Abadon: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nejapevec (pogovor | prispevki)
Nejapevec (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.782:
ne bil dopustil, da stopite pred Cvetáno, ako je ž njo namerjal kaj
vam ali nji kvarnega. Takó vam pravim, da ste samó vi z nepreudarno svojo prenaglico zakrivili Cvetánin samomor. Svarjeni ste bili,
predno vam je bilo stopiti prédnjo, in premisliti bi morali, da Cvetánini živci vzpríčo dolgega zapora niso še prišli v pravi red in darazgled na slap, na vabeče valove, ki drevé drug drugega v nižavo,
liki življenje v večnost, mami človeka že sam na sebi … Kakor
stoji razmerje, ne preostaje vam drugega nego se pobogati z Abadonom. ―
 
Samorad nagne glavo in se globoko zamisli. Plahtalič pa molčé
opazuje, da nastopa mrak in hlad in da se pohajkujoča svilena gospôda že umika prteni, toda podjetnejši drhali, kateri noč nemara bolj
ugaja nego dnevna svetloba. Opomni torej Samoradu, da pozna ne
daleč odtod poštenega dragotinarja. Ta bode vestno povedal, po čem da kupi ali v zastavo vzame dragoceni prstan. Samorad sname prstan,
in Plahtalič ga odnese, rekši, da se v dvajsetih minutah vrne k tej
klopi, potlej pa gresta na njega dom obedovat in po obedu v nemško
gledališče. ―
 
Samorad se zopet udá premišljevanju nedoumne minulosti in prežalostne sedanjosti. Ne sedi še takó pet minut, ko se mu približa
lepa, mlada gospá v spremstvu póstarne ženske in strežnika. Samorad
spozná lepo gospó za tisto vdovo Ljudmilo, s katero je nekoč ljubeznivo govoril v salonih menjača Padelesa. Mlada gospá uzrè tudi
njega. Radostno vzklikaje speje k njemu, objema in poljublja ga ter
hiti govoriti: ― Našla sem te, hvala Bogú! V tolikih skrbeh sem bila
záte in bala sem se že, da si se ponesrečil, ljubi moj mož! ―
 
Samorad strmi, izmika se ljubeznivim objemom in kliče: ― Nimam
časti biti vaš mož, milostiva gospá! Občeval sem pač z vami nekov
večer v Parizu, ali jedva se spominjam tistega večera. ―
 
― Ali si blazen, Samorad moj, da več ne poznaš svoje Ljudmile?
 
― Res mi je zmedena vsa glava; vender to vém za gotovo, da
nisem bil nikoli vaš mož. ―
 
Ljudmila in nje mati sédeta v velikih skrbéh k Samoradu in
pokušata z ljubeznivimi besedami vzdramiti njega spomin. Iz njiju
besed nas morebiti zanimlje jedva to le: Jutrodan po prvem sestanku
v Parizu je baje Samorad zasnubil Ljudmilo, in praznovali so veselo
zaroko. Srečna zaročenca in Ljudmilina mati so se skoro odpeljali v
Ameriko, da se tam nastanijo. Ljudmilin oče pa je odpotoval na
Dunaj, da tam s Samoradovim pooblastilom proda vso njegovo imovino, podedovano po očetu in materi. Oče je prišel potlej za njimi
v New York, in vsi so bili veseli lepe kupnine za prodano imovino,
dasi je bila za polovico manjša, nego je pričakoval Samorad. Takoj
potem sta se poročila. Kakor je bil Samorad pred poroko ljubezniv,