Wikivir

Kam plovemo: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
metapodatki
Brez povzetka urejanja
Vrstica 32:
In spet je zaklopil oči ter se zamislil. —
 
Nad njim je brenčalo po stenah par muh. Včasih mu je katera sedla na kratke črne lase, včasih katera na visoko belo čelo, da je {{prelom strani}} nevoljno zmajal z glavo, ne da bi odklopil oči — in muha je od-brenčala, gnana od naravnega instinkta, ki ji je pravil, da tukaj preti nevarnost, na preprosto, a lično s vsakovrstnimi, kaotično prepletenimi in zapletenimi cveticami slikani strop.
 
Nihalo ure je počasi, enakomerno tikalo v dolgi, svetlorjavi orehovi hišici.
Vrstica 55:
 
Koncipijentu se je obraz med branjem stemnil, postal resen, skoro osoren.
{{prelom strani}}
 
»Hahaha ... tako — tako ... Izvrstno ... moža iščejo ... hahaha ...«
 
Vrstica 105:
 
— »No, mislim, da pri vsem tvojem cinizmu, navzlic vekovečnemu zabavljanju vendar ne sovražiš preveč nežnega spola ... Kaj?«
{{prelom strani}}
 
— In leno se je spet iztegnil po divanu ...
 
Vrstica 122:
Le ura je enakomerno nihala na rjavkastordeči steni, skozi okno pa so zveneli z ulice jasni glasovi vesele, igrajoče se mladine in hitro, hreščeče klepetanje ženskih ...
 
Naposled se je doktorand ustavil pred zdravnikom, uprl vanj svoj nemirni, žgoči pogled ter odgovoril z glasom, ki naj bi bil miren, iz katerega pa je vendar odmevalo ono tiho, neznatno, skoro neslišno vibriranje, katero mislečemu in pazljivemu poslušalcu takoj izda, pa govornik ni miren v srcu, da se premaguje, da noče, si ne upa ali {{prelom strani}} ne sme povedati resnice, noče odgrniti zagrinjala, ki krije tajne misli njegovega srca —:
 
»Moralist! — Čestitam! — Čudno, kako se vendar poteguješ za ženski spol — za obitelj Riegersbergovo, za Evelino ... Upajva, da so tvoji nazori pravi, moji krivi. — Ali to ni mogoče? Zakaj ne bi bila nobena žena angel? ... Zahteva-li prirodni zakon ali kaka druga neizprosna, neogibna, nepremagljiva moč, da bi bile vse izprijene, da bi se vse prodajale, da bi se vse navezale na katerega koli moža! ... Oh, gotovo so tudi angeli med njimi, nedolžna jagnjeta, svetnice ... Hahaha ...«
Vrstica 144:
 
Ko se je sodni svetnik gospod Riegersberg neko nedeljo vračal z dežele, ga je zasačil zvečer močan dež ter ga do cela premočil. In svetnik se je prehladil.
{{prelom strani}}
 
Začel je pokašljevati.
 
Vrstica 166:
 
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
 
Par dni potem, ko se je povrnila Evelina, je bil pri vdovi Riegersbergovi domači večer, da so najboljši znanci praznovali dohod nje hčerke.
 
Vrstica 190:
 
Nekdaj je bila baje lepa.
{{prelom strani}}
 
In v tisti zlati dobi svojega viharnega življenja je služila za guvernanto pri raznih imenitnih obiteljih. In tako si je prihranila par tisočakov.
 
Vrstica 205:
Bil je srednje postave, velike, ploščate glave, rdečega, strogega, vedno skrbno obritega obraza, debelega, modrordečkastega nosu, majhnih, kalnih oči, majhnih, mesnatih, vedno rdečih ušes in precej širokih ust. Med glavo in rame mu je stisnila hudomušna narava silno kratek, a tem obširnejši vrat, in tako se je dozdevalo, da je glava nasajena med ramami neposredno na truplo.
 
In to truplo! — Bilo je tako čudno široko in tako tolsto, da je bilo res pravo čudo, kako so mogle kratke noge nositi tako težavno maso. Jedel je veliko, pil še več. Govoril je malo, in kadar je govoril, je tleskal vedno z jezikom in cmokal, kakor bi pokušal posebno {{prelom strani}} dobro vino, si gladil z lopatastimi rokami okrogli, veliki trebuh, ali pa se od strani potipaval po širokih, mehkih kolenih ter je ponavljal za vsakim stavkom s svojim gromovitim, kosmatim glasom: »Smešno — res smešno ... hahaha ...«
 
Drug služabnik Martov je bil mlad lajtenant Mihelec, ki se je vekovečno sukal male redke brčice pod nekoliko topim nosom, si gladil z vidnim zadovoljstvom namazane lase ter ni obrnil očesa od Irme. — Društvo so spopolnjevali poštni praktikant Zebka, dolg, suh človek z jetičnim obrazom, dolgim, koščenim, ostrim nosom, in dva dijaka, Zrnko, daljnji sorodnik domačice, in njegov neločljivi drug Vicek, katerega je Zrnko že poprej vpeljal v obitelj Riegersbergovo, in katerega je seveda tudi nocoj prevedel s seboj.
Vrstica 217:
Dr. Zorič je sedel poleg Eveline. Od začetka sta le malo govorila, in ako jo je kaj vprašal, mu je odvrnila kratko ter spet umolknila. Polagoma se je zasukal razgovor na Prago, katero je zdravnik poznal izza dijaških let, in katero je Evelina zelo ljubila. Od mestnih znamenitosti sta prešla na konservatorij, na godbo, na slavne glasbenike prejšnje in sedanje dobe. Evelina se je razgrela ter z navdušenjem govorila o korifejah na glasbenem polju. S finim okusom je presojevala moderne mojstre in nove struje, ki se pojavljajo kakor v drugih umetnostih tako tudi v glasbi. Z neprikrito oduševljenostjo je govorila o Mozartu, Beethovnu, Rossiniju, z mehkim, otročjim obožavanjem o nesrečnem, melanholskem Chopinu, katerega je ljubila nad vse.
 
In ko je zdravnik slušal njene ognjevite, navdušene besede, ki so ji neprisiljeno vrele iz prepolnega srca, se opajal s sladko godbo njene mehke, zvonke govorice, ko ji je zrl v globoke, zagonetno zroče modre oči, ki so se svetile v ognju navdušenja, ko je gledal to žametasto, mehko, skoro prozorno lice, katero se je bilo zalilo vsled notranjega ognja s fino, lahno rdečico, in katero je bilo tako blizu njegovega, da je čutil njen dih na svojem licu: — o, tedaj je čutil, {{prelom strani}} da se v njem nekaj izpreminja, da mu srce bije urneje, gorkeje in strastneje, da mu kri v žilah kroži hitreje, mu kipi, vre ... In slušal jo je z neizrečeno radostjo, jo gledal z občudovanjem ter se čutil tako srečnega v bližini te polurazcvetle, nedotaknjene, duhteče cvetke. —
 
A ob enem je bil nemiren, in sam ni vedel zakaj.
Vrstica 244:
In kakor bi ga ti burni, zveneči akordi opajali, ga je začela objemati omamljiva, težka utrujenost.
 
Počasi se je naslonil nazaj ter nevede zaklopil težke oči ... Dozdevalo se mu je, da se Evelina oddaljuje, da plava po zračnih, neizmirnih visočinah, da se njena rumenkastobela, preprosta obleka, ki je na lahko in ugodno objemala mlade, razmerne, stasite ude, od-likujoče se skoro s klasično čistimi, skrajnje proporcijonalnimi črtami, {{prelom strani}} izpreminja v meglo, od začetka neprodorno, gosto, a čedalje tanjšo, prozornejšo, gubečo se v nič. In s to meglo je ginila tudi Evelina ter se izgubljala v neizmernih zračnih prostorih ...
 
Dozdevalo se mu je v tem čudnem polusnu, da prihaja godba od daleč, od nekod izza gora, iz nekega neznanega, tajno-dremotnega, svečano šumečega gozda ...
Vrstica 263:
 
A takoj je, kakor vržen od električne sile, planil pokoncu, popolnoma zdramljen po glasovih suhe guvernante, ki je napol strmeč in prestrašeno, napol laskavo zajecljala:
{{prelom strani}}
 
»Ah ... vi ... vi ... vi porednež — kako ste me prestrašili ... Hotela sem k oknu ... moj Bog — vroče je ... moj Bog ... A kako — gospod doktor ... kako ...«
 
Vrstica 281:
 
In na rumenkastem, voščenem obrazu ji je za par trenotkov zatrepetal vprav diabolski izraz ... Brezbarvne oči so se ji izbulile in iskrile, zgrbana, pergamentna koža se ji je napela, ostri nos se je videl še ostrejši, še daljši, brezkrvne, tanke ustnice so se ji za trenotek otvorile — potem pa so se stisnile tem ožje, krčevito; suhe, dolge prste je stisnila v pest ter še enkrat siknila za odšlim zdravnikom: »Infamno!«
{{prelom strani}}
 
===IV.===
 
Vrstica 302:
 
Dijaka sta krenila najpoprej v kuhinjo, kjer sta se nekoliko časa šalila z rdečelično kuharico Ančko. A ker se je ta kmetiška kra-sotica kazala dokaj mrzla nasproti pijanima gospodičema ter se energično branila njiju vsiljivosti, in ker ni hotela slišati in umeti robatih šal in frivolnih dovtipov, sta gospoda naposled užaljena odšla, glasno zabavljajoč in preklinjajoč to kmetiško, neumno, potuhnjeno tercijalko, ki ne ume ceniti tako velike milosti in dokazov njiju naklonjenosti.
{{prelom strani}}
 
Potem pa sta poiskala praktikanta Zebko ter pričela z njim na majhni, okrogli mizici na hodniku obligatni tarok. — Koncipijent Pečnik se je šetal zamišljen po vrtu.
 
Vrstica 340:
 
Potem pa je polagoma dvignila zardeli obrazek, mu pogledala v velike, blesteče oči ter mu podala cvetko.
{{prelom strani}}
 
In zdravnik je strastno prijel to nežno, alabastrsko roko, ki se je tresla v njegovi, ter jo goreče, brez besed poljubljal ...
 
Vrstica 380:
 
Mrko, srepo je zrl predse. Tesno stisnjene ustnice so mu včasih zadrhtele, kakor bi se hotel nasmejati ali kaj jzpregovoriti. — V tem pa sta se približala po poti poročnik Mihelec in Irma, katere smeh je bil poprej prestrašil Evelino.
{{prelom strani}}
 
Poročnik je privzdigoval z levico sabljo, da ne bi žvenkljala po poti, ter jo tesno pritiskal k nogi, hoteč tako zabraniti, da se ne bi preveč lesketala v mesečini ter tako postala izdajica. Desnico pa je ovijal krog ozkega pasu Irminega. Ona pa se je z eno roko oklepala poročnika, z drugo pa je gracijozno zibala belo, fino, skoro prozorno pahljačo ter si hladila vročo glavo, katero je koketno in zaupno in kakor utrujena naslanjala na široko, podloženo ramo častnikovo.
 
Vrstica 418:
 
Tiho, sarkastično se je nasmehnil ter nejasno nekaj zamrmral. Potem pa se mu je spet zresnil obraz. —
{{prelom strani}}
 
Zamislil se je v one čase, ko je še gimnazijec stanoval v isti hiši z Riegersbergovimi ter prišel tako s to obiteljo čestokrat v dotiko.
 
Vrstica 434:
 
Trudil se je torej z vsemi silami, da bi zatrl to ljubezen, se je otresel; in to se mu je po dolgih, mučnih borbah kolikor toliko posrečilo, posebno ker je Evelina prihajala zadnji dve leti le redkokdaj domov in je tudi tedaj ostajala navadno le kratek čas pri materi; torej ni prišel cesto v dotiko z njo. — Svoje čute je izkušal prikrivati s tem, da je pri vsaki priliki zabavljal ženskemu spolu, govoril o njem le z ironijo in sarkazmom ter obžaloval one, ki so se dali preslepiti ženski ter se vpregli v bridki jarem svetega zakona ...
{{prelom strani}}
 
A ko se je sedaj Evelina spet vrnila na dom, ko jo je videl lepšo, nego je bila kdaj poprej, sedaj, ko je bila ravno v onem cvetu, v katerem je ženska najinteresantnejša, popolnoma ovita z vencem mladostne, duhteče poezije — sedaj se mu je spet začelo mogočno oglašati srce, spet se mu je vzbudilo vroče hrepenenje po njej, goreča ljubezen ga je navdajala ter ga zasledovala noč in dan ...
 
Vrstica 470:
 
»Skat! — Flora ... Flora Bregarjeva ... ah ...« je mrmral praktikant, kateremu se je že nekoliko zapletal jezik.
{{prelom strani}}
 
Naslonil se je s svojim suhim, ozkim hrbtom ob stolovo naslanjalo, uprl oči v višino ter tlesknil z jezikom, kakor bi bil ravnokar zaužil kaj delikatnega.
 
Vrstica 498:
 
A kakor klešče so se mu ovijali dolgi koščeni prsti dijakovi krog tankega vratu. — Lovil je sapo, grgral, cepetal z nogami, krilil z dolgimi, koščenimi rokami po zraku in krog sebe, ne da bi si mogel pomagati.
{{prelom strani}}
 
V trenotkih, ko so Vickovi prsti nekoliko popustili, je milo jecal: »Za-du-ši-te-te me-e-e. Mo-oj Bo-o-g... a-a-ah ... a ... a... Mi-lo lost ...«
 
Vrstica 540:
Par mesecev pozneje pa so prinesli časopisi vest, da se je dr. Zorič zaročil z Evelino Riegersbergovo ....
 
Koncipijent, ki je to takoj po zaroki seznal, se je kazal povsem mirnega, kakor bi ga to do cela nič ne brigalo, nič zanimalo. A v {{prelom strani}} resnici ga je ta vest, ki kakor drugim tudi njemu ni bila nova in nepričakovana, do skrajnjosti neprijetno dirnila, ga vznemirila v globočini duše, ga uzlovoljila. —
 
Zorič je povabil na neke sobote večer prijatelje in ožje znance k »Zlatemu levu«, da se poslovi od samskega stanu ... Stranska sobica pri »Levu« se ni v ničemer odlikovala od stranskih sob drugih mestnih hotelov.
Vrstica 559:
 
Govoril je malo; tiho, premišljeno in s poudarkom. Videlo se je iz vsake besede, da »se čuti«, da se zaveda svoje znamenite. ... osebe.
{{prelom strani}}
 
Poleg njega, ob oglu mize, je stoloval odvetnik dr. Županec, med akti in v pisarniškem prahu osivel, suhoparen mož, ki je s pomilovanjem gledal na vsakoga, ki ni znal temeljito enostavnih, prozaiških paragrafov rimskega prava. —
 
Vrstica 572:
Krona vsega društva pa je bil brezdvomno mladi avskultant dr. Zieher.
 
Najdovršenejši ud cele družbe je bil zlasti že radi svoje obleke, ki je bila vedno po najnovejšem kroju in 'mu je delala največ skrbi ter mu zagrenila marsikatero uro življenja, katero bi bil sicer lahko preživel srečno, zadovoljno in veselo, ko ne bi bilo na svetu neumnih, zabitih krojačev. Leti nikdar niso mogli dovolj umeti njegovih najmodernejših idej, nazorov in želj glede obleke, nikdar do cela in dovolj globoko pronikniti v njegov samonikli in do cela individualni okus, in zaman jim je stokrat in stokrat ponavljal z občudovanja vredno potrpežljivostjo: »Tako bodi in tako« — oni pa so vendar {{prelom strani}} naredili vse drugače. In kadar je bila po tednih napornega dela in trudapolnega primerjanja in popravljanja obleka dovršena — o, še tudi tedaj mu je prizadevala mnogo truda in dela. Cele ure jo je pregledoval, kretaje se kakor kak glumač pred velikim ogledalom v svoji skoro za kako damo urejeni spalnici, jo popravljal, gladil, nategoval, brisal. Šele kadar ni bilo najmanjšega madeža več na njej, nikakršne neestetiške gube, nikakršnega krivega roba — tedaj se mu je razjasnilo strogo, temno, skrbi polno lice. Da, tedaj se mu je nabralo to prazno, brezizrazno, blazirano lice v mehke, skoro ljubke, neizrečno zadovoljne poteze, in v istem trenotku svet gotovo ni imel srečnejšega človeka, kakor je bil dr. Zieher ...
 
Nekdanji kolega dr. Zoričev je počastil nocoj s svojo navzočnostjo družbico »pri levu«.
Vrstica 588:
Bil je strasten ljubilec cigaret, katerih je na dan uničil precejšnje število, in ravno tako strasten oboževatelj ženskega spola, pri katerem pa baje — tako so vsaj trdili zlobni jeziki — ni imel mnogo sreče; to pa ga je vnemalo še k večji vztrajnosti.
 
Kakor je oboževal ženske, ravno tako je častil svojega kolego Vernika, katerega je smatral najbrž za največjega pesnika celega sveta, ali vsaj za prvega poeta slovenskega. Vedno mu je bil za petami v kakor senca ali slaba vest. Če je kdaj prišel brez Vernika v kako {{prelom strani}} družbo, je bil to izreden, čudovit dogodek, in takoj ga je ob enem vprašalo po deset glasov, kje da je kolega g. Vernik.
 
Tedaj pa je g. Grozd vselej nabral suhi obraz v skrivnostne, velepomenljive gube, in s tihim, šepetajočim glasom, kakor bi oznanjal Bog ve kako znamenito tajnost, je odgovoril:
Vrstica 609:
 
Gostje so govorniku kričali v enomer:
{{prelom strani}}
 
»Bravo« — »Dobro« — »Izvrstno« — »Istina! Istina!« —
 
Vrstica 635:
 
»Ah, nesreča,« je zajavkal gospod Grozd, iztrgal iz žepa ne baš več posebno belo žepno rutico ter začel brisati črni tok, ki je preplavljal mizo. Tudi socijalist, kateremu je vroča kava tekla pod lice, je dvignil glavo, jezno pogledal krog sebe, si obrisal z roko mokro lice.
{{prelom strani}}
 
»Neumneži, črnino razlivajo« je mrmral, vzel svojo čašo ter pri-sedel k bližnji okrogli mizi, kjer je dalje dremal ...
 
Vrstica 657:
 
Potem pa se je kakor od kapi zadet zgrudil na stol, kateri je pod njim nemilo zaječal. Noge je iztegnil pod mizo, z rokami se je tesno oklenil namiznega roba, glava se mu je sklonila popolnoma na prsi in oči so mu stekleno in mrtvo bulile v črepinje na mizi ...
{{prelom strani}}
 
»Bravo ... Izvrstno ... « je zastokal kolega Grozd ter udaril s čašo ob mizo, kakor bi jo hotel zdrobiti ...
 
Vrstica 686:
Polutiho mrmraje, si je Grozd zapenjal tanko suknjico ter kakor kafra izginil za Vernikom. —
 
»To je bilo fulminantno! — Tako ti ni še nihče napival,« se je krohotal koncipijent Dolec, lokavo zroč na Zoriča. Ob strani pa je s {{prelom strani}} komolcem drezal trgovca Nigla, ki je gravitetno pokimaval z veliko, suho glavo.
 
»Smešno, gospoda, res smešno,« je hohotal debeli Svetlič, »skoro bi bil počil od smeha. — Ta vražji mladi zarod, ta ima možgane . .. Smešno, gospoda ... pri moji veri, smešno ...«
Vrstica 703:
 
Polagoma so pozabili neprijetni intermezzo, in gospodje so zidane volje sedeli pri mizi še par ur.
{{prelom strani}}
 
===V.===
 
Vrstica 721:
 
Kritikujoč nocojšnji večer in družbo »pri levu«, sta dospela do Vernikovega stanovanja, dočim je Grozd stanoval pri neki postarni sorodnici. —
{{prelom strani}}
 
»Lahko noč, gospod kolega ... Dobro počivaj — in žabi te ... neumnike!«
 
Vrstica 753:
 
To je zbudilo melanholskega pesnika iz mračnih, neprijetnih misli.
{{prelom strani}}
 
Planil je po koncu, zaprl s hruščem okno, poiskal vžigalice ter vžgal luč.
 
Vrstica 785:
 
Proti jutru pa ga je premagala slabost. Polagoma so se mu za-tisnile oči. Odprl jih je še dvakrat, trikrat, potem pa se je pogreznil v sen. —
{{prelom strani}}
 
A to je bilo nemirno spanje.
 
Vrstica 812:
Ko so prvi žarki vzhajajočega solnca padali na zardelo mlade-ničevo lice, se mu je na poluodprtih ustnicah zibal lahen, blažen nasmeh ...
 
Oh, vse to so bile le sanje, puste, nične sanje! — Karol
{{prelom strani}}
 
===VI.===
 
Vrstica 841:
V tej večni borbi za vsakdanji kruh, v tem vednem pomanjkanju, v tem fizičnem in psihičnem stradanju se samozavest močne, samonikle narave le še bolj razvija, značaj se le še bolj utrjuje in krepi. Človek se zave, da se je popel iz lastne moči na mesto, katero zavzema, da bode stopal z lastnimi močmi še dalje, še više. In to ga krepi, to mu daje pogum, voljo in moč, da premaguje vse ovire, da krepko stopa po začrtani poti dalje, ne glede ne na desno, ne na levo, ter da se popenja z vso energijo k smotru, katerega si je izvolil, po katerem hrepeni.
 
In to so samostalni, utrjeni in trdni značaji, ki zadostujejo sami sebi, ki se ne naslanjajo ob nič in ob nikogar, ki delujejo vedno hitro {{prelom strani}} in krepko, brez mnogih dvomov, naklepov in sklepov, ki hladnokrvno odstranijo vse, kar se jim stavi na pot, kar se protivi njih volji. —
 
A mnogi v teh letih duševnega razvitka omagajo, se vedno in povsod naslanjajo ob druge, se brez mnogih pomislekov vdajajo in podrejajo mnenju drugih, samostalnih značajev, se pri vsem svojem delovanju puste voditi drugim, ki jih res ali pa cesto tudi le samo navidezno nadkriljujejo duševno.
Vrstica 863:
Jasno se je zavedal te mržnje, ki ga je bolj in bolj prevladovala, ga bolj in bolj delala sužnja, ki je bila videti, da se izpremeni v mogočno strast, v očitno sovraštvo.
 
Ni mu mnogo pomagalo, da se je ogibal Zoriča in Riegersber-govih, hoteč s tem pogasiti to nevarno, v globini srca tlečo iskro sem bral, da ste ta in ta; modroslovec. — Jaz vam čestitam ... Vsaki po svoje! Ako so drugi neumni, kaj more kdo proti temu? — Jaz pa, kar me je, nisem akademičen filozof, ampak čisto navaden, privaten norec brez privilegij. Vidite —«
{{prelom strani}}
 
To je bilo poslušalcu vendar malo preveč. Jezno je pogledal predrznega tujca po strani in že je odprl usta, da bi mu zabelil par prav gorkih in ga iztiral iz sobe. Toda ta hip je neznanec jezno siknil:
 
»Stojte! — Ali vidite to? — To tukaj?«
 
Iskal je po žepih in pokazal filozofu odprto britev.
 
»Kaj držim v rokah?« je vprašal prežeče.
 
»Britev!«
 
»Britev, britev! — Opozarjam vas, da je ostro brušena! Ena sama zareza na vratu — kaj? — In potem? — Ha? Kaj?? — Razumete? — Tu spi Nirvana!«
 
Zaprl je britev in jo vtaknil zopet v žep, sedel, stresal z vratom in gledal izpod čela. — Potem je povesil glavo in mrmral sam za se, nekoliko mirneje:
 
»Seveda se mu čudno zdi! — Takole pridem k njemu in tako dalje. In tako dalje! — Bodite brez skrbi,« je nadaljeval glasno, »vam se ne bo zgodilo nič. — Samo malo potrpite z menoj! — O čem sva se že prej menila, mladi prijatelj? Kaj sem že rekel? — Je že res: slava ničli! Veste — v Hernalsu imam lepo hišo ... Prej sem tržil z žitom. — Moje premoženje je — pa, recite mi, kaj vas neki briga moje premoženje?«
 
»Seveda me čisto nič ne briga, gospod!«
 
»No, vidite, in jaz vam pa tako le čenčam, takole pripovedujem — same neumnosti! Take — take: ničevosti! Ha! Ha! Ha!«
 
Hipno je utihnil, prijemajoč se z obema rokama za glavo. Tako je upiral svoj motni pogled neprestano v mladega moža, katerega je začel tuji, očividno bolni prišlec vedno bolj zanimati.
 
»Žito sem prodajal, no, to je res spomina vredno! Prav tako bi bil tudi lahko prodajal — fige in rožiče. Ali ne? — Pa kaj hiša! Kaj žito! Kaj premoženje! Smejajte se mi! — Zlodej naj vzame vse skupaj in še mene po vrhu — Vse vam povem! Le malo počakajte. Nedolžna dogodbica ne bo, katero bodete zdaj-le slišali od mene. Britev, britev! — Pomilujete me? — Zdaj je že — kar je!«
 
Zapretil je s prstom. Zadnje besede je govoril težavno; jezik se mu je zapletal. — Potem je nagnil glavo naprej, pogledal filozofu naravnost v oči, povzdignil desnico in dejal počasi in krotko;
 
Nebo je bilo ažurno. Le v daljavi so se kopičili sivkastobeli oblaki, ki so se razprostirali na vse strani, polagoma zagrinjali liki temna, nepridirna zavesa modri, zvezdnati svod ...
 
Vrstica 916 ⟶ 890:
 
Včasih se je luna skrila za take skupine fantastično-nemirno se valečih in kaotično se mešajočih oblakov, in tedaj so se zavili kostanji in lipe v gosto tmino. —
{{prelom strani}}
 
Začel je vleči močan, oster piš od severa, in listje lip in kostanjev je šumelo in vršelo, in vejevje se je ječe šibilo.
 
Vrstica 943 ⟶ 917:
— »Sam!« In tedaj je, kakor še nikdar poprej čutil vso neznosno pezo življenja, vso krutost železne usode v vsej neizprosnosti in neusmiljenosti.
 
In bilo mu je, kakor bi ga zgrabila mogočna, trda, železna roka ter ga telebila raz strmoglavo višino v globok prepad, da se razdrobi {{prelom strani}} na kosce, se razprši v atome, iz katerih ga je nekdaj sestavila nemilostna, mrzla roka slepe usode ...
 
Zapuščen od vseh ... brez ljubezni ... brez prijatelja! ...
Vrstica 980 ⟶ 954:
 
In čim bliže je prihajal vlak, tem bolj je prešinjala koncipijenta neka do sedaj neznana, bohotna slast ...
{{prelom strani}}
 
Navdajala ga je le ena mogočna, trdna misel:
 
Vrstica 1.022 ⟶ 996:
 
»Torej naprej!« — Vlak se je bližal. Ropot koles je bil do cela razločen, razločno treskanje voz ob voze. V daljavi sta se že videli majhni, hitro se bližajoči rdeči lučici.
{{prelom strani}}
 
Pečniku je postajalo vroče, da mu je pot curkoma tekel po brezkrvnem, upadlem licu. Prsi mu je kakor gora stiskalo neko grozno breme, ki mu je zapiralo sapo, ga hotelo zadušiti.
 
Vrstica 1.054 ⟶ 1.028:
 
Od daleč pa se je oglašal otel, zategel grom; svetli bliski so prerezovali grozeče skupine oblakov ter švigali v dolgih potezah na razne strani, in izpod temnega neba so začele padati težke, redke kaplje ...
{{prelom strani}}
 
==Drugi del.==
 
Vrstica 1.079 ⟶ 1.053:
 
Pol leta po poroki je umrla Otiliji mati.
{{prelom strani}}
 
Žalost hčerkina je bila velika. A polagoma se je potolažila, posebno ker se je njen mož trudil na vse možne načine, da bi ji kolikor mogoče nadomestil s svojo veliko ljubeznijo to bridko izgubo. —
 
Vrstica 1.109 ⟶ 1.083:
 
Kadar je šla v cerkev, je bil ritmojster gotovo tudi v cerkvi. Ko je molila v kaki stranski, majhni kapelici, poluskrita v mistični tmini, je instinktivno čutila, kako so se upirale vanjo iskreče, plamteče oči ritmojstra, ki je slonel ob zidu pri vhodu v kapelico. In vztrepetavala je ob tem pogledu! —
{{prelom strani}}
 
Kadar je šla v prodajalnico, kadar je nesla kaki dami obleko na dom, gotovo sta se srečala z ritmojstrom.
 
Vrstica 1.143 ⟶ 1.117:
 
A tega vprašanja si ni nikdar stavila, niti bi si hotela in mogla na-nje odgovoriti. —
{{prelom strani}}
 
===II.===
 
Vrstica 1.182 ⟶ 1.156:
 
Da se ji je vse tako neobično klanjalo, se poganjalo in tekmovalo za njene poglede, besede, njeno milost, da je ona to tekmujoče češčenje radostno in zadovoljno sprejemala: to vse se mu je dozdevalo pri njeni krasoti poleg njenih telesnih in duševnih vrlin — le-te je ljubeči mož pač nekoliko precenjeval — povsem naravno, in ob enem mu je to tudi laskalo.
{{prelom strani}}
 
No, Zorič ni zrl globlje, ni motril cele situacije z višjega stališča, ampak le s stališča ognjevito ljubečega moža, ki je slep za vse napake obožavanega bitja! —
 
Vrstica 1.194 ⟶ 1.168:
 
». ... Sicer pa mora človek življenje presojati povsem mirno, filozofsko. Sentimentalnost, dviganje v nedosežne, meglene višave nam dela naše življenje le še težavnejše in neprijetnejše ... Kako in zakaj to? Povsem naravno, milostna, povsem naravno. —Fantast se včasih oprosti vsakdanjih, realnih mej in spon, se dvigne nad resnično življenje, se v sanjah koplje nekoliko trenotkov v neki nenaravni, samo domnevani sreči — in ko mine ta sen, se mu dozdeva to življenje, v katero se je vrnil iz onih eterskih višin, še pustejše, še temnejše, še bolj čuti njega grenko pezo ... In to ga povsem podre in potre, mu jemlje resno voljo za krepko delovanje, ga stori mehkužnika brez prave, krepke volje, pesimista, ki se mu studi vse življenje in radi tega tudi vse delovanje, ki je » prva podlaga našemu življenju ... Dvomite-li milostna, dvomite? ... Dovolite, da vam zagotovim, da je res tako! — S takimi fantasti je približno tako, kakor z ljudmi, ki srkajo opij, ki se opajajo edino le radi tega, da se par trenotkov naslajajo s čudnimi, neresničnimi slikami ali iluzijami svoje opojene, razgrete in nenormalno delujoče domišljivosti ... In ko se vzbude, jih boli glava, in spoznajo, da je bilo vse le »sen — realnost se jim studi, in ne da bi se sprijaznili z njo, začno spet srkati strup . . , In to se ponavlja do njih žalostne smrti ...
{{prelom strani}}
 
Milostna, vzemimo življenje, kakršno je; uživajmo je, kjer in kolikor moremo. Le v tem je pravi namen našega bivanja na zemlji, le to nas odškoduje za vse nezgode in neprijetnosti, ki nas dan za dnevom nadlegujejo ter nam zagrenjujejo življenje ...«
 
Vrstica 1.215 ⟶ 1.189:
Evelina se je vdala z vsem srcem in z vso dušo razkošnosti in sladkosti trenotka ter slonela zadivljena ob možu, s katerim je danes prvikrat prišla v dotiko, s katerim pa je bil že prvi sestanek za-njo usoden.
 
Kadar se je srečal njen sanjavi a živi pogled z njegovim plamtečim očesom, je nehote pomislila, kak razloček je med tem strastnim, poludivjim pogledom in med otročjeljubeznivim, vedno prosečim pogledom {{prelom strani}} njenega moža. In kakor jo je njen mož obožaval in se klanjal njenim željam, ravno tako — si je pripoznavala na tihem — bi bil ta mož zmožen, ji s krepko roko potisniti bodalo v srce, ne da bi za trenotek zatrepetalo njegovo črno oko od kakega nenavadnega čuta.
 
Trepetala je pri tej misli v njegovom naročju, prsi so se ji burneje, težavneje dvigale — a vendar se mu je privijala še tesneje ter s še večjo slastjo plavala z njim med šumečimi pari ...
Vrstica 1.233 ⟶ 1.207:
»Torej vaše življenje nima nikakršnega namena, nobene svrhe?!« Po salonu so spet zazveneli hitri akordi vročega valčka, in Stanski je z aristokraško eleganco ovil roko krog ozkega pasu Evelininega ter se zavrtel z njo med vrveče, izmučene in še vendar sveže plesalce ...
 
»Da ... ne ... do nocoj ... A od nocojšnjega večera ... bode imelo ... namen ... Od nocojšnjega večera bode moje življenje ... krasnejše in vendar ... ob enem žalostnejše ... ker bom živel v spominih na vas ... ljubeč vas ... drhteč in koprneč po {{prelom strani}} vas ... in vendar brez upa ... da bi vas kdaj mogel imenovati ... svojo ... svojo ...!«
 
Kakor dvajsetletna deklica je gospa Zoričeva zatrepetala na rit-mojstrovih prsih. Na belem, nekoliko vročem in potnem čelu je čutila njegove žgoče ustnice ... in njegov vroči, kratki dih je kakor lahen vetrc zavel črez njene tanke, svilnate kodre ...
Vrstica 1.262 ⟶ 1.236:
 
»Prosim, prosim ...«
{{prelom strani}}
 
»Lahko noč, gospod ritmojster,« je klicala iz kočije gospa s svojim mehkim, prijetnim glasom. — »In ne zabite svoje obljube ...«
 
Vrstica 1.298 ⟶ 1.272:
 
»Vraga, dovolj sem že žrtvoval za-njo ... Preseda mi že, sit sem je že do grla ... Proč torej — saj nisem navezan na-njo.«
{{prelom strani}}
 
In celo mirno in zadovoljno je prisedel v stranski sobici k mizi, kjer so se njegovi prijatelji že razveseljevali pri penečem šampanjcu. Bil je izmed vseh najveselejši, najživahnčjši. Nekateri so takoj sumili, da je spet kje kaj »ujel«. Nekateri so tudi na pol prikrito namignili pravo, a Stanski se je le zagonetno nasmihal, molčal in pil. . .
 
Vrstica 1.331 ⟶ 1.305:
 
In zdravnik si je na tihem priznal, da so pač trenotki v človeškem življenju, ko smo navzlic vsemu prizadevanju nekoliko pusti in svojegiavni, ko nas vsaka malenkost lahko ozlovolji, razkači.
{{prelom strani}}
 
In drage volje je ljubljeni ženi vse odpuščal ter se radoval tem bolj v jasnih, svetlih trenotkih, ko se mu je mlada žena popolnoma vdajala ter ga obsipala z ljubeznivostjo in ljubeznijo.
 
Vrstica 1.357 ⟶ 1.331:
 
»Da, žejen ... mon dieu ... in težko sem hodil.« —
{{prelom strani}}
 
»Krasno ... izvrstno ... izborno,« se je vtaknil v govor nadporočnik Mihelec, da bi pokazal, da zna tudi kaj povedati. »Izlet jeseni ... na razvaline ... dame tudi ... Naredimo piknik, potem se malce pošetamo po stoletnih sobanah, kjer so nekdaj mogočno gospodovali prevzetni, silni vitezi ... kjer so se nekdaj lahnih, elastičnih korakov šetale grajske gospe, krasne viteške hčerke ... ki so skri-vaje koketirale s kodrolasimi junoši ... Božanstveno ... kaj ne, gospoda? ... Zagotovljam vas ...«
 
Vrstica 1.384 ⟶ 1.358:
Navzlic svojim nekdanjim sklepom je zopet obiskoval Zoričeve, da je vsaj mogel in smel uživati bližino Evelinino, katero je še vedno ljubil z mogočno, neutešno strastjo, četudi si je na moč prizadeval, da bi se proti njej kazal vedno le mrzlega, indiferentnega.
 
Njegovi mračni, mrzli pogledi so se oživili, kadar se je ozrl neopazen na Zoričevko; ti pogledi so kar palili, in videlo se je, da {{prelom strani}} se vse njegovo bistvo spaja in združuje v teh hrepenečih, vročih pogledih, oklepajočih se toli sovražene, a vendar toli ljubljene ženske.
 
A od te ženske, ki je bila izvor in vzrok njegove nesreče, so mu pogledi uhajali na ritmojstra, katerega oči so se cesto srečavale z njegovimi. In ti pogledi so bili sovražni, strupeni, grozeči, in ko so se srečavale njiju oči, je bilo, kakor bi zadelo železo ob kresilni kamen.
Vrstica 1.391 ⟶ 1.365:
 
Zrla sta drug drugemu v srce, umevala sta drug drugega.
{{prelom strani}}
 
===IV.===
 
Vrstica 1.413 ⟶ 1.387:
 
Okrog in okrog se je širil redek gozd ,z vsakojakim drevjem, ker pa je bilo že večinoma golo, je pripuščalo lep razgled v dolino.
{{prelom strani}}
 
Proti vrhu hriba je postajal gozd še redkejši, in okrog samih razvalin je bilo le nekoliko olševja, nizkega grmovja, par tankih brez. Tudi med zidovjem in' po zidovju je životarila tu in tam kaka brezica, tanka, majhna, s kratkim vejevjem, nagnjena v stran, hirajoča, ker ji je primanjkovalo zemlje.
 
Vrstica 1.437 ⟶ 1.411:
 
A vzemimo tudi druge zakone, zakone, ki jih sklepajo iz ljubezni mlada, še ne resno in ne dovolj trezno misleča, še v iluzijah živeča bitja, bodi si, da živi tudi le en del v iluzijah ter se še ne zaveda dovolj koraka, ki ga misli storiti.
{{prelom strani}}
 
Kdo more jamčiti, da bode mož črez leto, črez dve leti, ali recimo črez deset, petnajst let ljubil isto žensko, katero ljubi — ali pa se le vara, da jo ljubi — s šestnajstimi, osemnajstimi leti. — In kdo je možu porok, da mu bode mlada, neizkušena deklica, ki je do sedaj živela le doma, pod nadzorstvom skrbnih starišev, ki še ni imela prilike spoznavati sveta od različnih strani in v različnih odnošajih, ki še ni slišala vabljivih, mamečih besed rafiniranih lahkoživcev, ki ni občevala do sedaj z nobenim drugim moškim nego z očetom, brati in z onim, za katerega se ji je vnelo deviško srce v prvi sramežljivi ljubezni — da mu bode zvesta celo življenje — kdo mu je porok, da bode ta deklica mislila enako tudi črez par let, ko bode spoznavala svet v njegovem lesku in blesku — seveda tudi v njegovi temi in korupciji — da je ne bode morda pozneje onesrečevala misel, da bi bila lahko srečnejša, da bi lahko zavzemala drugo, boljše mesto v človeški družbi, ko ne bi bila navezana ravno na tega moža, ko bi bila spoznala poprej tega ali onega, ki se sedaj — ko je že drugemu prisegla večno zvestobo — poteza za njeno ljubezen, ki vidno hrepeni po njej.
 
Vrstica 1.457 ⟶ 1.431:
 
»Jaz tudi ostanem,« je zahohnjal Zieher, ki se je bal, da si pri plezanju po kamenju ne bi raztrgal nove obleke. Njim se je pridružil še Zorič. — —
{{prelom strani}}
 
»Ni-li res, gospod ritmojster, vi boste moj cicerone,« je prosila Zoričevka ter koketno zrla Stanskemu v mirno, ledeno lice.
 
Vrstica 1.501 ⟶ 1.475:
 
»Krasna je«, je mislil na tihem. V srcu se mu je začela buditi strast.
{{prelom strani}}
 
»Okolico ste si ogledovali? — Le okolico ste si ogledovali!... Hm ... Tudi na nevarnost, da si nakopljem vašo nemilost — in to bi me, odkritosrčno povem, delalo neizrečeno nesrečnega — si usojam dvomiti o tem ...«
 
Vrstica 1.539 ⟶ 1.513:
 
Tiho sta stopala drug tik drugega. Po vlažnih, s kamenjem na pol zastavljenih, s koprivami in drugim zelenjem bohotno zaraščenih hodnikih, skozi poluzasute sobe, v katere je svetlo lil beli dan, ker se je bil strop še davno porušil, sta dospela v malo grajsko kapelico.
{{prelom strani}}
 
Bila je zapuščena in pusta, kakor vse druge sobice in sobane.
 
Vrstica 1.571 ⟶ 1.545:
 
»Molčite ... prosim vas ...«
{{prelom strani}}
 
A lajtenant se je še bolj približal vdovi, kakor bi se bal, da strup njegovih perfidnih besed od daleč ne bi dovolj močno deloval.
 
Vrstica 1.593 ⟶ 1.567:
 
Mislila je na Evelino in ritmojstra; ki morda ravno sedaj tudi slonita drug drugemu ob prsih ter se kopljeta v sreči in blaženstvu.
{{prelom strani}}
 
In z rafinirano radostjo in zadovoljnostjo propadle ženske se je radovala, da se maščuje na isti način ...
 
Vrstica 1.614 ⟶ 1.588:
Iz vznesene zamaknjenosti, v katero ga je zazibal pogled na to idilsko dolino, ovito s poezijo prve jeseni, je vzbudila doktorja govorica, ki se je komaj slišno, nerazločno glasila izpod stolpa.
 
Nagnil se je nekoliko iz line ter videl pod seboj na ozki terasi ob globokem prepadu med precej gostim smrečjem Stanskega, kateremu {{prelom strani}} je slonela na prsih Evelina ter oklepala mehke, bele roke krog njegovega vratu.
 
Kri je zaplala koncipijentu po žilah ter mu vrela h glavi. Od strmenja, ljubosumnosti in jeze se je tresel.
Vrstica 1.653 ⟶ 1.627:
Visoko nad njo, blizu nebesnega svoda, na katerem so se kopičili temnosivi, grozeči oblaki, so letele, glasno kričeč, jate ptic, seleče se v toplejše kraje.
Krog nje pa so šumeli zeleni vrhovi smrečja, in na leščevju, na tankih jelšah in nizkih brezicah so se zadevali trdi, rumeni, sve-drasti listi drug ob drugega ter šumeli, in včasih se je kateri odtrgal, se podil nekoliko časa po mrzlem zraku ter se vrteč pogreznil v prepad pred teraso.
{{prelom strani}}
 
Temni, razrušeni, z mahom poraščeni in z bršljanom prepreženi zidovi so mirno sanjali svoj tihi, težki, mrtvi in mrzli stoletni sen. Mrzli jesenski piš, ki je naraščal od minute do minute, se je zaganjal ob skrhane ogle ter glasno, zategnjeno, tožeče žvižgal. Včasih je umolknil za par trenotkov, a takoj je spet zažvižgal močneje, še bolj jezno, še bolj divje, še bolj neubrano, še bolj plakaje in tožeče. Listje, ki je ležalo na kamenju in med kamenjem, na zemlji in na zidovih, je dvigal z jezno močjo, je vrtel v divjem plesu po zraku, je kopičil v jamicah, med kamenjem, v zapahih zidovja, po ozkih hodnikih, ob grmičevju ...
 
Vrstica 1.665 ⟶ 1.639:
 
Moj Bog — sedaj jo je pahnil od sebe, jo vrgel strani, kakor zavrže svojeglaven, razvajen otrok igračo, ko se mu obrabi, ali ko se je naveliča!
{{prelom strani}}
 
In ona?
 
Vrstica 1.695 ⟶ 1.669:
 
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
 
===VI.===
 
Vrstica 1.716 ⟶ 1.690:
 
»Kaj, če bi me bila res kdaj ljubila ... kaj, če bi postala moja žena, moja družica za celo življenje, neločljivo navezana na-me, edino in izključno moja last... in vendar ne moja — kakor ni Zoričeva ...!«
{{prelom strani}}
 
Stresel se je pri tej zanj sedaj sicer nemožni, a še navzlic tej nemožnosti vendar grozni hipotezi. —
 
Vrstica 1.728 ⟶ 1.702:
 
»In ta Zorič!« je mislil dalje. — »Ne vem, kaj naj rečem: je-li ,anima candida', duša brez madeža, preprost kakor otrok, ali res smatra vse človeštvo za družbo svetnikov, ali res bere v vsakem modrem očesu — ali pa vsaj v modrih očeh svoje krasne Eveline — le ljubezen, vdanost, zvestobo ...? Ali pa je bebec, neumnež, ki ne pozna ne sebe, ne sveta, najmanj pa ženo — svojo ženo ... baba brez vsake energije, vsake lastne volje! ... Vse že govori o njegovi ženi in Stanskem, s prsti že kažejo za njima; njemu se posmehujejo, se rogajo njegovi gorostasni naivnosti, majejo obžalovalno ali pa zani-čevalno z ramami! A on ne vidi nič, ne sliši nič, ne opazi — ali pa noče ničesar opaziti ... Ni-li to opičarstvo, pravo pravcato opi-čarstvo! ...
{{prelom strani}}
 
In ta Stanski, ta lokavi, prevejani stari grešnik! Vraga, naj bi ostal pri oni vdovi, kaj lazi še za drugimi ženami! — Evo obitelji — mož in žena, živeča v sreči, zadovoljstvu, v miru drug ob drugem in drug drugemu. A nekega dne se prikrade kukavica v to srečno obitelj! Ta kukavica, ta lisjak se zagleda v lepe oči krasne žene in sedaj se začne plaziti krog žene, mameč jo s sladkimi, lažnivimi besedami in z darovi, možu pa se hlini prijatelja, da tem lažje njemu in če treba tudi njej trosi pesek v oči ... In v nekem trenotku se žena nenadoma zave, da je kraj prepada, v katerega jo je zvabil, od katerega ne more nazaj brez sramote! — In od tedaj pada globlje in globlje ter gazi čast hiše, čast obitelji in ime moža! — In mož?! No, naposled se morajo odpreti tudi njemu oči, pa si bodi najbolj brezbrižen in slep, najbolj zaupljiv in ljubeč soprog; naposled vendarle izpregleda, videč fakta, katerih ni mogoče dalje skrivati in zakrivati ...
 
Vrstica 1.740 ⟶ 1.714:
 
Toda Zorič ... Zorič! — Skoda zanj! — Bil mi je prijatelj ... In on najbrž ničesar ne sluti, najbrž ... Moj Bog, kaj naj storim?! ... Kaj ko bi bil jaz na njegovem mestu! — Bi mi li ne bilo ljubo, ko bi me kdo posvaril ... mi odprl oči ...?«
{{prelom strani}}
 
Zamislil se je ter nekoliko časa zrl nemo, nepremično predse na zelenkastorjavi, voljni mah ...
 
Vrstica 1.767 ⟶ 1.741:
Včasih je naredil ta ali oni kako opazko o razvalinah, o potu, o kaki kmetiški koči, o pastirjih ob cesti.
 
Adjunkt Zieher, ki je bil zadovoljen, da si ni še bolj onesnažil obleke in obutala, je hvalil slikovito nošo kmetiških deklet, njih kratka {{prelom strani}} krila, bele nogavice, rožnate obrazce. A nihče se ni dosti menil zanj, in tako je tudi on naposled utihnil ter se vdal s tiho resignacijo svoji usodi.
 
Profesor Senca je takisto začel parkrat o modernih vprašanjih. A nihče ga ni prav poslušal, niti mu odgovarjal in ugovarjal, niti major Svetlič ne, ki se ga je bil precej navlekel ter na vozu dremal, kakor bi sedel doma na mehkem naslanjaču. A ker je bila cesta slaba in ne baš posebno ravna in gladka, se je major nevarno zibal z desne strani na levo in z leve spet na desno, zdaj tresnil ob tega, zdaj trčil ob drugega, se včasih pri posebno močnih sunkih prebudil, zamrmral 'pardon' ali ,smešno', se na lahno nasmehnil ter spet zadremal ...
Vrstica 1.790 ⟶ 1.764:
 
»Sirena ... Poznam te ...!«
{{prelom strani}}
 
===VII.===
 
Vrstica 1.805 ⟶ 1.779:
Isto lice klasične starosti, kakor sama gospodarica, je kazala tudi vsa njena okolica, ki pa se je ob enem odlikovala s kričečo raznobojnostjo in fantastičnim raznoličjem.
 
Na podolgovati, oglojeni, nizki prodajalni mizi je stala tik temnoumazane, nekoliko vlažne stene velika pločevinasta posoda, iz {{prelom strani}} katere se je dvigal in širil po vsem obližju nekak neprijeten, mehak, mokroten duh, ki je ne bas ljubko ščegetal nos ter silil h kihanju. Vodeno, modrikasto mleko v njem je krila že dokaj debela kožica smetane, ki je neusmiljeno bila v obraz reklami, narisani na zunanjih debelih in starih vratih z velikimi, že dokaj zabrisanimi črkami: »Vsaki dan sveže mleko«.
 
Kakor piščeta krog kokle so se vrstile krog tega piskra tri druge posodice: litrska, polulitrska in četrtlitrska — izdelane takisto neumetno in primitivno iz debele pločevine. V teku let so bile že nekoliko očrnele. Ker starki dragoceni čas ni pripuščal, da bi jih pomivala in snažila, so se bile ob straneh in na dnu sesedle debele kaplje mleka, bele proge so jih krasile krog in krog, in iz vseh je puhtel in duhtel isti neprijetni, kisli vonj, kakor iz njih velikega druga.
Vrstica 1.818 ⟶ 1.792:
 
Krača, ki je čakala tik soli na leseni deščici kupovalcev, se je zmanjšala navadno le tedaj, kadar si je je starka odrezala kak košček.
{{prelom strani}}
 
Na koncu mize je stala velika glinasta posoda s suhimi gobami, po katere so prihajale v petek zjutraj ubožne ženice iz predmestja.
 
Vrstica 1.838 ⟶ 1.812:
 
Ker je postajalo čim dalje temneje, je starka snela raz ostri nos velikanske rožene naočnike, jih položila med orumenele liste stare, oglojene knjige ter jo je počasi in previdno zaprla. S tankimi, kratkimi prsti si je obrisala sive oči, ki so se ji med branjem bile zalile s solzami ter jo jele ščemeti, potem pa se je zagledala skozi majhno okno, v katerem je bilo polno vsakovrstne šare, na ulico.
{{prelom strani}}
 
Po daljšem molku je na veliko zazevala ter poluglasno in globoko vzdihnila:
 
Vrstica 1.854 ⟶ 1.828:
 
Muc pa je neprenehoma mijavkal v najrazličnejših »durih in molih«, zateglo, vedno glasneje in otožneje.
{{prelom strani}}
 
In čim žalostneje je mijavkal, tem bolj se je tajalo starki srce, tem bolj ji je ginila jeza, in naposled se je mrmraje izkobacala s starega stola, ki je pod« njo kaj neubrano škripal in ječal.
 
Vrstica 1.871 ⟶ 1.845:
Na temenu okroglate, belkaste glave je imel kot poseben nakit peterovoglato sivkasto liso; krog vratu se mu je vil sivkastočrn rob, hrbet mu je krasila svetločrna, dokaj široka proga; snežna belina strani se mu je v finih niansah izpreminjala proti trebuhu v kostanj evorjavkasto bojo, na trebuhu samem pa, v antipodni črti s črno progo na hrbtu, je prehajala v zabrisano, karminasto, kačje zvito, ozko potezo ... Dolg, tanek rep je kazal nešteto rjavkastih in pepelnato-sivih, nesimetrično razporejenih pičic, med katerimi je tu in tam sa-motarila kaka večja ali manjša črna pika.
 
In te sicer že nekoliko odebelele, a še vsekakor dovolj stasite in elegantne tačice — s kako eleganco so stopicale po prodajalnici s tihimi, neslišnimi koraki ... S kakim vprav občudovanja vrednim dostojanstvom se je izprehajal ta vzor vseh mucev po tej raznovrstni, pisani šari, črez vreče in stare škornje, črez sodčeke s kisom in petrolejem, črez mlince in slanike, črez piskre z repo, zeljem, fižolom in gobami, s katerimi je prišel njegov tankočutni nosek večkrat v najbližjo, {{prelom strani}} intimno dotiko. Kako gracijozno je skakal s prodajalne mize na staro peč v ta ali oni ravno odprti predal, na police, na starkin veliki stol, na starko samo ...
 
O, to vam je bil unikum — res unikum v vsakem oziru, naj-vzornejši, najrazumnejši, naj ljubezni vej si, najlepši in najljubkejši izmed vseh mucev, vreden najnežnejše ljubezni, največjega občudovanja, najskrbnejšega negovanja.
Vrstica 1.889 ⟶ 1.863:
In poljubljala ga je spet in spet, ga gladila in božala, ga stiskala na prsi, se mu nasmihala s širokimi usti ter se mu dobrikala na vse le mogoče načine. — —
 
V rdečkasto barvani, majhni kletki na preglici nad njo pa je nemirno skakljal majhen kanarček, se poredno zibal in gugal na rumenem obročku, visečem sredi kletke, porival debeli, kratki kljun skozi žice, ki so se tesno vrstile druga poleg druge, kljuval trdi, stari sladkor, {{prelom strani}} se pomakal v mali, s staro, že zelenkasto vodo napolnjeni kopalnici ter včasih melanholsko začivkal ...
 
Ko je bila starka muca potolažila, je porinila staro, rjavo vrečo, ležečo tik sodčekov za kis in petrolej, k peči, položila mače na-njo ter ga prav skrbno ovila — pač s tisto rahločutnostjo, kakor bi povijala kako dete — ter mu pogladila še parkrat glavo, ki je molela iz vreče.
Vrstica 1.908 ⟶ 1.882:
 
Droben, gost dež je naleta val zunaj, dež, kakršen je navaden prve dni jeseni, ko že cele tedne visi nebo nizko nad zemljo, ono sivkasto, umazano, nepredirno nebo, ki je vedno enako mirno, neizpremenljivo in pusto, ko se že cele tedne vlačijo po ulicah one neprijetne, mokre, mrzle jesenske megle, ki delajo celi vzduh tako neprijetno vlažen, težek, neznosen.
{{prelom strani}}
 
Ulice postajejo od teh megel mokre, polzke, nečiste, stene vlažne, okna se preprežejo s tanko, rosnato zaveso, ki dela steklo skoro popolnoma neprozorno, ki se polagoma zbira v drobne, podolgovate kapljice, ki polže leno po steklu navzdol, črtaje za seboj ravne, širše in ožje stezice.
 
Vrstica 1.931 ⟶ 1.905:
A dobrodejen spanec je ni dolgo ovijal s svojim težkim, a sladkim ovojem.
 
Nad težkimi vrati, ki so bila od polovice navzgor steklena, je zazvonil majhen zvonček s slabim, tankim glasom ... starka se je prestrašila, stresla, vzravnala tež,ko glavo, si potegnila z velo, trepetajočo {{prelom strani}} desnico črez zaspano, radi nepričakovanega obiska vidno presenečeno lice, si je obrisala vodene, udrte oči, je zamižala še dvakrat, trikrat, kakor bi ji jemala polumračna svetloba, ki je lila v debelem pramenu skozi odprta vrata, vid — je vzdihnila, vstala, se nerodno priklonila ter ravno hotela vprašati dami, ki sta bili vstopili, s čim da jima more postreči, ko začne prva izmed došlic s hitrim, visokim glasom, ki je hreščal kakor skrhana žaga:
 
»Dober dan, gospa Želakovka, dober dan ... oprostite, da vas motiva. Sli sva ravno tod mimo ter sva se malo oglasili, gospa Želakovka ... če ne motiva ...«
Vrstica 1.966 ⟶ 1.940:
 
»Res ... jaz sem ravno taka ...! Oj, kaka škoda obleke ...« je javkala sestra vdova.
{{prelom strani}}
 
»Saj pravim in trdim: najbolje doma pri gorki peči ... A veste, gospa Želakovka, ti poseti ... Moj Bog, kako si more človek pomagati ...! Vsakdo je manj ali bolj navezan na društvo — suženj društva, navade, etikete, skratka bontona ... Niti v takem vremenu nima človek miru, ampak se mora klatiti okrog, da zadosti družabnim zahtevam ...«
 
Vrstica 1.988 ⟶ 1.962:
 
»In veste, ko bi bilo tako ... jaz, zaupna prijateljica Evelinine matere, bi jo lahko na skrivnem in tihem posvarila, bi ji lahko rekla:
{{prelom strani}}
 
,Glej, dete, to in to govore zlobni jeziki o tebi ... Moj Bog, vem, da ni res, vem ... kako bi vendar mogla kaj takega verjeti, ko te vendar poznam že od mladih nog — vedno si bila tako dobra, tako nedolžna, tako poštena ... A veš, svet je svet — svet je zloben. Ne dajaj mu niti najmanjšega povoda za kak sum, kako natolcevanje. .. In pred vsem se varuj družbe onega ... pretrgaj z njim vsako občevanje ... Moj Bog, ko bi zvedel tvoj mož kaj o teh govoricah — da so neresnične, vem ... o vem — a mož je mož — nagel, hude jeze ... Kdo ve, kaj bi se izcimilo iz tega.' — Tako bi ji govorila, in prepričana sem, da bi me slušala kakor lastno mater ...«
 
Vrstica 2.014 ⟶ 1.988:
 
»In jaz sem poiskala Ančki že drugo službo ... Dekle je mlado, nepokvarjeno ... slab vzgled bi jo lahko popačil.«
{{prelom strani}}
 
»Torej tako daleč je prišlo ...!«
 
Vrstica 2.058 ⟶ 2.032:
 
»Vsekakor ...«
{{prelom strani}}
 
»Gotovo, gospodična, storite to ... Najbolje bo ...«
 
Vrstica 2.084 ⟶ 2.058:
 
»Hahaha ... vrniti ti hočem s polno, obilno mero, kar si na-hudil meni,« je mrmrala sama za-se, in krog širokih, ozko stisnjenih ust se ji je zazibal zadovoljen in ob enem diabolsko-zlovoljen posmeh. —
{{prelom strani}}
 
In spet se je zagledala v rumenkasti plamen — nemo, mirno, pazljivo in prežeče kakor kaka čarovnica, hoteča v plamenu zazreti in spoznati mračne dogodke temne prihodnjosti ...
 
Vrstica 2.100 ⟶ 2.074:
 
— Stara devica., je vztrepetala pri teh grenkih spominih, da je karminasti fotelj ječe zaškripal ... Z desno nogo je divje in jezno tresnila ob nizko podnožnico, da jo je porinila za par pedi v stran.
{{prelom strani}}
 
Mačje oči so ji od jeze in hrepenenja po maščevanju bliskale in se ji fosforsko svetile in zarile, kakor ogenj v peči ...
 
Vrstica 2.137 ⟶ 2.111:
Pelerino, ki ji je koketno visela ob širokih ramah, je na desni strani pripognila nekoliko nazaj, ker je z desnico držala majhen svilnat dežnik. —
 
Na širokem cerkvenem pragu, odpiraje polovico visokih, zgoraj steklenih znotranjih vrat — zunanja še večja, s svetlim železom okovana, so bila odprta — je zaprla dežnik, potegnila pelerino črez prsi, nagloma otresla raz fine male šolinčke iz tanke jelenove kože roso {{prelom strani}} in malce peska in blata, ki se jih je oprijelo, še skrbneje ovila mantiljo ob stasito telo ter si nekoliko poravnala gosti pajčolan, ki ji je zastiral žametasto lice, razgreto od hitre hoje, od mrzlega, ledenega vetra in od znotranje, duševne razburjenosti.
 
Vstopila je. —
Vrstica 2.156 ⟶ 2.130:
 
Le tu in tam je. sedela ali klečala v širokrh, gladkih klopeh kaka stara ženica, zavita v velik, črn pled ali pa ogrnjena z debelim, staroverski prikrojenim plaščem.
{{prelom strani}}
 
Nekatere so imele na klopi pred seboj tanko, zvito svečico, ki je razsvetljevala le najbližjo okolico in še to le za silo. Skozi velike naočnike, ki so jim kakor jarmi viseli na ostrih, ozkih, dolgih nosovih, so pobožno in Bogu vdano strmele v stare, v črno, oglojeno usnje vezane knjige z orumenelimi listi in velikimi, že umazanimi, osinjelimi in zabrisanimi črkami ...
 
Vrstica 2.178 ⟶ 2.152:
 
A danes —!
{{prelom strani}}
 
Neki znotranji glas jo svari in ji pravi, naj ne hodi k njemu, naj se vrne, naj zapusti pot, katera jo mora privesti v pogubo ... Bilo ji je, kakor da jo zadene v kratkem velika nesreča!
 
Vrstica 2.214 ⟶ 2.188:
 
Pred duševno oko pa ji je stopalo kakor grozeča prikazen njeno sedanje grešno življenje v vsej svoji mrzkosti, v vsej nagnusnosti.
{{prelom strani}}
 
Ob enem pa so se ji porajale v vzburkani duši jasne, dražestne slike izza rosne mladosti, ko je s čistim, deviškim, od pogubnih viharjev življenja še nedotaknjenim srcem klečala cesto in cesto ravno pred to podobo ter iz globine otroško-nedolžnega srca pošiljala zaupne, goreče molitve in prošnje k sveti Bogorodici ...
 
Vrstica 2.245 ⟶ 2.219:
Zavedala se je le svojega greha, ki ji je sedaj z vso grozno težo legal na dušo, grozeč jo uničiti in zdrobiti.
 
In prestrašena od tega mogočnega pojava svoje boljše narave, se je trudila nekako spet uspavati in dušiti glasni klic vzbujene vesti. Kako da se ji je ravno danes vzbudila, sama ni vedela. Da-li je to zadnji k pokori vabeči in ob enem pred pretečo nesrečo svareči glas {{prelom strani}} Onega, ki vabi z neizrecno, neumljivo ljubeznijo vse — tudi največje grešnike — k sebi, ki z neskončno potrpežljivostjo trka na vsako, še tako zakrknjeno srce ...
 
Umiriti je hotela ta očitajoči- glas, in zato je spet mehanski, hitro, brez pravega premisleka ponavljala isto molitev.
Vrstica 2.273 ⟶ 2.247:
In ti glasovi so bili tako močni in mogočni, tako prepričevalni, a ob enem tako preteči, tako mameči in sladko vabeči, da se jim je polagoma skoro proti lastni volji vdajala in naklanjala.
 
In tedaj je po naključju pogledala med tankimi prsti na nasprotni zid, kjer je bila z umetnim kistom naslikana druga Marija — Marija Magdalena — v vsej svoji lepoti in krasoti, s svojim idealno dovršenim telesom, s klasično ovalnim, čudovitim, zamišljenim obrazom, s {{prelom strani}} sanjavimi, mamečimi orientalskimi očmi, na pol strastnimi, na pol navdušenimi za visoki nauk velikega, občudovanega in obožavanega učenika ...
 
Krasno klečeče telo so ji ovijali zlati, težki, valoviti lasje do koncev nog. In ti lasje nam tudi iz slike tako rekoč duhte naproti z nekim očarujočim ognjem, kakor so duhteli tedaj, ko je spokorna grešnica brisala noge Odrešeniku ...
Vrstica 2.294 ⟶ 2.268:
 
Ko je Zoričevka zapustila kapelico, se je izmuznila tudi ta ženska za njo ter ji kakor mačka sledila po samotnih, ozkih stranskih ulicah do ritmojstrovega stanovanja.
{{prelom strani}}
 
===IX.===
 
Vrstica 2.311 ⟶ 2.285:
 
Sredi sobe pa je stal nem, raven in miren kakor kip, bledega, brezkrvnega obraza Zorič ter temno zrl v pisano preprogo, ki je bila sprostrta od vrat skozi sobo do drugih vrat na nasprotni strani. —
{{prelom strani}}
 
Potem pa je začel hitro begati po prostrani sobi od vrat do peči, od peči k oknu, od okna do drugih vrat.
 
Vrstica 2.342 ⟶ 2.316:
Tedaj pa so zazveneli na hodniku počasni koraki, in nekdo je glasno potrkal. Nič neprijetnejšega ne bi bilo moglo zadeti zdravnika v tem trenotku nego ta poset. Stresnil se je, skoro preplašil.
 
Z naporom vseh psihičnih moči se je delal kolikor možno mirnega ter se odzval s svojim prijetnim, nekoliko gromkim glasom, ki {{prelom strani}} je še vendar nekoliko vibriral — zadnji, daljnji odmev ravnokar prebitega duševnega boja. V sobo je stopil koncipijent doktor Pečnik ter kratko pozdravil.
 
Z radovednim, nemirnim pogledom je motril sobo, stene, okna, strop, peč, stole, mizo, omaro — da mu le ni bilo treba zreti zdravniku v oči.
Vrstica 2.381 ⟶ 2.355:
 
»Misliš? — Ah, misliš samo! ... A prepričan nisi? ... Da, ali ne? ...«
{{prelom strani}}
 
»Gotovo sem, gotovo ... da. — A čemo ta resni, pedantovski predgovor ...? — Vznemirjaš me!«
 
Vrstica 2.399 ⟶ 2.373:
 
»Govori ... govori — prosim te ... Umori me — a ne muči in ne trapi me s tako krutostjo ... Povej — povej vse ...! Jaz moram vse seznati, vse — slišiš — vse ...! Kaj veš o ... o njej...?«
{{prelom strani}}
 
Koncipijenta je presenetil ta globoki, silni učinek njegovih besed, katere že vendar niso bile ničesar razodele. Strmeč je zrl v zdravnika ter se začel kesati, zakaj da je prevzel nehvaležno nalogo, da posvari prijatelja.
 
Vrstica 2.427 ⟶ 2.401:
 
A kakor mu je ginila bol, se mu je duša polnila z gnevom in jezo — z divjo, plamtečo jezo proti oni, ki je kriva njegove nesreče in sramote, ki mu je oskrunila in oblatila do sedaj čisto, neomadežano ime — in proti onim, ki znajo o tej krivdi njegove žene, ki se mu — tako si je on mislil — na skrivnem rogajo, ga zasmehujejo, se radujejo njegove nesreče ...
{{prelom strani}}
 
In ječeč se je dvignil. —
 
Vrstica 2.461 ⟶ 2.435:
 
»Molči ...! Žališ me!«
{{prelom strani}}
 
Koncipijent, bled kakor stena, se je postavil pred zdravnika, ga trdno prijel za roko ter mu resno, preteče zrl v žareče, blazno se blesteče oči. A zdravnik se za to ni do cela nič menil, kakor niti ne bi videl grozečih pogledov Pečnikovih.
 
Vrstica 2.477 ⟶ 2.451:
 
Lahno se je poklonil ter nemo odšel.
{{prelom strani}}
 
===X.===
 
Vrstica 2.512 ⟶ 2.486:
 
Hkrati, kakor bi mu kdo doprinesel nov, neovržen in nad vse jasen dokaz, se mu je dozdevala krivda Evelinina povsem jasna ... nedvomna ... gotova ...
{{prelom strani}}
 
Čudil se je le, kako tega ni že davno spoznal, kako da je bil do sedaj tako zaslepljen, da ni videl, kar se godi v njegovem najbližjem okrožju — in sicer skoro javno, kakor v glasen, zaničljiv posmeh njegovi lahkovernosti in kratkovidnosti ...
 
Vrstica 2.533 ⟶ 2.507:
Pred dušo mu je stopal tudi on — in sicer tako živo, tako natančno in resnično, kakor bi stal živ pred njim; zrl je s svojimi sevajočimi, črnimi, strastnimi očmi naravnost vanj, krožil rdeče, nekoliko ozke ustnice v zaničljiv, škodoželjen zasmeh, češ: »Da, moja je ... Premagal sem njo in — tebe ... Odtegni se ...«
 
In tedaj je preživo čutil, da je ta impozantni mož, ta zanimiva, individualna salonska figura s svojimi nekoliko ekscentričnimi nazori res silno nevaren ženskemu spolu, kateremu se je zlasti vedel prikupiti s prirojeno ali pa v življenja burnih dogodkih pridobljeno navado, da {{prelom strani}} je o vsem in o vsakem govoril z neko lahko ironijo, z nekim tihim pomilovanjem. Mnogo mu je pomagal pri njegovih naskokih in zmagah tudi strastni, brezobzirni temperament in železna vztrajnost, s katero je izvrševal svoje načrte ... In da se je navdušil za mlado, duhovito ženo, s katero je občeval dan za dnevom, in katera je s svojo lepoto in ljubeznivostjo očaravala tudi manj strastne, resnejše in solidnejše može, nego je bil ritmojster — to je bilo pač povsem naravno. —
 
In kakor kaka železna, mogočna roka, ki nas z nepremagljivo silo drevi naprej ter nas z neizprosno grozovitostjo tira v brezdanji prepad, ga je dovedlo logično mišljenje, resno preudarjanje in objektivno sklepanje do groznega, neovržnega zaključka, da je brezdvomna resnica, kar mu naznanja anonimno pismo, in kar mu je razodel Pečnik v poluprozorni megli prijateljskega sočutja ...
Vrstica 2.552 ⟶ 2.526:
 
V trenotku, na mah, s strašno hitrostjo so izginile vse iluzije o ljubezni, o zvestobi, o sreči.
{{prelom strani}}
 
Z grozo je zrl v strašni prepad, v katerega se je pogreznila njegova žena, in v katerega je potegnila tudi njega s seboj, ker mu je z neizbrisnim madežem zaznamovala do sedaj pošteno, ponosno, čisto ime.
 
Vrstica 2.582 ⟶ 2.556:
 
Vroče mu je bilo.
{{prelom strani}}
 
V glavi pa so se mu mešale in valile v divjem metežu najraznovrstnejše misli ...
 
Vrstica 2.614 ⟶ 2.588:
 
Kakor udarec težke roke ga je zadelo 'uničevalno prepričanje, da nima več nobenega dragega bitja, katero bi ga ljubilo, in katerega bi se on oklepal z vso ljubeznijo svoje po ljubezni hrepeneče duše.
{{prelom strani}}
 
Niti doma nima več! V lastni hiši je tujec, zasmehovan hlapec, ogoljufan suženj, človek brez vpliva, brez pomena — brez vsega!
 
Vrstica 2.655 ⟶ 2.629:
 
Zdravnik se je naslonil nazaj k oknu in se oprl z lahtom leve roke ob ozko, z rdečim, mehkim plišem prevlečeno desko ob oknu.
{{prelom strani}}
 
Nemo, brez vsakršnega zanimanja je zrl v nasprotni temotni kot kavarne.
 
Vrstica 2.670 ⟶ 2.644:
Krog belega, mehkega vratu so se ji usipali valoviti, pepelnatoplavi lasje, ki so se ji lesketali v žarni plinovi luči kakor odsev krog glave kake blažene device, dasi na njej ni bilo najbrž dosti svetosti. Krog nje se je s prisiljeno eleganco sukal mlad, majhen lajtenant širokega, ogorelega obraza in trdih, črnih brk, ki so mu uporno štrlele na vse strani, v usta in v široki, ploščati nos. — Z lehtmi se je naslanjal ob mizo, se nagibal z impertinentnim, čudovito trivialnim in ob enem neznosno samozavestnim in blaziranim nasmehom k lepotici. Poluglasno, z debelim basom ji je nekaj pošepetaval v uho, ki je bilo ob koncih zalito z lisasto rdečico, in skozi katero je prosevala luč nedoločno in na lahko, kakor skozi debelo,' motno brušeno steklo.
 
Posiljeno se je smejal, zvijal in mečkal z veliko levico bele rokavice, lovil z desnico njeno malo, ozko roko, jo stiskal, da je včasih {{prelom strani}} na lahno vzdihnila, na kar se je on le glasno, robato nasmejal ... In spet ji je pobožaval in gladil mehko roko, ji zrl v bledo, voljno lice ter laskavo in hrepeneče šepetal:
 
»Ej — pardon ... Vi ubožica ... ali sem vas res tako hudo ... Hm, pardon ... vse popravim in poravnam . . vse ... Ej, te vaše oči ... te oči ... in ta alabastrna ramena ... in ta labodji vrat! — Ne, resnično, božansko! ... Občudujem vas — obožavam vas — — molim ... diva Terezita ...«
Vrstica 2.689 ⟶ 2.663:
 
»Slišijo ... slišijo,« je mehanski ponavljal poročnik. In kakor bi se Šele sedaj zavedel, kje da je, je s tiho resignacijo povesil koščeno glavo s kratkimi, redkimi lasmi. A takoj se je zopet razjaril, tresnil z nogo ob parketovana tla, zažvenketal s sabljo, zamahnil z desnico po zraku ter zasopel:
{{prelom strani}}
 
»Ventre bleu! — Sacre bleu! — Naj slišijo ... A če se kdo gane, mu zavijem vrat, kakor ga bodem onemu prokletemu čifutu ... Vražja duša pasja ... sleparska ... filistrska. — Par dieu ...«
 
Vrstica 2.715 ⟶ 2.689:
 
»Verujem, dragi moj ... A pomisli: Ti si že živel, jaz pa sem pravzaprav šele začel ...«
{{prelom strani}}
 
»Pa si preskrbi kaj cenejšega. Se-li ne dobi nič več brez zlata in diamantov? — Nekdaj je bilo to drugače ...«
 
Vrstica 2.748 ⟶ 2.722:
»No ... no ... ne zavedam se, da bi bleknil ravno kaj posebno neumnega ...« A poročnik ,se ni mogel dovolj načuditi.
 
»Dober človek ... Bog in vsi svetci! ... Bedak je, bedak — to ti rečem ... Vraga, zakaj pa ne pazi na-njo — na tako krasotico! {{prelom strani}} — Zakaj lepa je res, to ti prisezam pri Bogu in vseh svetcih nebeških ...«
 
»Vem ... verujem ... A čudno, res prav čudno, da je mož tako kratkoviden, tako zaupljiv ... tako ... tako ...«
Vrstica 2.782 ⟶ 2.756:
Zunaj je še vedno naletaval sneg — redko, težko, enakomerno, polagoma ...
 
Velike, simetrične, tanke snežinke so padale mirno, tiho, nekoliko pošev na mokri tlak, ki je bil že precej na debelo pokrit z debelo {{prelom strani}} odejo, v kateri so bili vtisnjeni tu in tam sledovi velikih moških črevljev, in takoj poleg so bile majhne, ozke stopinje nežnih ženskih nog krasnih dam.
 
Sredi ulic so se razločno videli sledovi voz in konjskih kopit.
Vrstica 2.811 ⟶ 2.785:
 
Ni-li tako govoril častnik?! In zakaj že tega ni davno storil!
{{prelom strani}}
 
Zakaj ne pohiti sedaj na dom ter je ne zadavi hladnokrvno in z mirno roko, z ledeno brezsrčnostjo, s popolno zavestjo in jasnim premislekom!
 
Vrstica 2.830 ⟶ 2.804:
 
O, to društvo nikakor ne zahteva, da se ne bi grešilo, a zahteva, da se sramota in grdoba greha pokrije z lepo, prijetno krinko ...
{{prelom strani}}
 
A njegova sramota je očita in znana celemu mestu!
 
Vrstica 2.854 ⟶ 2.828:
 
Nemirno se je metala po mehkih blazinah ...
{{prelom strani}}
 
===XII.===
 
Vrstica 2.877 ⟶ 2.851:
 
In pri takih prilikah so se uprle njegove velike, izrazite, zadnje dni kakor z lahno meglo prevlečene, nekoliko nemirne oči bodeče in ostro vanjo.
{{prelom strani}}
 
Bilo ji je, kakor bi ji hotel prodreti v srce in dušo, kakor bi hotel z močno, odločno roko odgrniti zagrinjalo izpred njenega notranjega življenja ter natanko, do zadnje, tudi najbolj malenkostne pičice spoznati njene najskrivnejše misli in želje. Dozdevalo se ji je, da zdaj in zdaj z zdravniško hladnokrvnostjo poseže nazaj v njeno preteklost, da vsaki hip prične z učenjaško natančnostjo secirati in od začetka do konca analizovati vsa njena dela, vse njene grehe. In spet si je domišljevala, da ji kot mož s trdno, neizprosno energijo strga prijazno, bleščečo krinko raz obraz. In gledal jo bode, kakršna je v resnici — krivo, grešno, propadlo, nezvesto prisegi, s katero se mu je zavezala in mu obljubila večno, nerazrušno zvestobo pred altarjem, pred obličjem Vsevednega in Vsevidnega, pred Onim, ki vsaki greh kaznuje, ki mora vsaki greh kaznovati, ker je neskončno pravičen.
 
Vrstica 2.890 ⟶ 2.864:
Zamišljeno, mehanski je listala v teh zvezkih z zlato obrezo in z bogato okrašenimi platnicami — v Hevseju ali Wildbrandtu, Stormu ali Lormu, Dahnu, Ebersu ali Ecksteinu — v Bourgetu ali Daudetu, v Goncourtu ali Maupassantu, v Lotiju ali Prevostu ... A brala ni. Le tu in tam je prečitala par vrstic ... pol strani ... celo stran ... A ko je obrnila list, se ni ničesar spominjala, se ničemur domislila, kar je ravnokar brala ...
 
Razne, ne baš prijetne misli so ji rojile po glavi, se mešale druga z drugo, se spajale v zmeten kaos ... Različni spomini so se ji porajali. Vsakojaki prizori so se dvigali iz temne preteklosti ter ji {{prelom strani}} s čudovito jasnostjo, z grozno plastiko, z neverjetno realnostjo stopali pred duševno oko, kažoč ji v vsej nagoti njeno dosedanje življenje, njeno podlo izdajalstvo ...
 
Srce ji je utripalo glasno ... močno ... hitreje ... burneje ...
Vrstica 2.913 ⟶ 2.887:
 
Poprej jo je zdravnik vsakikrat, kadar se je vrnil s posetov pri bolnikih, prišel pozdravit v njen budoar ali na vrt, ali kjer se je ravno mudila. A sedaj gre takoj in naravnost v svoj kabinet ter se ji ne prikaže razen pri obedu in večerji ...
{{prelom strani}}
 
Poprej jo je pri mizi obsipal z ljubeznivostjo. Pripovedoval ji je sto in sto zanimivih in nezanimivih malenkosti. Govoril je o bolnikih, o raznih mestnih novicah in pikantnih zadevah. — A sedaj je molče, resno, sklonjen kakor pod kakim težkim bremenom, sedel v svojem velikem, gugajočem se stolu, neprenehoma, pazljivo zroč v časopise, katerih sicer navadno niti bral ni.
 
Vrstica 2.929 ⟶ 2.903:
 
Uvidevala je, da je kazen za njeno krivdo in njen greh le naravna, logična, a neizprosno resna, neovržna in neizogibna posledica, katere premisa j'e bilo njeno nenravno življenje, njeno hinavstvo, njene laži, njeno kovarstvo, s katerim je tako dolgo slepila ničesar neslutečega, zaupljivega in predobrega soproga.
{{prelom strani}}
 
Pri misli na ta neogibni nasledek ji je zastajala kri v žilah, ji je ledenelo srce. Vsa je otrpnevala, ves prejšnji pogum, vsa smelost vsa samozavest jo je zapuščala.
 
Vrstica 2.963 ⟶ 2.937:
Široki rokavi so ji zlezli doli do ramen ter so odkrivali ves kras in vso dražest mehkih, belih, elegantno zaokroženih rok ... Tanki, bujni kodri so ji bili skuštrani in zmešani; prilepljali so seji na vroče čelo, ob bleščeči, mramornati vrat. Dolgi, valoviti, bujni, dišeči lasje so ji kakor čudovito umetno tkan zlat plašč viseli črez alabastrska, mehka, obla ramena, se ji usipali črez hrbet, se ji ovijali rok ter se v debelih zlatih pramenih sprostirali po kanapeju ...
 
»Laž ... infamija ... intriga mojih sovražnikov ... Dame mi zavidajo, ker sem lepša, me črte, ker sem boljša, kakor so one. Možje {{prelom strani}} me sovražijo, ker se ne pečam z njimi, kakor delajo druge vse ... vse ... vse ... od prve do zadnje ... vse ...!«
 
Plakala je in govorila polagoma, pretrgano. Vsako besedico je izgovorila posebej, po daljšem ali krajšem odmoru. A vsako je izrekla s posebnim naglasom, s trdnim prepričanjem — a zajedno strastno in ognjeno ...
Vrstica 2.992 ⟶ 2.966:
 
Edini up ji je bilo zanikavanje vsake krivde in — solze in pa — sladkanje in dobrikanje.
{{prelom strani}}
 
Sicer tudi od teh pripomočkov ni mnogo pričakovala, ker je zadnje tri dni dovolj spoznala in čutila nenavadno in jekleno odločnost poprej tako mehkega soproga. A drugih ni poznala. Njeno duševno ravnotežje je bilo uničeno, uničene njene duševne sile, strte njene telesne moči.
 
Vrstica 3.012 ⟶ 2.986:
 
A tole je bilo mirno, ledeno, nepremično, kakor iz skale izklesano — a smrtno-bledo, temno, prepadlo, izmučeno od duševnih borb? od žalosti in gneva ...
{{prelom strani}}
 
Spoznala je, da je soprog do cela prepričan o njeni krivdi ... In ko je tako stal pred-njo, podoba neme žalosti, a vendar ponosen, trd in neupognjen, se ji je dozdeval sodnik, določen, da jo kazni za njen greh ...
 
Vrstica 3.038 ⟶ 3.012:
 
Skočila je s kanapeja, stopila tesno pred njega ter ga merila z velikimi, široko odprtimi očmi, ki so ji plamtele od notranjega ognja in ji sevale v neki čudni, nenaravni, blazni strasti.
{{prelom strani}}
 
Z malo nogo je jezno tresnila ob tla in, stiskaje drobne roke na mehke prsi, je vzkriknila:
 
Vrstica 3.057 ⟶ 3.031:
Kar ji je poprej povedal v izbranih, malo ne ljubeznivih, sočutnih besedah, odkrito, a vendar mirno, kolikor toliko se premagujoč in se oziraje nanjo kot ženo in žensko — vse to je ponavljal sedaj s povsem drugimi besedami. Odkrival je brez fraz njen padec, ji govoril brez olepšave, ne da bi kaj zamolčal ali skrival, ne da bi se sramoval gnilobe, po kateri je moral rovati in brskati, ne da bi se zgražal pred prepadom, katerega je otvarjal pred-njo in pred samim seboj.
 
Vsa vroča strast, ki je do sedaj v njem dremala in spala, ves gnev, vsa neodoljiva ogorčenost, ki se je zadnje dni nagrmadila v njegovem srcu, ves brezmejni, divji srd nad izdajstvom ljubljene žene je kakor divji veletok, kakor besneč hudournik, katerega ne ustavi nobena zatvornica, ne zadrži noben jez, ne premaga nobena človeška sila — bruhal in kipel na dan. Kakor mrzla burja je zabesnela njegova jeza nad-njo. Kakor pada mogočno kladivo na nakovalo, tako {{prelom strani}} so padale njegove besede na njeno v smrtnem strahu trepetajoče srce ter so ji odkrivale vso njeno grozno krivdo, ji kazale kakor skozi drobnogled vsa njena podla dejanja, njeno nesrečno življenje — izgubljeno iz lahkomiselnosti ... zaigrano iz strasti — —
 
»Milost ... Milost ...!«
Vrstica 3.067 ⟶ 3.041:
A zdravnik ni poslušal njenih besed ... Govoril je in govoril — fakt je sledil faktu ... drug hujši od druzega, drug ostudnejši od druzega ...
 
»Sovražim te« — je prekinila obupna žena njegov govor — »sovražim te ... Da, ljubim Stanskega ... ljubim ga s vsem ognjem svoje duše ... In čim bolj ga ljubim, tem bolj zaničujem in sovražim tebe. — — Da, padla sem! A ne kesam se, nočem se kesati svojega greha ... nalašč se nočem ... Zgrešila sem pravo pot. A kdo je tega kriv? — Ti ... ti ... edino ti ... Ti si mi puščal več prostosti, nego bi smel in mogel preudaren, zaveden mož. Ti si mi sam ponujal priložnosti, v katerih sem se navzela nezdravega duha, bolnih nazorov modernega društva. Ti si skrbel za prilike, v katerih so se začele razvijati moje strasti — — in ti jih nisi zadušil v kali ... Zakaj jih nisem jaz? — Jaz sem žena, jaz sem morala obiskovati društva in hiše, v katere si me vpeljal ti. — Jaz sem bila nevedna, naivna, preprosta. In ko so se mi začeli v tem novem svetu laskati starci in mladci, nisem slutila nevarnosti, ki mi preti od tega ... A ti, ki bi moral poznati čeri, katere so mi grozile, ki bi moral poprej študirati ljudi, predno si me seznanjal z njimi — kaj si storil ti ...! Nič — nič! — Tebi se je le laskalo, če se je vse navešalo na-me, vrelo za menoj kakor za kako gledališko igralko ... Mirno, tiho si gledal vse to, zadovoljno se smehljal — in mene prepustil moji usodi ... Kje je torej krivda — kje prvi vzrok greha ...? — In kako si izpolnjeval v hiši, doma svoje dolžnosti ... Nisi me li ti popolnoma razvadil, nisi se li slepo klanjal vsaki moji ženski svojeglav-nosti, vsaki moji kaprici! — Nikdar se nisi pokazal moža, nikdar kot nekaj višjega, nekaj močnejšega. Nikdar se nisi trudil, da vladaš ženi, da je ne ljubiš samo slepo in brezumno, ampak da jo tudi vodiš, ji kažeš nevarnosti, katerih se naj varuje, jo svariš ... Ne — bil si! dete brez lastne volje, baba, suženj, mehkužnež — v posmeh meni in drugim ... Kaj čuda torej, da mi je pri drugih imponiralo to, česar pri tebi nisem našla, in da so me drugi ravno s temi lastnostmi omamili {{prelom strani}} ... Je li čudo, da sem se uklonila možu, katerega sem smatrala za vzor vseh moških čednosti — na katerem sem videla razen ekscentrične, nenavadne lepote tudi vsa druga svojstva, katera sem si mislila že od mladosti neločljivo spojena z možem — katerih pa pri tebi nisem našla ... Ti ne poznaš ženskega srca, ti ga nisi nikdar spoznaval ... Ti ne veš, da se žena sicer brani moževega jarma, a da ji je ta vendarle potreben, da ne zabrede s prave poti ... Ti si mi puščal polno prostost. — A prostost je rodila poželjenje ... Ti si me seznanjal z društvom, v katerem bohotno cvete moralna pokvarjenost. In v tem društvu, v tem nezdravem, okuženem ozračju je vzplamtela strast ... Ti si mi dal priliko — in prilika je rodila greh ... Kdo je torej kriv: — Ti, ali jaz ...?«
 
Umolknila je. —
Vrstica 3.079 ⟶ 3.053:
Ginila je njegova navidezna mirnost, katero je do sedaj — vsaj deloma ohranil. — Neizrečena, nečloveška, divja besnost ga je premagovala bolj in bolj. S hripavim, hreščečim glasom je kričal:
»Tako — jaz ... jaz ... jaz sem kriv! — Jaz, ki sem daroval vse zate ... jaz, ki sem se trudil od zore do mraka le za-te ... jaz, ki sem živel kakor kak boren delavec, da si se ti bleščala in se ponašala z razkošnimi toaletami ... jaz, ki 'sem si pritrgaval, kar sem le mogel, si odpovedal vsako najmanjšo zabavo ... jaz, ki sem žrtvoval vse za-te — za-te ... tebi na ljubo.«
{{prelom strani}}
 
Prijel se je za vročo glavo ter zaplakal kakor dete ...
 
Vrstica 3.107 ⟶ 3.081:
 
Izpod stropa pa so lili bogati rumenkasti žarki viseče svetilke, se lovili, trepetali in se igrali po zlatih laseh, božali mehka ramena, čarobno obsevali alabastrski, labodji vrat ...
{{prelom strani}}
 
Zorič je, kakor bi se sramoval surovega čina, polagoma spet povesil roko. In kakor bi se bal, da ga še sedaj, v tem najodločnejšem trenotku premoti in omami demonska lepota žene — ki pa ni bila več njegova žena — je obrnil temno sevajoče oči v stran ter zamrmral:
 
Vrstica 3.147 ⟶ 3.121:
 
In kakor bi hotel svojemu prokletstvu dati večjo moč, jo je lahno prijel za ramo ter dejal, polagoma izgovarjaje vsako besedico s poudarkom, z globokim prepričanjem:
{{prelom strani}}
 
»A vedi: — Nad nami živi nekdo, ki sodi, ki plačuje in kaznuje ... On bode sodil tudi tebe — on te bode plačal po tvojih delih ... Zasluženemu plačilu ne uideš ...«
 
Vrstica 3.170 ⟶ 3.144:
— Tiho, mirno je bilo v sobi, kjer se je ravno pred kratkim vršil tako tragičen prizor iz vsakdanje žaloigre. Le mala ura budilka na nizki mizici iz mahagonijevega lesa je hitro, glasno, enakomerno tolkla. — Velika, bronasta svetilka pod stropom je v eno mer lila rumene pramene svetle luči po sobi — črez pisno mizo, črez nizke, težke stole s kolesci, črez zelenkasto peč, po visokih podobah v bogatih, širokih, z zlatom okrašenih okvirjih, po širokih, finih preprogah na svetlih tleh ... črez kanape ... in črez Evelino samo ...
 
Zunaj pa je žvižgal in cvilil mrzli sever, trkal ob okna, tresel raz strehe zmrzli, kakor sol drobni, trdi sneg. V celih oblakih ga je {{prelom strani}} drevil in podil po ulicah, zagrinjal in ovijal z njim redke pasante, jim ga metal v obraz, tresel v oči, ušesa, za vrat ...
 
Pol sedeč, pol ležeč na mehkem kanapeju, je Evelina nepremično zrla v vrata, za katerimi je bil izginil pred kratkim zdravnik — njen mož.
Vrstica 3.205 ⟶ 3.179:
 
O, kako krasna je bila ta nežna, čista mladost, ko še ni poznala zla in hudobnosti sveta, ko se ji še niti sanjalo ni o življenja težkem bremenu ...! —
{{prelom strani}}
 
A kako povsem drugače je sedaj! —
 
Vrstica 3.245 ⟶ 3.219:
 
Pokora, solze bi vse izbrisale, vse očistile.
{{prelom strani}}
 
In na razvalinah starega življenja bi se dvignilo novo, prerojeno, boljše, krasnejše! —
 
Vrstica 3.274 ⟶ 3.248:
 
»Ta bedaki —t Kako je divjal ... Ha-ha-ha ... Živi ... živi ...! — Da; da — živela bom — živeti hočem, da se maščujem .. . osvetim ...«
{{prelom strani}}
 
In na gladko, mehko, žametasto lice ji je legla neka temna, odurna senca. Krog malih, makovordečih, fino zaokroženih ustnic se ji je zazibal za par trenotkov vprav demonski, diabolski hudoben nasmeh ...
 
Vrstica 3.286 ⟶ 3.260:
 
In počasi je šla iz sobice. — —
{{prelom strani}}
 
===XIV.===
 
Vrstica 3.309 ⟶ 3.283:
 
In vrhu tega se je začela na nesrečo Otilijino zanimati za Mi-helca neka bogata devica, ki sicer ni bila več v življenja prvem, pestrem cvetju, pa je imela kaj hvale vredno in vabljivo prednost pred vdovo: bila je bogata. Zalagala je mladega častnika z denarjem in drugimi darovi.
{{prelom strani}}
 
In to je odločilo. Mihelec, ki je tičal do vratu v dolgovih, in ki je bil v svojem bistvu poleg vseh svojih slabosti vendar kaj praktičen mož, se je trdno oklenil stare device ter je vdovo popolnoma zanemaril ...
 
Vrstica 3.323 ⟶ 3.297:
 
— O, sedaj je spoznavala življenje! — Res, ni lahko to naše življenje ... Ni prijetna igra, ni sladek sen, ni nepretrgano, neskrbno uživanje vsakojakih dobrot in ugodnosti ... Ne — boj je ... trd, neusmiljen, boj z zlobnimi silami, mučna borba za obstanek in vsakdanji kruh ... In kdor zgreši to nalogo, kdor ne spozna jasno in določno tega najvažnejšega faktorja v našem življenju — katerega lahko kratkomalo imenujemo prvi in pravi namen svojega potovanja po tej zemlji — ta je že zgrešil pravi pot. — Kogar preslepi varljiva misel, da se lahko brez dela, brez trpljenja, brez boja — kakor na mehkih blazinah prvega razreda v kurirskem vlaku — popeljemo skozi to življenje, ta je že zagrešil svojo tragično krivdo, kateri sledi prej ali slej gotova kazen. —
{{prelom strani}}
 
To krivdo si je bila nabremenila tudi vdova. In sedaj se je bližala ura neogibne kazni ...
 
Vrstica 3.359 ⟶ 3.333:
 
Ne in ne!« —
{{prelom strani}}
 
Gotovo — njeno življenje bi imelo celo drug tek, ko se ne bi bil pojavil ravno v najtežji, v najtemnejši dobi njenega bednega življenja izkušnjavec ter je premamil ...
 
Vrstica 3.393 ⟶ 3.367:
 
A ona je padla. — In zakaj? Ali res zato in sicer samo radi tega, ker je bila uboga, ker je bila osamela, osirotela, zapuščena? — Vsekakor je to vplivalo na ta važni preokret v njenem življenju, a pravi pravcati in prvi vzrok in nagib k temu preobratu to vendar ni bilo ... Greh sam ob sebi, greh, v krasni obliki, ovit z blestečo obleko — greh, narisan ji s sladkimi, vabljivimi besedami, greh, že naprej nagrajen z mamečirni darovi — leta, samo ta jo je zapeljal. —
{{prelom strani}}
 
In kakšno je sedaj plačilo temu grehu? Sramota — — Kak je sedaj kras onega življenja, ki se ji je nudilo nekdaj v tako razkošnem krasu? — Uboštvo! — — Kaj ima sedaj od one slasti, katero sije obetala v tem življenju? — Nič! — Le črv vesti — nikdar mirujoč, na veke očitajoč, grozeč ... neusmiljen, grozen, neizprosen, brezčuten kaznovalec slednje krivde — ta, edino ta ji je ostal, da jo muči in trapi do konca, do obupa ... do groba ...
 
Vrstica 3.415 ⟶ 3.389:
 
Živeti mora — a kako, s čim? ... Le ena nada ji je še preostala, le en pot ji je še odprt. Tega pojde — ker ga mora iti ... In ako jo goljufa še ta zadnja nada — no, potem mora priti konec konca ... In to slednje sredstvo je — pot k njemu — k Stanskemu!
{{prelom strani}}
 
Težak, trnjev je ta pot. Sramotilen je ta pot — k njemu, ki je prvi začel laziti za-njo, ki jo je zalezoval korak za korakom ... od zore do mraka, kakor hitro se je prikazala iz stanovanja, ji sledil na ulicah, v cerkvi, do doma — k onemu, ki je nekdaj grozil, da noče več nositi težke peze tega mučnega življenja, ako ga ne usliši, mu ne vrača njegove velike, vroče, prekipeče ljubezni ...
 
Vrstica 3.438 ⟶ 3.412:
Ker je zadnje dni deževalo in je polagoma naletaval že sneg, so bile ulice blatne. Rumena, umazana voda se je stekala ob trotoarju ter curela skozi železna omrežja v vodotoke. Po žlebovih ob hišnih oglih je šumela voda ...
 
Čim bliže je prihajala domu ritmojstrovemu, tem težje ji je postajalo srce, tem bolj je čutila grenko svojo usodo. Vsa moreča, nizka sramota tega pohoda — prosi in berači naj milosti in miloščine — ji je legala bolj in bolj na dušo ... Omahovala je pod to težo. A {{prelom strani}} vendar je šla, čuteč svojo onemoglost, da bi se rešila na kak drug način temne, grozne prihodnjosti — uboštva in stradanja ...
 
Polagoma je stopala po širokih, kamenenih stopnicah, po katerih je — ni bilo še dolgo tega — cesto tako ponosno, tako veselo in radostno hitela k njemu ...
Vrstica 3.469 ⟶ 3.443:
 
Obrnila se je ter nekako radostno odhajala. — Ni mislila v tem trenotku več na prihodnjost, ne na bedo, ne na glad ... niti na to, da bode najbrž vendar prej ali slej šla skozi ta vrata — prosjačit in beračit miloščine k onemu, ki je kriv vse njene nesreče, vsega brezmejnega, neodoljivega zla ...
{{prelom strani}}
 
===XV.===
 
Vrstica 3.494 ⟶ 3.468:
In odkod naj vzame to moč, kje jo naj črpa oni, ki je v na-sladnem življenju, v vednem uživanju, v nepretrganih prijetnostih izrabil svoje telesne in duševne sile? — Kako naj človek, kateremu je bil do sedaj življenja, edini namen uživanje, hkrati poreče: »Nočem več uživati, odpovem se uživanju?« —
 
Kako se naj človek, ki je leta in leta živel med šumnim svetom, se vrtel v vrtincu vseh zabav ter se {{prelom strani}} le v tem divjem toku čutil srečnega, kar v hipu odpove vsemu temu, v trenotku odkloni vse, kar je do sedaj tvorilo njegovo srečo, njegovo pravo življenje?! — —
 
A vdova se ni zavedala cele teže, celega velikega pomena, ki je bil izražen v tem sklepu ... Le enega se je zavedala, le eno ji je bilo jasno: da hoče začeti — ker mora, ako noče od glada poginiti ...
Vrstica 3.517 ⟶ 3.491:
 
Bili so sicer z njo v obče prijazni. A ta prijaznost je bila vendarle bolj ali manj prisiljena. Slonela je le na ugledu ritmojstrovem, zajemala vse življenje le iz njegove osebe ... In navzlic temu je morala vendar še čestokrat prav trpko in grenko čutiti in spoznati, da jo smatrajo le za vsiljenko, neenako ... plačano prijateljico ...
{{prelom strani}}
 
Cesto in cesto je morala molče požreti zaničevalne, razžaljive besede, ki so jih govorili za njenim hrbtom — a vendar tako, da jih je slišala ... Celo v obraz ji je marsikdo vrgel pod krinko prijateljstva in sočutja marsikako grenko, ne da bi se mogla braniti, ne da bi mogla ugovarjati, ga zavrniti ...
 
Vrstica 3.551 ⟶ 3.525:
 
Žena je molčala. —
{{prelom strani}}
 
»Nisem znala« — je dostavila vdova glasneje ter uprla solzne oči v mlado ženo — »stanujem precej daleč odtod ... Že par let nisem bila tukaj ... Imela bi neko naročilo ...«
 
Vrstica 3.582 ⟶ 3.556:
Obraz si je zakrila s trepetajočimi rokami ter zaplakala — glasno, obupno ...
 
»Ljubil ...? Seveda sem te ljubil — A pomisli vendar, da od mene ne moreš in ne smeš zahtevati take ljubezni, kakor od kakega nezrelega, melanholsko-fantastnega mladeniča, ki še trga na šolskih klopeh hlače, katere mu kupuje oče ... Take misli so le izrodki bolne {{prelom strani}} domišljivosti. Poraja jih branje sentimentalnih, megleno - nejasnih romanov, v katerih se z zvenečimi frazami opisuje življenje, kakršno v resnici ni, nikoli ni bilo in ne more biti. — Razgreta, nenormalna domišljavost takih pisateljev lici in pleska resno, strogo, trdo življenje tako dolgo, dokler ne postane krasna, varljiva in zapeljiva prikazen, a prikazen je vendarle ...«
 
»Torej sem se le prodajala ... goljufala sama sebe — in bila brezvestno goljufana od tebe« ... je ihtela nesrečna žena, ki niti poslušala ni sofistovskega razmotravanja ritmojstrovega, ampak se je še vedno pečala z eno in isto mislijo, kako grozno se je varala, kako slepo je ravnala, ko se je vdala Stanskega sladkim besedam in mamečim obljubam.
Vrstica 3.614 ⟶ 3.588:
 
Besede so ji zamirale v joku in ihtenju. —
{{prelom strani}}
 
Stanski je postajal nevoljen. —
 
Vrstica 3.666 ⟶ 3.640:
 
Na ozkih ustnicah ritmojstrovih je zatrepetal malomaren, zaničljiv nasmeh. —
{{prelom strani}}
 
Njena jeza ga pač ni strašila. —
 
Vrstica 3.704 ⟶ 3.678:
 
»Pisala si, da ...« Stanski je umolknil sredi stavka. Vrata iz kabineta so se namreč otvorila. Iz njega je stopila vdova ter stala pred ritmojstrom in Evelino.
{{prelom strani}}
 
Ta je prebledela ter polagoma odtegnila roko od vratu Stanskega. —
 
Vrstica 3.722 ⟶ 3.696:
 
Neprijetno ju je dirnila ta kletev. Bilo jima je, kakor bi morala imeti zle posledice. —
{{prelom strani}}
 
===XVI.===
 
Vrstica 3.744 ⟶ 3.718:
 
In hitela je dalje ... kam — sama ni vedela. Le tega se je zavedala, da mora nekam odbežati, da se mora nekje skriti pred svetom — nekje daleč ... daleč ... kjer je ne poznajo, kjer se ji ne bodo posmehovali, je ne brezsrčno zaničevali v njeni nesreči ...
{{prelom strani}}
 
— Gosta, pepelnatobojna tema je ovijala s težkim, neprozornim in neprodirnim zastorom mesto, ki je po vrvenju in burnem dnevnem življenju kakor neroden, utrujen kolos počivalo v miru in snu. —
 
Vrstica 3.771 ⟶ 3.745:
— Zadnji obupni poskus pri ritmojstru se ji je ponesrečil.
 
Dolgo se je obotavljala, dolgo se je ustavljala. — A polagoma je pošlo vse, kar si je bila pridobila in prihranila v zadnjih letih. Poprodala je obleko, dragocenosti, ki jih je bila dobila v dar od ritmojstra. {{prelom strani}} — A bila je razvajena — in denar je kopnel kakor sneg, dasi ni vedela, od kod dobiti drugega ...
 
Stanarine že ni bila plačala več mesecev. Ravno dan poprej ji je bil hišni gospodar po opetovanih, brezuspešnih opominih naravnost in določno izjavil, da jo postavi na ulico, če ne plača v dveh dneh. —
Vrstica 3.808 ⟶ 3.782:
 
»Dragica ... čakaj ... čakaj ...«
{{prelom strani}}
 
»Poljub — golobče . .«
 
Vrstica 3.854 ⟶ 3.828:
 
Krog oglov je žvižgal mrzli piš ... Debele snežinke so padale gosto, vrteč se v mrzlem pišu ...
{{prelom strani}}
 
Bila je trudna — hotelo se ji je spati ...
 
Vrstica 3.874 ⟶ 3.848:
 
Iz male svetilnice pod podobo Spasiteljevo je lila rumenkastobleda svetloba ter trepetala črez kalne valove v globoki, a ne posebno široki strugi. —
{{prelom strani}}
 
— In neki demonski glas ji je vabljivo in zapeljivo, sladko in prepričevalno šepetal:
 
Vrstica 3.904 ⟶ 3.878:
 
In glejte ... to je življenje ... tako podlo, tako nizko je! — Nezmisel je ., . . peza, grozna, moreča peza je ... In mi jo vendar nosimo in prenašamo — ker smo kukavni sužnji svojega mesa, ki hoče živeti, ki se hoče pasti s temi ničevimi nasladnostmi , . .«
{{prelom strani}}
 
— Stala sta pri visokem salonskem oknu ...
 
Vrstica 3.939 ⟶ 3.913:
 
Vztrepetala je pod tem palečim, neznosnim, demonskim plamenom. V glavi pa so ji zašumele zadnje besede granesov, ki jih je kakor v snu zamrmral pred par trenotki:
{{prelom strani}}
 
<poem>»— — Der Uebel grofites aber ist die Schuld ...</poem>
 
Vrstica 3.982 ⟶ 3.956:
 
In njen greh je velik, je težaki ...
{{prelom strani}}
 
Greh — greh! ... O, kako peče, kako skeli! —
 
Vrstica 4.016 ⟶ 3.990:
 
Obleka ji je hipoma postala težka, se ji tesno oprijela vseh udov, jo ovirala, da ni mogla premikati nog ... Roke je dvignila le s težavo; zakrilila je z njimi po zraku ... Čuteč, da se zopet potaplja, je začela instinktivno riniti z njimi proti vodi, da bi se obdržala nad površjem ali ugrabila kje kako rešilno desko ali vsaj kako neznatno paličico ... bilko ...
{{prelom strani}}
 
Le umreti ne ... Ne ... in ne ...!
 
Vrstica 4.040 ⟶ 4.014:
 
Ta vzklik je kazal vso nesrečo, bedo In grozo onega življenja, katerega konec je obično tako neizrečeno tragičen, kakor je bila smrt nesrečne vdove ...
{{prelom strani}}
 
Njen krik je preglasil šumenje voda ...
 
Vrstica 4.075 ⟶ 4.049:
 
»Ne vem — gospod doktor ... res, ne vem ... Odšli so že ob štirih ... če ni bilo že poprej ... A nazaj jih še ni ... Zakurila sem ... pristavila sem tudi — da ne bo treba čakati ...
{{prelom strani}}
 
Večerja bode takoj gotova ... Pa saj morajo milostna priti vsak trenotek ...«
 
Vrstica 4.103 ⟶ 4.077:
 
Potem pa je nadaljevala svoj psihološko interesantni monolog: »In kako sta se še nedavno ljubimčkala! ... On vsaj je bil popolnoma bedast in zateleban vanjo ... No ona ... aj, ona je bila pač nekoliko drugačnih misli ... Ha-ha-ha ... A skrivati je znala to — skrivati!« —
{{prelom strani}}
 
V največji pisker je prilila nekoliko vode, malce pomešala v njem z dolgoročno kuhalnico ter ga zopet pokrila s svetlim, pločevinastim pokrovom ...
 
Vrstica 4.125 ⟶ 4.099:
 
V širokih pramenih je lilo na razgreto železno ploščo; glasno je šumelo, prasketalo in se cvrlo.
{{prelom strani}}
 
Kuhinjo pa je takoj napolnil ščemeči, ne bas posebno prijetni in vonjivi duh prismojenega mleka ...
 
Vrstica 4.155 ⟶ 4.129:
 
Zdvojen in obupan, kolnoč svojo trpko usodo in vendar se ji klanjajoč, ker je ni'mogel predrugačiti, je zapustil dom z namenom, da poišče ženo pri ritmojstru. —
{{prelom strani}}
 
Zunaj je metlo ...
 
Vrstica 4.174 ⟶ 4.148:
Rešitev iz zevajočega prepada, v katerega globino se je pogreznila iz ženske lahkomiselnosti in zapeljana in varana od sladkih besed ritmojstrovih, bi bila možna le tedaj, ko bi ji podal kdo z odkritosrčno in prijateljsko ljubeznijo, s sočutnim usmiljenjem proti njeni krivdi kako močno moralno oporo, s katero bi se polagoma dvignila iz te luže, ob katero bi se mogla tudi v prihodnje krepko in z zaupanjem naslanjati.
 
A te opore ji on — njen mož — ni podal, ker je sam ni imel, ker je bil sam izgrešil v svojem življenju pravo, vzvišeno idejo, brez {{prelom strani}} katere življenje polagoma mora postati pusto in ničevo, brez katere sčasoma moramo zabresti na stranpoti ...
 
Nasprotno: njegova divja jeza je hipno kakor mrzla, zlovešča, uničujoča nevihta zahrula nad njo ... On se je hipoma, nepričakovano pojavil pred njo kot sodnik, kot maščevalec njene krivde — ki je bila takisto krivda njegova — ne pa kot ljubeč prijatelj, kot sočuten rešnik ...
Vrstica 4.201 ⟶ 4.175:
 
Nekako mrzlo, zimsko-ledeno mu je bilo pri srcu ...
{{prelom strani}}
 
In pomislil je, kako krasno bi bilo, ko bi se skril kje v kakem temnem kotu ... In sneg bi metel in metel'. . . ga ovijal in pokrival z mrzlim, mrtvaškim plaščem ... Nemirno, obupano srce pa bi utripalo počasneje in počasneje ... tise in tise ...
 
Vrstica 4.235 ⟶ 4.209:
 
In res ... zaslišal je glasove ... Bilo je, kakor bi nekdo plakal ter med jokom nekaj dokazoval in prosil. A ta glas je zvenel le nejasno in nedoločno do njega, in ni mogel razločevati, je-li Evelinin, ali ne ... Vmes pa se je glasil sonorni glas ritmojstrov ... poedine besede — kratki, pretrgani stavki — govorjeni z neko nevoljo, z neko neodločno jezo ...
{{prelom strani}}
 
— Na lahno, tiho, opolzno kakor tat prime za rumeno kljuko ter polagoma poskusi odpreti ... Vrata so bila zaklenjena ...
 
Vrstica 4.265 ⟶ 4.239:
 
Evelina krikne ... Hoče vstati ... bežati ... rešiti se besnečega soproga ... a onemogla se zgrudi nazaj na divan ...
{{prelom strani}}
 
»Lopov ...!« sikne Stanski, skoči brzo k zdravniku ter ga udari s težko svojo (pestjo po glavi ...
 
Vrstica 4.299 ⟶ 4.273:
 
Trudil se je, da bi zbral razburjene, nejasne misli, si obnovil in pomladil spomin na ta usodni dogodek ...
{{prelom strani}}
 
In spomnil se ga je — spoznal je, da ni bil bolan, da je le spal, da se je oni grozni čin vršil pretekli večer ...
 
Vrstica 4.343 ⟶ 4.317:
 
Vzel je lični beli vrček raz umivalno mizo ter pil v dolgih, krepkih, žejnih požirkih ... z zaprtimi očmi ...
{{prelom strani}}
 
Nalil je nekoliko mlačne vode v tanko majoličasto skledico, potisnil je vanjo vročo, pekočo glavo; ostalo vodo si je ulil na valovite lase, v katere se je od včeraj vtihotapilo dokaj sivih ...
 
Vrstica 4.381 ⟶ 4.355:
 
Ti si mi uničil mojo mladost — Ti si mi zagrenil in zastrupil moje življenje! ...
{{prelom strani}}
 
Sovražim Te! —
 
Vrstica 4.427 ⟶ 4.401:
 
»Sovražim te ...« je mrmral brezmiselno ... »sovražim te ... Ma foi ... dobro povedano, lepo rečeno ... duhovito ... odkritosrčno ... neustrašeno ... Ha-ha-ha ... Hi-hi-hi ...«
{{prelom strani}}
 
In zopet se je spustil v tek ...
 
Vrstica 4.449 ⟶ 4.423:
 
Kriknil je kakor blazen. — Roke — v desnici je še vedno tiščal usodno pismo — je razširil, zamahnil z njimi po zraku — ter kakor posekano drevo po dolgem telebnil na tla ...
{{prelom strani}}
 
===XVIII.===
 
Vrstica 4.478 ⟶ 4.452:
 
»Kdo je?« —
{{prelom strani}}
 
»Jaz ... gospod doktor ... brez zamere ...«
 
Vrstica 4.516 ⟶ 4.490:
 
»Drugi dan popoldne pa so prišli pred navadnim časom iz pisarnice. Slabo jim je bilo, mrzlica jih je tresla ... in morali so v postelj ...«
{{prelom strani}}
 
»Ste-li poklicali zdravnika?« —
 
Vrstica 4.529 ⟶ 4.503:
»Zdravnik je torej rekel, daje vsaka pomoč prepozna, nemogoča?«
 
»Ne, tega ni rekel — meni vsaj ne! ... Morda je povedal gospodu doktorju, kako in kaj. Sinoči sta bila dolgo sama v sobi. — Ko je odhajal, je delal kaj mračen obraz. In ko sva ga s Čilo vprašala, {{prelom strani}} ozdravili bolnik, je skomizgnil z rameni ter dejal: »Bodite na vse pripravljeni ...««
 
»Aha« ...
Vrstica 4.552 ⟶ 4.526:
 
»— Torej kje sem nehal? ... Da, veste, gospod zdravnik, ker meni v takih slučajih ni dana moč govora, sem rekel Čili: »Čila, draga moja, poslušaj besede mojih ust ... Stavim sto proti eni, da je z gospodom Pečnikom slaba. — Kaj, Čila draga moja, ali misliš tudi ti tako ... kaj? — In glej, ne pomislijo na konec — kar nič ne mislijo. — Veš, to je pač taka navada pri gospodi. — A dober gospod so, pošten gospod, plemenit ... in škoda bi jih bilo, če bi umrli kar tako, kakor pogan . . , Čila, draga, ljuba — idi in govori jim na srce ... da ne bi bilo napačno, če bi. poslali po »gospoda«, saj jim radi tega še nikakor ni treba umreti — radi tega še lahko žive sto let . . ,
{{prelom strani}}
 
Čila, ljuba, mila, ti znaš staviti besedice, kakor najboljši dohtar — gotovo se ti posreči in zadeneš pravo struno . . ,. Dej, Čila — dej ...«
 
Vrstica 4.592 ⟶ 4.566:
 
»O — nevarnost — kaka nevarnost? Konec se bliža — drugega ni nič ...«
{{prelom strani}}
 
»Morda pa je pomoč vendarle še možna« ...
 
Vrstica 4.632 ⟶ 4.606:
 
Zdravnik pa ga je silil, naj molči. A tudi sam je postal tih in zamišljen,. tudi njemu je rojilo po glavi to težko, to veliko vprašanje. — Čas je potekal počasi, leno. —
{{prelom strani}}
 
Zdravnik se je parkrat nagnil k bolniku, kakor bi ga hotel nekaj povprašati; a ko mu je zrl v upadli, razgreti obraz, se je zopet premislil ter molčal.
 
Vrstica 4.674 ⟶ 4.648:
 
»Ej — same slutnje ... nemara do cela neosnovane.«
{{prelom strani}}
 
»Povej! — Govori!«— —
 
Vrstica 4.710 ⟶ 4.684:
 
Ne — le eno je čutil, da ga zapušča zvest prijatelj v pravem, v najplemenitejšem, najsvetejšem pomenu besede — prijatelj, ki bi morda edini sočuvstvoval z njegovo bridko usodo, z njegovo veliko boljo.
{{prelom strani}}
 
A sedaj ga zapušča — zapušča na veke.
 
Vrstica 4.760 ⟶ 4.734:
 
Zdravnik pa je zagrebel v mehko odejo svoj upadli, a še vendar lepi in pravilno oblikovani obraz; poluzadušeno, zamolklo je jecal in stokal.
{{prelom strani}}
 
»Ubežala ... ubežala ...« je zamrmral po daljšem odmoru bolnik, kakor v težkem snu. —
 
Vrstica 4.793 ⟶ 4.767:
In poštenjak se je obrnil v stran, da bi skril solze, ki so mu silile v oči. —
 
Žena pa je držala svečo; po okroglem, sicer dobrovoljnem, a sedaj jako resnem, turobnem obrazu sta ji polzeli dve debeli solzi, ki {{prelom strani}} sta se v brlečem svitu mrtvaške sveče lesketali liki dva brušena demanta. Desnica bolnikova, katero je držal zdravnik v svoji, je postajala težka, mrzla, trda ... Bolnik je sopel počasi, težko ... še par vzdihov — težkih, globokih, zateglih, hropečih ...
 
In doktor Pečnik je bil mrtev — —
Vrstica 4.824 ⟶ 4.798:
Dragi mi: — Odpusti! —
 
Za menoj leži življenje — ne življenje mirno in tiho, lahko in prijetno, brez napasti in bojev — ne — moje življenje ni potekalo lahno in mirno, kakor teče tiho in mirno kak potočič v senci zelenih {{prelom strani}} jelš in vrb, prijetno in bajno šumljajoč — božajoč nizko obrežje, posuto s svežo zelenjavo in pestrim cvetjem ...
 
Ne, mene življenje ni božalo, mene ni pestovala, negovala in poljubljala prijetna usoda. —
Vrstica 4.849 ⟶ 4.823:
 
Spet se spominja vseh, s katerimi je prišel kedaj v življenja prostrani, širni areni v ožjo dotiko. —
{{prelom strani}}
 
Pred vsem pa mu najživeje, najizraziteje, najjačje stopajo pred dušo njegovi nekdanji upi, nekdanje nade. V sreči mu tako rekoč zopet oživi in vzplamti z močnim žarom nekdanje hrepenenje, koprnenje in stremljenje ...
 
Vrstica 4.877 ⟶ 4.851:
 
— Čudno! ... Jaz torej potreben domovini ... Kdo je sploh potreben naši domovini? — Kričači so ji potrebni, ki se kakor besni zaganjajo ob vse, kar ni prikrojeno njih separatistnim nameram in zahtevam, ki kličejo prokletstvo nebes nad vse, ki se protivijo le z besedico njih tesnosrčnim in omejenim vzorom in nazorom.
{{prelom strani}}
 
Brezdvomno — našemu narodu ni potreben niti mesar! Naš narod živi prav zadovoljno — z neko zadovoljnostjo, ki je vsem drugim narodom in plemenom neznana — naš narod živi ob medsebojnem prepiru.
 
Vrstica 4.903 ⟶ 4.877:
 
»... Ne, za vselej je minilo! — In jaz prosim vseh odpuščanja ... Nisem več Don Kišot — ne, spet sem Alonso Dobri — kakor so me zvali nekdaj ... Alonso el bueno.«
{{prelom strani}}
 
Kako velikansko, kako pretresljivo! Si li moremo misliti kaj večjega, kaj plemenitejšega.
 
Vrstica 4.941 ⟶ 4.915:
 
Zmračila se mi je duša — in srce, poprej vneto za vse lepo, navdušeno za vse dobro in sveto, mi je začelo bolehati ...
{{prelom strani}}
 
A polagoma sem spoznal, da ljudje z mračno dušo, z bolnim srcem nimajo pravice do življenja.
 
Vrstica 4.975 ⟶ 4.949:
 
Ti pa bodi srečen! —«
{{prelom strani}}
 
Pretreslo je zdravnika to pismo.
 
Vrstica 5.003 ⟶ 4.977:
 
Stisnjene ustnice mu je senčil lahen nasmeh — kakor tiha zadovoljnost po srečno prebitem boju ...
{{prelom strani}}
 
Ob vzglavju je stalo razpelo ... Ob vsaki strani je brlela sveča.
 
Vrstica 5.023 ⟶ 4.997:
 
Zunaj pa se je budil mladi dan, in novo življenje je začelo plati po ulicah ...
{{prelom strani}}
 
==Tretji del.==
 
Vrstica 5.050 ⟶ 5.024:
 
— Bolnici je bilo na jutro nekaj odleglo ... Mirno, nemo je ležala. Le včasih se ji je izvil globok, glasen vzdih iz težko se dvigajočih, hropečih prsi ...
{{prelom strani}}
 
Zdravnik je pristopil k postelji.
 
Vrstica 5.092 ⟶ 5.066:
 
Kakor bi se hotela obraniti kakega napada, je iztegnila levico z razprostrtimi prsti proti Zoriču, ki je stal še vedno sklonjen tik nje, zroč v njo s takisto žarečim, palečim pogledom, kakor bi ji hotel s samim pogledom izvabiti zadnji dihljaj, ji pretrgati nit življenja, jo uničiti takoj brez vse milosti ...
{{prelom strani}}
 
Roke so mu konvulzivno podrhtevale, kakor bi se hotele zdaj in zdaj okleniti nje tankega vratu ter jo zadušiti, ne pustivši ji niti teh par kratkih minutic, ki so še bile odločene njenemu pojemajočemu življenju ...
 
Vrstica 5.126 ⟶ 5.100:
 
Mlado, skoro prozorno listje kostanjev je bujno zelenelo ...
{{prelom strani}}
 
Par rekonvalescentov se je polagoma, s kratkimi, težkim koraki šetalo po vrtu. —
 
Vrstica 5.160 ⟶ 5.134:
 
Je-li zaslužil to kazen — tako grozno, neznosno kazen? ...
{{prelom strani}}
 
In prejšnji indiferentist je postal skeptik, ki je ugibal in ugibal uganko, v katere temno skrivnost še ni prodrl noben zemljan, v katere globino še ni proniknil noben mislec, noben genij ...
 
Vrstica 5.192 ⟶ 5.166:
 
In sedaj živita nemara kje prav srečno, se norčujeta iz njega in se posmehujeta pravičnosti božji, oni, s katero je grozil zdravnik sam nekdaj svoji ženi ...
{{prelom strani}}
 
Rogata se ji — saj je ni pravice božje — sicer bi se pokazala, sicer bi ju zadela, ju kaznovala grozno in brez usmiljenja, kakor zaslužita ...
 
Vrstica 5.234 ⟶ 5.208:
 
Stopil je tiho k nekoliko korakov oddaljeni postelji, kjer je sestra privzdigovala glavo nekemu shujšanemu bolniku.
{{prelom strani}}
 
— »Ona tamkaj ... je ... mrtva.«
 
Vrstica 5.283 ⟶ 5.257:
 
Potem pa je dvignil oči; pogledal je črez zid — na mesto ... v svet ...
{{prelom strani}}
 
— Mračilo se je hitro, kakor se navadno ob deževnih dnevih.
 
Vrstica 5.311 ⟶ 5.285:
 
Le spomini . c . spomini se še oživljajo! — In zazveneli so mu na uho srce pretresajoči, žalobni zvoki Chopinovega noturna ...
{{prelom strani}}
 
In kakor v megleni daljavi je zrl zorno, stasito devo. Njeni mehki, krasni beli prsti plešejo s čudovito virtuoznostjo po koščenih tipkah ...
 
Vrstica 5.351 ⟶ 5.325:
 
Zre ritmojstra ležečega v svoji krvi, s prestreljeno glavo. One temne, bodeče oči — kakor oči pleneče zveri — pa še bliskajo vedno tako strastno, tako poželjivo izpod dolgih črnih obrvi,
{{prelom strani}}
 
Ona pa lazi — primorana od bede, gladu — po smrdečih beznicah, po luknjah, kjer prebiva ptopadlost in nesramnost — kjer izvržek človeštva streže svoji pohotnosti in strasti ...
 
Vrstica 5.381 ⟶ 5.355:
 
In požrli so jo kalni valovi in jo uničili.
{{prelom strani}}
 
Bila je poedin, majhen, neznaten del onih hekatobm, katere zahteva Moloh sedanjega veka! —
 
Vrstica 5.425 ⟶ 5.399:
 
In kakor nekdaj — v mladosti — so se mu sklenile roke k verni molitvi ...
{{prelom strani}}
 
Molil je in molil ...
 
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Kam_plovemo«