Iz našega kota: Razlika med redakcijama

pravimo: rožne ulice — od Male vasi brhka

Stoklasova Micika in zavije k štacunici.

v štacunico, kjer je Štempiharjev sin

Francek previjal in ščipal sladkor, katerega

Imel je srečo.

Ljudje, ki takrat še niso za vsak gumb

radi pisano blago, katero je prinašal kramar

Štempihar v vas, ter tudi plačevali dobro,

»O, kaj denar! Zadosti ga imamo, hvala

Bogu; toda veš, Stoklas, prostora ni, prostora!«

»Prostora? Čudno! Za denar dobiš vse!«

 

»To stvar sem si premislil in mislim, da

bo prav, da se tvoj sin in moja hči vzameta.

in župnika pregovorim. Natančneje se še

pomenimo, ako ostaneš pri tem.«

Štempihar se je vrnil zadovoljen, ker so

se njegovi načrti jeli uresničevati.

== II. ==

 

v štacunico malo podražit ga, kaj dela v

kurniku!«

»Pa pojdiva! kupim si pipec, če ne bo

imel kaj drugega.«

nekaj premoženja. In to premoženje

bo treba varovati in množiti!«

»Ali bo kmalu sklenjena kupčija za to

ledino?«

»Bodi previdna, ne srkaj prehlastno medu,

ki se ti ponuja, zakaj včasih je medu primešan

videl, kako se je Micika veselila Francetovega

pisma.

svojega tovariša v Malo vas, pokazat mu vole,

katere bi stavil na prodaj, ako bi jih Mohor

Mohor je barantal z voli.

In dasi Mohor ni bil namenjen kupiti

 

Čez nekaj dnij je prinesel Štempihar denar

Ko je bilo narejeno in podpisano kupno

pismo in je Štempihar začel sekati seč ob

zbeži v hišo, Krajček je pa jezen stopal

naprej.

== III. ==

 

to izpremembo, ker je čutil, da ni njegovi

mošnjici na škodo. V črnih bukvah je

je posojal denar ali pa razupaval blago.

Ljudje so sami silili v kletko, iz katere ni

 

»Tako? — Včasih sta govorila z očetom

za ta prostor, na katerem si se sedaj opasel!

Jaz, bedak! Zaradi vaju nimam mirne vesti;

kako?

Ker je bila med tem nekaj korakov za

nova prodajalnica „na Krtini", predočeval

si je Štempihar še vse hujše, ako se sam ne

životu, in v Bimbaševi krčmi se je vsled

tega napil.

»Vse naše! Vse naše!« vzkliknil je razburjen,

ko je pridrdral domov. »Vse naše!

 

»Morda prideva tudi midva na vrsto!

Oh, ko bi mu bilo dano! Naj bi prišel nocoj,

da ubrani dom svojim otrokom in potem

variha, kateri jim ohrani domačijo ter da še

vina in kruha.

»Vse naše!«

Od kupnine Kadunjčeve domačije sta

kdo bi po hrbtih ljudi spoznaval! O, ko bi te

Kadunjčevine ne bilo, spoznal bi vsakogar!«

»To pa poderi! Kaj če ta podrtija, saj je

vse naše!« razkorači se ona oblastno.

 

Pregnani z rodne grude, izpod strehe,

varovati jih! Hu! Ptiček, katerega zli

slučaj vrže iz gnezda, čivka, človek pa joka

»Kaj mi morejo, berači! Haha!«

Potrti so lazili naslednje dni otroci okoli

je oni, čegar varstvu jih je izročila modra

gosposka, zavrgel in zapodil.

ako bi ne bilo drugih ljudij!«

Trda je že predla Štempiharju.

V tej sili mu pride na pomoč prijatelj,

tesar Podrepnikov Janez z jezikom brušenim

premoženja, in sedaj jih še telesno mučiš,

da se veseliš njihovega trpljenja! Zver!«

»Haha! Ti človeče! Groga, Primož, zgrabita

ga!« vikne Štempihar. »Kaj imaš opraviti

opazoval obiskovalce Pogačarjeve Mice, beležil

pridno in delal.

== V. ==

 

to skrivnost Štempiharici, ki je bila

po svojem očetu z Žolgarjevimi nekoliko

saj še ni vedela, da se Štempiharjevi in Ribnikar

ne vidijo dobro —, in je pripovedovala,

pristojala! Njegovi ženi je kar srce igralo,

ko ga je gledala v novi obleki, saj ni vedela,

pa treba še prikupljivega obnašanja. Človek,

ki hoče pri veliki gospodi kaj doseči, ne

»O, saj bo šel! Potem se bo pa lahko

zopet zarastla steza do Žolgarja.«

Takrat ravno ni opazil teh besedij, toda

sedaj so se mu zdele značilne. Ker se pa

Toda vsi vzdihi niso pomagali. Ribnikar

je bil tedaj že daleč.

== VI. ==

 

je delala preglavico Štempiharju: kaj šele

potem, ko se bodo mogli njeni lastniki svobodno

toliko prizadejala in na! vsi ti duševni napori

naj bi bili zastonj? Ne, to ni smelo

sol in tobak.

Ko sem pa ostal na svetu sam, začelo

kazen za moje pregrehe v mladosti. V hišici

mi je bilo dolg čas, pred hišico me je

in poštenemu človeku, da mi ga shrani, pa

tudi vrne ob vsaki priliki, ko ga bom potreboval.«

Ko je prišel Šimonček v svoji pripovesti

do tu-le, prestal je in si obrisal solze iz

in šumelo mi je v ušesih: Norec, norec …

Kaj sem hotel? Šel sem v sodišče in naredil

Med tem pa se je bilo po vsem našem

kotu razneslo, da se mi blede. Koder koli

hočejo premeniti razmere, morajo si sami

pomagati, pomagati z združenimi močmi.

== VII. ==

 

 

Tako je zašumelo po našem kotu. Nova

se v trumah iskat sreče prek morja. Kmetje

so prodajali živino, da so imeli za pot, ali

Dobro je bilo, da so ljudje v teh časih

vsaj radi brali. Iz časnikov so se prepričali,

si pa izkušajo pomagati z lastnimi posojilnicami,

zadrugami in kakor še mogoče.

 

»I,komu? Nam vsem! Kdor bi bil potreben,

pa imel denarja odveč, naložil bi ga tudi

tam.«

kar so govorili prvi.

Na strani so se zbirali maloštevilni Korenovi

in malosrčnost, ker so videli toliko nasprotnikov

pred seboj. In marsikateri se je kesal,

Kako jim je to vzbujalo medsebojno ljubezen!

O, svoboda, svoboda, kako vse po tebi

Naši velmožje so kmalu vpili okoli:

 

vaših škarij!Zato naj jih gosposka kroti!

Vse naj služi vašemu sebičnemu nagnjenju!«

== VIII. ==

 

tudi ti so hoteli postati deležni s svojim

denarjem dobrih del.

Tako se je množil denar hitro, nepričakovano,

da je ljudstvo strmelo in se čudilo,

In prihajali so drug za drugim petični

ženini, klanjali se cvetočim deklicam, šepetali

stanu in omamljali tako mlada dekliška srca,

da so se naglo vnemala kakor suha trava

 

»To ravno hočem! Odcveto naj, zvenejo

Ostane naj jim le veselje do premoženja, do

imenitnosti in časti. Premožna in veljavna

Ako je nevoščljivost količkaj pregrešna,

gotovo ni brez greha Štempihar!«

Štempihar se pa ni zmenil za jezo teh dveh,

kakor se nekdaj ni za Bliskovo in Krajčkovo.

Agata je bila spretnejša natakarica kakor

prodajalka.

== IX. ==

 

je ustanavljala zadruga. Vpil je nad hlapci,

ko mu je kateri prišel pred oči, ošteval dekle,

Ves kot je plesal dotlej po njegovi želji,

sukal se po njegovi volji, in na! sedaj se godi

»E, kaj očeta! Vidiva se pa midva toliko

lože! Ali ne? Pridi gotovo!«

»Takoj! Takoj!«

 

jaz. Le dajaj potuho Agati, ali to ti rečem,

pomnili me bodeta. Nikdar ne bo Glupec

bil Glupec moj sorodnik! Glupec naš sorodnik?

Haha! S takim sorodstvom naj bi

 

»Zaradi tebe me ne bo nocoj k vam.

z nami! Nečem te žaliti, ali povem ti: napuh

tvojega očeta je velik, ošabnost neizmerna,

v zaboje. Drevi nas zapusti. Jaz nisem

mogla molčati; storite pa, kar hočete!«

»Kam pojde? — S kom?«

 

Tako je Agata našla trdno zavetje.

Bliskoma se je raznesla ta novica po kotu.

== X. ==

 

kolodvoru, ko se je bila storila že tema.

Nekoliko časa je hodil tako, ogibaje se

Srednje visok grm je rastel, in okrog njega

je bila mehka travica. Štempiharja je vabilo

 

»Ata bodo umrli, ata že umirajo«, zavpila

jok, vsi so skupaj prileteli s svečami,

jokali in ihteli in molili. Poslali so po gospoda

druge koristne kupčije. Tudi s kmetijo se

je bavil ali bolje: njegova družina se je ž

prejšnjih časov. Oče in mati sta šla že

dobro v leta. Albinka se je omožila daleč