Vzgoja (Josip Regali): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 30:
»Ne, ne! — ne uganete, gospica, res ne uganete, za stavo, da ne uganete! No, pa vam povem sam. — Veste, včeraj je bilo, ravno ob petih popoldne na peronu, ko sem pričakoval dunajskega vlaka«, je govoril hitro, kolikor mu je dajal zaspani temperament, nadpo-ročnik Sturm, obrnivši se zopet h gospodični, s katero je bil očividno precej znan, ko je bil zaslišal, da ona govori z nekom.
{{prelom strani}}
Ozrla se je v nadporočnika s svojimi pijanimi, svetlikaj očimi se očmi ter mu dela mehko roko pod pazduho, da jo je vodil po parketu.
Vrstica 48:
Potihoma si je naslikal vso bodočnost dveh nesrečnikov, katera preganja božja roka, vse boli zapuščene, nesrečne, nepremišljene ženske v tako živih barvah in tako slastno, da je bil skoro zadovoljen ... takoj nato ga je zabolelo v srcu, in iznova je začel razvijati svoje fantazije, včasih je zagodrnjal ali namrdal nervozno z ustnicami, včasih se hipoma premaknil na stolu, kakor da bi hotel vstati ... In zopet od konca je gledal v obločnico, taroke, v gumbe... in zopet iznova ...
{{prelom strani}}
»Gospod, dovolite!« in prišlec je sedel k njegovi mizi. V tem je ples minil, in sobana se je polnila; Semen je pa stopil v dvorano in odtod na ozki hotelski koridor po vrhnjo suknjo, cilinder ter debelo palico s srebrnim, krogli podobnim držajem.
Vrstica 65:
»Vse na nji je ponarejeno«, je dejal v hlinjeno zaspani jezi; »pod očmi se maže s črnim barvilom, po obrazu s chremo, obrvi si tudi barva ... Metulj je, muha-enodnevnica, katera danes še pohotno leta, jutri pa že zvene in premine. Vsi njeni čari so našemljeni; ni je škoda ... nesrečen vsakdo, kogar ljubi ... ostane mu po par letih zakonskega življenja grdobno, grbasto ženišče, bolehno in slabotno — imel bo v hiši vedno bolezen, jok ... ni najboljša ... hvala Bogu, da sem jo spoznal ...«
Polagoma pa ga je zaspanec vendarle preobladal; le še včasih je odprl oči, okrožene s črnikastimi obročki, in izpregovoril kako {{prelom strani}} neumljivo besedo med čeljustmi, katere je krčevito stiskal, a naposled je popolnoma zaspal. V snu pa se mu je izvil večkrat dolg, pretrgan zvok iz prsi.
Smodka mu je že davno padla iz ust ter je na tleh še dolgo dalje tlela ...
Vrstica 87:
Gospa Javorica je imela pač že štirideset let, vendar pa so bile njene poteze na obrazu še tako sveže in tako pravilne, da bi se vanjo lahko zagledal gigerl s petindvajsetimi leti. Vsako jutro si je okusno spletla dolge, debele kite v dva pramena in si umila s finim milom bele roke, vrat in obraz.
Javor sam ni živel ravno razkošno; vsako opoldne je použil krožnik juhe, nekaj mesa ter prikuhe, vino je pa pil v gostilnici, kamor je hodil po obedu. Tudi glede obleke je bil gospod Javor jako skromen; nosil je zimski havelok rjavkaste barve po pet let. Pazil je nanj, kar je mogel, toda že drugo ali tretje leto je jelo po ljubem haveloku neusmiljeno udrihati: bil je bledejši in redkejši ter {{prelom strani}} bolj in bolj pomečkan in obnošen. Pušil je le malo in pa samo cenene »kratke« cigare, doma pa je vlekel iz smrdljive pipe navadni »fürstenfeldovec«.
Več nego Javor pa sta potrošili soproga njegova in gospodična hčerka, Angela. Ta je letala v materinem spremstvu po vseh plesih, čitalniških, mestnih, garnizijskih, po vseh veselicah in koncertih. Pa tudi pela je Angela pri diletantskih koncertih — ne iz ljubezni do umetnosti ali radi krasnega glasu, ampak radi svojih krasno oblikovanih rok, svilenega obrazka, rimskega noska, rubinastih ustnic in pa svojih oči, katere so se svetlikale v mokri luči — kratko: spričo svojih telesnih čarov.
Vrstica 96:
Mati se je pa trudila, da bi ujela kakega moža s trdno eksistenco in prijetno zunanjostjo za soproga svoji hčerki, dočim je le-ta mislila, da je rojena le za oficirje. Gospa Javorjeva je torej vabila na posete uradnike, kateri so ji ugajali. Hodili so radi, in marsikateri izmed njih je imel resno voljo, da vzame Angelo, češ, da dobi ženo, katera mu bo vdana, tem bolj, ker ne bo imela denarja — kar je tudi nekaj vredno; saj denar tudi ni vse.
{{prelom strani}}
Semen je pogosto zahajal k Javorjevim; zašel je bil v njih druščino, da še sam ni vedel, kako, a spominjal se je, da se je izprva za njih naklonjenost s čudno vztrajnostjo potezah ščebetali sta z njim na posetih hči in mati; oče je šel navadno že pol ure prej na izprehod, kadar je vedel, da ga kdo hčerinih znancev poseti; pravil je, da se mu ne ljubi klanjati, in da se mu vsa etiketa mrzi. Vesel je bil pa vedno, kadar je čul, da je bil kak soliden človek njegov gost. Semen se je ponižno in vdano odkrival. Le-temu je to ugajalo, in občeval je mnogo z Angelo, a ta se mu je včasih smehljala, včasih ga je pa nalašč prezirala.
Vrstica 113:
Nato je vrgel plašč na obešalnik, si odpasal sabljo ter posegel v pisalnikovo miznico, iz katere je privlekel knjigo, podobno kakemu albumu, ter jo začel ogledovati, ironski motreč pisma, katera so tičala zapored zložena v nji.
{{prelom strani}}
Toliko jih je torej od lanjske jeseni, ko sem bil prestavljen semkaj, v tole naše mestece. Pikantno! — morebiti bi rekel naš major celo amusantno! Parfumovani papirček gospe odvetnikove — poleg sličice trgovke Lebnove — oj, pa še tako imenitno dekoltirana je tale dama — in lase si je izborno uravnala, ko se je dala fotografovati! — Oj in tule zopet ena: gospa, pravzaprav vdova pokojnega Jančnika, ki je imel baje tudi drugih ljubic obilo. — No — in — haha: tule vidim pisemce hišnice gospe Jančnikove, kateri se je tudi nekdaj bledlo o meni: pisano je pa prav nerodno, res prav sentimentalnoin to meni le redkokdaj ugaja, ne morem pomagati...«
Vrstica 139:
Tla so bila trdo zmrzla; silna megla se je vlačila po travnikih poleg golih, starih kostanjev, kateri so bili vsi polni ivja. Rdečkasto zimsko solnce se je zaman trudilo razgnati te neprodirne hlapove.
{{prelom strani}}
Od daleč se je pa slišala godba, ki je svirala na dirkališču, katero je rabilo po zimi za drsališče.
Vrstica 171:
Kmalu se je pokazala Pristava. Na leseni ograji, narejeni iz latnikov, je ležal trd sneg; po njem so čivkali gladni vrabci. Nad ograjo so molele redke smreke svoje dolge, pod sneženim bremenom se šibeče veje, a za smrekami so stale na vrtu jablane, nizke in skrivljene ter metale senco, kolikor so je mogli provzročiti premrli solnčni žarki. Po gozdu je bilo tiho. Gaz je peljala do gostilnice; izhodih so jo bili gostje, ki so prihajali semkaj takoj po eni uri.
{{prelom strani}}
Tik hiše, v švicarskem slogu zidane — nje zameteni stolpički so slikovito moleli iznad strehe — je bil postavljen steklen salon, katerega šipe so bile rumene, rdeče in bele.
Vrstica 192:
»Gospa, ste li že prejeli najnovejšo številko dunajske »Mode«? Zlasti mnogo je mantilj za spomlad ...«, je omenila Jančnica proti Javorici.
{{prelom strani}}
»Jaz nimam, verujte mi, gospa poslančeva, prav nobenega veselja za nove toalete, le prisiljena se vdajem modi — kaj pa hočem; ko se ji vsi pokoravajo, naj bodem li jaz izjema?«
Vrstica 208:
»Pravzaprav je res«, je pripomnila Jančnica, »a da bi vsakomur ugajalo, jako dvomim.«
{{prelom strani}}
Sturmu je postalo dolgčas ob dolgem razpravljanju vdove Jančnice, katera se je bila razgrela ter začela svoje nazore dobrotno razlagati na desno in levo; kakor po naključju se je zadel ob Angelo ter ji je šepnil, naj gre z njim.
Vrstica 232:
Dame so takoj dalje odhitele, a se ustavile, ker so gospodje zaostali, prižigaje smodke. Pari so se v gosti temi in v še bolj gosti megli kar poizgubili.
{{prelom strani}}
Poslančeva vdova je odskakovaje stopicala poleg komptoarista, pripovedujoč mu, da ga osreči saj črez eno leto, če že prej ne — s svojo roko — in razlagaje mu mične dogodbice o prošlosti nadporočnika Sturma. Nato pa jo je vprašal koščeni spremljevavec: »Od kdaj pa poznaš tako intimno tega Sturma, hm ...?«
Vrstica 253:
Pred vežnimi vrati se je oprostil tudi nadporočnik, proseč pa, da ju sme v kratkem posetiti na domu.
Ko sta prišli Angela in mati v stanovanje, je sedel soprog, gospod Javor, na zofi poleg mize, kašljal ter kadil kratko smodko; pred {{prelom strani}} seboj je imel debelo knjigo na kolenih, »krščansko moralo« nekega slavnega jezuita.
Javor je mater in hčer nekaj vpraševal, a ker mu ni nobena hotela odgovarjati, je pušil dalje, dasi sicer ni bil hud kadivec; sempatja je tudi zahropel tako naporno, da je bil ves zaripel v obraz. Ko je šel Javor za trenotek iz sobe, je skočila Angela gledat, kaj je čital oče; prebrala je naslov: nji se je zdela, čudna in nenavadna ta asketična pobožnost očetova, in mati se je celo prezirljivo smejala.
Vrstica 285:
Pripovedovala mu je o toaletah in različnih gospicah, kaj počne ta, kaj ona. Sturm se je pa malomarno iztezal po divanu in pušil svoj pot; videlo se mu je, da ga nekaj tlači v duši.
{{prelom strani}}
Angela mu je zatrjevala, da je lep, interesanten in podobne stvari. Gladila ga je po licih ter vlekla za ušesa, se mu koketno muzala, da ga je slednjič predramila iz skrbi, da se je je oklenil okoli pasu in se ji tudi začel laskati.
Vrstica 313:
»Lavriču smo se potem smejali, ker sem bil baš jaz ravnokar povedal tovarišem, da ima Stern ljubico v mestu, ljubico — neko šiviljo, ki je baš vzrok, da njega ni toliko časa na izpregled.«
{{prelom strani}}
Dalje je Sturm Angeli obširno pripovedoval o Sternu, kako je polkovnik ovedel to Sternovo razmerje, in kako mu je zategadelj in radi mnogih upnikov, ki so se vedno nestrpneje oglašali, namignil, da — ostavi vojaško službo — in kako je neko noč Stern izginil iz mesta kakor duh, ne da bi bil komu povedal, kam — niti svoji ljubici.
Vrstica 345:
Skočila je k predalniku iz orehovega lesa ter začela odklepati predalčke. Vse je odprla ter pregledala: Sturmovo perilo, paradno uniformo z zvezdami; v spodnjem predalu so bile nametane vojaške strokovne knjige; vse to je preteknila.
{{prelom strani}}
»Aha, zgorenji predal — tu hraniš svoje skrivnosti!« je kriknila Angela ter naglo potegnila.
Vrstica 381:
»V dveh bližnjih ulicah vem, da ga ni —- kje naj bi bil, ko so pred hišami predvrti ob Ferdinandovi cesti kakor tudi na Nabrežju! Da, res — ne mogel bi mi odpreti ta čas — nikakor ne! — Jaz ne vem, kaj naj storim. Svetuj mi, če mi moreš, prosim te, Angela! Grozen položaj! Ko sem prišel včeraj po oni veliki burji domov, sem lepo zvil šop bankovcev in jih položil v veliko listnico!«
{{prelom strani}}
»Kje drugod dobi za ta čas!« je zinila Angela, kateri se je Sturm čimdalje bolj smilil. »Pa brzo!«
Vrstica 411:
»Ali brez opravičevanja, gospod nadporočnik!«
{{prelom strani}}
Sturm ji je poljubil roko ter odšel. Na stopnicah v prvem nadstropju je srečal starega Javorja, kateri je šel s težkimi koraki domov. Dihal je kakor stara cerkvena ura ter kašljal; raskavi obraz se mu je napenjal krčevito; bil je jako slab.
Takoj je zavil Sturm v polkovno restavracijo, naročil dobro večerjo ter plačal s petdesetakom. Kar mu je po računu ostalo denarja, je spravil ter odhitel z njim k znanemu oderuhu v Gosposko ulico, kateri ga je danes dopoldne imel že v škripcih, mu vrgel s srditim obrazom štiri desetake, prejel menico ter jo pred njim raztrgal. Po cesti pa se je navzlic svoji slabi volji smejal svoji igravski umetnosti; prepričan je bil o sebi kakor cesar Neron, da je velik umetnik — glumač.
{{prelom strani}}
==IV.==
»Ah, to vendar ni tako — ah, gospa — — jaz si ne morem misliti kaj takega.«
Vrstica 436:
»Jaz pravzaprav kar ne morem verjeti — da, pa čemu bi neki rabil?«
{{prelom strani}}
»Oh, čemu bi rabil? Cele noči igra, in če izgublja, le mislite si, gospa — — pa ženske ima tudi take; no, jaz ne vem, če je vse res, kar se govori.«
Vrstica 461:
V tem je prišla hišna z belo čepico na kuštravi glavi.
»Pa res,« se je oglasila Jančnica, »danes popoldne sem se menila peljati nekoliko na deželo, samo tja in nazaj; vreme je precej gorko... {{prelom strani}} Mari, teci po izvoščka! — Gospa, vi se popeljete z menoj — saj utegnete; v poldrugi uri bodeva zopet doma.«
»Ah, bodi torej; hvala vam, gospa!«
Vrstica 483:
»Pijan je,« je zatrdila Jančnica.
Po par ovinkih je zavila kočija v ožjo ulico, ob kateri je bilo mnogo prodajalnic. Kočija je pa počasi drdrala proti koncu mesta, kjer so se že začenjali med hišami vrtovi, ograjeni s črnikastimi krajniki. Kmalu se je odprl svet, in na desno in levo je bilo videti rjavo prst, s katere je bil jedva zlezel sneg. Pivnice, pred njimi golo drevje in jasli, v katerih je bilo tuintam zrno ovsa ali bilka krme, so se poredko prikazovale. Po blatnih jarkih ob cesti se je cedila snežnica, ki je solzela izpod travnikov in curela s ceste. V daljavi, sredi polja, je dvigalo tuintam kako drevo otožno veje proti nebu, {{prelom strani}} po ledinah pa so se svetlikale luže, prav harmonizujoč z bledino, ki je sijala z neba, a najdalje tam na obzorju so se potezale komaj vidne črte rjavih klancev in hribov. Bilo je prav tiho in mirno, le kak vran je sfrfotal iz gostih smrekovih vej v goščavi, ki je rasla na desni strani ceste, ter zahreščal otožni »krakra«, zatem pa je padel dolg storž na zemljo. Niti veter ni vlekel po premrli ravnini.
»Kaj, ko bi pa le res bilo,« si je mislila Javorica — »in bi bil Sturm v istini tak propalica — — mogoče je! In ako bi ljudje izvedeli o škandalu pri Jančnici in o dolgeh — — oj, če bi izgubil službo — — ne, skoro ni mogoče. Pravil je vedno, da vzame Angelo, da je z očetom v najboljšem razmerju. — — Če bi hotel zvoditi Angelo, bi ji saj natvezel, da oče ne dovoli v zakon, da naj počaka, da umre, in da se šele potem zaroči z njo. Rekel je le, da hoče presenetiti starega očeta, in naj zato Angela o vsem še nekaj časa molči. Vsekakor ima Sturm še nekaj časti, tako zelo ni legal, ni!... Ali, kaj pa, če bi Jančnica govorila vse le iz zavisti; kako neki bi mogla ona poznati tako natanko vse razmere?«
Vrstica 502:
Prepričana je bila za trenotek o krivdi Sturmovi. A če je že predaleč? ... Ali ni hodila Angela v poslednjem času večkrat sredi popoldneva k Sturmu na stanovanje in sama? Zakaj jo je pustila! In pa skupaj sta hodila sama, tudi zvečer, kaj, če dobi Angela — — dete!? Kaj potem, kaj poreče njen soprog, kije že sedaj tako slab! —
{{prelom strani}}
Javorici je polagoma duh splaval tja nekam v daljavo, tja nekam, kamor pravimo nikamor; mislila ni na čisto nobeno stvar več.
Vrstica 530:
»Ah, nisem imel prilike,« je odnikaval koncipist ter si privihal kratke brke. Nikakor ni pričakoval takega vprašanja; saj ji je gotovo bilo znano razmerje med njim in njeno hčerko.
{{prelom strani}}
»Posetite nas skoro zopet, pa gotovo. Z veseljem vas bo pričakovala tudi Angela ...«
Vrstica 552:
»Čuj, mama, celo popoldne sva pohajala. Bila sva v konditeriji, v restavraciji in v čitalnici, potem sva se peljala na Pristavo in nazaj. Ah, kako lepo je bilo! Vse gospice so mi zavidale; Edvard je pa tudi kavaiir, in pa rasti kakšne je, mama!«
{{prelom strani}}
»Angela, Angela, bodi tiho,« je rekla Javorica z bolj strogim glasom, a kmalu je bila stara duša. Dobro se ji je zdelo, da hčeri zavidajo sovrstnice, kakor je sama pravila; končno se je pa docela potolažila ter se zatopila v prejšnje svoje iluzije, ki so jo ovijale kakor mehke tenčice, in kar ji je popoldne po opravljivem in tudi pretiranem govoru prijateljice Jančnice morilo dušo, se je razblinilo v pravi nič. Pozabila je, da je povabila Semena, pozabila je seveda tudi Angeli povedati, da pride, in pripravljala se je potem, kako sprejme prihodnji dan nadporočnika, če pride zgodaj zjutraj, kakor se je navadil v zadnjem času. Ni povedala, kar je čula od poslančevke, na Semena ni niti mislila ...
Vrstica 559:
Burne misli so se podile Semenu po glavi, ko je stal zvečer doma v sobi, in prijel se je za glavo ter zmočen glasno dejal: »Da sem ravno jaz tak — drugi so vendar včasih pametni; nikdar še nisem čul, da bi kdo tako počenjal kakor jaz. Včasih se kar sam sebe bojim. Sem li podedoval to — bolezen? Mati moja je bila najlepša žena in najkrepkejša mati, kar sem jih poznal ...!«
V tem se je naredil v Semenovi sobi trd mrak. Le z ulice so lili posamični mehki prameni skozi okna ter se lizali po temnih {{prelom strani}} zavesah. Koraki so odmevali po kamenitem tlaku, in vrata so se zapirala okoli in okoli njegovega stanovanja, nad njim in pod njim. Semen je zgrabil zimsko suknjo, obšito s kožuhovino, pa vzel cilinder in debelo palico in oddivjal, ne da bi bil za seboj zaklenil. Po temnih stopnicah se je lovil na roke ob zid, ker še ni bilo razsvetljeno, a hitel je, kar je mogel. V glavi mu je vrelo vprašanje: »Ali bi šel ali bi ne šel?« ... Včasih jo zajecljal sam sebi: »Zakaj sem ravno jaz tak ...«
Neznanska moč ga je gnala dalje in dalje.
{{prelom strani}}
==V.==
Neko aprilsko noč proti jutru je potrkala na okno pri Javorju bela smrt s koščenimi prsti prav rahlo in potihoma.
Vrstica 580:
Beseda »papa« je elektrizovala malo koketo, in nekaj jo je sunilo v prsih; skočila je izpod odeje ... »Papa — umrl — utrinja se ti, mama, ne zameri,« in odhitela je v nočni obleki gledat.
Ko se je približala mrliški sobi, je počakala nekoliko na pragu, in ko je videla mučni prizor na postelji, se ji je spustilo nekaj po vratu; grozno grenkobo je nato začutila v ustecih, in hotela je iz v strahu zbežati, pa skoro se ni mogla geniti. Šele, ko je prišla mati, {{prelom strani}} se je ujunačila ter se začela bližati mrtvemu roditelju ... Verjela je šele sedaj, da ga ni več med živimi.
Obe sta odšli iz sobe preplašeni; loteval se ju je čimdalje večji strah pred smrtjo. Stopili sta v sosednjo sobo in začeli pospravljati. Hipoma se je pa Angela kar zgenila in trepetaje je vprašala mater, je li zaprla očetovo sobo. Ta ji je zatrjevala, da jo je, Angela je pa hotela, da gresta gledat, če jo je res — sama si ni upala iti.
Vrstica 611:
»Jaz pojdem k Sv. Andreju — pa vprašam po cerkovniku,« je rekla Angela, ker se je bala zopet iti k mrliču; naposled sta pa obe odšli.
{{prelom strani}}
Cerkovnik pri Sv. Andreju je prišel proti poldnevu k Javorjevim. Tačas sta bili pa Angela in mati že okolo treh znank. Skoro srečali sta se s cerkovnikom na stopnicah. Ko je ta odprl sobo, kjer je ležal mrtvi uradnik, se je oglasila vdovi zopet zavest, da je njen mož mrtev. — Zdaj je šele spoznala, da ga odneso, da nikdar več ne prikrevsa hropeč po stopnicah ter zleze v svoj kot, ne meneč se zanjo, niti za hčer, in zajokala je; njen tenki glas je pa odmeval od starih sten tako čudno in nenavadno, kakor bi se v tej hiši nikdar ne glasil jok — jokala je z ono naivnostjo, kakor če vzameš otroku igračo. In Angela je zrla na svojo še vedno brhko mater, in zasmilila se ji je.
Vrstica 634:
Proti trem popoldne sta šli obe na grobišče. Oblekli sta bili črni toaleti, ki sta ju imeli še od lanjskega leta, ko je umrl Javoričin svak, poštar in posestnik v bližnjem trgu.
Po prašnih mestnih cestah je pihal še vedno kakor zjutraj mrzlikasti sever ter zanašal okoli oglov impozantnih trinadstropnih hiš z vretenastimi stolpiči prah, papir, perje ... Na cerkvenem pragu pri kapucinih se je stiskal velikanski, črnosiv pes k vratom; otroci so ga drezali z nogami, velika mrcina se pa še zmenila ni zanje, nego venomer prihuljeno iztegovala vrat. Solnce je pokazovalo kroglasto {{prelom strani}} lice izza sivih megel ter dajalo obupanim filistrom prve upe bodočih gorkih dni, ko ne bo treba kuriti mrzlih stanic. Ob Pokopališki cesti so stale na lesnih skladiščih lesene lope, pred njimi so se spenjali visoki, vitki topoli proti nebu, s svojimi šibkimi vejami proseč nečesa, česar ni najti v cestnem prahu, ki se je z neznanskim veseljem podil okoli hrapavih debel.
Javorica je hodila prav malomarno ter zrla vedno proti tlom, kakor bi jo hotelo biti sram, da ji je umrl soprog, Angela je pa opazovala s črnimi, od bedastoč blaziranimi očmi mimo idoče častnike, meneč, da sreča Sturma. Niti zmenila se ni, da gre na kraj, kjer leži njen roditelj, ki se je trudil zanjo in vedno mislil, kako bi se izognil hrupnim nastopom in pregnal bojazen pred lastno hčerjo in soprogo.
Vrstica 646:
Javorjev obraz se je bil že precej premenil; oči so se mu že pričele vdirati, da je obličje dobivalo oduren izraz.
Javorica je zrla nekaj časa nepremično na mrliča in ga poškropila. In zopet se ji je začel vračati neki strah; kar zbežala bi {{prelom strani}} najrajša, a čutila je čimdalje bolj one železne, nepremične okove, v katere jo je bila kar črez noč vkovala smrt zakonskega moža.
Angela se je pa že naveličala; poškropila je sicer očeta, še skoro na jok se ji je storilo, češ, da bi le nihče ne videl, da leži njen roditelj v taki družbi z babnico, katera je morda še prosjačila — smejal bi se ji vsakdo ... Zopet se je zamislila na Sturma ter si dejala: »Gotovo pride izrazit sožalje; saj je najbrže zvedel, da je umrl oče.«
Vrstica 670:
»Jutri pride morebiti kdo kondolovat,« je dejala hčerka. Javorica je molčala ter počasi vezla; obe sta bili kakor prirasli k stoloma. Večerjali sta le salamo, ki je ležala v jedilni shrambi.
V mraku pa, ko se je začel krčiti dan in so se na stropu zarisavale sence, je menila Javorica, da čuje stopinje in globoko kašljanje v sosednji sobi, kjer je umrl Javor. Skrbno je še enkrat poskusila, ali je spalnica dobro zaklenjena, predno sta šli spat, pa tudi {{prelom strani}} pod odejo se je mati včasih zdrznila, kot bi jo polil po hrbtu z mrzlo vodo.
Zjutraj sta čutili obe nenavadno žejo in zato sta pili čaj mesto kave. Kmalu po zajtrku pa je prirogovilil po stopnicah cerkovnik Sv. Andreja ter zavpil najprej v prazno Javorjevo sobo, da bo pogreb ob petih popoldne. Nato se je pojavila na pragu Angela, in njo je vprašal, kam naj raznese pogrebne liste, ki so bili šele davi dotiskani.
Vrstica 699:
»Je li jako romantično?«
{{prelom strani}}
»Seveda, gospica. Okoli in okoli kipe zasneženi vrhunci Alp, pod njimi pa raste gosto borovje in smrečje, in ta galerija obdaje dolinico, ki je pravi kotel, nad katerim se razpenja visoko gori le nebo. Kraj je samoten, v okolici pasejo planšarji goved, a vila je na novo sezidana in lepo odičena s klasičnimi kipi; poleg vile je pa tudi samoten, tih park, katerega že par let ni nihče uporabljal. Studenci teko mrzli kakor led.«
Vrstica 719:
Ono dopoldne pa ni prišel k Javorjevim vkljub slutnji debele, osvetljive vdove poslančeve nihče drugi izrazit sožalja. Zaman sta čakali obe zapuščenki do opoldne, in šele tedaj je začela mati pripravljati kosilo.
{{prelom strani}}
Kmalu po obedu je prišla ona Liza, da bi zvedela, kdaj bode pogreb. Ko sta ji povedali, je grdo pogledala, poropotala z molkom in izginila zopet zdihujoč v oblokano luknjo v pritličju.
Vrstica 731:
Rakev so postavili pred mrtvaščnico ter položili nanjo par vencev, katere so poklonili kolegi Javorju, in enega, ki ga je bil naročil cerkovnik mesto Javorice. Duhovnik je snel črni baret ter zapel z žalostnim glasom latinski napev in zmolil očenaš za dušo pokojnikovo, poškropil Javorja z blagoslovljeno vodo in ga pokadil s kadilnico. Dim se je kadil skozi nizka vrata v mrtvaščnico ter jo polagoma napolnil.
{{prelom strani}}
Nato se je izprevod začel premikati med grobovi. Za krsto je stopala vdova ter jokala, resnično jokala s hčerjo, katera je pa le bolj opazovala vso stvar, milujoč očeta, da ima tako skromen pogreb. Odzadaj se je čulo mrmljanje ženic, ki so molile za rajnikovo dušo, in to godrnjanje se je zdelo, kakor da hoče prepoditi pare, katere so dvigali solnčni žarki iz še mokre zemlje med grobovi.
Vrstica 744:
»Angela, ti nič ne misliš; pusti me!«
Zamislila se je iznova. Prišla ji je na um Jančnica, ki se je danes pri pogrebu tako malo zanjo zmenila, da se je kar meni nič, tebi nič odstranila. Spomnila se je njenega vprašanja, če pojde kam na letovišče — vstala ji je v duši slika ozke, samotne dolinice — spomnila se je nje ironije, in hipoma ji je kar završalo po zmučeni glavi. Kdo bi neki dal denarja, kdo bi neki plačal najemnino za kako vilo — in ravno to, se ji je zdelo, je hotela reči Jančnica s svojo ironijo ... Javorici je bilo, kakor bi se potapljala v majhnem {{prelom strani}} čolnu v globok, temen ribnik. Zavedela se je šele sedaj docela, da je uničena, popolnoma uničena gmotno. Sedaj je izprevidela, da je oni, ki je nosil stotake domov, šel odtod, in da jih v bodoče ne bo prinašal nihče več. Začutila je, da je pahnjena med beraško kasto ... Šele sedaj se je tega domislila! Zdelo se ji je, da ima sapnik prerezan, in onesvestila se je.
Angela, ki je ravno gledala svojo fotografijo izza zadnjega koncerta, na katerem je pela kratek solo, je vzkriknila in zagrabila v naglici mater, da ni padla s stola, pa jo začela klicati:
Vrstica 764:
»Ne,« je Angela odgovorila počasi; »gledala sem, pa ga ni bilo.«
Javorica je molčala. Ravnanje Sturmovo jo je še bolj ogorčilo. Ha, ha! Res, slepar je — sedaj se niti ne prikaže; sožalja ni prišel izrazit, denarja tudi ni prinesel, denarja, katerega ji je uplenil. Norčeval se je iz Angele, samo norčeval; sedaj, ko ve, da bi ga opomnila, naj brž preskrbi kavcijo ter naj se zaroči z Angelo, sedaj ga še blizu ni. Ali ni to slepar? Kaj, da bi se samo norčeval iz Angele — popolnoma {{prelom strani}} jo je pokvaril! ... Pokvaril, on? Sama jo je tudi nekaj pokvarila; zakaj jo je pustila, da je toliko občevala s častniki, zakaj ni pazila nanjo? — V srcu jo je zabolelo, tako zabolelo, da je skoraj zavpila.
Pokvaril jo je. Kam bo z njo! ... sedaj, sedaj, ko nima prav ničesar, ko nima niti — mesečnih dohodkov. Spomnila se je svoje mladosti, v glavo ji je šinila slutnja: Gotovo je Angela razvpita, ker je toliko in sama občevala s Sturmom, in kaj, če bi bilo res, kar ji je Jančnica pripovedovala, da je sleparski Sturm Angelo že — onečastil? Uh!
Vrstica 791:
Sedaj se je v hipu premislila; povedala bi mu par rezkih besed, tako rezkih, da bi jih pomnil celo življenje — toda spomniti se ni mogla prav ničesar. V tem se je pa po naključju zadela ob stol; padel ji je na nogo, da je nehote zacvilila, ko je častnik iznova potrkal. Sedaj jo je pa razburilo; odprla je vrata na stežaj z vso silo ter pogledala osuplega Sturma z divjim pogledom.
{{prelom strani}}
»Milostljiva, milostljiva, kaj vas motim morda? Oprostite mi!« je govoril Sturm in stiskal sabljo k sebi. »Včeraj, ko sem zvedel nesrečo, katera je vas tako nenadno zadela, sem hotel takoj priti, pa ob najboljši volji sem se komaj danes odtrgal, milostljiva.«
Vrstica 816:
Spodaj na ulici je začel razmišljati: »Čemu me podi ta škatla? Je li užaljena radi včerajšnjega dneva, ali jo skeli, ker je sedaj popolnoma na suhem? Vraga! ... Lej, lej, še nekaj sem dolžan — to bode gotovo. Ali takega sprejema se nisem nadejal; katastrofa ji je gotovo nekoliko zmešala pamet ...«
Prižgal si je cigareto ter pričel iznova: »Jančnica, tudi to je menda imenovala, če sem prav slišal; prokleto, saj sem bil kar raz sebe. Ta kokla, ali je intrigovala ali se je hotela znesti? To bode; škodovati mi je hotela ljubosumna poslančeva babnica, toda obrnilo se je ravno narobe; prokleto se je opekla! Tako uslugo mi je storila, {{prelom strani}} kakor še malokdo; še fraz mi ne bo treba tratiti, da bi se odtrgal od Angele sedaj, ko bi malo drugače pogledali, če bi hotel imeti še ljubico za kratek čas ...«
Skoro zavriskal bi bil, ko je šel, s sabljo ob tlak se zadevajoč, po trotoarju: »Živela, Jančnica! Ljubic dobim sedaj druzih obilo, tudi takih, da mi ne bo nikdar dolgčas!«
{{prelom strani}}
==VI.==
Gospa vdova uradnika Javorja in nje čudovita hčerka Angela sta šli peš z železniške postaje v trgu, kjer so prebivali njiju sorodniki. Obe sta imeli v roki majhen kovčeg in črezenj pogrnjen sivkast pled; jako težko pa je stopala mati, saj je hčerki pri vsaki stopinji potožila, da ji srce neznansko bije ...
Vrstica 838:
Skozi peron sta prišli naravnost na cesto, kjer je ležalo v obilici črnosivega blata. Kakih tristo metrov je bilo do prvega trškega poslopja. Po trgu samem so se tiščale v vegastih vrstah pritlične in enonadstropne hiše; pred župno cerkvijo je stal vodnjak, kjer je curljala voda iz žrela kamenitega, z mahom poraslega zmaja. Rodbinski dom Javoričinih sorodnikov je stal blizu župnišča.
{{prelom strani}}
Angela je rekla na pragu materinega doma: »Mama, gotovo ni nikogar doma, ker je vse tiho. Kaj storiva sedaj?«
Vrstica 866:
»Pri nas ni primernega posla zate. Pa ti bi že bila pri nas za par mesecev, da bi si premislila, ali Angela, Angela.«
{{prelom strani}}
»Res je; prav praviš.«
Vrstica 896:
A mesto nje je odgovorila Javorica, da je gotovo v spalnici.
{{prelom strani}}
Šel je ponjo, potem je pa prinesel liter rumenega vina ter začel točiti, češ, saj ga je obilo v kleti, žejen pa da je tudi, ko se je vrnil s tako dolge poti.
Vrstica 918:
»In sedaj še to — še tuje babnice — ki jih komaj — poznam — bom redil — če jih sem spravi stara,« se je hudo val na glas ter nerodno štorkljal.
{{prelom strani}}
Kar se je zaletel v vrata sobe, kjer sta stali ob posteljah Javorica pa Angela, in jih sunkoma odprl. V sobo je skoraj padel Ivan; komaj se je še ujel na stol.
Vrstica 944:
»Videla sem, kaj se je zgodilo sinoči. Oh, in danes, ko vstane — ležal bo gotovo do dveh ali treh popoldne — bo zopet vrišč in hrup, da bo vse na kup letelo. Ravno tako je razsajal, ko je bila pri nas par dni stara teta rajnega moža, njegovega očeta. Zgrabil je steklenico vina, ki je bilo zanjo pripravljeno, jo treščil skozi okno in ji potem pokazal vrata. Oh, oh!« Zatisnila si je oči z rokami.
{{prelom strani}}
»In potem vpije nad mano cele tedne, češ, kako razsipam premoženje, sam se pa privleče vsako noč pijan domov; in pijačo plačuje po gostilnicah še drugim. Danes me še otepe in vaju tudi, ako mu stopita pred oči ... Bog se usmili!«
Vrstica 964:
Proti desetim sta se odpeljali z vlakom v popolnoma praznem kupeju nazaj v mesto. Lačna in utrujena je izstopila Javorica. Pred postajo na cesti so ju obsuli postreščki in izvoščki, katerih se je hčerka kmalu ubranila. Molče, v tla gledaje, je stopala uradnikova vdova poleg hčere, držeče kovčeg v roki, ki jo je vlekel proti tlom. Vprašala se je, čemu gre pravzaprav domov: ali gre kosit, ali gre počivat, ali gre negovat Angelo, ali gre, da bo hodila na posete, na promenado po tejle široki cesti ...?
{{prelom strani}}
Prišli sta mimo fotografske izložbe. Med množico manjših in večjih slik je še vedno visela velika salonska slika Angelina izza prvega velikega koncerta, ki je bil konec januarja meseca.
Vrstica 996:
»Uh, šla sem po zadnje tri številke časopisa, ker jih še nisem pregledala.«
{{prelom strani}}
Javorica je vstala z divana, kakor bi ji bil kdo kaj nenavadno važnega povedal na ušesa.
Vrstica 1.030:
Ko sta bili na cesti, se je Angela sramovala, tako grozno sramovala, da ni vedela, kaj naj stori. Tako ji je bilo, kakor kadar so jo v otročjih letih kaznovali v šoli. Polastila se je je nekaka maščevalnost. Tudi Javorica je stopala potrta, toda ne tako kakor s kolodvora; prav tudi njej ni bilo. —
{{prelom strani}}
Za par dni sta bili že v novem lokalu; stanovali sta v isti hiši na dvorišču v dovolj svetli sobici. Nobena ni hodila z doma, zlasti Angela ne, ker se je bala, da ne bi srečala kake znanke.
Vrstica 1.046:
»Sam vrag mora to biti«, je dejal, ko je šel ves obupan z doma.
»Štirinajst dni je — ne, skoro bo dva meseca, da, dva meseca, ko sem bil na komisiji ... Tedaj sem jo izkupil, da sem obležal za teden dni, tedaj, ko sem bežal po brvi na močvirju pozno v noč, v svoji zdivjanosti niti na desno niti na levo ne gledaje, ter padel v jarek, da sem se komaj splazil iz vode in ilovice, ves moker in umazan. Proti polnoči sem prišel po stranskih potih do mesta, a mrzlica me je tresla čimdalje huje in huje. V svitu petrolejske svetiljke, ki je brlela na oglu v neki zagati, me je pa opazoval stražnik; že se mi je bližal — komaj sem mu ušel, hiteč, kar sem mogel. Okajeni plamen mi je švigal vedno pred očmi, in v bolezni se mi je prikazoval v vročici, samo da je bil ozek in visok kakor okraski gotiških cerkva. In sanjal sem, ko se mi je bledlo, da se dvigam vedno više in više v nedosežne kraje. Po vseh takih sanjah pa so {{prelom strani}} mi mučile ubogo glavo bolečine, kakor bi razbijali po možganih, in prikazni v svetlih, visokih cilindrih, okoli njih pa tako neznansko hrapovo dračje ovito, so hodile pod okni ...«
»Angela!« mu je švignilo zopet po glavi.
Vrstica 1.062:
Ko je izpela partijo in ji je zadonel plosk po dvorani, je nastalo Semenu hipoma tako, kakor bi se spomnil nečesa, kar je že davno, davno minilo. Zdelo se mu je, da se mu je oglasil v duši globok, črn bas, ki se je vedno krepil ter se bližal Angeli.
In res, kmalu je začel z njo občevati, zahajati na njen dom, kjer so ga lepo sprejemali. Ako je pa videl koga, kateremu bi bila Angela enako naklonjena, je gledal, da bi ga čim preje odpravil. {{prelom strani}} Bil je mnogokrat z Angelo sam, a nikdar ji ni zinil kaj o ljubezni, kaj o zaroki ali kaj podobnega. Le nekoč, ko je napeljala Javorica tako, kot da bosta Semen in Angela kmalu zaročenca, takrat se je hudoval par dni, kako da ga vlečejo v zakon, češ, maram za žensko.
In potem se je prikazal Sturm. Sedaj mu je bilo, kakor bi mu trgal dušo iz telesa. Prav nič čudnega ne bi bilo, ako bi bil vzel samokres ter pozval Sturma na dvoboj; zahteval bi bil pravzaprav, naj kar pusti, da ga ustreli ...
Vrstica 1.077:
Sedaj mu je šinila brez logičnega prehoda v glavo misel, katera se mu je zdela čudno nizka, neizrečeno ploščata: »Kaj je vzrok?«
{{prelom strani}}
Pospešil je korake kar mehanično, nevede; zopet mu je stopil pot na visoko čelo, in odskočil je večkrat, ko se je zaletel ob kak kamen, ki je ležal na cesti. Zravnal se je, in bilo mu je, kakor bi se mu počasi jasnilo, kakor bi mu misli zopet vstajale normalnejše. Ogledal se je: čisto sam je bil na nekoliko prašni cesti.
Vrstica 1.092:
Oče mu je bil trgovec, ki je pa kmalu opustil trgovino, ker si je v neki zimski noči zlomil nogo, ko se je vračal s kupčijskih potov. Na misel je prišla sedaj Semenu domača hiša, imovita, skoro najlepša ob celi ulici, v pritličju s širokimi vrati, skozi katera so vozili dan na dan blago v skladišča. Mati z vedno dobrosrčnim smehom na licih se je vrtela v gorenjih prostorih in nadzorovala kuharice in dekle, ko so pripravljale hrano trgovskim sotrudnikom in hlapcem. A on je gledal, ko so ga še pestovali, vedno skozi okno, kako prihajajo konji z vozmi, in kako hodijo ljudje iz očetove prodajalnice ven in noter — bil je nenavadno živo, zdravo dete ...
Ravno v srednje šole je bil vstopil, ko je prinesel neki večer pismonoša brzojavko. Mati se je takoj ustrašila in osupla poklicala sinka, naj bere. Mati je omedlela ... Ob njeni postelji je postaval naslednji dan, boječ se, da ne bi še nje izgubil, dokler niso pripeljali očeta s kočijo do hiše. Črna, dolga brada mu je bila zmršena, oči vdrte, in ječal je, da se je slišalo na hodnik, ko sta ga nesla dva postreščka po stopnicah. Okreval je le polagoma, ozdravel pa ni nikdar več. Za dobro leto je opustil trgovino. Odslej je ždeval na velikem fotelju ter gledal skozi okno; redkokdaj je pa šel z velikimi bolečinami na izprehod. Kadar je bilo deževno vreme, je cele dni in noči vzdihoval in tožil ter se grabil za zlomljeno nogo, češ, {{prelom strani}} da ga neznansko trga po kosteh. In tedaj je bil Semen v drugem gimnazijskem razredu. Oče se je začel intenzivneje zanimati za sina ter je pri vsaki priliki poudarjal, da hoče imeti potomca, ki bo presegal z umom vse pradede ...
Semenu se je začela razvijati neka slika vedno določneje, tako da se mu je zazdelo, kakor bi je pričakoval.
Vrstica 1.099:
Semen je prekinil misli. Stopinja mu je zastala. Atavizem ? — Težko. Saj je bil izprva zdrav, zdrav je bil oče kot trgovec, mati je bila zdrava! Sorodniki —? Zadnji je umrl osemdeset let star, popolnoma trden in — normalen! Za Boga, kaj je torej! Oče, oh, oče! Res, samo on je vzrok njegovega prenapetega dušnega stanja, njegove nenormalnosti, vseh njegovih peklenskih muk, katere je skrivaj pretrpel.
{{prelom strani}}
Nekaj mu je kakor planilo v dušo: »Vzgoja je kriva, vzgojil me je tako!« ...
Vrstica 1.123:
Za prodajalno mizo je sedela v obnošeni bluzi vdova Javorica, Semen se je neznansko začudil.
{{prelom strani}}
Javorica je skočila s sedeža, lica ji je sramu zalila kri, med stranskimi vrati pa se je pojavila Angela.
Vrstica 1.165:
Semen je mehanično sedel. Angela je prižgala luč ter govorila o različnih rečeh, brbljaje kakor potok; on ji je odgovarjal čudovito kratko, Javorica je pa stala v trafiki.
{{prelom strani}}
Za nekaj minut je prišla tudi vdova v sobo. Tožila je izprva o najnavadnejsih rečeh — navzela se je bila že docela manire starih babnic, s katerimi je skoraj izključno občevala — polagoma je začela iztresati intimnosti in svojo sedanjo revščino. Semen jo je jel pazljiveje poslušati, dasi je bil tako razburjen, da mu je stal pot pod lasmi. Pripovedovala mu je tudi nekaj o Sturmu — tedaj bi bil skoraj skočil s stola.
Vrstica 1.199:
Semen se ji je izpulil iz rok ter odhitel. Par korakov proč ji je dejal na videz malomarno: »Lahko noč!«
{{prelom strani}}
Bilo mu je tako nenavadno čudno v duši kakor še nikdar. Čutil je, kakor bi se velikanske barikade podirale, kakor bi se razmikale strahovite, v nebo kipeče Alpe na stran, po sredi bi se pa zabliskavala nova dežela, zasevalo novo solnce.
| |||