Mara Rendića: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
metapodatki
Brez povzetka urejanja
Vrstica 21:
Najglasnejši so bili seveda častniki, ki so si bili v svesti svojega v ugleda. Saj nje so pozdravljali celo domačini, ki za ostale Švabe niso imeli baš posebnega spoštovanja. Sicer tudi ne bi trdil, da je bilo to pozdravljanje izraz kake simpatije, nego uniforme in rožljanje sablje so bodle domačine v oči ter jih spominjale, da pripadajo oni vojski, ki je zavzela ponosno Bosno, in pred katero se ni samo carski nizam<ref>redovita vojska</ref> umeknil, nego katera je tudi obvladala ohole muhamedovske ustaše.
 
Pred kavarno je sedela družba častnikov na jako enostavnih stolih pri jako primitivnih mizah, pokritih z barvastimi, ne preveč čednimi prti. V kavarni sami, kjer so bili že prižgali petrolejske svetilnice, sta igrala dva mlada moža karambol na kvekastem biljaru, {{prelom strani}} katerega plošča je bila prevlečena s suknom, ki je bilo nekdaj zeleno, a sedaj obledelo; prepregale so je različne lise, in bledi šivi so svedočili, da je bilo sukno prebilo že mnogo nezgod. Predrli so je bili neštevilnokrat biljarni drogi. Lokavi Vujo ga je bil kupil od francoskega konzula, ki je bil premeščen daleč nekam iz Sarajeva. Biljaru primerne so bile tudi počene in izdolbene slonokoščene krogle in nakrivljeni drogi. Dobro se ni dalo na njem igrati. Toda dočim ga je bil Vujo ceno kupil, so plačevali igralci drago to dvomno kratkočasje. Izmed onih mladeničev je bil eden civilno oblečen, drugi, kateremu bi bil prisodil trideset let, je bil prvi poročnik pri cesarskih lovcih.
 
»Triplé buzara«, je dejal mladenič, ki je bil po vsej priliki kak uradnik; sunil je svojo kroglo in dovršil sunek, kakor ga je bil napovedal, in tako je bilo partije konec.
Vrstica 46:
 
Kmalu se pridruži obojici trojica ali četvorica častnikov ter vsi odrinejo v hladu jesenskega večera preko latinske ćuprije<ref>mosta</ref> mimo cesarske džamije<ref>bogomolnice</ref> in konaka<ref>namestnikove palače</ref> po brežnih ulicah na mahalo<ref>mestni oddelek</ref>, Alifakovac zvano, odkoder se je užival lep razgled črez sarajevsko mesto.
{{prelom strani}}
 
Dokler se ta gospoda kreče po ulicah, si jih lahko mi ogledamo ter se spoznamo lahko vsaj s prvim poročnikom, ki nas tudi edini zanima.
 
Vrstica 57:
Toda tudi v tem novem zvanju ni pokazal posebne gorečnosti. Njegovo nerodno življenje je bilo krivo, da je često zanemarjal službene dolžnosti; njegova lenoba in brezbrižnost sta bili vzrok, da ni bil posebno poraben, in tako se je zgodilo, da je ostal veliko let prvi poročnik, ko so njegovi drugi v vojaški šoli bili že dolgo stotniki.
 
To ga pa nikakor ni vznemirjalo. Samoljuben ni bil. Smoter njegovega življenja je bilo epikursko uživanje. Ker pa tudi v tem uživanju ni bil Bog ve kako izbirčen, mu je zadoščevala njegova plača {{prelom strani}} in primeček, katerega je dobival od svojega starega očeta; in tako je prilično izhajal ter lahko svojim željam ugajal.
 
Ko je bil v Sarajevo premeščen, je vodila njegove starešine gotovo tudi ta misel, da je njegovim sposobnostim najprimernejša služba, katero bode imel opravljati v Sarajevu. Bil je namreč načelnik nekemu magazinu vojaškega pohištva, a za ta posel ni bilo treba posebnih duševnih prednosti. Pri tem poslu pa mu je ostajalo toliko časa, da je večino dneva preživel v krčmi in kavarni, kjer se je bil izobrazil za izvrstnega biljardista. Tudi v kvartah mu ni bil kmalu kdo kos.
Vrstica 66:
 
Vesela družba je korakala brezbrižno proti Alifakovcu. Tema se je polagoma spuščala, vendar je bilo nebo jasno in zatorej se je še dosti dobro videlo celo na večjo daljavo. V vežah so stale ženske, da se naužijejo zvečer malo svežega zraka. Bilo je starih in mladih, a naša družba se je ozirala seveda samo po mladih in lepih. Zdaj je rekel ta kako šaljivo, zdaj drugi podražil kako dekle, ki se po tamošnji navadi niso prestrašene umikale tujcem; kajti v svoji naivnosti niso od njih pričakovale nič hudega. Našim čitateljem in čitateljicam se bode morda sploh čudno zdelo, da žene in še posebno dekleta zvečer stoje v vežah, in vendar je to običaj ne samo pri nižjih stanovih, nego tudi hčere odličnejših rodovin prihajajo v tem času v vežo ter se posečajo druga drugo ter med seboj kramljajo. To priliko seveda izkoriščajo tudi mladeniči ter dvorijo dekletom, ker se jim tu ponuja ona redka prilika, ko se je mogoče sestati mladeži obojega spola.
{{prelom strani}}
 
V veži ene najsiromašnejših hiš je slonela ob stežaju mlada deklica, menda ne več nego šestnajst let stara. Tudi mimo nje idoč so mladeniči šale zbijali. Eden izmed njih ji je nazval »dober večer«, in ona je spodobno odzdravila.
 
Vrstica 80:
 
Danes pa mu je branila še druga slika, da ni videl nič onih lepot, za katere so se navduševali njegovi tovariši. Ta slika je bila podoba onega dokleta, s katerim se je razgovarjala naša družba, šetajoč skozi Alifakovac.
{{prelom strani}}
 
Res, da je bil Alfred presuhoparen, nego da bi se bili mogli njegovega srca dojmiti globlji vtiski, katere bi bilo nanj napravilo žensko bitje. Tudi je bil v ljubovnih poslih že toliko izkusil, da ga ne bi bila zlahka omamila ženska lepota, osobito ako je bila v društvenem obziru na tako nizki stopinji, kakor je bila menda ona devojka. Tudi sedaj mu ni bil ogenj blage ljubezni vžgal v srcu plamena, nego mu je bila surova prigrevica zapalila drob. —
 
Vrstica 104:
 
Spotoma je stopil zares tudi v stanovanje doktorja Schwarza, katerega pa ni bilo doma. Od sluge je zvedel, da se gospodar danes niti ne vrne, nego da ga pričakujejo šele drugi dan.
{{prelom strani}}
 
Nato je odšel v »Orient«, t. j. v tisto gostilnico, kjer je navadno večerjal. Tam se je pri svojih drugih vešče izmotal iz kočljivih vprašanj zaradi svojih potov, a danes ni bil »spiritus agens« vesele družbe kakor po navadi in je tudi preje zapustil gostilnico, nego sicer.
 
Vrstica 115:
Mara je bila edino dete dundjerina<ref>rokodelca</ref> Mihajla Rendića. Leta se je bil priselil odnekod iz Hercegovine; za njegovo prejšnje življenje se nihče ni brigal. Ker je bil spreten tesar, si je ustanovil še precej udobno življenje. Seveda, trgovci so spravljali z manjšim trudom žolte dukate, on pa se je mnogo znojil in mučil, da je pošteno preživil sebe in svojo ženo — oženil se je bil namreč v Sarajevu — in semtertja prihranil kak križavec ali kako belo medžidijo<ref>turški srebrni denar</ref>. — Potrebe njegove res niso bile velike.
 
Stanoval je v hiši svoje tašče na Bistriku. Da ta hiša ni bila podobna kaki palači, si lahko mislimo; pa bila kakršna bila, prostora je bilo v njej za njegovo skromno družino, pa tudi za taščo. Ono {{prelom strani}} malo obleke, kar je je sam potreboval in ženske v hiši, si je nabavljal iz prihranjenih novcev od svojega zaslužka. O hrani pa ni treba mnogo govoriti; zanjo ni trosil mnogo; v tem ga je podpirala še njegova pravoslavna vera, v kateri je tretjino dni v letu postnih; v teh dneh pa tudi bogatejši zemljaki njegovi prežive post, zvečeč od jutra do večera bučno zrnje in kuhan fižol, ter si tolažijo tako kruleči želodec, dokler ne ležejo spat. Vmes popijejo kako čašico črne kave ali rakije. Troški o velikih praznikih, ko se črez mero nasitijo mesa, ne dosegajo ni daleko prihrankov med postom; in tako je mogoče tudi človeku brez znamenitih dohodkov priščedeti nekaj grošev; a ljudje jih niso znali nalagati na dobre obresti, nego so hranili doma v sanduku<ref>skrinji</ref> »bijele novce za crne dane«.
 
Kakor smo bili povedali, se je bil Mihajlo oženil in sicer s hčerjo drugega tesarja, ki seveda ni bil dosti bolj imovit od njega samega. Pridomazetil pa se je bil Mihajlo vsaj pri človeku, ki je imel hišo in ki si je bil v teku dolgega življenja in dundjerovanja svojega prihranil nekoliko stotin grošev, in zato je imel nadejo, da nekdaj hči podeduje kolibo in prihranjeno vsoto. Starec je res kmalu umrl, a tudi žena njegova, tašča Mihajlova, se je skoro preselila v boljšo večnost. Ostal je torej sam s svojo bolehno ženo in hčerjo Maro, katera je bila tedaj pet ali šest let stara. Uboga žena je hirala za sušico. Mož je klical vse tedanje ećime<ref>lečnik</ref> in babe-vračare. Ti so ji zapisavali različne leke; pila je čaje najrazličnejših rastlin, se mazala z zajčjo, jelenjo mastjo in drugimi mazili, kadila z različnimi kadili. Ali vsi lečniki in vsi leki ji zdravja niso povrnili, pač pa so do dna izpraznili mošnjo, kjer je imel Rendić spravljene podedovane srebrnjake. Ko mu je naposled žena umrla, si je moral celo neko vsoto izposoditi, da je plačal pokop. Čifut<ref>žid</ref> Alkalaj mu je bil nekaj denarja posodil z visokimi obrestmi. Teh pa ni zahteval, in kadar se je Mihajlo zmislil, da bode treba povrniti dolg, ga je tolažil, da mu ni treba skrbeti za to malenkost. Ta navidezna dobrohotnost židova je storila Mihajla brezbrižnega. Posledice te brezbrižnosti je morala pozneje trpeti Mara.
 
Nekega dne prineso možje na nosilih Mihajla domov. Zjutraj je sicer tožil, da se ne čuti povsem zdravega, vendar je bil šel na delo. Popravljal je nekje leseno džamijo. Zlezel je po lestvici v džamiji na hodnik munare in se pripravljal na svoje delo. Sedel je tako, da mu je ena noga visela preko hodnikove ograje. Kar se mu v glavi zvrti; zastonj se je izkušal uloviti za ograjo; prevesil se je na vnanjo stran; {{prelom strani}} zvalil se je na tla ter si razbil na kaldrmi črepinjo. Tudi kri se mu je ulila iz ust, nosnic in ušes. Ljudje, ki so bili v bližini, so mu sicer pritekli na pomoč, ali tu ni bilo več pomoči. Mrzla voda, s katero so ga polivali, je imela edino ta uspeh, da se je za nekaj trenotkov zopet zavedel, in tako so ga prinesli še živega domov.
 
Črez dva dni je umrl, in Mara je ostala sirota v enajstem letu svoje dobe.
Vrstica 126:
 
Ta Vuković ni bil nič kaj vabljiva oseba. Tudi ne bi bil Mare pod noben uvet k sebi vzel, da se ni nadejal dobička. On namreč ni vedel, da je hiša Rendićeva vsa zadolžena, in poleg tega je celo mislil, da hrani Rendić še vedno one tolarje, katere mu je bil ostavil tast. Vuković pa je bil tudi potreben denarja. Ker je bil od nekdaj lehkomiseln, je delal samo takrat, kadar mu je voda v grlo tekla. Ko si je prislužil zopet nekoliko okroglega, se je potikal po mehanah<ref>gostilnicah</ref> in srkal sladko-žgočo rakijo, dokler se ni z opojno pijačo omamil in pijan prikolovratil domov, se zvrnil na minder<ref>nizek oder ob stenah sobe, pokrit s slamnjačami in blazinami. Na minderju sede ljudje in tudi spavajo</ref> in spal, dokler se je zopet toliko zavedel, da je svoje nevredno življenje nadaljeval. Samo kadar mu je zmanjkalo novcev in kredita, potem se je lotil zopet dela. A njegovi mušterije<ref>naročniki</ref> so se kmalu naveličali netočne postrežbe ter so izostali drug za drugim; da bi prodajal gotovo robo, zato mu je nedostajalo gotovega novca za nakup usnja; pa tudi delo je prihajalo vedno slabše; končno je krpal samo še stare opanke, in zaslužek je bil kaj mršav. Ko je torej njegov svak, s katerim ni mnogo občeval, tako žalostno končal, se je vdal ljudem, ki so ga pregovarjali, naj da zavetišča siroti Mari, toda samo zato, ker je računal, da se bode okoristil z novci, katere mu prinese Mara v hišo. Pa nadeja ga je ljuto prevarila. Ono malo grošev, kateri so ostali Mari, so jedva zadoščali, da si je včasih omislila kako krilo, katerega bogme ni menjavala tako često, kakor je pri naših dekletih navada. Zato jo je pa tudi nje rednik gledal prav neprijazno, in življenje v hiši Vukovićevi ji ni bilo posuto z rožicami, nego s trnjem.
{{prelom strani}}
 
Mara je bila vrlo nadarjeno dete. Da je od svojega detinstva uživala primerno odgojo, bi bila postala izvestno vzor mladega dekleta iz rokodelskih krogov. Žal, da so bile obiteljske razmere take, da odgoja ni ustrezala zahtevam zdravega razuma. Mati je bolehala in zategadelj se ni mogla primerno pečati z odgojo hčerke. Ker je bila sama hitre jeze, je podedovala od nje tudi Mara to svojstvo. Ko ji je mati umrla, je oče razvadil svoje edinče. Izkušal je ustreči vsaki želji njeni, in ne varamo se, ako sklepamo, da je tudi zadovolitev hčerinih želja pomagala zmanjšati gotovi imetek in povečati dolg.
 
Vrstica 134:
 
<references />
{{prelom strani}}
 
==II.==
Ko je bil drugi dan Alfred dovršil svoj posel, ni krenil kakor navadno naravnost v kavarno. Zastonj ga je pričakoval njegov deležnik pri karambolu, s katerim je sicer vsaki dan nekaj časa podil krogle po grbavem hrbtu kavarniškega biljara. Napotil se je po stranskih ulicah, da ne bi srečal kakega znanca, ki bi ga mogel ustaviti ter mu preprečiti nakane s tem, da bi se mu pridružil ali pa radovedno vprašal, zakaj da je izpremenil svoj vsakdanji program. Srečno jo je izvozil iz vseh nevarnosti in dospel v ulico, kjer je bil sinoči zagledal Maro. V tem času se mu ni bilo treba bati, da bi ga kdo motil v tej ulici.
Vrstica 148:
Prihodnje dni je prihajal zopet v kavarno in igral svoje partije na biljaru. Izkušal se je potem na kakršen koli način odtegniti društvu. Kadar se mu to ni posrečilo, je vedel vselej tako ukreniti, da se je družba napotila v drugih smerih; le na Alifakovac je ni več vabil. Zato pa je druge krati, kadar si je izmislil primeren izgovor in je popreje zapustil svoje navadne druge, vedno ubral po raznih ovinkih pot v ono ulico, kamor ga je vlekel novi magnet.
 
Nekatere krati je zatekel dekle med vrati. Pristopil je in jo prijazno pozdravil. Na ne manj prijazen odzdrav je počel govoriti o različnih stvareh. Ker je srbščino čudno lomil, se mu je Mara srčno {{prelom strani}} smijala, on pa je mislil, da njegova družba, njegovi dovtipi izvabljajo dekletu smeh na ustnice.
 
To ga je bodrilo, da je bil vedno drznejši. Ulovil je nekoč Maro za roko ter jo hotel okoli pasu prijeti. Ali dekle se mu je iztrgalo in zbežalo v hišo; on pa je sam stal in čakal nekaj časa, nadejajoč se, da se zopet povrne; ko pa je le zastonj čakal, je nevoljno mrmral med zobmi in odšel.
Vrstica 160:
Alfred je kazal toliko sočutja in jo je tako prijazno tolažil, da je vzbudil v Mari čut hvaležnosti in poverjenja. Ko se je od nje poslovil, jo je prijel za roko, in ona mu je ni odtegnila. Vesel je odkorakal, ker je bil osvedočen, da je sedaj prokrčena pot do njegovega namena.
 
Ker mu je bilo naposled vendarle neugodno, da je moral čakati in se z Maro razgovarjati na cesti, kjer so ga videvali mimo idoči in bi ga bili lahko zasačili tudi njegovi drugi, je premišljal, kako bi prišel v hišo. Ni ga bilo sicer sram, da zalezuje neizkušeno dekle, za to je imel premalo tenkega čuta; ali bal se je, da se ne bi njegovi drugi {{prelom strani}} in znanci šalili z njim, da igra ulogo viteza Toggenburga. Izmislil si je torej nov načrt.
 
Nekega dne stopi kar naravnost v hišo in išče v temni veži, ki je bila ob enem tudi kuhinja, kaka vrata, ki bi držala v kako sobo. Ker le ni mogel najti vhoda, porožlja s sabljo, in kmalu potem pomoli starec s fesom pokrito glavo skozi na pol odprte duri, skozi katere je prihajala svetloba v vežo. Brez obotavljanja pristopi Alfred na prag, in ker je videl stari Vuković, ki je bil odprl vrata, da se mu bliža častnik čisto pred nos, se je umaknil pred njim v sobo, Alfred pa za njim.
Vrstica 179:
 
Ko sta se tako nekaj časa razgovarjala, se odpro vrata, in na pragu se prikaže Mara.
{{prelom strani}}
 
Ko zagleda častnika, obstane zapanjena in ne ve, bi li naprej, ali nazaj.
 
Vrstica 199:
 
==III.==
V neki ulici na severnem delu čaršije je bila neka beznica, ki je imela napis »pri Epiru«. Težko si je misliti bolj primitivne gostilnice, nego je bila ta, ako jo hočemo primerjati z gostilnicami v naših krajih. Prav za prav ni bilo nič druzega, nego pritlična, nizka pivnica v temni ulici, kjer je bilo treba zgodaj zapaliti lojene sveče, da so videli gostje kam sesti. Ob eni daljši steni so bili nameščeni sodovi; ob steni, skozi katero so bila predrta vrata in omreženo okno, je bila lesena miza in nekaj primitivnih klopi. To pohištvo je zavzemalo toliko prostora, da na eni ožji strani ni bilo nič prostora, na drugi pa, na levo od {{prelom strani}} vrat, je bila nameščena miza in majhno ognjišče. Miza, okoli katere so sedali gostje, ni bila pokrita, nego kadar je došel nov gost. je vljudni oštir Demeter Dijović, Grk iz Epira — zategadelj se je gostilnica imenovala pri Epiru — z umazano krpo potegnil parkrat črez mizo in jo očistil od ostankov prejšnjih gostov. Ta Grk, ki je bil svoj patronimikon »Diópulos« posrbil v »Dijović«, je pekel izvrstno janjetino, katero so gostje slastno zauživali z belim lukom in belim si mitom (neko vrsto kruha). Krožniki, vilice in noži so bili jako enostavni, sol se je nudila na kosu papirja, ubrusi pa so služili dolgi vrsti gostov, tako da je dotičnik več maščobe z nje nabral, nego s svojih prstov in brkov odrgnil. Vendar so se gostje trgali za to pečenko; ali posebno privlačno silo so imela izvrstna epirska vina, katera je točil Dijović prilično ceneno. Zato se njegove gostilnice niso ogibali niti činovniki in celo nekateri častniki ne. Lokavi Grk pa je pri tem, da ni imel prav nič režijskih stroškov, a dobro robo, služil lepe novce, posebno ker se je znal gostom prikupiti s svojo vljudnostjo.
 
Popoldne je bila gostilnica »pri Epiru« navadno prazna. Gostje so se zbirali stoprav proti večeru, ko so jeli prihajati uradniki iz pisarnic, trgovci in rokodelci iz svojih delavnic; jedro gostov so bili seveda avstrijski doseljeniki; domačini pa so redko zahajali v to gostilnico, ker jim je bila pijača predraga, in pa zato, ker sploh nimajo navade pohajati gostilnic.
Vrstica 206:
 
Zmenila sta se, da se sestaneta ob ičindiji<ref>Tako se imenuje doba sredi med poldnevom in solnčnim zahodom</ref> pri Grku. — Ker nista bila prišla skupno v gostilnico, se Alfredu kot častniku ni bilo treba nič sramovati, ko je sedel v isti sobi, ali bolje rečeno, v nizki kleti, z navadnim bosenskim rokodelcem. Saj je bila celo neka manija v oni dobi, prijazno se razgovarjati z vsakim domačinom, in deželni glavar, vojvoda Würtemberški — ali kakor so ga Turki zvali »Vitrembeg«, se je sam z umazanimi paglavci razgovarjal.
{{prelom strani}}
 
Točno ob rečeni uri jo jo primahal Nikola pred gostilnico »pri Epiru«. A ker ni imel nobene pare v žepu, si ni upal vstopiti v klet, nego je, hodeč mimo hiše, škilil skozi vrata in motno steklo okna, ne bi li ugledal svojega dobrotnika. Ugledal sicer ni nič, pač pa je začul znani glas Alfredov, ki je bil že v gostilnici, in ki ga je po imenu pozval, naj vstopi. Hitro se je Nikola osokolil in vstopil, a ni si prav upal sesti poleg častnika, dokler mu ni ta velel, naj le sede poleg njega.
 
Vrstica 223:
Čeprav je bila namreč Mara lepa, se vendar nobeden mladenič ni posebno zanimal zanjo; saj je vsakdo vedel, da nima nič dote. Poleg tega tudi ni imela prilike, sestajati se z mladeniči svoje vrste na »posijelih«<ref>Večerni poseti na prelu</ref>.
 
Tako je bila prišla v ono dobo, ko se je jelo razvijati v njej ono neznano hrepenenje, ki se pretvori v ljubezen. — Ker je bil Alfred {{prelom strani}} postaven mož, in ker se je znal dekletu prilizovati, je postal polagoma on predmet tistega neznanega hrepenenja, četudi si dekle še ni bilo prav v svesti, kaj da se v njenem srcu vzbuja.
 
Od tega časa je uredil Alfred taktiko svojega postopanja. Vzdržal seje vsakega silnega naskoka na srce devojčino; izkušal si je s krotko ljubeznivostjo osvojiti Maro. Dobro je izprevidel, da bi bil z nepotrpežljivim naskokom pobudil jak odpor, da pa se dekle vztrajnim dokazom nagnjenosti in ljubavi ne bode dolgo ustavljalo, in da bode njegova ljubeznivost po naravnih zakonih vršila privlačno silo. —
Vrstica 241:
Mojstru Nikoli ni bilo toliko za družbo, kot za pijačo, torej ni bil nič preveč razžaljen, da ga zapušča njegov gostilnik, posebno ker je bil Alfred Grku naročil, naj čižmarju toči, dokler se mu bode ljubilo piti.
 
Alfred je krenil po raznih stranskih ulicah pred hišo Nikolovo. Odprl je vežna vrata, ki niso bila zamandaljena<ref>s klinom zaprta</ref>, ter vstopil. V veži je čul žensko petje, ki pa ni prihajalo iz sobe, v kateri se je navadno {{prelom strani}} sestajal z Maro in njenim rednikom, nego z malega vrta, ki je bil za hišo, in kjer je Mara imela posla ob gredah.
 
Stopil je torej do vrat, ki so vodila na vrt, in ker ga dekle ni opazilo, vtopljeno v delo in petje, je zarožljal s sabljo. Ta šum je imel tak posledek, kakor električni udarec. Mara je utihnila, skočila na noge, in ko je ugledala Alfreda, je obstala, kakor da jo je zadel mrtvoud. Alfred se ji je prijazno nasmehnil ter je dejal:
Vrstica 264:
 
Vročina in mraz sta izpreletala tudi njega, in razburjena kri ga je silila, da bi ji odkril svoja poželenja. Ali hladni preudarek je zmagal. Modroval je namreč prav pravilno, da bi moglo nesramno odkritje njegovih pravih teženj še o pravem času odkriti dekletu tudi prepad, na katerega rob je bila stopila. Treba jo je bilo še ululjati v brezskrbnost; odvzeti ji vsako sumnjo o iskrenosti njegove ljubezni.
{{prelom strani}}
 
Tako je preživel ono popoldne v ljubovnem razgovoru, dokler se ni v sobi stemnilo. Tedaj se je poslovil od dekleta, ki je imelo solzne oči od sreče.
 
Vrstica 274:
 
<references />
{{prelom strani}}
 
==IV.==
Odslej se je Alfred često posluževal znanega sredstva, s katerim je odpravil nepotrebnega in neugodnega svedoka iz hiše, kjer je potem miloval in dragoval svoje čedo. O takih prilikah ni prihajal praznih rok. Včasih ji je prinesil lepo dišečih cvetlic, še češče pa slaščic, katere je potem z njo zobal, izmenjujoč jih s poljubi.
Vrstica 291:
 
Dokler se je Mara pripravljala, da mu ugodi želji, je bil skrivoma izvadil iz žepa par krasnih nauhvic iz srme<ref>srebrnega filigrana</ref>, kakršne znajo napraviti samo sarajevski kolandžije<ref>zlatarji</ref>. Ko je bila Mara skinila eno nauhvico, ji je vtaknil Alfred v uho eno svojih. Mara se strmeč obrne, ko čuti, da ji Alfred vtika nekaj v ušesa! »Le miruj,« ji reče Alfred, »ne miči se, da ti ušesa ne ranim!« Tedaj je mirno počakala, dokler ji niso bleščale nauhvice v ušesih.
{{prelom strani}}
 
Ondaj se je sladko nasmejala in skočila do okna, kjer je bil ostanek otemnelega ogledala. Dolgo se je ogledovala v njem, potem pa je priskočila k Alfredu ter ga objela z mehkimi rokami.
 
Vrstica 308:
Nekdaj se je bil začel razgovor o slabem zaslužku in o tesnih prilikah, v katerih živita rednik in varovanka, tudi v navzočnosti Alfredovi. Tudi Mara je trdila, da bi rada koristno in pridonosno porabila čas, katerega ji preostaje, a v tvornico da ne bi rada hodila delat.
 
»Čula sem,« je dejala, »da sprejemajo činovniške in častniške gospe žene in dekleta, da jim obavljajo iz vestna dela, katerih bodisi njih služkinje ne utegnejo dogotoviti, ker imajo drugih opravkov obilo, {{prelom strani}} bodisi da gospe nimajo dekel, in zato najemajo ženske, ki jim opravljajo težja opravila. Tako službo bi rada opravljala, ker me ne bi silila ostavljati ves dan svojega doma. Ali jaz ne vem, do koga bi se obrnila, da mi priskrbi tako službo, ali vsaj obvesti, kaj naj storim, kako naj postopam.«
 
Alfred ji je odgovoril, da se je sicer že naselil v Sarajevu človek, ki se peča s takim poslom, da pa hoče tudi on sam pozvedeti, ako bi katera častniška gospa slučajno potrebovala take posluge. Nikola je toplo priporočal prošnjo svoje hranjenke in se je že veselil novega vira dohodkov, ki bo njemu vrgel po kako paro za poboljšek v podobi žestoke rakije.
Vrstica 320:
Alfred je stanoval v Ćemaluši ulici pri nekem španjolskem zidu. Skozi vrata, ki so bila nameščena med hišo in med zidom, ki je delil zemljišče židovo in zemljišče bližnje džamije, se je prihajalo v zagato; na desno so bila zopet vrata, ki so vodila na prostrano dvorišče; z dvorišča šele si mogel vstopiti skozi obok v hišo. Na desni je imel hišni gospodar svoje odaje<ref>sobe</ref>, na levo pa je bil najel Alfred dve prazni sobi; temu stanovanju je pripadala tudi majhna kuhinja. Ker je bil Alfred samec, te kuhinje ni upotrebljeval.
 
Rekli smo, da je bil najel prazni sobi. To tvrdnjo moramo popraviti. Ob zidu namreč imajo sobe v turških stanovanjih minder t. j. kako četrt metra visok pod, na katerem so dušeki (slamnjače) in jastuki (blazine), ki so črez dan nameščene ob zidu, da se moreš na-nje naslanjati, po noči pa ti služijo za vzglavje. Drugega pohištva v teh sobah ni bilo. Kar je bilo treba, si je moral najemnik sam nabaviti. Glavna stvar je bila seveda postelj. Sicer bi bil lahko na minderju spal, a tega iz umevnih razlogov ni hotel. Prav iz istih vzrokov so dobivali ne samo vojaki in vojaški uradniki, nego tudi civilni činovniki železne vojaške postelje iz vojaških magacinov na posodo. Ker je bil Alfred sam upravitelj enega takih skladišč, je seveda dobil tudi {{prelom strani}} on posteljo z vso potrebno opravo iz teh vojaških zalog. Omare mu ni bilo treba, ker je bil v zidu velik dolap<ref>Dolbina v zidu z lesenimi vrati</ref>. Česar ni namestil v dolapu, je hranil v kovčegih. Sicer pa si lahko mislimo, da častniki, ki niso bili stalno naseljeni v Sarajevu, nego samo za kratko dobo, niso nosili s sabo Bog ve koliko šare. Nekaj stvari je imel ponameščenih na rafi, t. j. polici, ki je tekla ob treh stenah sob. Namesto ponočne mizice je imel ob postelji primitivno mizico, katero si je bil sam nabavil, kakor je bil kupil tudi mizo, par stolov in umivalnik. Potrebno posodje, zastore pri oknih, prt za mizo je posodila židovka.
 
Stregla mu je domača služkinja. On bi si bil sicer lahko dobil vojaka, ki bi mu bil vsaki dan očedil obleko in pospravil sobo — ena soba je bila vedno prazna — ter prinesel potrebne stvari — ali vojaščnica je bila preveč oddaljena, da bi mu bil mogel sluga biti vedno na razpolaganje, zato se je rajše pogodil z gazdarico, da mu bode njena dekla opravljala ta posel. Ali s to poslugo ni bil posebno zadovoljen. Kakor gospodinja, tako je bila tudi služkinja — mlado, k večjemu trinajst let staro dekletce — španijolska židovka, in po svoji veri se ni več dotaknila dela, brž ko je v petek solnce zašlo ter se je začel židovski sabat, pa do sobote zvečer. Tedaj so mu vodo prinesli v sobo že za drugi dan, in v soboto mu sobe sploh pospravili v niso. Črevlji so ostali neosnaženi, peč po zimi nezakurjena.
Vrstica 330:
Odslej se Alfred ni več brigal za to. Ko pa je zvedel, da želi Mara tako službo opravljati, si je izmislil — prekasno za prvi dan — da bi bila sedaj najlepša prilika, da menja služkinjo. —
 
Drugi dan se je požuril ter prišel še pred navadno uro k Mari v posete. Tamkaj ji je v pričo Vukovića ponudil, naj prihaja njega {{prelom strani}} streč. Kar se dostaje starca, je bil takoj zadovoljen. On je bil sicer zapazil, kaj je pravi vzrok, da tuji častnik tako često prihaja na njegov dom; toda sebičnost ga je bila tako preslepila, da ni videl opasnosti, katera je pretila dekletu.
 
Dekle je pač nekoliko omahovalo; videlo se je Mari, da se v njenem srcu borita naklonjenost do ljubljenega moža in pa bojazen, da bi ji utegnil ta korak postati usoden. Toda Alfred je znal vse s tako diplomatiško hinavščino razložiti, zakaj mora menjati svojo služkinjo, da se je naposled vdala, posebno ker je videla, da ne ugovarja rednik.
Vrstica 338:
S časom pa so vendar izpazili, da nadporočnik ne ostavlja preje svojega stanovanja, dokler ne pride Mara, in da ostaja Mara vselej dalje časa v stanovanju častnikovem, nego bi človek mislil, da je treba za pospravljanje. Mala čifutka, ki je služila pri gospodinji, se ni mogla vzdržati, da ne bi prisluškovala pri vratih; čula je vesel smeh in vmes tudi šum poljubov, kakor se ji je zdelo. Te odkrite tajne seveda ni pričuvala za-se, nego jo brzo povedala oni služkinji, ki jo je preje nadomeščala ob sobotah. Ta zanimljiva novica pa tudi ni ostala tajnost samo teh dveh. Najpreje so jo zvedele njiju drugarice, od teh pa tudi njih gospodarji; istoverniki Marini pa so se izpodtikali nad tem soblaznivim vedenjem Marinim, morebiti manj zaradi stvari same, nego zaradi tega, da se je spustila pravoslavna devojka v ašikovanje<ref>ljubovanje</ref> s švabskim oficirjem. Dočim se torej poprej, posebno imovitejši istoverniki, ni malo niso brigali za siromašnega Vukovića in njegovo rejenko, so sedaj o njiju govorili v vseh pravoslavnih rodbinah.
 
Žal, da govorica, ni bila neosnovana. Ljubavno razmerje med Alfredom in Maro, ki je bilo doslej prilično nežno, se je bilo polagoma {{prelom strani}} izpremenilo, odkar je prihajala Mara streč Alfreda. Prirodna sramežljivost in boječnost se je umikala vedno bolj ognjevitemu hrepenenju in vrtoglavi brezvladnosti Alfredovi.
 
Toda njegovi zahtevi, naj se preseli na njegov dom, se je Mara še vedno upirala, dasi ji je Alfred slikal z vso zgovornostjo, kolikor mu je je bilo dano v srbščini, ugodnosti in dobrote, katere bode uživala pri njem. Celo zakon ji je obetal, dasi se niti ni mogei poročiti z njo kot častnik, tudi če bi bil imel namen in voljo.
Vrstica 347:
 
<references />
{{prelom strani}}
 
==V.==
Govorica, ki se je bila med občino razširila, je prišla v končno tudi mojstru Nikoli do ušes. Čeprav ni bil pobožnjak, se je vendar zgrozil, ko so mu brbljave sosede jele pripovedovati v mnogo povečani meri o soblazni, katero provzročuje Marino občevanje s tujim častnikom. Zmajevale so z glavami, obračale oči in si trkale na prsi, a ne da bi rekle: »Gospod, usmili se nas grešnikov«, nego mislile so in govorile, kakor farizej, ki je dejal: »Hvala Bogu, da jaz nisem takšen.«
Vrstica 360:
 
Najrazličnejše misli so se ji podile po duši. Sram in kes sta ji osvajala dušo, ali slednjič je vendar premagala jeza in strast, tako da je bil njen sklep neomajen — da se jutri preseli k Alfredu.
{{prelom strani}}
 
Ko je od trudnosti zaspala, so jo motile neugodne sanje, tako da se je mnogokrat prebudila.
 
Vrstica 381:
Mara je jela pripovedovati včerajšnji dogodek, ki je bil povod, da je ostavila svojega rednika. Povedala je pa tudi, kaj je o tej priliki zvedela o sebi in o svojem razmerju do Alfreda. Ko je pripovedovala sramoto, katero si je pri svojih sovernikih nakopala s svojim dragovanjem z inovernim častnikom, in ko se je z nova zavedala, kako je s svojim odlokom le še bolj učvrstila prezirno mnenje, so jo polile obile solze, katerih dolgo ni mogla ustaviti.
 
Alfred je bil v največji nepriliki zaradi tega plačljivega prizora, ki mu ni bil nič kaj po volji. Ali ker je bil sam provzročitelj njegov, in ker je bil njemu v prilog, je zbral vso svojo zgovorniško in diplomatiško veščino, in z njo je res naposled uspel tako, da je bila Mara {{prelom strani}} preverjena, da sme imeti mirno vest zaradi dosedanjega vedenja in dobro nadejo za bodočnost.
 
Zmenila sta se, kako naj si Mara takoj začasno uredi drugo sobo, dokler ne pribavi Alfred potrebnega pohištva. Alfred je šel potem po svojih poslih.
Vrstica 402:
 
Tako je krpal par opankov in čakal, kdaj se prikaže Mara. Čudno se mu je zdelo, da je bilo v hiši vse tako mirno. Nobene stopinje ni čul. Mislil je, da si Mara ne upa iz svoje sobe. Stopi torej v vežo in trka na vrata Marine sobe. Zastonj. Nihče se mu ne oglasi, tako da se vrne k svojemu poslu, ne vedoč, pri čem da je.
{{prelom strani}}
 
Počaka poldneva; želodec mu glasno govori, da je doba kosila. A Mare le ni s kosilom. Stopi zopet v vežo in vidi, da je ognjišče brez ognja, da torej zastonj čaka kosila. Ni mu preostajalo drugo, nego da je preklinjaje odšel na čaršijo v aščinico<ref>prodajalnico gotovih toplih jedil</ref> in si tamkaj kupil kosilo za one pare, kar mu jih je ostalo od včerajšnjega popivanja v mehani.
 
Vrstica 417:
Nikola je bil zamolčal, da je Mari grozil z nožem, ter je izrekel sum njo, da jo je morebiti častnik siloma zvedel z njegovega doma.
 
Alfred se je čisto lahko opravičil. Dejal je, da je Mara res k njemu prišla kot služkinja, a svojevoljno; o sili ali zvijači da ni govora. To je potrdila tudi Mara, ki je bila za njim izprašana, ter je navedla kot vzrok svojega bega surovo postopanje svojega rednika, kar so morali naposled priznati tudi svedoki, ki so poznali Nikolo kot razgrajača, kadar je bil napit. Kake posebne pravice do dekleta tudi {{prelom strani}} ni mogel dokazati, ker ni bil niti sorodnik njen, niti zakonito postavljen skrbnik, niti kak dobrotnik; saj se je pokazalo, da je bila Mara pri njern bolj služkinja, nego-li domače dete.
 
Pri policiji torej ni Nikola s svojimi svetovalci in pomagači nič opravil. Sklenili so torej vsi skupaj, da Maro zatožijo pri pravoslavni konsistoriji, ne bi li jo ona spravila na pravi pot. Takoj je odšel Nikola v duhovniško pisarnico in tamkaj razložil svojo tožbo, o kateri je bil sicer tudi že ovedelo duhovništvo.
Vrstica 431:
Ko je odšel Nikola od čestitljivega otca, je čutil v srcu tako globoko kesanje, da je trdno sklenil, svoje življenje poboljšati ter se ravnati po naukih duhovnikovih. Kako dolgo se je teh sklepov držal, nočemo tukaj omenjati.
 
Morebiti bi bil otec Pahomije enak uspeh dosegel pri Mari, ako bi jo bil on izpraševal ter z lepa posvaril in poučil ter ji odkril {{prelom strani}} brezno, na katerega rob je bila stopila. Žal, da ni njega doletela naloga govoriti z Maro. — Kakor je bila njegova dolžnost, je vso stvar naznanil »preosveštenemu mitropolitu«, ki je bil mnogo mlajši, a tudi mnogo osornejši in manj potrpežljiv. Ta je sklenil, da bode sam govoril z Maro; zatorej je poslal diakona Veselina k njej, da ji poroči, naj pride ta in ta dan k mitropolitu, ki se ima o važnih stvareh z njo pogovoriti.
 
Alfreda tedaj ni bilo doma; ko je zvečer domov prišel, mu je povedala Mara, da jo pozivlje mitropolit pred-se, in da si lahko misli, kaj da bode predmet njegovih pogovorov. Vprašala je tudi Alfreda, kaj misli, da naj stori; naj se li odzove pozivu duhovnikovemu, in kako naj se brani.
Vrstica 454:
 
»Ha, ti se pač varaš, ako misliš, da je resnica, kar ti on govori. Ti misliš, da te ljubi, a on te samo upropasti, potem pa zapusti.«
{{prelom strani}}
 
»Zakaj neki mu ne bi verjela! Ali ne postopa vedno ljubeznivo z menoj? Ali mi ni odkril, da me ljubi, in s čini dokazal, da je to istina? On je mene in mojega bivšega rednika podpiral v siromaštvu, on mi je dal tudi zaklonišča v moji nevolji, on mi je obljubil, da me bode venčal, brž ko mu dojdejo potrebna pisma; dotlej pa me ima pod streho, me hrani in oblači.«
 
Vrstica 476:
 
<references />
{{prelom strani}}
 
==VI.==
 
Vrstica 487:
Tako je tekel Mari čas srečno in brezskrbno, ker so bile nje želje oskromne, in ker ji je vera v Alfredovo ljubezen sladila življenje.
 
Proti večeru je odhajal Alfred na šetnjo in včasih je povedel tudi Maro s seboj; vendar jo je vodil po takih samotnih krajih, da ju je redkokdaj srečal kak priseljenec iz uradniškega stanu ali celo kak častnik; navadno so ju srečavali muhamedovci ali pa krščanski seljaki, katerim sta bila oba neznana, in ki se za tujce niso prav nič brigali. Kadar je Alfreda zadržavala kaka okolnost, da je moral ostaviti Maro samo, je zahajala le-ta ali h gazdarici židinji, kateri se ni prav {{prelom strani}} nič čuden zdel ta nezakonski brak, ali pa je sedela ob lepem vremenu na prijaznem vrtu pod kakim senčnatim drevesom. Zlasti ob nedeljah in praznikih, ko je svet vrvel po ulicah in po teferičih<ref>izletih na deželo</ref>, ali pa na vratih motril mimo idoče, je odhajal Alfred sam z doma, ker se ni hotel svetu kazati z Maro.
 
Alfred se je vedel proti Mari jako ljubeznivo. Njena naivna vdanost in njena lepota sta ga bili tako obvzeli, da se je v resnici zaljubil vanjo. Vsako željo je uganil in izkušal ji ugoditi ...
Vrstica 500:
 
Da ne bi dala Alfredu ni najmanjšega povoda do slabe volje, je napeto pazila na vsako najmanjšo kretnjo, na vsaki tren očesa, da bi čitala v njem njegove želje, vsako besedo je natančno pretehtala, predno jo je izgovorila; trudila se je očividno, da bi tudi v najmanjši stvarci ugodila svojemu miljenku.
{{prelom strani}}
 
Zastonj! Alfred sicer ni imel res ni najmanjšega povoda, da bi bil ohlajal svojo nevoljo nad njo, ali prejšnje ljubavi in prijaznosti ni bilo, in ako se je kdaj izkazal bolj mehkega, se mu je videlo, da je ta prijaznost precej prisiljena.
 
Vrstica 523:
Taki prizori so se vršili pogosto, njih posledica pa je bila, da je postajal prepad, ki se je odprl med njima, vedno širji.
 
Vendar je včasih Alfreda zapekla vest, ko se je domislil svojega osornega ravnanja z njo in njene neizpremenjene vdanosti. Ob taki priliki se je silil biti prav prijazen. Iznenadejal jo je ob taki priliki s kakim darilcem, bodi si s kakim sadom ali z lepo cvetico ali z malim ukrasom. Vselej je dosegel zaželjeni uspeh. Mara je videla v takih malenkostnih darilih znak Alfredove ljubezni in sprejemala jih je z radostnim {{prelom strani}} vzhičenjem. Ob takih prilikah se je zdelo, da se je povrnila prvotna svežost vzajemne ljubezni ...
 
Nekega dne je bil Alfred prijazen, kakor že dolgo ni bil. Dan popreje se je bil nekaj spri s svojimi pivskimi tovariši, ki so med razgovorom večkrat merili na njegov odnošaj do Mare, tako da od njih sicer ni mogel zahtevati zadostila, vendar pa toliko jasno, da je on čutil ost njih dovtipov. To ga je napotilo, da je ostal doma, in da je ves dan kazal izredno prijaznost proti Mari.
Vrstica 543:
»Saj vendar veš, da nimam potrebnih pisem !«
 
»Vem; ali vem tudi to, da bi si jih bil že davno lahko preskrbel. Glej komšinica<ref>sosedinja</ref> Savka, ki poslužuje sodnega svetovalca, ki {{prelom strani}} stanuje nad nami, in čigar hči se vdaja za nekega činovnika, mi je pripovedovala, da so v treh tednih iz Švabske dobili vse potrebne spise, a to ji je pravila gospa sama!«
 
»Jaz ti pa velim, da jih še nisem dobil. Sicer pa tudi veš, da mi brani moja rodovina, in jaz se ji moram uklanjati, ker pričakujem od njih bogate dedščine.« —
Vrstica 563:
Mari so se naposled jele oči odpirati, in počasi je spoznavala, da je postala žrtva brezdušnega zapeljivca. Točila je bridke solze ter se kesala svoje nepremišljenosti in trme, ko je gledala prepad, ki se je odprl pred njo, a nazaj ni mogla. V svojem obupu pa se je lovila za vsako slamico, in iskrico nadeje je polagala v tajno, katero je hotela o prvi priliki razodeti Alfredu.
 
Alfred sam pa se je zavedal svojega neznosnega položaja. Ljubezen in vdanost hliniti se je bil že odvadil. A tudi lažne malomarnosti ni mogel več kazati. Vedel je, da ga je Mara spoznala, in {{prelom strani}} mučno mu je bilo ji gledati naravnost v obraz. Zatorej se je kar najmanje mogoče doma mudil ter ogibal obširnih razgovorov.
 
Začel se je tudi resno baviti z mislijo, kako bi se mogel otresti Mare. Namenjen pa je bil samo na prijateljsko razrušiti vez, katera ju je spajala. Večkrat že je bil storil trden sklep, da ji hoče odkriti, kako je moralno in materijalno nemožna zveza, katere se nadeja Mara, in kako tudi dosedanji odnošaj med njima ne more ostati trajen. Ali vselej mu je beseda obtičala v grlu, kadar je hotel oživotvoriti svoj sklep.
Vrstica 576:
 
Dotični predstojnik mu je bil rekel, da bi bilo zanj najbolje, ako bi se nekako pobotal z Maro in prosil premeščenja. Ker že itak precej časa službuje v Bosni, in ker mu prošnjo on sam toplo priporoči, ni dvombe, da se njegovi prošnji ustreže.
{{prelom strani}}
 
Ta nasvet je Alfredu jako ugajal. Kakor občni interesi včasih zahtevajo, da se nevrednež poviša, zato da se odstrani, tako je tudi njega čakalo kot plačilo za njegovo soblazno življenje premeščenje v domačo zemljo iz Sarajeva in Bosne sploh, ki je bila v oni dobi za častnike vendarle nekako prognanstvo. — Poprijel se je torej predstojnikovega nasveta in njegove ponudbe; vložil je prošnjo, v kateri je navedel kot vzrok, da prosi premestitve, slabo zdravje — čeprav je bil čvrst in zdrav kakor riba v vodi — kot drugi vzrok pa željo, da bi živel v bližini svojega starega očeta, čeprav ni bil nikdar posebno nežen sin proti roditelju. Sicer pa tudi predstojnik ni zamolčal pravega vzroka, zakaj želi on, da bi se premestil iz Bosne.
 
Vrstica 584:
 
<references />
{{prelom strani}}
 
==VII.==
To je trajalo dobra dva meseca. Nekega dne pride Savka zopet v mesto in poišče Alfredov stan. Toda njega ni našla doma, čeprav je bil inače ob tem času navadno tam in je vedel, da pride ta dan Savka. Pač pa jo je pričakovala židinja, pri kateri je Alfred stanoval, ter je povedala Stani, da je Alfred odšel nekamo v Švabsko, a da ga ne bode več nazaj; pred dvema dnevoma da sta prišla dva vojaka in sta odnesla vse, kar je bil Alfred imel izposojenega iz vojaških skladišč, naposled pa da sta odnesla še njegove kovčege. On sam da je prejšnji dan za rana z njo govoril, ji plačal naprej stanovanje za en mesec, ji naročil, da naj ključ odda Savki ter ji izroči pismo, katero je on ostavil za Maro.
Vrstica 596:
Židinja se ni dosti brigala za zdihljaje Savkine ter je odšla v svojo sobo. Savka pa se je kar najbrže napotila nazaj v Ilidže in pozabila zvršiti nekaj naročil, katera ji je bila dala Mara. Hitela je, da bi brzo obvestila Maro, a med potom se je večkrat ustavila in premišljevala, ne bi li bilo bolje prikriti Mari bridko novico.
 
Mara se je baš šetala po drevoredu, ki vodi za glavno cesto, ko je zagledala Savico. Zdelo se ji je čudno, da prihaja tako rano in tako pobita. Hitela ji je nasproti ter jo vprašala: »Kaj pa je tebi, {{prelom strani}} da si se vrnila preje nego obično?« V zadregi ji odgovori Savka: »Le pojdiva v hišo, da se tamkaj pomeniva.« Bala se je namreč, da bi moglo tako nepričakovano odkritje novice njenemu zdravju škodovati.
 
»Si-li prinesla konca in svile za vezenje na djerdefu<ref>okviru za vezenje</ref>?
Vrstica 618:
»Daj mi to nesrečno pismo!« reče Mara in zgrabi list, odmota zavitek, toda ni ga znala čitati, ker je bilo pisano z latinico.
 
Savka pa se je domislila, da službuje v gostilnici neki sedemnajstletni dečko za hlapca, ki se je bil lani na sarajevski gimnaziji za silo naučil čitati in pisati, pa zaradi pomanjkanja dobre volje pri učenju mrtve latinščine in drugih nezanimivih predmetov ter zaradi kratenja prostosti, katero mu je rušila šolska disciplina, je kmalu pokazal hrbet učilišču, kamor ga je bil proti njegovi volji zvabil neki {{prelom strani}} vladni činovnik; saj takrat so nabirali dijake za gimnazijo, kakor nekdaj vojaški nabiralci žolnirje. Tega dečka sta torej poklicali, in z velikim trudom so raztolmačili vsi trije, dečko zlogujoč pismo Alfreda, ki je bil v srbskem jeziku dosta slab ortograf in stilist, Mara in Slavka pa z znanjem razmer odgonetajoč nejasno izražene stavke. Vsebina pisma pa je bila ta:
 
»Alfred je pozival Maro, naj mu ne zameri, da jo ostavlja; silni posli so ga prečili, da se ni mogel osebno posloviti od nje, in ker je ukaz, da mora iz Bosne potovati, prišel tako nenadejano, je prisiljen, se pismeno oprostiti za veke od nje. Da poravna krivico, katero ji je storil ne vedoma, nego zaradi nepremagljivih prilik s tem, da je ne more venčati, je ostavil šest sto goldinarjev pri predsedniku redarstva, pri katerem naj se prijavi, in kateri ji izroči vsoto. Nanj pa naj pozabi.« —
Vrstica 631:
 
Ko je stopila Mara na dvorišče, jo je zagledala židovka, ki je tamkaj baš perilo razobešala. Porogljivo se ji je nasmejala ter rekla:
{{prelom strani}}
 
»O Mara, ali si prišla po svojega švalerja<ref>ljubimca. (Chaevalier)</ref>?«
 
Vrstica 648:
Prvi njen pot je bil k sodišču. Po dolgem povpraševanju pri slugah, po dolgem čakanju in pehanju je dospela slednjič do nekega uradnika, ki ji je razložil, da mora tožbo pismeno vložiti. Kako, ko ni znala ne čitati, ne pisati?
 
Napotil jo je naposled na »advokata«. Ta mož je bil nekdaj načelnik neke siromašne potujoče gledališke družbe. O velikem požaru leta 1879. je pogorelo tudi njegovo gledališče; plamen je uničil garderobo, knjižnico in sploh vse gledališke priprave. Družba se je razšla; vsakdo si je poiskal kruha, kakor je mogel. Ravnatelj Pelješić je bil nekdaj slušatelj prava na neki ogrski pravoslovni akademiji, a ni bil nikdar zvršil naukov. Pozneje je bil pisar pri nekem advokatu, dokler se ni posvetil Taliji. Temu Pelješiću je po požaru šinilo v glavo, da {{prelom strani}} bi mogel ostanke svojega izkustva uporabiti v pravdnih stvareh. Res mu je dovolila oblast, da sme opravljati posel zakotnega pisača, posebno ker je obljubil, da bode opazoval svoje sovernike ter vladi in policiji na nos nosil, kar bi se morebiti zgodilo, govorilo, namerjalo vladi neprijetnega od pravoslavnega prebivalstva, posebno pa od uradnikov, ki so občevali s svojimi bosenskimi soverniki.
 
Ko je stopila Mara v njegovo pisarnico ter hotela gospodu »doktorju« razložiti svoj posel, jo je prekinil takoj z besedami:
Vrstica 670:
V veži jo je srečavalo mnogo vojakov, posebno podčastnikov, ki so se brdkemu dekletu predrzno nasmihavali ter ji različne stvari govorili v jeziku, ki je bil Mari povsem neznan. Ona jih je prosila, naj ji povedo, kje je vrhovni general, a kakor ona njih, tako oni niso nje razumeli, dokler ni prišel podčastnik hrvaškega polka, kateri je razumel njeno prošnjo ter ji pokazal ozka vrata, kjer naj vstopi.
 
Mara je stopila v sobo, v kateri je bil mlad častnik sam. Ko jo je vprašal, česa želi, mu je jela pripovedovati svojo nesrečo; a to pripovedovanje ni storilo nanj onega vtiska, katerega je ona pričakovala. Ko je bil zvedel, da je ona Mara Rendića, ki je hotela biti {{prelom strani}} žena Alfredova, je postal predrzen. Potipal jo je pod brado, in ko se mu je umaknila, je silil za njo in dejal:
 
»Ne žaluj, lepa Mara, za njim; namesto njega dobiš lahko deset drugih!«
Vrstica 694:
Izmislila si je naposled še neki pot. V svoji naivnosti je menila, da ima katoliški biskup enako vplivnost pri vseh latinskih kristjanih, kakršno ima iztočni pri svojih Srbih pravoslavne vere. Poleg tega je pa še pozabila, kako je ona sama opomine in nauke istega pravoslavnega biskupa malo uvaževala.
 
Katoliški biskup jo je sicer prijazno sprejel; morebiti je pričakoval, da pridobi to izgubljeno ovčico za svojo čredo. Ko pa je čul, kakšni so ti posli, ji je jasno povedal, da on nima nobene moči, da bi prisilil koga, da bodi vesten, najmanj pa vojaka, ki pripada oblasti {{prelom strani}} vojaškega duhovništva. Obžaloval je, da je katoličan tako grdo postopal, a pri kraju ji je povedal zadosti umevno, da je velik del sama kriva svoje nesreče. — Potrta je šla tudi odtod.
 
Savka ji je bila odslej njena tolažnica. Z veliko požrtvovalnostjo ji je stregla ter jo je izkušala razvedriti. Včasih se je posrečilo, da ji je izvabila kak smehljaj, in tedaj je Savka od veselja poskakovala okoli nje ...
Vrstica 705:
 
<references />
{{prelom strani}}
 
==VIII.==
Komu naj bi se bila tedaj v svoji stiski zatekla? Da pri tujcih in inovercih ne najde ljudi, ki bi se zanimali za »lahkomiselno deklino«, kakor so jo najmilejše imenovali, inače pa ji robatejša imena dajali, to ji je bilo jasno. Tako se ji tudi pri sovernikih ni bilo nadejati sočutja po prizorih, ki so se vršili pri mitropolitu, in po strogih nazorih, katere je gojilo pravoslavno občinstvo o takih stvareh.
Vrstica 713:
Nekega dne je stopil v sobo ter stal pred presenečeno Maro, ki je obledela in zopet zardela ter bila v vedni zadregi. Vukovič, kateremu so se jasno poznali sledovi pijanstva — krvave oči, nemirni pogled, zabuhlo lice — in ki je zaudarjal po rakiji, je dejal:
 
»Nič se me ne straši! Nisem prišel, od tebe česa zahtevat. Čeprav imam raztrgano suknjo in umazano perilo, nisem prišel prosit, da me ti podpiraš. Jaz vem, kako je s teboj. In da vidiš, kako sem bil vedno dober varuh, ti stavljam to-le ponudbo: »Pojdi zopet k meni {{prelom strani}} na dom, ki ti je vedno odprt. Pridi tja — dobro te hočem čuvati in za-te skrbeti kakor oče.«
 
Mari sicer ni bilo nič posebno milo, vračati se v hišo čižmarjevo, toda velika stiska njena in prigovarjanje Savkino sta jo pripravili, da je sprejela ponudbo Vukovićevo. Tako se je torej zgodilo, da se je preselila v ono hišo na Alifakovcu, kjer se je bila začela njena tragedija, in kjer se je imela zvršiti.
Vrstica 725:
Nezadovoljen je odšel od neizprosnega gospoda. Zato pa je z vso zgovornostjo pripravil Savko, da je tudi ona pregovarjala Maro, naj sprejme ostavljeno vsoto. Mara se je naposled združenim prigovorom res vdala, uklonila svoj ponos ter sprejela v sili oni denar, katerega je bil Alfred ostavil kot odkupnino.
 
Odšli so torej vsi trije k policijskemu predsedniku ter mu odkrili svoj sklep. Govoril je za vse stari Vuković. Savka je bila prisotna le zato, da ne bi stari čižmar kako prevaril svoje oskrbovanke. — {{prelom strani}} Maro je bilo silno sram, in vedno si je zakrivala obraz ter samo prikimovala ali malobesedno odgovarjala na vprašanja predsednikova.
 
Toda tudi sedaj je bilo veselje čižmarjevo samo polovično; policijski predsednik jim je razložil, da se mora polovica denarja ostaviti pri sodišču kot vrhovnem skrbništvu za dete. Obljubil je, da ta posel sam opravi in tudi sam poišče primernega skrbnika za dete. Drugo polovico vsote je izročil s privoljenjem Marinim Vukoviću, ki je sprejel bankovce s tresočo se roko, saj jih ni bil še nikdar toliko skupaj videl, kamoli v rokah imel. Za te novce se je moral pa zavezati, da bode skrbel za svojo nečakinjo in njeno dete, dokler si bode Mara zopet mogla sama kruh služiti. Tako so odšli zadovoljni domov.
Vrstica 740:
 
<references />
{{prelom strani}}
 
==IX.==
Odkar je bilo denarja v hiši, da ga Vuković nikdar ni toliko skupno videl, so se začeli za starega pijanca veseli dnevi; privoščil si je sladko žgoče tekočine vsaki dan nekoliko, a one prilike, ko se je prekomerno napil, so se vedno množile, tako da je bil v nekaki neprestani omotici.
Vrstica 755:
 
Vuković je hitro zgrabil mangalo, jo postavil zopet na noge in kar z rokami pobiral oglje in kučino ter metal na mangalo, ostalo pa je potlačil z mokrimi opanki. Potem je še enkrat natresel kučine in oglja ter se končno zvrnil na ležišče, kjer je kmalu zadremal in spal, kakor da bi bil ubit ...
{{prelom strani}}
 
Ko se je pa bila mangala zvrnila, je odskočilo nekoliko isker dalje, nego je moglo motno oko starega opančarja videti. Neznatna iskrica je skočila v kup kučine, ki je bila nameščena blizu vrat. Prepih, ki je vlekel od okna do vrat, je netil iskro, ki je dobivala obilo hrane v kupu kučine. Odtod je jel plamen lizati bližnji minder, na katerem so bile slamnice ugodna tvarina razjedajočemu plamenu. Hipoma je jela suha slama goreti; ob enem pa se je napolnila soba z gostim dimom, ki je pijanega starca tako omamil, da se ni mogel dvigniti. Skoro je jela tleti tudi obleka, goreti leseno pohištvo. Švigajoče iskre so se ujele v raztrganem stropu, in skozenj je slednjič plamen prejedel tudi leseno streho ter odprl pot obilemu zraku, tako da je bil skoro oni konec hiše, v katerem je stanoval Vuković, ves v plamenu. Stene same, ki so bile iz črpiča napravljene, so jele tleti, ker se je bila vnela rezanica, pomešana v ilo črpičevo.
 
Vrstica 762:
Ko so sosedje opazili v svoji bližini ogenj, so bili kaj hitro na nogah; na pol oblečeni so hiteli venkaj, da vidijo, kaj da je. Moški so zlezli na krove in čakali s kebli vode, katere so jim podajali domačini, ako bi bilo treba gasiti; ženske so tarnale, otroci cvilili od strahu in mraza. Da bi bil kdo izkušal gorečo hišo Vukovićevo gasiti, to ni prišlo nikomur na um; kdor ni imel baš strahu, da mu se zapali lastna hiša, je stal od daleč in zijal radovedno, kako se širi ogenj in razjeda hišo Vukovićevo. Šele ko so prihiteli vojaški požarniki, je nastal red; radovedne gledalce so odpodili in potem so začeli svoj posel z vojaško določnostjo, tako da se jim je posrečilo očuvati sosednje hiše, na katere so padali goreči snopi slame in žareče oglje ...
 
Ko je zagrmel strel s trdnjave, se je prebudila v svoji izbi tudi Mara, ki je bila že preje, na pol prebujena, čula nekako prasketanje; tudi jo je dušil razširjajoči se dim. A globoko spanje in omamljajoči dim ji ni dal priti povsem de sebe, dokler je ni grom z bližnje trdnjave popolnoma prebudil. Hipoma je razumela, kaj da se godi. Skočila je z ležišča, hitela k vratom ter jih odprla, a pri tej priči se ji je privalil nasproti gost dim, skozi katerega se je bliskal plamen. Tu ni bilo več časa se premišljati. Zgrabila je dete in na pol gola, v sami {{prelom strani}} košulji in v lahkem krilu je hitela k vratom ter jih odklenila, ker je bil po sreči Vuković ključ v njih ostavil.
 
Prišla je srečno na plano, a tedaj ni vedela ni kod, ni kam. Ljudje se niso brigali za-njo, ker sosedje so imeli sami zadosti skrbi, da se ne bi ogenj polastil tudi njih poslopij, tujci pa so radovedno gledali čudno prikazen in niso vedeli, kako bi ji pomogli.
Vrstica 779:
 
Proti jutru pa je bilo dete rešeno bolečin in se je srečno preselilo v večnost s tega sveta, kjer ga tako ne bi bilo čakalo nič dobrega.
{{prelom strani}}
 
Po hudem duševnem in telesnem naporu je Mara zaspala. Toda ta sen je bil nemiren in ni dolgo trajal; kmalu se je prebudila. Čutila je v sebi grozno vročino in zaželela je vode, in dali so ji piti; toda s tem si ni žeje ohladila, nego tem hujša vročina ji je zagorela v telesu; glavo ji je hotelo raznesti, začelo se ji je blesti, in govorila je besede brez pravega smisla. Hotela je imeti svoje dete ter je stiskala blazino k sebi, češ, da je to otrok, katerega ji hote ugrabiti. Huda vročina jo je bila spopadla.
 
Vrstica 799:
Nekega dne se je pomikal kratek izprevod skozi ulice sarajevske. Na čelu je bila dvojica dečkov, ki je nosila ripide<ref>svete podobe na drogih</ref>, za njima je pel star pop smrtno opelo »Svjatij Bože, svjatij krepkij, svjatij bezsmrtnij, pomiluj nas!«, a štirje najeti možje so nosili odprto krsto, v kateri je ležalo truplo Marino. Ob vzglavju trupla, s plahto pokritega, je bila roža, katero je bila namestila Savka.
 
Mara je bila v svojem življenju brez prijateljev, zatorej se niso nosilci krste menjavali, kakor je sicer običaj. Tudi za krsto je stopala {{prelom strani}} samo stara Savka, ki je bila tudi preskrbela pogreb od ostankov Marine gotovine, in nekoliko otrok iz bližnjih hiš.
 
Ljudje so srečavali izprevod, a nihče se ni zanimal zanj. V nekaterih hišah, katerih stanovniki so poznali Maro, so stikale ženske svoje glave pri oknih, in iz njih ust je prihajalo več besed prezirnega zaničevanja, negoli usmiljenja ...