Abadon: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.703:
Ko stopi nekaj korakov, pride mn naproti naš znanec Ivan Jaroslavič, dobrosrčno ga pozdravljaje. Jako se Samorad preseneti, ko vidi tega moža v Ameriki. Nedoumno čudna pa mu je novica Ivanova, da ni bil nikoli nič dolžan gorenjskim tovornikom in da on in Bara nikoli nista našla tisoč forintov. Ivan je v Ameriki že vse leto. Jutrodan pa se vrne v domovino, ker je bil toliko srečen, da si je prihranil denar za vožnjo nazaj. ― Pozdravi Zagorje in Bizeljsko! izusti Samorad, stisne Ivanu roko in se naglo izgubi med šetalci, da ne bi Ivan videl solz v njega očéh. Samorad se pchá med naglo vrvečo množico in jedva pazi, da ni stlačen, pohojen, povožen. V tej gneči ga nekdo krepko prime za rame. Bil je nekdanji oskrbnik Plahtalič.
Naglo seže Samoradu pod pázduho in ga odvêde daleč, baje proti kraju obširnega mesta. V dokaj zapuščenem perivoji sédeta na samotno klop. Tam Plahtalič pripoveduje, da je še tisto noč, ko sta se v Parizu izgrešila med tolpo gladnih ponočnjakov, odpotoval nazaj v Monako, kjer je za nekaj dnij doslužil Abadona in od njega dobil veliko denarja za mnogoletno službovanje. Potlej se je takoj preselil
Samorad ga nasproti opomni na njiju skupno potovanje po bodoči Evropi, na Slovogoja in Rudovara. Toda Plahtalič ne vé o vsem tem potovanji ničesar, temveč trdi, da more vsak dan svojega bivanja
Vrstica 1.820:
dasi je bila za polovico manjša, nego je pričakoval Samorad. Takoj
potem sta se poročila. Kakor je bil Samorad pred poroko ljubezniv,
takó je bil potlej neprijazen in malobeseden. Po več dnij ga ni bilo
domóv, in nihče ni mogel zvédeti, kje in s čim se bavi. Napósled je
odpotoval, češ, da gré po Ameriki pozvedovat, kakó bi se otele tiste
velike vsote, katere je nekoč vteknil Ljudmilin oče v ameriške železnice. Pred petimi dnemi pride pismo, da se mu potovanje ni posrečilo
in da ga Ljudmila, ako ga hoče še videti, ta dan in to uro dobi v
tem perivoji v Chicagu. Odšli so na pot Ljudmila, mati in oče, da
se nastanijo v Chicagu in da Samorad morda tukaj dobí dobrega zaslužka, ker novci, iztrženi za njega imovíno, poidejo kàj skoro …
Sedaj pa se je treba vrniti v hôtel, zakaj mračí se in tod okolo se
plazijo sumnjive osebe.
Samorad se obotavlja in roti, da se ni nikoli poročil z Ljudmilo in
da nikoli ni dal nje očetu pooblastila, naj zapravi njega svojino. Ljudmila prosi in vije roke. Njena mati pa vstane in obsiplje Samorada
s tolikimi obrékami, da jo moramo zmatrati za vzor vsem taščam.
Ko je očitanje najognjevítejše, pa se Samoradu od druge strani približa druga lepa, mlada ženska, ki naglo sede k njemu in se strastno
oprime njega levice, katera je še prosta. Ta ubožneje oblečena ženska
je tista nazvívdova Darinka, katero smo s Samoradom vred opazovali v Monaku in pozneje tudi pri Padelesovih v Parizu. Z Darinko
pristopi tudi póstarna ženska. Ko ta spremljalka vidi, kakó se od
óne strani Ljudmilina mati obrćguje na Samorada, obudi se tudi nji sija posnemati vzorno taščo in jezik se ji izproži. Tudi Darinka ne
molči.
Iz besedovanja obeh naj posnamem samó toliko, da bi se bila
Darinka v New-Yorku poročila z visokim dostojanstvenikom in da je
Samorad, prišedši v Ameriko, to poroko razdrl, slepèč Darinko z bogastvom in z ljubeznijo. Nedolžna, neizkušena Darinka mu je verjela
in udala srce in roko. Skoro po poroki je spoznala, da mož nima
prave ljubezni do nje. Često je izostajal podnevi in ponoči ter se
potlej grdo togotil, če ga je žena opominjala. Napósled je šel popolnoma od nje, in Darinka bi biia umrla od gladú, da ni prodala vsega
do najpotrebnejših rečíj. Iskala ga je po časnikih in napotila se je v
Chicago, da ga morda tukaj najde. Sedaj ga je našla in ne izpusti
ga več iz rok. ̶
Zaman se Samorad izvija rokam razvnete Darinke in zaman se
roti, da se tudi ž njo ni poročil nikoli. Mladi ženski sta vsaka na
jedni stráni, trdo se ga držèč, jokali in prosili, in starki sta mu hoteli razpraskati obraz. Napósled se pa starki sporečeta in malone spopadeta. To dá Samoradu toliko duška, da svojima usiljevanima ženam
| |||