Fata morgana (Marica Nadlišek Bartol): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 26:
Stari in slabi nje mož si je brisal solze iz oči, ko sta govorila o sinu, vstati pa vendar ni mogel, dasi bi bil rad, da bi bil sprejem lepši in veselejši.
Dasi je bilo od njenega stanovanja pa do kolodvora le dobre tri četrti ure in je imel vlak priti šele dvajset minut po šestih zvečer, je vendar šla z doma že ob polupetih. In boječ se, da ne bi vendar prišla prepozno, češ, ker morda nje ura doma zaostaja, je ustavila par mimo gredočih neznanih ljudi ter jih vprašala, koliko je ura. Dasi {{prelom strani}} so bili njih odgovori ugodni, se je vendar nervozno še tesneje zavila v veliko črno ruto in mrmrala: »Četrt ure še manjka do petih — do petih — torej je še poldrugo uro časa ... Morda pa vendar ni res.« In ustavila je še druge ljudi ter se čudila, da je šele peta ura.
Ko je prišla na kolodvor, ni bilo ondu žive duše, ker baš o tem času ni prihajal, niti odhajal noben vlak. Izza perona se je culo žvižganje strojev, s katerimi so premikali strojevodje tovorne vagone po progi naprej in nazaj, a vsaki žvižg je starico vnovič vznemiril. V čakalnici sta bila le dva financarja, ki sta prebirala nekaj starih listov; ko ju je vprašala, kdaj pride vlak, in koliko je treba še čakati, sta ji nevljudno odgovorila.
Vrstica 49:
Prihajalo pa je tudi čakavcev več in več, in v čakalnici je bilo že vse živo. Gledat so hodili mnogi tudi k steklenim vratom, ali že ne prihaja vlak.
{{prelom strani}}
Mahoma zasliši stara Rodičevka mrmranje med čakajočimi.
Vrstica 76:
==II.==
Hinku Rodiču se je godilo, predno je postal zdravnik, prav tako, kakor se godi v obče siromašnim dijakom. Prebil je tudi on ves trud, napor, bedo in pomanjkanje, okusil grenko življenje siromašnega dijaka, toda pri tem ni omagal; podvizal se je ter zvršil brž ko mogoče medicinske študije. Dasi je bil bolj priden in marljiv nego talentiran, ali pravzaprav ravno radi tega se mu je posrečilo, da je o pravem času gladko dostal vse izpite. Dobil je tudi takoj na Dunaju {{prelom strani}} službo v neki bolnici; tu je mislil še nekaj let ostati, da se še bolj izpopolni v velikomestni praksi za svojo stroko. —
Po prvem pozdravu in kratkem pomenku je preiskal natanko svojega očeta ter se uveril, da ga je potlačila zastarela bolezen na pljučih, ki je sedaj postala nevarna, in da mu bode možno podaljšati življenje za nekaj časa le z največjo pazljivostjo in najboljšo postrežbo; to je tudi naravnost povedal materi, ko ga je prišla v njegovo sobo vprašat po očetovem zdravju ...
Vrstica 95:
Hinko jo je srdito izpod čela pogledal ter zaropotal z nogo, da ne bi bolnik slišal njene tožbe, ki bi ga bila gotovo hudo užalila. —
{{prelom strani}}
Staremu Rodiču je pa bilo čimdalje slabše. Prijatelji in znanci so ga hodili obiskovat, in Hinko se je vsakikrat jezil na mater ter ji očital nerahločutnost, ko je z obiskovavci poleg postelje tiho in skrivnostno govorila. Pravila jim je navadno o bolezni, ali Hinko je vsakikrat pretrgal tak pogovor ter jel glasno govoriti kaj drugega. — Ko je videl, da je prijateljev preveč, jim je zabranil vhod k bolniku.
Vrstica 121:
»Ne vem ti povedati, kajti moj prijatelj mi ni pisal o tem; povedal mi je le toliko, da je bila operacija strašno nevarna, ker je imela žena že 45 let.«
{{prelom strani}}
Sedaj se je mladi inženir začudil ter neverno pogledal Rodiča. »No da, mislil sem res na žensko; uganil si, ker me ona operacija silno zanima in mi je le žal, da me ni poleg.«
Vrstica 156:
»Budalo« je zamrmral zdravnik med zobmi — »srečno budalo!« ter se obrnil in hitel proti domu. —
Ko je stopil v očetovo sobo, se je nemalo začudil, ko ni našel očeta ondukaj; šel je urno v svojo ter — ostrmel. Na glavi polhovo {{prelom strani}} kapo, na hrbtu težko zimsko suknjo, noge zavite v razne gorke cunje — tako je sedel bolnik pri Hinkovi pisalni mizi in — pisal.
Sina ni bil slišal, ko je vstopil. Roka se mu je silno tresla, glava omahovala na prsi, in njegovega čečkanja — saj ni bilo pisanje — ni bilo možno razbrati. Pišoč je pa starček ihtel, ihtel, da se mu je treslo staro, slabo telo. »Moji ženi ... uhuu ... uhuu ... Mar-ga-re-ti ...« je jecljal starec.
Vrstica 186:
Drugi dan potem, ko je stari Rodič pisal oporoko, proti večeru, se mu je jelo blesti, in zmedeno je govoril noč in dan in nikogar ni več spoznal. Ko mu je tri dni potem sin dajal zdravila ter ga privzdigoval na postelji, mu je v rokah ugasnil brez trpljenja ...
Dasi Hinko ni bil mehkočutne naravi, in dasi ga je bila zdravniška praksa dodobra utrdila proti sentimentalnosti ob smrtnih {{prelom strani}} posteljah, se mu je vendar tačas v silni bolesti skrčilo srce, in urile so se mu gorke solze. Stara Rodičevka pa je ihtela in glasno jokala ob moževi postelji ...
Črez teden dni je odpotoval Hinko zopet na Dunaj, se zopet krepko oklenil svoje prakse ter zaril v svoje strokovne študije.
Vrstica 212:
Dana je bila bolj mila nego lepa. Dobrota in blago srce ji je odsevalo z vsega obličja, posebno pa iz globokih, velikih, rjavih oči. Imela je dvaindvajset let, in svet se je čudil, zakaj se še ni vdala tako bogata devojka, ki je vrhu tega prav čedna.
Imela je seveda mnogo čestivcev in snubačev, in zategadelj jo je tudi cesto dražila njena prijateljica Olga ter dejala, da Dana {{prelom strani}} vzpričo prirojene sramežljivosti ni za ta svet; toda niti eden izmed vseh moških, ki so se ji bližali, se ni mogel ponašati, da ga Dana kakorsikolibodi odlikuje mimo drugih, ali da bi bil prejel od nje znak večje naklonjenosti.
In res je bilo videti, kakor da Dana ni ustvarjena za ta svet; bila je pobožna in sicer iskreno pobožna, ne pa šablonski, kakor velika večina današnjega ženstva. Ta pobožnost je bila videti nekako prirojena, nikakor ji ni bila po odgoji vcepljena; kajti niti Rošer, niti njegova soproga se nista odlikovala po izredni pobožnosti, odgojila pa se je bila v dekliškem zavodu, v katerem je v prvih letih verstvo poučeval po dve uri na teden mlad, koketen katehet …
Vrstica 226:
Rošerki je Peric takisto ugajal in — čudo veliko — celo pri modri Dani, katere srce je bilo videti nasproti moškim zagrajeno s trojim oklepom, je Peric našel milosti. Res je zahajal k Rošerjevim češče in češče ter se znal prikupiti Rošerju bolj in bolj, da mu je kot praktični inženir pri vili, kjer so ravno nekaj dozidavah, to in ono nasvetoval.
Vila ni stala tik ceste, nego je bila od nje ločena in zagrajena z ozkim vrtičem, v katerem so bila nasajena poleg izbranih domačih tudi tuje rastline in drevesa. Za vilo je bil vrt za zelenjad, za njim velik sadovnjak, za tem pa se je skoro neposredno pričenjal gozd. Krasen je bil ta gozd s svojimi vitkimi, vonjavimi jelkami in macesni, med katerimi so se vile ozke, z belim peskom posute steze, ob njih pa {{prelom strani}} bile na najlepših mestih nastavljene klopi. Ob vhodu v gozd je bil most črez majhen potok, ki je napravljal tam globlje v gozdu celo slikovit slap. Prav tik mosta na oni strani je stala prekrasna smreka; pod njo si je dala Dana napraviti velik križ iz neobtesanih debel; tu sem je hodila opravljat svojo večerno molitev ter kitit razpelo s svežim cvetjem. — V svojih elegantnih, svetlih, večinoma belih oblekah je bila videti Dana, kadar je klečala s sklenjenimi rokami in z velikimi, v križanega spasitelja uprtimi očmi, prav kakor kaka nadzemska prikazen ...
Ko je tako prihajal inženir, vedno takten in kavalirski, vedno govoril o tem, kar je njo najbolj zanimalo — o literaturi — ter hvalil kakor ona idealiste ter obsojal materijalizem in naturalizem — včasih neprisiljeno, le mimogrede hvaleč njeno iskreno pobožnost — tedaj se je začelo buditi v njenem srcu neko čuvstvo, katerega prej ni poznala.
Vrstica 238:
Nekega večera, ko je inženir ostal sam z Rošerjem v salonu, mu je dejal Perič tiho, nekako sramežljivo:
»Izpovedati vam moram, gospod Rošer, da se prenaša neka govorica po mestu — žal, da se dostaje vaše hčerke, gospice Dane. {{prelom strani}} Ker sem tej govorici kolikor toliko vzrok jaz, a mi je nad vse drago ime vaše častite družine in še posebno gospice Danice, tedaj vam moram izjaviti, da se bodem kot poštenjak odslej ogibal — dasi s težkim srcem — vaše prijazne hiše, ali pa —«
»Ali pa?« je ponovil Rošer, z dobrohotnim smehljanjem zroč na resnega inženirja.
Vrstica 259:
Odslej je bil Perič kot srečen zaročenec vsakdanji gost pri Rošerjevih. — V tej dobi je tudi bilo, da ga je srečal Hinko Rodič, kateri pa ga ni maral dalje izpraševati o njegovi sreči, ker ni Peričeve ljubezni smatral za resno; saj se je spominjal, da se je Perič že večkrat bahal s takimi imenitnimi zarokami, katere pa so se bile doslej še vse izjalovile, bodisi proti njegovi volji, bodisi, da jih je Perič sam razdrl iz sebičnih pomislekov ...
{{prelom strani}}
==IV.==
Vrstica 281:
V svetli, bogato opravljeni obednici so sedeli Perič, Nemec, Dana in Olga. Pogovor je bil splošen, dasi sta govorila skoro vedno le Olga in Nemec.
{{prelom strani}}
Pobijala sta drug druzega. — Nemec je bil inteligenten in okreten človek, toda nekako površno misleč; poleg tega je bil oster zbadljivec in pa velik cinik. Osobito o ljubezni je trdil, da je to le beseda brez vsebine, ker ni takega čuvstva, nasproti pa da je zopet mnogo čuvstev, za katera nedostaja besed.
| |||