Abadon: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 1.697:
Prve dni meseca oktobra 1893 leta je bila na velikem trgu v Chicagu tolpa nad tisoč takih Slovencev in Hrvatov, odstavljenih od dela in kruha. Živo so se pogovarjali slovenski in hrvaški vse vprek, pretresujoč najnujnejše življensko vprašanje: kakó bodemo odslej tešili glad, kje se bodemo greli to zimo, ob čem bode živela naša deca v Evropi: v domovini, katera nam je takó daleč in brez denarjev nepristopna? Na preprosti klopi pod drevesom, katero je že trosilo jesensko listje, poslušal je te nesrečnike mlad gospod, po lici njih rojak, in sodèč po obrazovih potezah, ne menj gladen nego tolpa okolo njega.
To je bil naš znanec Samorad Veselin. Smilili so se mu bedni rojaki; spomnil se je, da ima na vratu čudotvoren obroč in da bi z jedno besedo mogel oblagodariti vse te nesrečnike. Ali spomnil se je hkrati, koliko je že učinil nesreče, denar trosèč. Naglo vstane, da ga izkušnjava ne zavêde v radodarnost, in se napoti proti stranskim ulicam.
Ko stopi nekaj korakov, pride mn naproti naš znanec Ivan Jaroslavič, dobrosrčno ga pozdravljaje. Jako se Samorad preseneti, ko vidi tega moža v Ameriki. Nedoumno čudna pa mu je novica Ivanova, da ni bil nikoli nič dolžan gorenjskim tovornikom in da on in Bara nikoli nista našla tisoč forintov. Ivan je v Ameriki že vse leto. Jutrodan pa se vrne v domovino, ker je bil toliko srečen, da si je prihranil denar za vožnjo nazaj. ― Pozdravi Zagorje in Bizeljsko! izusti Samorad, stisne Ivanu roko in se naglo izgubi med šetalci, da ne bi Ivan videl solz v njega očéh. Samorad se pchá med naglo vrvečo množico in jedva pazi, da ni stlačen, pohojen, povožen. V tej gneči ga nekdo krepko prime za rame. Bil je nekdanji oskrbnik Plahtalič.
Naglo seže Samoradu pod pázduho in ga odvêde daleč, baje proti kraju obširnega mesta. V dokaj zapuščenem perivoji sédeta na samotno klop. Tam Plahtalič pripoveduje, da je še tisto noč, ko sta se v Parizu izgrešila med tolpo gladnih ponočnjakov, odpotoval nazaj v Monako, kjer je za nekaj dnij doslužil Abadona in od njega dobil veliko denarja za mnogoletno službovanje. Potlej se je takoj preselil . V Chicago in sedaj je tukaj tolmač pri svetovni razstavi, ker govori jezikov kakor malokdo. Hkrati tudi svojim rojakom Slovencem preskrbuje službe in pošilja denar njih ženam domov, sedaj jim pa največ piše po denar za vrnitev v domovino. Sploh je v takih ugodnostih, da ne bode stradal na stare dni.
Samorad ga nasproti opomni na njiju skupno potovanje po bodoči Evropi, na Slovogoja in Rudovara. Toda Plahtalič ne vé o vsem
| |||