Spomini na Kredarico: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Anzet (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Spomini na Kredarico | poglavje= | avtor= Fran S. Finžgar | opombe= | obdelano=4 |licenca=dLib | spisano= Slovenec 1897 (29. 9...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 23:
Sklenil sem, da napišem par skromnih vrst v spomin tega dne. Pisalo se je že; ali oprostite, morda je sodba subjektivna, pisalo se je premrzlo, premalo živo o tako epohalnem dnevu za vsakega Slovenca, ki ljubi svojo domovino in ljubi, prav otročje ljubi Njo, ki je kraljica nebes in zemlje – torej tudi naše zemlje, tudi našega Triglava. Ne drznem se niti z daleč misliti, da bi dosegel s popisom to, kar se je vršilo, dosegel isti učinek, kot ga je imelo dejanje. Nikakor ne. To se da le videti in čutiti. Vendar, memminisse iuvat, in zato pišem.
 
Dne 8. avgusta popoludne se pripeljem na jeklenem konjcu od daljne podružnice, kjer je bilo proščenje. Prišedši domov preiščem in pretipam kolo prav tako skrbno in s prav takim veseljem, kakor kralj Matjaž, ko je pregledaval vrance in šarce v kraljevi konjarni, da gré otet uplenjeno Alenčico. Njega je pač skrbelo, kako bo stekla cela stvar, mene pa tudi. Zakaj, prebito je bilo soparno in če dalje bolj oblačno. Če se naklepiči dež prihodnji teden, potem bo slabo zame. Vender sklenjeno je bilo, prost sem bil kot ptiček pod nebom – naj velja, kar hoče, danes odrinem proti Ljubljani, jutri pa dalje na Gorenjsko. Toda pot je dolga. Zato je bilo treba voziček dobro pregledati; zakaj, če se mi skuja sredi pota, potem je vrlo žaltova, če mora {{prelom strani}} kolesar železnega konja za ušesa držati in riniti po cesti, da ga ljudje gledajo in se mu smejajo. Zato skrbno na delo. Pretipam vse ude, verigo – vse, vse v redu. Že sem bil brez skrbi. Samo prvo kolo še ni bilo preiskano. Odvijem vijakove maternice, da pogledam točišče (konus) za krogljice. Toda – koliko iznenadenje. Jedno točišče je zdrobljeno na več koscev. Le vijak je stiskal tako trdno, da se ni že prej razsulo. Kaj sedaj? Voziti se je nemogoče, doma pa tudi ne bom. Hitro kolo spravim za silo skupaj in hajd na vlak. Pa sva se peljala oba v Ljubljano k zdravniku. Ali vedno bolj me je skrbelo. Na Gorenjskem je bila velika črnjava na nebu, malo po malo se je bliskalo. Vsakega starega moža sem pobaral, kako kaže vreme. Vsi so jednoglasno sodili: Dež bo. Tedaj sem si mislil, naj bo, kar bo. Konja mi prekuje in pozdravi; če bo lepo, naprej, če bo grdo, nazaj. V Ljubljani je res začelo deževati. Po noči sem poslušal, vstajal, hodil gledat na zvezde, pa jih ni bilo. Zjutraj je nekoliko še rosilo. Mislil sem in tuhtal, kaj bi naredil. Tedaj mi pa reče moj dajmon: Pred sedmo uro dež, stare ženske ples, dolgo ne traja. Dobro! Odločil sem se, da grem naprej. In šel sem, žalibog, peljal sem se, jaz in moj konjiček, zakaj lilo je kot iz škafa.
{{prelom strani}}
 
Na Gorenjskem me prvi pozdravi šef žirovniškega postajališča. „Sedaj boste imeli lepo na Triglavu!“ „Zakaj to omenjate?“ „Saj greste v sredo k blagoslovljenju kapelice na Kredarico!“ „Jaz nič ne vem o tem!“ — Vedel res nisem ničesar.
 
Vrstica 34:
 
V sredo zjutraj pogledam skozi okno na Triglav. Divno – veličasten prizor! Solnce je zlatilo s prvimi žarki glavo „snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja“. Nobene meglice ni bilo na njem. Pod njim so še spale planine in manjše gorice, zavite v jutranji mrak. Le on, ki zre preko njih, le on je že zagledal solnce, pozdravil zlato dete, in njegov sneg in njegovo plešo je objela rožnoročna zarja. Za njim se je razpenjalo sinje nebo, ki je bilo po nekodi temno, pa so je zopet drugodi prešinjali in po njem prelivali prameni mavričnih barv. Cel Triglav je bil kakor naslonjen na temno-modro ozadje, kakor na platno vdahnjena slika, katero je ustvaril umetnikov čopič z vso skrbnostjo in spretnostjo, z vsemi bojami, sencami in svetlobami. Pa saj je lahko taka – ker jo je ustvaril Mojster od veka!
{{prelom strani}}
 
Še bi bil gledal in gledal, toda ni bilo časa; treba se je bilo opremiti za pot. Brat je privlekel veliko vrečo, mati so jo pa napolnili z jestvili. Pomašili so na vrh še svojo staro, častitljivo veliko ruto, da bi me ne zeblo na gori. Ko je bilo vse vrejeno, pokropil sem se po stari domači šegi z blagoslovljeno vodo. To stori pri nas vsak, kdor
gre v goro. Tudi živino pokropé, ko gre na planine, da bi bila srečna in se zdrava vrnila nazaj. O te prelepe navade!
Vrstica 45:
 
Tako me je pozdravljal, stregel, skrbel, ukazoval vse v jedni sapi. Spodaj so pa tekali Dovžani, polnili sodčke z vinom, navezavali nahrbtnike, povpraševali, kako in kam to, kdo bo nesel ono. Ni čuda, da se potem Aljažu ni ljubilo jesti, ko ga vse križem drega in vleče za suknjo, ter hoče imeti odgovor in povelje. V tem, ko sem si gasil žejo ter se nekoliko podprl z jedjo, vredil je gospod Aljaž nosače in šla sva k Šmercu počakat one, ki pridejo z vlakom. Kmalu sta prižvižgala oba vlaka s Trbiža in iz Ljubljane na kolodvor. Pri Šmercu smo se zbrali in pozdravili znanci, z neznanci smo se pa takoj seznanili. Po kratkem predjužniku se je dvignila karavana izletnikov na pot. Nekateri izletniki so naložili svojega telesa pezo na lojtrnske vozove, da se do konca Kota popeljejo. Bili so večina priletni gospodje. Zato so imeli čisto prav, da so naložili svoje malce že okorele kosti na rešetajoče vozove, da so se do Kota raztresle, preujčkale, omajale in se toliko omehčale, da so bile voljneje za daljno pot.
{{prelom strani}}
 
Iz Kota po „Gubah“ smo hodili, kakor smo mogli. Pot je dolgočasna, jednolična, strma, pa vleče se kot kurja čreva. Nekateri so hiteli skokoma naprej, drugi so hodili zmerno, četrti so krevsali polagoma in se večkrat oddihali ter gledali nazaj in naprej in se skoro jezili, da ni šmentane poti ne konca ne kraja.
 
Vrstica 54:
srečno prekobacali do koče. Ko bo pot dodelana, bo veliko ugodneja in krača od stare. Velika pridobitev bo to, ker se ne bo hodilo tako dolgo po snegu. Zakaj če je sneg tal, premočijo se črevlji, potem te pa zebe. Ako je pa zmrzlo, preveč drči, in treba je vsekavati stopinje, da se more varno hoditi.
 
Ko smo priplezali skozi steno pod Kredarico, pozdravila nas je v vetru ponosno plapolajoča narodna trobojnica. Veselo in ponosno smo zavriskali na vrhu Kredarice, da se je razlegalo po Triglavskem pogorju na jutro in večer, na poldne in polnoč; mnogoštevilna jeka pa je odmevala in razglašala {{prelom strani}} naš vrisk, vzradovano se igraje z zvokom, kakor da bi bilo celo skalam všeč, da nosijo svoje, domače ljudi. Od nasprotne strani so se nam odzvali drugi hribolazci, ki so šli deloma proti koči, deloma pa že plezali po malem Triglavu, da dospejo na vrh Triglava pred solnčnim zahodom. Vrnili so se šele ob pol osmih z vrha in vsi jednoglasno hvalili divni razgled. Drugi smo pa ostali pri koči in si najprvo seveda ogledali kapelico. Vsak je slovesno in pobožno snel klobuk in ves presenečen stopil v sicer majhno a toliko bolj skrivnostno gorsko svetišče. Z altarčka nas je ljubeznivo pozdravila Lurdska Marija. Koliko kipov smo že videli, gotovo lepših in dragocenejših. Toda takih čustev, takih gorko pobožnih mislij nam ni nobena še vzbujala.
 
Imeniten in glasovit je Triglav zaradi cvetke zvezde, zaradi pečnic, planik. Ali s tem kipom je dobil Triglav zvezdo vseh zvezd, zvezdo Danico, dobil prenežno planiko – Brezmadežno Spočetje, dobil ponosno planiko, ki je priklila iz Jesejeve korenine, vzrastla visoko, kot cedra na Libanonu, dobil cvetko pečnico, kraljico vseh cvetk, kraljico iz rodu Davidovega, kraljevo hčerko, dobil cvetko, ki je kljubovala bolj kot planika vsem viharjem – kljubovala preganjanju, kljubovala uboštvu, kljubovala v nedosežni ponižnosti celo smrti lastnega otroka in se ni zgrudila, ko je sveta kri Odrešenikova, kri, ki ima svoj vir v njenem materinem srcu, ko je ta kri škropila s križa Njo – kri najboljšega sina škropila najboljšo mater!
Vrstica 61:
 
Ko smo tako zamaknjeni pobožno čuvstvovali in se pomolili Božji Porodnici, šli smo v kočo. Da bi to popisaval, ni moja naloga; saj je bila stavbinska popolnost že večkratov pohvalno omenjana. Vsak hribolazec mora neprerecno potrditi, da je najlepša, kar jih imamo na Kranjskem, da je najbolj praktična, prostorna in tako dobro opremljena, da si boljše razdelitve in oprave ni želeti. Delo slavi in hvali mojstra, ki je izdelal načrt – g. Aljaža.
{{prelom strani}}
 
V koči je bilo že vse živahno. Prvi znanec, na katerega sem naletel že v kuhinji, bil je gospodar Triglavske koče – Pekovec iz Bohinja. Mož ima zanimivo preteklost. Svoje dni je bil dijak, potem je pa preromal dokaj matere zemlje in se slednjič zopet vrnil v tihi bohinjski dom. On govori gladko slovenski, hrvatski, nemški in laški.
 
Vrstica 72:
In sredi te množice je stal Aljaž, kot črednik sredi ovac, ki se gnetejo krog pastirja na večer v staji, ali, da ne bo hud name, naj ga prispodobim bolj klasično, kot Homerov „πομίην λαῶν“, kot „σχέπτουχος βασιλεῦς“.
 
Brž je poprašal, jeli smo vsi srečno prišli, če se ni znabiti kdo poškodoval, če smo dobili zahtevanih jedij in pijač. Potem je šel zopet ven, da mu kdo ne lazi po noči krog koče in se ne prevrne čez skalo ter se potolče. V tem ko je Aljaž nadzoroval, skrbel, ukazoval ter hodil z gorskim žezlom po- in krog koče, zabavali smo se mi kar najprisrčneje. {{prelom strani}} Vsi smo bili dovtipni, vsi zgovorni, vsi zadovoljni, vsi srečni, nobene razlike ni bilo med nami. Bilo je v Triglavski koči pravcato patrijarhalično življenje. Posamezne burke in šale so pa začinjali vrli dovški pevci pod vodstvom g. učitelja. Ali dolgo nam tudi ni ugajalo ono petje po sekiricah. To je že prenatančno, to veže, veleva, zapoveduje: Tako, in še pol tona ne više! Zato smo pa zapeli nekaj narodnih, da je vsak lahko pel, dasi je marsikdo brenčal vmes ciganski bas. Vendar nas to ni motilo. Vsak je bil prost, svoboden, kakor mu je bilo drago, tako je godel.
 
Med to veselje se je vmešalo tudi par napitnic, med njimi jedna tudi na g. Aljaža, katerega ni bilo tedaj v koči. Zopet je stikal krog – nje in nadziral hribolazce – pa vreme. Poiskali smo ga po napitnici in med hrupnimi živio - klici dvignili pod strop ter ponosili po obednici.
Vrstica 78:
Že se je bližala polnoč. Tedaj so se začeli izgubljati posamezniki po posteljah. Kmalu je vse potihnilo in ležalo. Ker nas je bila tolika množica – 80 –, ni bilo mogoče, da bi vsak imel svojo žimnico in ležal samotež. Mnogo jih je položilo trudne kosti v obednici po klopeh ter so počivali, kakor so vedeli in znali. Bila je že polnoč, predno
smo se vsi vgnezdili.
{{prelom strani}}
 
Toda jaz sem imel smolensko smolo. Ob meni je spal korenjaški mož precejšnje peze in dobršnega obsega čez pas. Zdi se mi, da je ta mene ubogo malo poznal. Mislil je bojda, da sem sila imeniten človek. In ker je bržkone kje bral, da se taka plemenita in bogata mast usniva in uspiva z godbo, zato mi je pričel gosti na uho in vleči dreto, da je bil moj ušesni bobenček, ki je vajen večne, mrtvaške nočne tihote, zares v nevarnosti, da poči. Nekaj sem godrnjal in svaril, ali vse zastonj. Mož je imel fiksno idejo. Zato sem ležal kot trudna klada čuječ do dveh. Potem sem pa vstal in šel nazaj v obednico, kjer sem sprožil brata in Pekovca. Udarili smo jo nad kónjak in črno kavo. To me je pa tako naudušilo, da sem se skobalil na pegaza ter prejezdil par ruskih – pardon! – ritmiških vrst. Nosil me je ta perotni konjič prav drage volje. Res da sva dirjala „mit verhängten Zügeln“, ali meni je bilo to všeč. Zakaj odkar se je ta rogač nasrebal Rinže, odpovedale so mu peroti in vesel sem, da mi pelje počasi škripajočo leseno galejo. Morda sem tega tudi sam vzrok. Precej prve dni, ko sem prišel na to nemško oazo, položil sem mu nemške detelje ter ga zajahal po kolesnicah: „Klagelieder am Rinžeflusse“, ki nekoliko dišé po tistem svetobolu, katerega so stokrat prekleli modrijani ter nasuli nanj veliko mogilo brez nagrobnega spominika. Da še mene ne pogazi ta mora, zato sem tiho in pravim stojično mrzlo: Nil admirari!
 
Vrstica 89:
Krog in krog zagori mlada, jutranja zarja, zarudi ta božica, kot zarudi mlado nevestino lice, ko priukajo svatje z ženinom na vas, da jo odvedó na novi dom. Čeprav sem bil nešteto jutrov na gorah, in poprej trikrat na Triglavu – vendar kaj takega nisem videl.
 
Zakaj ta prizor, ko smo stali vrhu Triglava in gledali pod sabo speče doline, speča mesta in vasi, katere je še zibal tihi Morfej ter pokrival s tankimi {{prelom strani}} meglenimi zavesami, ko je vladala krog in krog nervozna tihota, ko je na zatonu vzplamtevala danica in zopet ugašala, kot svetilka, kateri zmanjkuje reje, ko je še jedenkrat zbravši zadnje moči zažarela, kot bi z vso silo hotela še videti to božje solnce, to prekrasno dete, pred katerim mora bežati in toniti že toliko vekov, ko je luna prebledela, začarana solnčne lepote – ta prizor, pravim, je bil tako veličasten, tako mogočen, pa tako skrivnosten in ljubezniv, da smo stali in molčali kot okameneni ter gledali nepremično in neutrudno, a se nismo mogli nagledati. Kdor ima količkaj smisla za naravno lepoto, komur tli v srcu le majhna lučica vere, on ob takem prizoru bolje umeva ono Pavlovo trditev: Ideo inexeusabiles sunt — — Kdor iz teh del, iz te lepote ne spozna lepote Stvarnikove, ta se ne bo mogel jedenkrat zagovarjati – inexeusabilis est! Če bi ne bilo nič drugega vrhu Triglava, kot samo ta prizor, če bi ne videli druge krasne panorame gorá, gričev in dolin, jezer, rek in morja, če bi vsega tega ne bilo, vreden je ta prizor, da se človek znoji zanj dva dni plezajoč na Triglav in vračajoč se nazaj. Žal, da ne traja ta krasni prizor dalje. Zakaj solnce kmalu izgubi svojo temnožolto barvo, postaje vedno svetlejše, da ga ni moč gledati. Mavričen pas se poizgublja, zarja gine in kmalu je pred nami megleni svit jutranjega solnca.
{{prelom strani}}
 
Ko smo se že nagledali, privije se po grebenu malega Triglava dolga vrsta – do 70 hribolazcev, ki so stopali zdržema drug za drugim, počasi, varno in premišljeno. Vse je bilo tiho. Le dobro okovani čevlji so ropotali in škripali po kamenju. Ko smo jih opazovali z vrha, zdelo se nam je, kot bi se selila družina mravelj, ki lezejo v gosjem redu čez bel kamen. Zdi se tudi vsakemu, ako gleda hribolazce na poti čez mali Triglav in od tod čez greben na veliki, da je pot strahotno nevarna, težavna, da skoraj nemogoča. Toda, ako si sam na poti in če si dosti trden v glavi, ni nikake posebnosti.
 
Vrstica 108:
 
Ko tako mislim in modrujem, prikaže se lepa vrsta ljudij, ki so šli po poti z Velega Polja na Kredarico. Izposodim si kukalo, da morda koga spoznam. Gledam, gledam in lovim posameznike. Aha! Sedaj le! To je črnorizec, to je Anton, moj dragi prijatelj. Da, da, on je. Hoja njegova, postava njegova – pa suknjač je. To bo on! Težko sem pričakoval, da so prišli na Kredarico. Najraje bi jim bil stekel nasproti. Gorko sva si stisnila desnici s Tonetom ter šaleč pozdravljala in povpraševala drug druzega. Bila sva zopet skupaj, skupaj vesela in razposajena, kot nekdaj. Med prišleci sem pozdravil še par znancev, med njimi tudi gospodično Kristino, s katero sva jedno leto skupaj bistrila bistriških otrok glavice.
{{prelom strani}}
 
V tem ko smo nekoliko ,gablovali‘, povabi nas zvonček, da se prične blagoslovljenje kapelice. — Duhovščina je že bila zbrana pred kapelico, njej na čelu preč. gosp. dekan Novak. Ljudstvo je privrelo, pobožno se odkrilo in vidno ginjeno prisostvovalo pobožnosti. Ne gre se zato, da bi ponavljal besede slavnostnega govornika gosp. kanonika Sušnika, da bi natančno opisal red ali slovilo blagoslova, ne, vsaj to je taisto tu in tam. — Ali učinek in vtisek je gotovo nekaj izrednega, nekaj velikanskega! — Ko si videl vrhu teh skal duhovnike v svečeniški, obredni obleki, ko si videl, kako se je poredala cela družba v pobožne pare in glasno molila rožni venec, ko te je zadela sveža kapljica blagoslovljene vode, ki se je utrnila v solncu kot morski draguljček, utrnila z živo rudeče slečeve vejice, ko so zadoneli nad skalami navdušeni, prisrčni glasovi petih litanij, ko je zbor dvanajsterih duhovnikov ponovil: „Sancta Maria, ora pro nobis!“, ko se je med petjem videlo in slišalo, kako pobožni, preprosti ljudje vsi ginjeni šepetajo rožni venec, kako zaupljivo opirajo oči skozi vrata na altarček – na Mater Božjo – tedaj se je dvignilo mnogo pokrivalo in zastrlo obraz in zastrlo oči, da se nista videli tihi solzi, ki ste se prikradli iz očij in zdrsnili po licih. Trenotka pa, ko so premolknili vrli pevci, ko je ljudstvo pokleknilo, iz kapelice pa je naznanil srebrni glas tihega zvončka, da se vrši na altarju največji čudež, čudež brezmejne božje Vsegamogočnosti in prav tako brezmejne Kristove, samega sebe uničujoče ponižnosti, tega trenotka ne bo pozabil nihče, kdor ga je doživel.
 
Vrstica 158:
::Planin osojnih dična dika.
::Tako je Jeseja mladika;
::Čimbolj na svetu je trpela {{prelom strani}}
::Tem lepše klila in dehtela.
::Oh daj nebes mogočna nam gospa,
Vrstica 226:
<br />
<poem>
{{prelom strani}}
::'''Na Kredarici.'''
::Kristina Schuller.
Vrstica 291 ⟶ 292:
<br />
 
Po tej pesmi so zagromeli g. Aljažu navdušeni ,živijo‘-klici. On sam pa je stal že opravljen pred altarjem ter vidno ginjen pričel maševati v kapelici, ki ga je stala toliko truda in skrbij. Konca te sv. maše nismo utegnili čakati, ker smo šli po daljši poti skozi Krmo v Mojstrano. Nekaj časa smo hodili skupno z Bohinjci, potem smo se pa ločili in šli jedni na Velo polje, drugi pa v Krmo. Tudi ta pot ni kaj zanimiva. Poleg tega pa dolga in nerodna ter kamenita, da smo kresali in tolkli kamenje, da je že vsem presedalo. Ko smo prišli v dolino, napadli smo neko kočo ter popili menda vse, kar je bilo redko- in gosto-tekočega govejega pridelka. Tam bi bil tudi lahko zvedel objektivno kritiko {{prelom strani}} nekega pastirja, da me niso izdali tovariši. Mož je bil namreč na Triglavu z nami vred. Ali po bližnjicah jo je pribrisal prej do koče kot mi. Tam me praša, če vem, čegav je bil tisti gospod, ki je zadnji pridigoval, ki se je kar na stol spravil. Ker v taki vročini, v teh grabnih in koritih človek ne more hoditi uniformovan kot po ljubljanskem tlaku, ni me mož spoznal. Ali vse veselje so mi podrli jezični tovariši, ki so spravili moža in mene v zadrego – in mi snedli zanimivi užitek, katerega bi bil gotovo imel v tistem pogovoru.
 
Ko smo se odpočili in nekoliko pogasili žejo, ubrali smo pot pod noge ter šli hitro do Mojstrane. Tam smo že nekatere dobili. Kako je bilo temu ali onemu pri srcu, ali bolje, pri nogah in podplatih, tega ne vem. Ali toliko vem, da smo poleg vseh užitkov profitirali na Triglavu vsi pravo Polifemovo žejo. Služinčad je tekala in begala s polnimi vrči ječmenovega soka, a vedno je bila že potoma oropana zaklada in redko je prišla do cilja. Na postaji smo se poslovili. Drugi so se odpeljali z vlakom, jaz sem dobil kolesarsko družbo in se peljal ž njo še tisti večer v Belo Peč. Tam sem hudomušno ozmerjal svojega dragega mi žlahtnika g. Naceta, ker se je raje doma na solncu grel kot martinček in lenobo pasel, kakor da bi bil šel na Triglav.