molk. Zvonimir je zardel in pobesil oči,
Slavoljub je gubančil čelo, Oroslav pa se je hitro
Vrstica 4.724:
tako prijetno trenotje ste vi že naklonili gostoljubnemu
gospodu Bojancu; dajte mu doživeti še drugo!«
{{prelom strani}}
 
Lovro je bil zopet vstopil, in Radivoj, ki se je
bal ugovorov srditega Oroslava, je zgrabil hitro kupico
Vrstica 4.777:
kmalu za njim je prišel baron nenavadno urno in resnega
obraza.
{{prelom strani}}
 
»Kakšna garjeva mrha!« dejal je Radivoj, tako
da je slišal baron.
Vrstica 4.831:
kakor že dolgo nobenega ne; zabaval ga je prijatelj,
čegar moška odločnost mu je neizmerno dobro
dela, in imel je zavest, da je tako rekoč zopet gospodar {{prelom strani}}
v svoji hiši. Radivoju je odkrival rane svojega srca, in
Radivoj, izboren zdravnik takim boleznim, ga je potrpežljivo
Vrstica 4.874:
svak Planincu in, ker ni vedel svetovati, sklenil je
saj povprašati veščaka, kako bi se dalo pomagati.
{{prelom strani}}
 
Napotil se je proti Pristavi. Onstran mosta se
je držal kake pol ure ravne okrajne ceste, ki pelje
Vrstica 4.917:
Da zadobi mir, ostavil bode kraj, ki se mu je bil
omilil, in bežal daleč proč pred žalostnimi spomini.
{{prelom strani}}
 
Zamišljen je prišel vrh griča, kjer je stala Pristava,
prijazno poslopje, obdano na jedni strani z velikansko
Vrstica 4.962:
 
»Bog ve,« pristavila je Helena.
{{prelom strani}}
 
»To vem pa tudi jaz,« ponesla se je mati, »da bo
poiskal dobre in pametne, ki bo morala ugajati meni
Vrstica 5.013:
molče odkimavala in brisala si oči. Kakor veselje srca
odpira, tako jih zapira žalost, dokler ne najde sočutje
ključa do skrivnosti in ne olajša mučne teže. »Povej {{prelom strani}}
vendar, kaj se je zgodilo!« prosila je Helena in objemala
jo.
Vrstica 5.058:
ampak kmetuje tja v en dan. Če mu gre dobro, prevzame
se in zagazi; če gre slabo, zvrne krivdo na
božjo voljo in izgubi pogum. Saj nimajo ti ljudje na {{prelom strani}}
tisoče hrastovih debel po gozdih; na prstih lehko
zračuni vsak, koliko more oddati! A vse gre na slepo
Vrstica 5.110:
je svetovavec; »zakaj Metki bo pomagal brat. Kaj vam
je prišlo na misel?«
{{prelom strani}}
 
»Meni?« zagovarjal se je oni. »Meni nič; ampak
Metki je prišlo na misel, da bi bil drugi boljši.«
Vrstica 5.163:
Metko in posadi jo sem, Planinca nasproti, in jaz sem
v sredi, mirovni sodnik.« — Gospod svetovavec si je
mel roke, ker je bil zopet postavljen v dejalnost; {{prelom strani}}
gospa pa je hitro našla pretvezo, da je pripeljala
Metko. Gospod svetovavec jo je najprej vedril z dovtipi,
Vrstica 5.207:
 
»Toda jaz dolgočasim gospodo,« pretrgal je govor
gospod svetovavec. »Gospica Bojančeva, niste li vi nevesta?« {{prelom strani}} — Metka je zardela in menila tiho, da ona nič ne ve.
 
»Jaz sem slišal, da nameravate vzeti Majerjevega
Vrstica 5.257:
»Toda, kako bi se dalo pomagati, Pavel, to se
vpraša.«
{{prelom strani}}
 
»Podkrajski gospod, vaš brat, gospica Metka, ta
ima hrastov v gori, da jih lehko odda par sto debel
Vrstica 5.306:
opravila dobro. Tako, zdaj smo pri brvi. Bog vaju
obvaruj!«
{{prelom strani}}
 
Metka je stekla po brvi in vzkliknila od strahu,
ker se je zamajala brv.
Vrstica 5.352:
»Pojva rajši oba!« prosila je ona. »Mene bi vprašal,
kaj da hodim; ti pa imaš važen povod, ker prideš po
opravku.« Tako sta stopala boječa počasi po klancu in {{prelom strani}}
osrčevala se s prigovarjanjem, da se jima ne more nič
zgoditi.
Vrstica 5.399:
vsem omikanim svetom, in ni se upal poiskati sebi primerne
družbe, marveč daleč se ognil vsakemu boljše
oblečenemu človeku. Kmalu se je začel ogibati tudi {{prelom strani}}
kmetov. Zefa mu je prinesla novico, da so pri Bendežu
o podkrajski medilnici zložili pesem, ki jo pojo fantini
Vrstica 5.440:
njegovimi ter z nespametnim pisarjenjem. Ali bi bila
padla očetu in materi krona z glave, če bi bila prišla
in rekla: To ni prav; stori drugače! Toda, ne. In {{prelom strani}}
sestra; izgubil je tudi to! Spominjal se je, kako sta
igrala v otroški dobi po domačem vrtu, kako mu je
Vrstica 5.489:
»Jaz se moram kmalu vrniti domov,« ugovarjala
je sestra vsa srečna bratove ljubeznivosti.
{{prelom strani}}
 
»Kako pa! Komaj si prišla. He, Zefa, naj skoči
kdo doli v vas Bojančevim povedat, da je Metka pri
Vrstica 5.537:
 
Dolgo je že stal Janez s konji in kočijo pred
gradom, ko so se oni še zabavali. Glasni in veseli so {{prelom strani}}
se odpeljali, in med potom je bilo Lovru žal, da ni bil
baron vendar tudi omislil nove kočije, da bi se imenitnejše
Vrstica 5.579:
»Smešno! Neokretni sta le vedve!« zavrnil ju je
gospod Majer.
{{prelom strani}}
 
Lovro je spoznaval, da ljudje niso tako hudobni,
kakor si je bil domišljeval on, in veselilo ga je zopet
Vrstica 5.625:
seboj, tega zapeljuje prilika, da si lajša stan in zanemarja
dolžnosti.«
{{prelom strani}}
 
»To je res; in človek mora biti najprej sam sebi
gospodar, če hoče uspešno gospodariti zemlji, ki se mu
Vrstica 5.678:
 
»Poslovili se bodemo, ko se vrnete,« dejala je gospa.
{{prelom strani}}
 
Lovro, ki se je bil začel brigati za gospodarske
posle, ogledal je jako pazljivo vse naprave, povpraševal
Vrstica 5.720:
ne čutijo potrebe kazati se boljše, nego so, ali izkazovati
se na stroške drugih. Jedenkrat se je pač nekoliko
pošalil Stojan z Lovrom. Ko je ta pohvalil namizno {{prelom strani}} vino, vprašal je gospodar, za kake vrste vino da
je ima. Lovro je ugibal, a ugenil ni.
 
Vrstica 5.767:
zunaj duhovit, znotraj prazen, mesto sramožljivosti
pri ženskih etiketa, pri moških nič, sin očetu v
sramoto, oče sinu v zasmeh. Najnatančnejše seveda je {{prelom strani}}
primerjal petindvajsetletni mladenič dekleta. Dognal je,
da je pač Irma mnogo lepša ko oni obe skupaj. A vedel
Vrstica 5.812:
kar je bil poprej prezrl, in spoznal, da je vodila teta
knjige jako natančno, dasi ne tako pregledno in jednostavno
kakor Stojan. Kjer je bila nehala teta, pričel {{prelom strani}}
je nadaljevati on in pisal in računal do večera; kajti
moral se je napraviti red, predno bi vrnil pohod gospod
Vrstica 5.856:
Edvard, naj pride k njim gledat dogodek, ki pretresa
svet. Prijazno je bil vzprejet baron, ker ga je priporočala
mržnja proti Bojancu; in posebno ljubeznivo {{prelom strani}}
ga je pozdravila Irma, ki se je v krasni novi obleki
zavedala, da se niti od daleč ne more meriti ž njo
Vrstica 5.906:
je svatba, po kateri ne ve noben pesnik nič veselega
več povedati.«
{{prelom strani}}
 
»Koliko budalosti v jedni sapi!« godrnjal je baron
proti Edvardu.
Vrstica 5.957:
gospej in pozdravil baš tako prezirljivo barona kakor
ta njega.
{{prelom strani}}
 
»Dve odprti kočiji,« dejal je Edvard; »a čegava
je prva? Kaka konja! Vranca kakor živa vraga!« Visoka,
Vrstica 6.011:
Vedite, gospod Čuk, da gospod baron tudi črti
iz vse duše pesništvo.«
{{prelom strani}}
 
»Samo stihe, gospica Irma,« popravljal je baron.
»Prozo berem, če je zanimiva; a verza ne spravim doli.«
Vrstica 6.067:
kriv; kajti če bi ne bilo v blagajnici denarja, ne bi
ga bil vzel. Poglaviten vzrok je vendar denar.«
{{prelom strani}}
 
»Dobro, gospica Irma,« mrmral je baron. »Jaz bi
pretepel vsakega dolgočasnega domišljavca in po vrhu
Vrstica 6.121:
začel razlagati na dolgo in široko, da dobro je to, kar
koristi, zlo, kar škodi.
{{prelom strani}}
 
»Kaj koristijo tedaj modroslovci?« vprašala je
brž Irma.
Vrstica 6.176:
več ne bom rekel, da so ženske potrebno, ampak da so
nepotrebno zlo.« Ozrl seje na obe strani, če je pač slišala
vsa družba bistroumni dovtip, in gladil si brado, ko ga {{prelom strani}}
je imenovala Irma prijetnega in zabavnega modroslovca.
Črnoglede svoje nazore je tudi odslovil začasno Radivoj,
Vrstica 6.229:
»Brez okusa, brez tega, kar imenuje Francoz chic,«
modroval je Radivoj.
{{prelom strani}}
 
»Gospod doktor, vi ste jako razvajeni,« zavračala
ga je Irma. »Bojim se, da vas ne čaka mnogo zabave
Vrstica 6.280:
svatje po koncu in planili s pestmi in stoli nad
godca in vpili, da »ven ž njim in pretepite ga!«
{{prelom strani}}
 
Lovro je bil pobledel od žalosti; a razvidevši, kolika
nesreča da lehko nastane iz prepira zaradi njega,
Vrstica 6.334:
»He, Boltè,« zavpil je mlad svat, »če te Majer sem
pošilja, zapoj o Majerju!«
{{prelom strani}}
 
<poem><center>»Naš Majer je pa dober mož,
Ki deva kmete hitro 'z kož;
Vrstica 6.382:
lenoba. Suženjstvo in tlačanstvo je ponižalo delo, ker
je izpremenilo delavca v prisiljenca in oprostilo višje
stanove nizkega dela. Takrat se je izdalo geslo: Kdor {{prelom strani}}
je kaj višjega, ta ne dela. Priprost človek pa je to
pravilo celo narobe obrnil in sodil: Kdor ne dela, ta
Vrstica 6.431:
carina in voznina vzvikša preveč ceno.« — Uspeh mu
je dal veselje in takoj se je lotil tretjega stroja in
sestavil ga z mirno spretnostjo, češ, da gre vse samo {{prelom strani}}
ob sebi, ker je popisano tako natančno in zvršeno tako
vestno, da ni treba dodati ne jednega žreblja. Lovru
Vrstica 6.480:
dejal je sam pri sebi, »da sem jo očaral. Kaj pomaga
baronu, da je izpodrinil Bojanca, ko je pa prišel iz
dežja pod kap. Revež se mi smili; popolnoma ga je {{prelom strani}}
prezirala; kar sicer ni bilo lepo, a popolnoma naravno
in umevno; mlada dekleta, zlasti na deželi se ne znajo
Vrstica 6.523:
kdo bo zadovoljen z vami, če niste sami s seboj!
Lehko noč!«
{{prelom strani}}
 
==IX.==
 
Vrstica 6.575:
ga pričakovali; a kadar je prišel, bilo je vselej prvo
vprašanje: »Gospod doktor, kakšen program je danes?«
{{prelom strani}}
 
Draganka na Pristavi pa je snažila in pripravljala
skromno svoje stanovanje za vreden vzprejem sina Vladimirja.
Vrstica 6.621:
v trudapolnem delu, v pomanjkanju in zatajevanju, v
skriti, sramežljivi revščini, ki je bila znana le Bogu.
{{prelom strani}}
 
»Hvaležni moramo tudi biti Stojanovim,« nadaljevala
je mati, »ki so nam izkazali veliko dobrega. In če
Vrstica 6.664:
se, če se mu ni pripetila kaka nezgoda. Naposled
je zavil pravi voz na pravo pot, in mati in hči sta
mahali v pozdrav z robcema. Ko ju je zagledal Vladimir, {{prelom strani}} ki se je bil pripeljal v častniški obleki, skočil
je z voza, hitel jima naproti, in kmalu so se objemali
v srečni ljubezni.
Vrstica 6.719:
»Ker te imam malokdaj pri sebi, moram te nekoliko
tesneje privezati.«
{{prelom strani}}
 
»A zdaj ločitev ne bo več dolga, in potem bomo
vedno skupaj. Vedve se bosta vendar nekoliko izpočili.«
Vrstica 6.771:
»Zdrav na domačih tleh, steber narodnega doma! Vesela
te bo nevesta.«
{{prelom strani}}
 
»Nevesta? Radivoj, ti se šališ. Moja nevesta se
najbrž še s punčkami igra. Ne zameri, da te ostavljam.
Vrstica 6.820:
 
»Živeli kruhoborci!« zasmejal se je prešerno Radivoj.
{{prelom strani}}
 
»V istini!« poudarjal je svetovavec. »če si ga
pribore vsi Slovenci, nikdo ne bo stradal. Če se pa ne
Vrstica 6.871:
 
»Če je kaj potrebno,« zavrnil ga je Radivoj, »potrebno
je dandanes lepo slovstvo. To je sila, gonilna {{prelom strani}}
moč človeškega napredka. A v tem slovstvu je uspeha
prvi pogoj naslada, drugi pogoj naslada, tretji pogoj
Vrstica 6.924:
Če ga ne dobe tu, dobe ga drugje. Ljudje so
pač taki; mi jih ne bodemo prenaredili.«
{{prelom strani}}
 
»In to imenujete moralno načelo!«
 
Vrstica 6.983:
 
»Potem šepa kakor Bendežev konj, ki me je
danes pripeljal. Saj čebeli ne škodi njen strup, sicer {{prelom strani}}
bi si ga ne nabirala. Celo koristi ji, ker se brani
ž njim.«
Vrstica 7.032:
vzbujamo sami, ki se jih komaj odkrižujemo! Baš ker
nismo čisti, moramo se varovati.«
{{prelom strani}}
 
»Dobro, gospod beneficijat!« vzkliknil je Radivoj.
»Farizeji se niso upali metati kamenja na greznico,
Vrstica 7.079:
o omiki, pesništvu, prijateljih svojih in pojasnil
svoje nazore.
{{prelom strani}}
 
»Oh, pusti me pri miru z branjem!«dejal je Lovro.
»Ti to vse precenjuješ in pretiravaš. Človek postane
Vrstica 7.130:
bere jedenkrat. Naši pisatelji pa so v velikih izkušnjavah.
Večina bravcev je skromna, ki se veseli vsakega
količkaj dobrega delca, a se veseli na tihem, molče. {{prelom strani}}
Drugi, sicer majhno, a glasno in hrupno krdelce, pa so
že siti nemških, francoskih, ruskih spisov, tem ni nobena
Vrstica 7.183:
»Razumeješ, Vladimir? Vsi bi bili skupaj, celo
gnezdeče, in vsi bi se radi imeli.«
{{prelom strani}}
 
»Mama, vi si mislite tako ženitev kot nekaj prav
priprostega. Oženi se človek že; a kaj potem! Meni se
Vrstica 7.223:
Čuk je slepar, kakršen je bil; Bojanec pa se je res
zelo izpremenil in kaže prav trezne, zdrave nazore.«
{{prelom strani}}
 
==X.==
 
Vrstica 7.270:
dni, tako rekoč incoguito na Pristavi; sicer bi bil gotovo
obiskal.
{{prelom strani}}
 
»Papa in mama sta v Zarečju,« nadaljevala je;
»sama sem doma; zatorej ne izpustim tako hitro gospice
Vrstica 7.315:
li še katerikrat v te kraje, in če se mu kaj toži po
družbi.
{{prelom strani}}
 
Ko sta se odpravljala, razlegel se je po hiši
Majerjev glas; Irma je ostavila družbo in privedla
Vrstica 7.360:
 
»Gospica Helena na to stran, gospod doktor tja!«
urejala je gospa; nič ni pomagal gostoma ugovor, da {{prelom strani}}
hodita rada peš, da jima je pot do doma prijeten
izprehod.
Vrstica 7.415:
»Da ti je tako všeč, za to naj se zahvali Heleni,
ki ji dela obleke.«
{{prelom strani}}
 
»Helena, jaz se ti klanjam. Tvoja umetelnost dela
čuda in slavi zmage.«
Vrstica 7.463:
krog hiše in preudarjal, ali ne bi šel zopet v vas. Ker
je slutil, da bi materi to ne bilo všeč, ni se mogel
odločiti; premagovanje pa mu je množilo nejevoljo. {{prelom strani}}
Vlegel se je v senco in dremaje gledal po cesti proti
vasi. V dremoti se mu je zdelo, da prihaja po klancu
Vrstica 7.510:
 
A tudi Vladimir ni ostal dolgo brez tekmeca.
Doktorand Radivoj je bil hitro zvedel, da je bil Vladimir {{prelom strani}} pri Majerjevih, in ni mu ugajala ta vest, tem
menj, ker se mu je zazdela isti večer Irma nekoliko
raztresena v njegovi družbi, malo pozorna nanj. Ko je
Vrstica 7.553:
 
»To bi bilo najpametnejše,« je menila Anica.
{{prelom strani}}
 
»Če se kdo prebrne?« smejal se je Lovro in Anica
za njim.
Vrstica 7.602:
 
»Moja pot je ista,« dejal je Radivoj.
{{prelom strani}}
 
»Z vami mi ni predolga nobena pot,« Vladimir;
ona pa se je klanjala na obe strani. Lovro je krepko
Vrstica 7.649:
»Hud bo,« dejal je Vladimir tiho družici, ko sta
stopila zopet na cesto.
{{prelom strani}}
 
»Zakaj? Menite?« šepetala je ona, držeč ga pod
pazduho.
Vrstica 7.700:
Milico, in ta pozna jednega samega doktorja Dragana,
jaz čestitam obema.«
{{prelom strani}}
 
»Kar vi, gospica, domnevate,« branil se je Vladimir,
»o tem ne ve Milica nič, in jaz sem zvedel baš
Vrstica 7.749:
in prav želela je, da bi zapustil sin nevarne
domače kraje in raztresel se z delom novega poklica.
{{prelom strani}}
 
Čim menj pa se je držal doma Vladimir, tem
češče je začela obiskovati Draganove Milica. Tako prijazna
Vrstica 7.790:
da sme ž njim jezditi, voziti se, piti, igrati in
preganjati neizmerni dolgčas.
{{prelom strani}}
 
==XI.==
 
Vrstica 7.833:
dela. »Dolgočasno učenjaštvo,« je dejal, »suhoparno
slovstvo, velika politika po krčmah in kavarnah, to je
bilo narodno delo, katerega se ni mogel udeleževati {{prelom strani}}
lepi spol. Tako so nastale jako neugodno razmere za
naš narod, ki brez ženstva nikakor ne more obstati.«
Vrstica 7.878:
ta stroka tako zanemarjena in prepuščena tako rekoč
tujčevi peti.«
{{prelom strani}}
 
»Radivoj,« opomnil je Vladimir, »pa stori ti kaj
na tem polju za narodno blaginjo! Hic Rhodus, hic
Vrstica 7.929:
»Gledala bi jaz pač,« dejala je Anica; »a sama
plesati, da bi me vse gledalo, po nobeni ceni.«
{{prelom strani}}
 
»Gledat in ploskat pridem jaz tudi v Kostanjevico,«
obljubil je Lovro, »a plesati se ne maram učiti več.«
Vrstica 7.981:
se zdi to jako relativen pojem, ki pomenja vsakemu
kaj drugega.«
{{prelom strani}}
 
»Naprednim narodom pomenja skupnost vsega tega.
kar je izumel človeški um, najsvetejši zaklad, iz katerega
Vrstica 8.031:
človek res misli, da sliši obče mnenje. Kriče pa nekateri
iz hudobnosti in sovraštva proti vsaki višji volji,
drugi iz prevzetnosti, ki hoče biti sama sebi zakon, {{prelom strani}}
zopet drugi iz ničemurnosti, da opozarjajo ljudi nase,
in največ iz puhle brezmiselnosti, ker je taka navada
Vrstica 8.079:
»Gospod svetovavec, ko ste bili mladi, ali ste že
tudi tako mislili in govorili?«
{{prelom strani}}
 
»Če nisem, tem večja dolžnost mi je zdaj tako govoriti.
Če se je kdo zmotil jedenkrat, ali se mora potem
Vrstica 8.130:
se nosi sodni ali davčni uradnik, če se neomikan kmet
v pisarni ne vede dostojno! In vendar ne more obstati
ne vladar ne uradnik brez ljudstva, in razlika je tukaj {{prelom strani}}
neskončno manjša nego med Bogom in človekom. Spoštovanje
se kaže v zunanjosti. Znotraj čutiti vero,
Vrstica 8.175:
jih ne razumejo mladeniči, naj si bodo tudi visokošolci;
nekaj celo takih, ki jih ne razumejo učeni profesorji
po vseučiliščih. Koliko reči niso razumeli predniki naši, {{prelom strani}}
ki so nam znano, in kolika prevzetnost je tedaj misliti,
da razumemo mi vse, in da to, česar ne umevamo, ne
Vrstica 8.217:
jedino prava, jedino možna, že jo izpodrine druga, ki
velja zopet za jedino pravo, dokler se ne izpodbije.
Pravi učenjak seveda ve, kaj je hipoteza; polučenjak {{prelom strani}}
pa vidi v vsaki izmišljavi živo istino, ker prepušča
mišljenje drugim in pridržuje zase le govorjenje. Ni še
Vrstica 8.258:
naj se upre ves svet naravnim zakonom, naj vstajajo
mrtvi iz grobov, naj stopi sam Bog v človeški podobi
na zemljo, prepričal ne bo pravega sistematika, ki si {{prelom strani}}
tako lehko pomaga z domnevkom kakršne koli omame
svojih čutov, s suggestijo ali kakršno koli drugo prikaznijo,
Vrstica 8.309:
»Glejte, gospod doktorand, pri snubitvi še niste
dobili nobenega koška, za ples pa že nocoj dva.«
{{prelom strani}}
 
»Kar me prav nič ne jezi, gospod svetovavec.
Jaz se ne odpovem svojim nazorom in grem svojo pot.
Vrstica 8.358:
 
Uspeh je presegel najdrznejše nade, zlasti ker je
napeljalo še deževno vreme vodo na Radivojev mlin. {{prelom strani}}
Ko je prišel Vladimir čez dva dni na Mlako, dobil je
vso hišo polno gostov.
Vrstica 8.403:
novo plesno podobo ali popraviti kako napako, mignil
je Radivoj, in Emil se je umeknil in prepustil mu plesavko.
Irma se je prijazno nasmehnila Vladimirju; a da {{prelom strani}}
bi bila ostavila vrsto in prišla k njemu, to je pričakoval
zaman. Veselilo ga je to vedenje tem menj, ker
Vrstica 8.449:
in strogim presojevanjem se ne opravi nič. Tako veselega
in živahnega društvenega življenja že ni bilo v naših
krajih več let. Prej smo se ogibali najbližji sosedje, {{prelom strani}}
zdaj se družimo tudi z daljnimi znanci; spoznavamo se
ter se ljubimo.«
Vrstica 8.501:
nerazvezljivost zakona jako modra naredba. Koliko je
ljudi, ki ne čutijo v sebi poklica za nobeno resno delo;
kadar pa nastopi potreba, udajo se in postanejo zadovoljni. {{prelom strani}} Marsikomu je pokorščina kaj strašnega, neznosnega; a naj pride k vojakom, v par tednih se je privadi in ne dela mu več težav. Brez discipline pa bi
bila vojaška sila največja nevarnost za državo. Če pride
kdo v kako stanovanje, v kak kraj, kjer ne misli ostati
Vrstica 8.541:
Vladimir je zardel od veselja, priklonil se gospej
in pomenljivo pogledal Irmo.
{{prelom strani}}
 
»A vsakega plesa vendar ne smete imeti za greh,«
omejila je hči materino hvalo.
Vrstica 8.593:
Radivoj se je branil iz umevnih razlogov; a Irma
ni odjenjala.
{{prelom strani}}
 
»To ljubav mi morate storiti, gospod doktor,« šepetala
mu je pri slovesu in stiskala mu roko, »če me
Vrstica 8.641:
in vzajemna hvaležnost. Radivoju je vedel hvalo vsak
posebej iz tihega svojega vzroka; gospod doktorand
Radivoj pa vsem skupaj, ker so si dali dopovedati in {{prelom strani}}
mu pomagali zvršiti Irmin ukaz. Vesele nade so se budile
v vseli srcih in sijale iz vseli oči.
Vrstica 8.689:
»To se ti zdaj tako zdi. Anica je mlajša, bolj
otročja; a če se ji ne ljubi plesati, zaradi tega ni
boljša. Roditelji greše, če nimajo vseh otrok jednako {{prelom strani}}
radi. To je krivica, ki hudo boli in budi v slabem srcu
zavist in sovraštvo.« Gospod svetovavec je začel naravnost
Vrstica 8.731:
Nekoč se že ni mogel vzdržati in pogodrnjal je nejevoljen
proti baronu, ki bi bil moral biti prav za prav
isto tako hud. A ta je zmignil zaničljivo z rameni in {{prelom strani}}
mrmral, da naj piše, kogar peče. Vladimir se je ugriznil
v ustnico, hud nase, da se ni obrzdal, da si je nakopal
Vrstica 8.775:
in nima nič. Kaj mislijo vendar stariši! Stojanovi so
mu bili vzor poštenosti in modrosti. Ali ne vidijo, da
nima poštenih namer Radivoj? Saj on ne ljubi nikogar {{prelom strani}}
razen samega sebe; norca se dela iz nesrečnega dekleta
in maščevati se hoče nad njim, nad Lovrom, ki mu ni
Vrstica 8.827:
nesrečo: kako že težko čaka Radivoja Anica, kako ga
bodo obsule ljubeznivosti, po katerih sami senci je koprnela
Lovrova skromnost. »Drzen mora biti človek in {{prelom strani}}
vse doseže,« dejal si je bridko in pokimal z glavo. Ko
se je skril Radivoj v gradu, pospešil je Lovro korak;
Vrstica 8.874:
»Meni se bo shladilo železo v likalniku. In kaj
bodo rekli!«
{{prelom strani}}
 
»Kar hočejo!« — Za roke se držé sta prihitela
v kuhinjo, in gospej ni bilo treba praviti, kaj da imata
Vrstica 8.929:
 
»Papa gre,« vzkliknila je Anica in stekla.
{{prelom strani}}
 
»In moj oče ž njim,« dejal je Lovro, ko sta prihajala
po polju gospod Stojan s puško na rami in stari
Vrstica 8.983:
»Kakor pomladno vreme; časi se gledata prijazno,
potem pa zopet vsak drugam. Bog ju razumi!«
{{prelom strani}}
 
Prišla je gospa Stojanova, srečna mati vesele neveste,
in naročala, naj ne prevzemata sedaj Draganovi
Vrstica 9.032:
bomo vlogo.« Pogledal je na uro. »Točna ni. Obotavlja
se. Umljivo. Korak je drzen; ne verjamem, da bi ga
storila za koga drugega.« Potegnil je zrcalce iz žepa {{prelom strani}}
in ogledal si obraz ter začel se čuditi, da je še ni.
»Ali se je skesala? Ni možno.«
Vrstica 9.085:
»Kaj si morate misliti vi o meni!« tarnala je in
zakrila oči z rokami.
{{prelom strani}}
 
»Ljubezen opraviči vse, draga Irma. V mojih očeh
ste vedno isto blago, plemenito dekle,« miril jo je
Vrstica 9.137:
na rami proti vasi. Par streljajev od prvih hiš mu
pride naproti Radivoj, z dežnikom, v potni obleki.
{{prelom strani}}
 
»Kam tako zgodaj?« začudi se Vladimir s porednim
smehom na ustih.
Vrstica 9.193:
 
»Mene nobena. Jaz nisem neizkušen mladič. Kdor
hoče ujeti mene, ta mora nastaviti fino zanko. Take {{prelom strani}}
kočljive reči napeljem jaz vedno tako, da se zareče kdo
drugi; jaz si varujem prostost.«
Vrstica 9.246:
Majerju. A ta je hitro uničil njegovo nakano in
pokazal s prstom odločno na prednji prostor.
{{prelom strani}}
 
»Prijatelj, pomekni se niže, hahaha! Gospod doktor,
vaš sedež je poleg mene.«
Vrstica 9.300:
 
Ko je prišel baron Berger do tega pustega kraja,
izkušal je naravnost prekoračiti močvirno nižino; a pri {{prelom strani}}
prvih korakih se mu je vdala noga do člena; moral se
je vrniti in poiskati prehodne steze, ki je bila precej
Vrstica 9.343:
blatu in budile mu grozni čut, da sega vedno više
otrplost. »Za božjo voljo, pomagajte!« kričal je obupno
s hripavim glasom, drhteč od mraza in strahu. Porogljivo {{prelom strani}} je odmeval jek iz daljave čez pusto, mrzlo, zlobno loko, koder je med visokimi šopi zelenega ločja sililo iz zemlje začrnelo mahovje, kakor kosi razdrapanega
mrtvaškega prta na samotnem, zapuščenem pokopališču.
Vse je bilo tiho in mrtvo, nobena sapa ni pregibala
Vrstica 9.387:
»Morebiti pride prilika, ko mi boste mogli ustreči
vi,« dejal je Vladimir in malo zardel.
{{prelom strani}}
 
»Jaz mislim, da, vas razumem, gospod doktor,«
dejal je Majer. »Tu moja roka.«
Vrstica 9.440:
 
»Ako bi ne bilo gospoda doktorja,« je dejal, »poginil
bi bil strahovito; noben človek ne bi vedel, kje {{prelom strani}}
da počiva ubogi gospod Majer. Dokler bom živ, spominjal
se bom tega dne in hvalo vedel svojemu rešitelju,
Vrstica 9.488:
 
Baron je odšel in pogovor se je zasukal na rodbinske
zadeve. Vladimir je obljubil, da ostane še dva {{prelom strani}}
dni doma, da se dogovore o tem in onem; zakaj želel
je gospod Majer, da se zvrši poroka še to zimo. Gospej
Vrstica 9.533:
rokah in udaril jezen s kopitom, da je cvile in renče
odskočil Foks.
{{prelom strani}}
 
»Nesramnost, s takimi mrhami plašiti ljudi!« dejal
je razjarjen Vladimir.
Vrstica 9.590:
»Menda vendar ne!« oponesel je brat. »Ali je to
taka pregreha? Da, zaročil sem se.«
{{prelom strani}}
 
Mati je sklenila roke v naročju in žalostna gledala
sinu v obraz; tudi sestra je molčala. On pa jima
Vrstica 9.640:
Vladimir se je zgenil in pobledel, hlastno je odprl
pismo, urno je preletel z očmi in zamišljen obstal.
{{prelom strani}}
 
»Kaj čakaš?« vprašal je dečka, ki ga je gledal
z odprtimi usti.
Vrstica 9.686:
zakona. A če izgubi, izgubil je vse. — Kaj mu je ponudilo
dosedaj življenje? V trudu in pomanjkanju je
dovršil šolanje. Zdaj še le se mu je odprla lepa bodočnost; {{prelom strani}} zdaj še le mu je začelo pridno delo roditi sad. In vse to naj ostanejo le sanje, prazna pena! Zavisten lenuh naj mu pobere v jednem trenotju, kar si je bil
pridelal on v dolgih, trudapolnih letih! In to puhlemu
predsodku na ljubo; zaradi abotnih nazorov, ki jih
Vrstica 9.728:
 
Komaj ga je bil nekoliko pomiril ta sklep, naskočile
so ga misli z nova. Če sklene baron isto, si je {{prelom strani}}
dejal, in bosta streljala oba v zrak, kolika smešnost!
Treba le še, da razbobnata po novinah svoje junaštvo.
Vrstica 9.771:
Kaj mati in sestra! Kaj Stojanovi! Kaj vrstniki in
prijatelji njegovi! Kako ga bodo gledali po strani,
kako se muzali za hrbtom! Bridko je spoznaval Vladimir, {{prelom strani}}
da ne najde vedno notranje poštenje časti zunaj, in
da stopi cesto nečastnemu poštenju nepoštena čast nasproti,
Vrstica 9.818:
krvavordečo točko, ki se cvrče in žvižgaje v visokem
loku suče proti njim, ki čakajo strahoma, kam da udari.
{{prelom strani}}
 
Kmalu se je vračal Vladimir proti domu, nejevoljen
in neodločen. Baronov list, ki ga je nosil v
Vrstica 9.863:
 
Te misli so ga zopet pomirile. Napravil se je, da
se izprehodi. Pred hišo ga sreča beneficijat Valentin, {{prelom strani}}
ki ga je takoj prijel, zakaj da pride tako redkokrat k
svojim sosedom.
Vrstica 9.912:
ki sodi absolutno, brez priziva, to je večkrat drugega
mnenja.«
{{prelom strani}}
 
»Da, to je protislovje,« dejal je svetovavec, »ki
pa more motiti le človeka, ki malo misli. Kdor je navadil
Vrstica 9.959:
pri kraju. Zakon, pravica, nravnost trpi neizmerno
pod takimi nazori, ki dajejo potuho in zavetje marsikateremu
lopovu. Kajti če imenuje kdo kakega takega {{prelom strani}} s pravim imenom, ne bo se zatekel ta k sodišču, ampak
k dvoboju. S tem prepreči sodniško preiskavo in ne
uide samo kazni in zaničevanju, ampak tolika je nespamet
Vrstica 10.005:
in Rimljani se niso bili, in vendar ni nihče dvomil o
njih hrabrosti. Če se pa vojak v vojski ne nosi hrabro,
noben dvoboj ne bo dokazal njegovega poguma, kajti {{prelom strani}}
hrabrost armad se še nikdar ni cenila po številu dvobojev.«
 
Vrstica 10.048:
je pa vendar še večina, ki misli kakor on pametno
in pošteno; a si ne upa zastopati pametnih nazorov
proti krivim. Tolika je moč lažnivega videza, ki {{prelom strani}}
izpreminja možu pogum v strahopetnost, vdehnivši mu
strah, da se mu ne bi podtikal strah.«
Vrstica 10.103:
 
»To so najbrž gospoda doktoranda Čuka svetovno
izobražene, jedino merodajne ženske,« dejal je trpko {{prelom strani}}
svetovavec, umolknil in zakašljal v zadregi, ker se je
spomnil, da zahaja k Majerjevim Vladimir, ki ga ni
Vrstica 10.151:
mati, ki je prišla z lučjo iz druge sobe in položila mu
roko na potno čelo.
{{prelom strani}}
 
»Vzdrami se, Vladimir, vzdrami se!« mu je prigovarjala.
»Kaj si tako zakričal?«
Vrstica 10.199:
z doktorjem Draganom. »Jaz sem obljubil, seveda, da
je vsaj kaj zabave, ko ne ve človek, s čim bi si preganjal
dolgčas. In koga hočete naprositi vi? Doktorand {{prelom strani}}
Čuk se je sinoči vrnil; on bi bil najboljši, ker zna vsako
stvar slovesno uprizoriti. Kaj menite?«
Vrstica 10.251:
O podrobnostih se pogovorim jaz z Edvardom. Jutri se
dobova ob četrti na devet na tem mestu. A propos, ti
si se zaročil. Čestitam. Denar pride v narodne roke. {{prelom strani}}
Dvoboj, kakor nalašč. Ženskam to imponira, in nevesti
se boš neizmerno prikupil. Zdrav!«
Vrstica 10.299:
Vladimirju, ki se ni odtegoval splošnemu veselju, marveč
ž njim se izkušal omotiti in odgnati črne misli, ki
so ga podile kakor volkovi bežečega popotnika. Postal {{prelom strani}}
je prav prešeren v veliko zadovoljnost nevestino, ki mu
je isto tako razposajena iztrgala iz gumbnice rožo.
Vrstica 10.352:
neveste. Omenil je, da mu je vroče, in da ga boli glava,
in šel se izprehodit na vrt. V zvoniku je bila ura
devet. »Danes čez dvanajst ur,« si je dejal, »kaj bo?« {{prelom strani}}
Bliskoma so ga obsuli in razvrstili se vsi pomisleki
prošlega dne ter mu kazali smešnost, nezakonitost,
Vrstica 10.398:
je stresel mraz. Bila je pač že jesen, in veter je metal
pisano listje po blatnih tleh.
{{prelom strani}}
 
Vladimir je hitel domov. Pri srcu mu je bilo,
kakor da nima več svoje volje, kakor da mora misliti,
Vrstica 10.444:
je tudi sestro, ki ga je začudena pogledala. Naročil
je, naj se mu zravna skup obleka in perilo, da ne
bo zamude; zakaj vleklo ga je stran iz domačega kraja, {{prelom strani}}
in kaj bi bil dal, da bi bil že daleč proč! Ko je odbila
ura osem, oblekel si je površnik.
Vrstica 10.497:
Vladimir pa je hodil počasi sem ter tja in zavijal se
v suknjo.
{{prelom strani}}
 
Edvard in Radivoj sta bila izborna sekundanta.
Edvard je zvrševal, kar mu je bil prišepetal baron.
Vrstica 10.548:
 
Izkušal ga je skloniti po koncu.
{{prelom strani}}
 
»Ne, ne,« branil se je oni tiho. »Preveč me boli.
Zame ni rešitve. Tn, tn, krogla v prsih, ki me bo zadušila.
Vrstica 10.598:
 
Ko sta kmeta strmela in ugibala, zakaj da bi se
bil ustrelil, izpraševal je Radivoj pastirja, zapisal si {{prelom strani}}
njiju imeni, kako da sta našla mrliča, in kolika časa
sta že pri njem, ter opozarjal ju, naj si vse natanko
Vrstica 10.648:
 
»Cherchez la femme!« odločil je svetovavec.
»Znanje s tisto svetovno izobraženo žensko je bil začetek {{prelom strani}} nesreče. Mlad človek je ves nor, ko hodi za
pametnim dekletom; kaj še le, če naleti na vešo!«
 
Vrstica 10.697:
Gospa se je obrnila in zaloputnila vrata za seboj.
Helena je bila razkačena, a ni se upala nič reči; revščina
jo je bila naučila krotkosti in zatajevanja. Objokana {{prelom strani}} je prinesla pismo nazaj in povedala, kaj se je
bilo zgodilo.
 
Vrstica 10.746:
»Kako pa, gospod Stojan. Saj se poznamo. V nesreči
se razprše prijatelji. Ne li? »dejal je trpko Majer
in šel naravnost k Vladimirjevi materi pravit ji, kaka {{prelom strani}}
razjarjenost da vlada po vsej Gorenji vasi, da, po vsej
fari, ker se brani ta naduti beneficijat pokopati njenega
Vrstica 10.793:
fotografije Vladimirjeve in ogledovala drugo za
drugo.
{{prelom strani}}
 
»Ti otrok, ti,« tarnala je in kimala podobicam,
»zakaj si mi to naredil! Glej, Helena, svojega bratca!
Vrstica 10.836:
bi se mogla zateči. Dokler je ležala mati na
mrtvaškem odru in so jo hodili ljudje kropit ter čuli
po noči pri njej, občutila je hči nekako tolažilno {{prelom strani}}
navzočnost njeno v svojem domovanju. Ko pa so jo odnesli
in zagrebli poleg ljubljenega jedinca; ko se je
Vrstica 10.880:
podvojila gorečnost v molitvi zanj in nehote zavidala
one, katerim ostavljajo rajniki same blage spomine.
{{prelom strani}}
 
Tiho je postalo na Pristavi. Nadejali so se Stojanovi,
da potolaži čas žalost Helenino in Miličino vsaj
Vrstica 10.929:
ostavi, ker je Pristava že zapuščena po odhodu Aničinem.
naj saj potrpi in počaka, da bo spoznala ona in
drugi ž njo, če je res poklicana. Ona se je zagovarjala, {{prelom strani}}
da se ne izplača čakati; saj jim je tako kratek čas
preživeti skupaj na zemlji; saj bi se tudi ločila, ako se
Vrstica 10.969:
pa, ki je bil po zopetnem, temeljitem pretehtovanju
sklenil končno žrtvovati nevesti bodočnost, je
porabil ugodno priliko. Spomnivši se tekmecev, Emila {{prelom strani}}
Juga, za katerega ne mara Irma, in barona Bergerja,
ki očetu Majerju ni všeč, si je dejal: 'duobus litigantibus
Vrstica 11.021:
 
»Brez zamere!« ponujal mu je Majer roko. »Verjamem
vam, da ste všeč Irmi, ki vas ima za doktorja; {{prelom strani}}
in jaz ji ne bom jemal te babje vere. Moj svet pa je,
vrnite se kmalu kot pravi doktor, in potem bomo govorili
Vrstica 11.069:
gospod Majer po kupčiji, prišel je baron tudi na Mlako,
kjer sta mu ostala naklonjena gospa in Edvard.
{{prelom strani}}
 
Tako je sedel pustega jesenskega večera, ko je
gnala burja mrzel dež na motna okna, poleg Irme,
Vrstica 11.121:
 
Drugega dne pa je rekel Majer ženi, da je Irminih
norosti sit, da se je že dogovoril z Jugovimi, {{prelom strani}}
ki se pripeljejo popoldne, in da mora biti po božiču
poroka.
Vrstica 11.181:
 
Popoldne so se pripeljali Jugovi, gospod in gospa,
sin Emil in hčeri Lini in Fini. Da se je pečala Irma {{prelom strani}}
samo s prijateljicama svojima in prezirala Emila, to
niti ženina ni motilo. Ko pa se je bila ogrela družba
Vrstica 11.229:
biti neizprosen, mož jeklen. Čof! vazo ob tla in ženi je
odleglo.«
{{prelom strani}}
 
Tako sta vpeljavala očeta v zakonski stan ženina
Emila. Poleg divana pa, kamor se je bila naslonila
Vrstica 11.284:
»Sama nikamor!« odločil je oče, in ona se je
molče priklonila in vrnila se.
{{prelom strani}}
 
Jeza proti takemu nasilstvu je rastla v njenem
srcu, in zoprnejši ji je postajal od dne do dne namenjeni
Vrstica 11.329:
Pravo je slutil oče, da je ta mirna zunanjost le
hlimba, ki skriva s težkim trudom burno strast; kajti
poslikane stene prijazne sobice, ki so tolikrat odmevale {{prelom strani}}
od veselega smeha, so čule sedaj marsikako noč krčevito
ihtenje, in blazina je popila mnogo solz, ki jih je
Vrstica 11.372:
po sneženi ravani, po drevju, ki je sršalo od ivja,
po zapuščeni cesti. Oh, kako mrzla je bila vsa narava,
brez življenja, brez nade, gola, obupna pustinja! In taka {{prelom strani}}
se je razprostirala pred njo bodočnost: brezkončna puščava,
ječa brez izhoda. Oh, kje bi se odprla rešilna
Vrstica 11.419:
 
Neprijeten, mižav dan je prilezel po tej noči, in
ko je prišel za dnevom večer, počivali sta po dnevnem {{prelom strani}}
trudu v samostanu usmiljenih sester v Zagrebu naši
znanki, Milica in Helena, veseli, srečni in zadovoljni,
Vrstica 11.465:
Ko je bila použila par kapljic, omahne in zamiži. Najedenkrat
začne zopet hropeti: »Proč, baron, proč od
mene! Pomagajte!« Pot ji je lil po obrazu in treslo {{prelom strani}}
se je vse telo. Dolgo časa je ležala nezavedna. Proti
jutru se zave zopet in vpraša tiho, kje da je. Tiho ji
Vrstica 11.517:
 
»Vse, vse, Irma! Vse pozabljeno; samo ozdravi se
in vrni se!« Curkoma so mu lile solze po obrazu. {{prelom strani}}
Zdravnik ga je opomnil, naj odide, da se pomiri hčerka.
Irma je zopet zamižala; obraz je postajal miren, ostre
Vrstica 11.565:
bila ostala doma, ker bi bilo utegnilo razburjenje živcev
škodovati njenemu zdravju.
{{prelom strani}}
 
V kratkem času se je bilo mnogo izpremenilo v
Gorenji vasi. Stari Čuk, gospoda doktoranda oče, je
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Trojka«