Kvišku: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m prava licenca |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 41:
Dvakrat je moral kočijaž tleskniti z jezikom, predno sta se Dendi in Hasan ganila z mesta, a še tedaj sta nevoljno bila ob tla, ker sta se morala ločiti od Margite.
Margita se je še jedenkrat ozrla za njima, potem pa odšla pod lipo h gospem. Potoma si je že snemala mehke rokavice in jih pod lipo odložila z belo, tanko roko, dolgih, {{prelom strani}} prav aristokratskih prstov na mizo. Iz mehkega klobuka, ki je bil brez nakitja, je potegnila zalasnico in položila klobuk k rokavicam. Nato si je otresla nekoliko prahu, ki se je bil nabral na obleki, in se postavila v krog brbljajočih gospej.
Bila je Margita velika, izredno velika in tanka kakor jelka. Obraz ni bil, da bi rekli: Margita je krasotica. A bil je zanimiv skozi in skozi. Ustnice je imela močne, rdeče, a nikakor prevelike. Oči so bile prave pravcate take, kot jih je imela Homerjeva božica Atena boopis, velike, ki so zrle nekako modrijansko v svet. A niso bile suhe, brezizrazne, marveč je bila v njih zatopljena nekaka miloba blagega srca. Cela je bila izredno visokega. A ni se videlo to čelo. Kostanjevi lasje, gladki in mehki kakor nežnega otroka, so se nekoliko pristriženi usipali globoko na čelo, skoro do obrvij, da je to človeka kar iznenadilo. Ali pristojalo ji je to izvrstno. Po starosti pa še ni prestopila devetnajstega leta.
Vrstica 92:
»Sorodnik bo.«
{{prelom strani}}
»Morda kak dijak.«
Vrstica 118:
Margita je pa gledala za njim, dokler ni izginil skozi vrata oskrbnikovega stanovanja.
{{prelom strani}}
==II.==
Vrstica 129:
Tedaj je bila prednica usmiljenk, katere oskrbujejo kaznjenke, sestra Gabrijela, blaga duša a tudi spretna in odločna, ki je bila kos težavni nalogi in je vodila z moško razsodnostjo ves ta velikanski aparat. Rojena je bila baronica L., potomkinja znane kranjske plemske rodbine.
Na prejšnjih svojih službah v redu svetega Vincenca je bila v Parizu, na Dunaju, hodila po Ogrskem in prepotovala skoro celo Evropo. Zato ni čuda, če je poznala priletna prednica veliko sestrá taistega zvanja, kot je bila sama, in da se ji je ta ali ona nehoté bolj omilila kakor druga. – V begunjsko kaznilnico je pošiljala kongregacija sv. Vincenca zaradi ugodnega zraka bolehne sestre na okrevanje. In tako je prišla taistega leta sestra Evfrozina, rojena pl. Ladič, prednica reškega zavoda. S to je bila s. Gabrijela leto in dan skupaj v Parizu. Tedaj sta bili še obe mladi, čvrsti in od takrat — štirideset let je minulo — se nista videli ne slišali druga o drugi. In sedaj to nenadno snidenje! Prednica Evfrozina pa je bila sestrična Margitine matere. Zato je kot sorodnica prosila prednico in prijateljico Gabrijelo, če bi ji dovolila, da povabi na letovišče v kaznilnico Margito. Zdravniki so zahtevali {{prelom strani}} premembo zraka. Prehitro in previsoko je zrastla. Bali so se sušice. Krepki planinski zrak bi ji pa za okrepljenje najbolje ugajal. Gabrijela je z veseljem dovolila. Saj imajo nekaj sob za goste pripravljenih. Ali Margita se je kar zbala tega povabila: V samostan, si je mislila — nù, potem ječa. Bog varuj, to bi bilo lepo letovišče! Ko ji je teta Evfrozina opisala krasoto in ji narisala popolno svobodo, katero bo uživala, slušala je Margita in se udala, toda proti pogoju, da gresta njen Dendi in Hasan ž njo. Njen oče, lastnik nekdaj cvetočega, a sedaj dokaj zanemarjenega velikega posestva blizu Reke in posestnik žitne trgovine na Reki, ji je dovolil tudi to in takoj odredil vse skrbno za odhod.
In ko je teta Evfrozina izvedela, da pride njena sorodnica k njej, tedaj je zahvalila Boga in prekipevala radosti ter si že zasnovala ves načrt, kako bo vplivala na Margito, da jo učvrsti z dobrimi nauki za življenje, katero je poznala Margita samo v luči smehljajoče se zarje. Ali ona Evfrozina, ki je gledala neštetokrat v oko, ki se je v solzi zapiralo svetu in umiralo prezgodaj, umiralo pogosto v zdvojenosti in obupu zaradi tega, ker je prepogumno poprej zrlo v svet in pilo čašo opojnosti do dna, ta teta je poznala živo narav Margitino in je trepetaje molila za njeno bodočnost.
Vrstica 144:
»Ne vem, gospa kapitanova. Nekam gotovo. Vreme bo lepo.«
{{prelom strani}}
Pogledala je skoz zamreženo okno proti zelenim planinam, nad katerimi se je bočilo najčistejše azurno nebo.
Vrstica 191:
»Oprostite, samo za nekaj trenutkov! Evfrozina je v postelji in želi govoriti z mano in z Margito.« Margita je planila s stola in se pritisnila k prednici ter jo skoro vlekla s seboj, s tako naglico je hitela iz sobe. Znati je bilo, da ji pogovori gospá ne prijajo posebno, da ji je nekam tesno v njih družbi.
Gospe so milostno oprostile odsotnost ter še za komaj zaprtimi vrati pričele živahen pogovor ter hitele in brbljale, da bi se dovršila {{prelom strani}} in obravnavala snov, dokler se Margita in prednica ne vrneta. Tudi njim je bilo to ugodno.
»Margita je torej zaročena?« je pozvedovala pl. Albenijeva od tetke Tere.
Vrstica 227:
Vrata so se odprla, in prednica se je vrnila z Margito.
»Oprostite, Margita naj vam postreže in vas pozabava, dam ji popolno oblast: jaz {{prelom strani}} pa moram takoj nazaj. Neka kaznjenka je na smrtni postelji; hočem biti sama pri njej.«
»Prosim, prosim!« so hitele vse hkrati. »Saj takoj odrinemo. Ah, prečastna gospa prednica, koliko človekoljublje! Baronica bodete pri postelji umirajočega izvržka človeštva! Kako vzvišen poklic, kolike zasluge pri Bogu!«
Vrstica 234:
Debeli dečko na stropu je pa škilil na ta prizor, usta so mu stala na smeh, in da je imel življenje, zasmejal bi se bil gotovo na ves glas: Che commedia!
{{prelom strani}}
==IV.==
Vrstica 245:
»Ah, pol ure že sedim, in še črke nisem napisala!« vzdihnila je Margita, odprla mehanično tintnik, razgrnila belo polo, prijela za držalo, pomočila ostro konico peresa v črnilo in zrla na to belo polje, katero bi morala obdelati, posejati z duhtečim cvetjem ljubavnega pisma.
Pero je bilo namočeno, roka pripravljena, pripravljen papir — vse —: treba je bilo le še hoteti, in pero bi drselo po belem listu. Napisala je, da bi vsaj jedenkrat začela, naslov. Potem je zopet čakala, pomočila v drugič v tintnik, a ni se ji dalo pisati. Bela pola je bila kakor megla v njeni glavi, katera je zavila in zakrila vsako jasno misel, katera je bila mrzla, brezčutna, prava zimska megla, ki je ovijala njeno srce, da ni nič čutilo, da se ni ganilo, ne tlelo, ne {{prelom strani}} gorelo, ampak po svoje mirno tolklo, kakor brezčutno nihalo navite ure. Pisati bi morala Lotarju, odgovoriti na včerajšnje pismo, in pisati mora, tako je rekla tetka, ljubeznivo, srčkano, iskreno; izraziti veselje, da pride, da ga komaj pričakuje, da se bodo krasno zabavali — da ... Vedela je, da ji je teta še več narekovala, da ni bilo teh 'da' stavkov ne konca ne kraja. A ona se ni zanimala zanje, brez jeke so šli mimo njenih ušes, srca se niti dotaknili niso. Zapomnila si jih je, kot si zapomni dijak migljaje in navodila profesorjeva, kadar mu da domačo nalogo s tako težkim in filozofskim naslovom, da ga dijaški um nikakor ne dojme, in zato napiše pusto in mrzlo nalogo, kot bi pisal slepec o bojah nebeške mavre. In tako bo morala pisati Margita, pisati baronu Lotarju, ko je vesela, da je sama, prosta kot srna v loži, ko se ne suče krog nje s tistimi nosljajočimi frazami, katere se je naučil pri častnikih, ter ji ne deklamira večnih komplimentov o njeni rasti, o njenih resničnih in neresničnih vrlinah. Temu torej mora pisati, temu naravnost lagati, da ji ni prestati brez njega, da se dolgočasi, ko ji vendar že davno ni bilo tako ugodno pri srcu kot v tem grajskem miru sredi te divne narave. In ona mora, mora — tako hoče tetka, tako žele stariši, mora mu pisati, mora ga čislati, saj ji je usojen za celo življenje. Tako delajo menda tudi druge, to je pač tista trnjeva pot, ki pelje pod sladki jarem zakona. Margita tega ni mogla umeti. Zakaj bi se morala možiti, zakaj vzeti prav Lotarja, ko ga vendar ne ljubi, ko ne čuti čisto nič potrebe in hrepenenja po njem? Saj je vendar-le brala toliko romanov, novelic — in oh, kako so tam junakinje ljubile, kako koprnele po zaročencu —: a ona ne čuti nič, čisto nič. Zdi se ji cela stvar prav taka kot kupčijska pogodba, katero sklepa mrzlo in razsodno njen oče. Razumela ni sama sebe in skoro ni mogla verovati pisateljem, da bi bile istinito na svetu ženske, ki bi se tako ogrevale za moškega, tako vzdihovale, tako jokale, omedlevale samega koprnenja. Ona je ljubila prostost, ljubila svoja konjiča, s katerima je vihrala po cestah, ljubila izlete, kjer je plezala skozi grmovje, da se je vrnila domov trudna in spehana in potem legla in se sladko spočila brez sanj, brez vzdihov in nepokojnih nočij.
In prav to razigrano veselje je bilo jasni dokaz, da je njeno srce pogrešalo nečesa, da je hrepenelo po nečem, in prav zato v tem živem vrtincu, v tem beganju iskalo tistega, česar še poznalo ni. Slednjič je napisala nekaj mrzlih, brezčutnih vrstic, opisala lepo prirodo, dostavila par tehtnih stavkov, podpisala se krepko, zvila pismo in zalepila zavitek. In ko je kakor jezna udarila po znamki, katero je prilepila, počila je v hrastovem gozdiču za njo puška. Margita se je ozrla, obdržavši še vedno stisnjeno pest na znamki. Iz srede hrastov se je kadil sivkasti dim, kateri se je hitro poizgubljal v vetru. Lovca pa ni zapazila, pregosto je bilo drevje. Radovedna je bila, kdo strelja, in skoro bi bila šla pogledat, da se ni sramovala in bala nepoznanega lovca. Toda dolgo ji ni bilo treba ugibati, kdo da je streljal. Iz gozda je stopil Ante Lacinger. V levici je držal mrtvo šojo. Margite ni videl, zato je šel žvižgajoč narodno pesem po stezi proti hrastu, pod katerim je sedela Margita. Le par korakov od hrasta jo je zapazil za drevesnim deblom. Obmolknil je, prijel šojo z desnico, da bi mogel gospico dostojno pozdraviti.
Vrstica 260:
»Čakajte, sedaj vam pa ne bo dolgčas. Prednica Gabrijela mi je obljubila, da bodete hodili z nami na izlete, ker ste rojak in poznate vse zanimivosti. Ali bodete res tako prijazni, gospod doktor?«
{{prelom strani}}
»Gospica, na službo, kadar vam milo in drago. Zame bo le čast in ljubo veselje, če vas bom smel spremljevati.«
Vrstica 286:
»A, gotovo, gospod baron! Ah, veste, da se dolgočasi na kmetih?«
{{prelom strani}}
»Gotovo, milostna! S srcem sem itak vedno pri tej dražestni cvetki.«
Vrstica 323:
»Originalno, Lotar,« udarili so vsi hkrati v smeh. »Tam doživiš izvirnih pikantnostij; za štirinajst dnij prineseš gradiva s seboj za kazinske večere.«
»Dolgočasno bo to gradivo! Z Margito stanuje njena sorodnica, teta Evfrozina, usmiljenka. Ta jo vodi in ima silen vpliv nanjo. {{prelom strani}} Zato mi je pisala tetka Tera, da naj si izposodim pobožno masko, sicer mi ta teta vse podere.«
»Kolosalno, Lotar! Vedno bolj zanimivo! Teden dnij bi si dal arest, ko bi te mogel videti, kako boš igral to zate tako važno ulogo. Na zdravje, gospod nunski frater!«
Vrstica 353:
Še dva skoka, in vranec bo moral čez mizo. Gledavcem sta zastajali kri in sapa — oči so se jim napenjale, usta so čakanja kar zevala, pri srcu pa jih je grabila neka tesnoba kakor strah.
Zadnji toka-tok! Vranec je prhnil čez mizo v tako silnem skoku, da sta splavali prvi nogi visoko nad zlatimi vratovi šampanjk. Toda miza je bila široka, dvig vrancev je bil za nekoliko predaleč od mize, in zadnji nogi sta zadeli v vrsto steklenic, ki so se prevrnile, razbile in šumeč in kipeč sičale iz sebe dragoceno pijačo. Ali kljub temu je ljudstvo ploskalo baronu burno, divje, kričalo, pozdravljalo ga, ko je jahal počasi na znojnem konju nazaj skozi vrsto, metalo nanj cvetje, pahljalo mu z robci ter ga obsipalo {{prelom strani}} kot junaka prve vrste z vsemi mogočimi slava-klici.
Baron se je pa klanjal tej množici in ponosno kot Cezar v triumfu izprevajal konja.
Vedel je, da je stavo zaigral, a kaj bo ta bagatela, petdeset šampanjk — katero pokrije Margitina dota, v primeri s slavo, katero si je pridobil in o kateri bo govorila jutri cela Reka!
{{prelom strani}}
==VI.==
Vrstica 391:
»Torej pojdiva nad slap!«
In šla sta po strmi stezici, ki je vedla preko skalne brežine kvišku strmo in nevarno. Lacinger je šel naprej in vodil Margito za roko; on je bil vajen takih kozjih {{prelom strani}} potov, ker je bil dober hribolazec. Dospela sta srečno na vrh, na ono ravnico, kjer stoji tik ob prepadu majhna smrečica, od koder se vidi po celem curku do tolmuna in še dalje po dolini, kjer šumi mrzla Bistrica.
Prav tedaj so se prikazali drugi izletniki, ki so bili dosti zaostali za Margito in Lacingerjem: gospa pl. Albeni, tetka Tera, kapitanka, prednica Gabrijela in dva sinka gospe Albenijeve. Ko jih Margita zagleda, prične tleskati in huškati, da je opozorila gospe na svoje vzvišeno stališče. Toda gospe ji niso ploskale, ampak so se tresle groznega strahu in bojazni. Tetka Tera je tarnala in se jezila na Lacingerja, da zapeljuje Margito na tako nevarne kraje. Tolažila jih je prednica Gabrijela, češ da je Ante zanesljiv vodnik, in se ni treba bati ničesar. Migale in vabile so jo k sebi. Margita je spoznala njih nervozno bojazen in to ji je — nagajivki — jako prijalo. Vsa hipna melanholija je izginila, in bila je zopet vesela in razposajena. Lučala je kamenje v vodo, klicala odmev, pela, tleskala in nazadnje se vsedla na zeleno trato.
Vrstica 433:
»Oprostite, milostna, gospod doktor je plemenita duša, izobražen in nadarjen mož. Da je reven, zato ne more kaj.«
»Oho, Margita, odvetnica plebejcev! Kaj poreče Lotar? Čakajte, jutri — saj pride {{prelom strani}} jutri — kaj ne, tetka, — jutri vas zatožim! On si že privošči tega študenta, da bo videl, kaj je on, in kaj smo mi odlični krogi!«
»Milostna, ne bojim se tožbe čisto nič. A vedno bom občudovala moža, ki iz nič nekaj postane, ki je, kar je, sam iz sebe, ki se z jekleno voljo povspne čez vse zapreke in doseže svoj namen. Kdor ima v zibko nastlanih cekinov in na izbero prilik, temu pač ni umetnost, da kaj doseže; samo oči odpre in roko iztegne po sreči in jo ima!«
Vrstica 487:
»Adolf Ladič!«
Lacinger je menjal barvo in moral je zbrati vso silo, da tega ni zapazila Margita. Že prvič, ko je prišel v dotiko ž njo, se mu je vzbujal neki neljub spomin. A zadušil ga je. A sedaj mu je vstal na novo, vstal {{prelom strani}} živo in krepko, da bi bil Lacinger najrajši pustil Margito in bil sam, sam v gozdu, ob slapu, v sobi — samo sam, kjerkoli. Toda ni mogel.
»Adolf Ladič,« je ponavljal, »najbrže ga poznam. Jedno leto je bil na Dunaju, potem ga nisem videl.«
Vrstica 523:
Bil je zamišljen, globoko zamišljen za tri leta nazaj. –
Podolgasta miza. — Ob njej sedijo njegovi tovariši vseučiliščniki. Protivinsko pivo se peni v okroglih vrčih. Pečenka diši od njegovega soseda. Družba je živahna, vesela, bučna. Čaše se praznijo, boljši pivci pijejo, in zopet se ziblje sveža, peneča bledorumena tekočina v čašah. On sedi, nem, {{prelom strani}} molčéč in pobit pri tej mizi. Teden dnij je že brez novca. Teden dnij strada in se prileplja prijateljem, da si za silo utolaži glad in žejo. Tovariši so ga poznali, da je čudak, filister, ki neče živeti ž njimi. On je pa molčal in odgovarjal z bolestnim smehom. Vedeli so, da je siromak, a tudi znali, da dobi na posodo. Toda on ni prosil, ni hotel prositi, ker je vedel, da bo težko ali celo ne bo mogel vrniti. Četudi je bil mlad, vendar je bil značajen, moški.
A glad, stradanje, to muči, to ulomi vse sklepe, vsak ponos, in človek prime za vsako ponudbo, poniža se in potrka, dasi ga je sram, in sprejme vsakatere pogoje. Življenje je vendarle življenje. In zato, da človek živi, da si ohrani največje bogastvo, zato stori vse, čisto vse. Kolikokrat mu je pomoč, {{prelom strani}} da živi, samo nova zadrga na vrat, novo breme na pleča, ki teži in veča življenja težo in ga mori kruto! Ali vendar človek hoče živeti, smrt je bridka.
Ante je vzel iz žepa zapisnik. Iz njega je padla fotografija in obležala pred njim na mizi, pred njim — lačnim, brez večerje, ob prazni časi. Glavo si je podprl z dlanjo in gledal v sliko, zatopil in poglobil se vanjo, da je pozabil glad, izbrisal si iz spomina žalostni stan in se napajal in naslajal ob teh očeh, ki so ga zrle iz slike, ob ustnah, ki so skozi majhni smešek dihale toliko sreče in blaženstva. Trpel je, stradal — ali ko je v zdvojenosti videl njo, videl Ando, katera ga bo osrečila, katera ga hoče osrečiti, tedaj je trpel in stradal bolj potrpežljivo, učil se z večjim ognjem.
Vrstica 565:
»Nič slepar, ampak modrijan povsem pametnega kova in kroja. Ako mi odstopiš mrtvo sliko, zato boš ti sicer materijalist, toda idealni. In jaz jo potem kupim in bom potem materijališki idealist. Povedal ne bom nikomur, to je seveda častna stvar zate in zame. Ti boš kasneje dobil drugo od Ande, in ko ji čez več let poveš to anekdoto, tedaj bo vesela in poreče: Da sem ti le koristila — le pomagala ...!«
Ladičevi sofizmi so zapredli Lacingerjevo misel kakor pajek muho. Ali bil bi jih raztrgal in se gotovo izmotal iz njih, da ga ni tri glad, ni mučila beda in se za teden dnij ni upal dobiti od nikoder pomoči. Zmagal ni v tem boju Ladič, zmagal je glad. Tešil {{prelom strani}} se je s tem, da ne trpi čast Ande, ne njegova, saj vse ostane tajno. Še jedenkrat je pogledal sliko, še jedenkrat jo poljubil vroče in strastno, potem je izginila v žepu Ladičevem.
Ante pa je večerjal in pil, pil in večerjal cel teden za Andino sliko.
Vrstica 595:
Anteta se je polaščal silovit pesimizem, izgubljal je vero v krepost in čednost, jezen je bil na ves človeški rod, jezen sam nase, jezen na svoje rojstvo, jezen na ves trud in napor, ki ga je prebil s toliko energijo — in vse to mu ne bo koristilo, on ne bo mogel kvišku.
Tudi Margita mu ni več prijala, čeprav je čutil, da mu ugaja, da jo občuduje, skoro {{prelom strani}} preveč, da se zanima za njo, in da bi bili brez nje ti zidovi pusti in dolgočasni. Ha, sestra njegova — taista kri, prav taka varalica, samo da je vpričo svoje mladosti izredno lokava, prikrita!
Lacingerja se je lotil oni duševni trenutek, ko obspe človeško dušo neprozorna tema dvomov, katere mu podaje razburjena domišljija, ona tema, ki mu zlomi vsako silo, uniči trezno mišljenje in ga spre z vsemi nazori ter muči na smrt.
Živčno utrujen je legel, nad njim so pa pluli milijoni tisočletnih zvezd po vesmiru brezčutno in hladno.
{{prelom strani}}
==VIII.==
Vrstica 618:
»Grajska ura se ne ujema z železniško.«
{{prelom strani}}
Margita je obstala in se zagledala za trenutek v mogočne Julijske alpe, ki so kljub jasnemu dnevu motno zrle izza vročinskega vzduha, kot nejasna, šele v konturah izdelana slika.
Vrstica 649:
»Komedija,« si je mislil Ante, »le igrajmo jo vsi!« in bil je zabaven in vesel. Bil je prepričan, da Margita Lotarja ne ljubi kdo ve kako; toliko je moral spoznati iz njenega vedenja; zakaj tako nevesta o ženinu ne govori, oziroma molči, nevesta, ki se je užgala z vsem plamenom in srčnim žarom za onega, kateremu se izroči za celo življenje.
Ko so dospeli do grajščine, pozdravili tamkaj tetko Tero in nekoliko pojužinali v senčnici na vrtu, odpeljali sta se gospe Albenijeva {{prelom strani}} in kapitanka, Lacinger je pa spremil nova gosta po pešpotu do bližnje vasi, kjer je bilo dobro obiskano letovišče Š.-ovo in za barona in Adolfa najeto stanovanje. Solnce še ni zatonilo, v travi se je igral lahen vetrič, in od nje je sopla prijazna hladna vonjava.
»Per Bacco, Adolf, tu bo prijetno.«
Vrstica 687:
Obilna rosa je bila. Po kostanjevih, lipovih in hrastovih listih so drsele in cepale svetle, debele kaplje, trava se je kar klanjala in spri jemala v čope. Žito je polegalo in bilo zavito v zmedene vrtince. Po noči je bil močen naliv in vihar. Tu in tam so ležali po peščeni poti odtrgani kobulji, katere je vihar odlomil in otresel po tleh. Zrak je bil svež, skoro mrzel, vzduh čist in prozoren kot navadno po nevihti.
Tetka Evfrozina je šetala zgodaj po vrtu in se opirala ob beli solnčnik. Negotovi so bili njeni koraki, koleno ji je nervozno klecalo, in mišice na licih bolnega izraza so podrhtavale. Počasi je stopala in prestavljala solnčnik, dvignila ž njim sedaj pa sedaj prepojeno cvetno glavico, ki je visela nagnjena iz grede na pot. Postala je ob taki cvetki in šepetaje kramljala z rožami: »Ah, ti ubožica, revica! Vihar te je, ti sirotka moja! {{prelom strani}} Čakaj, na, tako, vidiš, nazaj na gredico se nagni! Solnček te posuši ...«
In šla je počasi dalje skozi vrt, potem krenila po širokem šetališču med kostanji. Levica je visela ob njej kot suha veja brez soka in življenja na drevju. Le tanki, beli prsti, katere je objemala nekoliko zgubana koža, so se premikali in prebirali jagode velikega, črnega molka, na čigar koncu je žvenkljala srebrna svetinja ob kovinski križec. Polagoma je pririsala bolehna Evfrozina blizu kapelice sv. Antona puščavnika. Kapelica je bila lesena, zunaj obita s smrekovim lubjem, in je imela na vrhu takisti stolpič z majhnim zvončkom. Pred njo sta bili dve klopici iz brezovih palčk. Sestra Evfrozina je sedla vsa spehana, zaprla trudne oči, upognila glavo, roko oprla na solnčnik in sedela tako brez življenja, kot samotni jesenski cvet sredi polja, ki čaka samo še slane, da leže še on za tovariši v grob črne zemlje. Jedine premikajoče se ustnice so pričale: Ni to mrtvi kip, še je v njem življenje.
Vrstica 698:
»Hodila sem po vrtu, pa solnce je zame prevroče. Omotica se me rada prime, zato sem šla v senco.«
{{prelom strani}}
»Pardon — tetka, vi molite! Motila sem vas.«
Vrstica 739:
»Margita in Evfrozina!«
{{prelom strani}}
»V tisti lopici sta bili!«
Vrstica 785:
Baron se je ugriznil v ustnice in klel v srcu, da je tako slavno pogorel. Adolf je pa nalašč prestavil nogo na pesku ter se dotaknil barona, češ, ali si jo skupil!
{{prelom strani}}
A baron ni bil človek, ki bi prišel v zadrego.
Vrstica 803:
»Le pojdi dete, in veseli bodite.« Iz njenih očij je pa sijala bojazen — za Margitino srečo.
{{prelom strani}}
==X.==
Vrstica 850:
Baron se mu je smejal in bil vesel, da ga draži. Zato je nadaljeval in pikal še ostreje Anteta.
»Dobro, od mene častno besedo, ker ste vi zastavili svojo, proti temu, da ne bodete {{prelom strani}} nič vplivali in se vmešavali v mojo politiko — častno besedo na to, da bo Tilka v osmih dneh nora zame in dozorela za vse, kakor jabolko, ki ga sapica v jeseni otrese z drevesa.«
»Velja,« udari Ante. »A slovesno izjavljam, da je tako vedenje podlo in nizko, in da ne govorim še bolj žaljivo, trdim, da smatram celo stvar kot za šalo.«
Vrstica 859:
»Hvaljen Jezus!«
{{prelom strani}}
»Na veke!« je odgovoril Ante, ki je bil vajen kot večletni gost v grajščini tega pozdrava.
Baron in Adolf sta molčala in pasla poželjive poglede nad nesrečnimi bitji, katera so stopala sramežljivo in hitro, s povešenimi očmi mimo njih. Marsikateri kaznjenki so takisto tudi ušli pogledi na krepke mlade može, in marsikatera je morda v srcu klela prav takega mladeniča, lahkoživca, ki ji je obetal bele gradove, naposled pa odžvižgal drugam in jo pahnil v obup, da je postala mati — morilka; tako ji je pritisnil na čelo pečat zločinke, vtaknil jo v kazenski raš za omreženo okno in ji za vselej pokončal srečo tukajšnjega življenja.
{{prelom strani}}
»Kleto, kaka rafiniranost,« vzklikne baron, ko so odšle kaznjenke na ovinku in se skrile v drevoredu.
Vrstica 890:
»Ba, paradoksen filozof! Teorija je teorija; vi poznate svoje knjige, drugega nič. Ko bi poznali življenje, živeli in sodili bi drugače. Saj veste, kaj je modrovanje! Najbližji modrijanom so norci. — Brez zamere; tam-le gre Margita!«
Baron je takoj vstal in hitro odšel Margiti naproti. Vesel je bil, da se je otresel {{prelom strani}} Lacingerja, kateri bi mu bil na vse zadnje vzbudil še vest, ki je mirno spala že mnogo, mnogo let.
»Gospica, dolgo vas ni bilo!«
Vrstica 938:
Barona je greblo v duši, ker je pri drugi in tretji marjetici pazil natančno na listke, a so mu v resnici vselej izjavili: prav nič celó. Zmečkal je rumene glavice med prsti, prisedel bliže Margiti, ki je gledala otožno, karajoč in očitajoč. Sramoval se je samega sebe in v trenutku se mu je posvetilo, da dela Margiti veliko krivico, da je varalica, neznačajnež. Postajal je mehak, tajal se je kot sneg na pomladnem solncu, prijel Margito mehko za roke, prosil jo s pogledom odpuščanja in drugega ni mogel izreči, razven: »Margita, ali veruješ cveticam, ali veruješ meni?«
Takega Margita barona še ni videla doslej. Prvič v življenju jo je nekaj ganilo, ko je tako sedela ob možu, nekaj pretreslo, nekaj neumljivo ji razvnelo srce in vlilo neko toplo koprnenje v dušo, a hkrati jo je prešinilo po vseh živcih nekaj — kakor slutnja, strah. Pogledala je barona, pritisnila {{prelom strani}} mu nehote na rahlo roko, potem za trenutek zastrla oči, pa jih zopet odprla in pogledala kvišku proti nebu v ono jasno in milo nebeško modrino, s katero se je kosala jasnost, barva in miloba njenih očij. Tih, tih vzdihljaj je vsplaval preko njenih ustnic proti sinjemu nebu.
Ante je stopil prednjo in ji ponižno izročil dobljeno zalasnico.
Vrstica 957:
Pod široko vejnato lipo ob podolgasti mizi so sedeli pl. Albenijevi: gospa, soprog, sina drugošolca Guido in Emilio, kapitanka in soprog, ki je prišel za par dnij na odpust, da si ogleda letovišče, kapitanov sinček Lucijan in hčerica Alma, trinajstletna koketica, ob kateri je sedel domači učitelj otrok, sedmošolec, sin ubogih starišev, ki je ob tej razposajeni in razvajeni, poleg tega pa nenadarjeni deci bridko okušal grenkost inštruktorskega kruha. Pri mizi je bila tudi tetka Tera pl. Lazzi in Margita. Trije stoli so bili še prazni.
{{prelom strani}}
»To je netaktno, da ni še onih treh,« omeni tetka Tera in pogleda na uro. »Kam so šli?«
Vrstica 984:
»Gospod doktor, oprostite, skoro bi bila pozabila! Izvolite: nagrada!«
Lacinger je odvil zavitek, vsi so ga opazovali, kaj se bo prikazalo. Margita je med {{prelom strani}} tem razlagala, da je izgubila zalasnico in najditelju Lacingerju zato izroča nagrado.
V belem papirju je bila butarica najfinejših smotk, povitih z rdečim svilenim trakom, zavezanim z drobno petljo.
Vrstica 1.007:
Margita ga je vprašaje in osuplo pogledala, a zopet molčala in gledala v migljajoče nebeške luči. Pri srcu pa ji je bilo ugodno in neugodno tako, da bi bila najrajša izpustila baronovo roko, pa zopet hodila ž njim molčé dolgo, dolgo — celo noč.
{{prelom strani}}
==XII.==
Vrstica 1.022:
»Adolf, pijva!«
Baron je sedel k mizi in naročil buteljko. Kadil je, nemo trčil z Adolfom, in pila sta 'ex'. In zopet je natočil in zopet sta izpila do dna. Lotar je ukazal drugo finejšo buteljko. Sedela sta vis-à-vis, kadila in molčala. Krog {{prelom strani}} svetilke nad mizo so frlele vešče, zaletavale se v steklo, padale na tla, dvigale se zopet in zopet plesale nad plamenom in osmojenih kril cepale na mizo in na pesek. Tako so obletavale omotične misli baronovo dušo.
Natakar prinese šampanjko. Čep poči in zleti med veje, rumen kostanjev list pade na tla. Mimo mize prišumi po pesku hitra in lahka stopinja Tilke, katera je nesla v naročju sklad namiznih prtov.
Vrstica 1.049:
Tilka je pa slonela v postelji, podpirala trudno, plavolaso glavico z levico in čutila, kako so ji v sencih kovale žile, slušala, kako je srce burilo v prsih, in vsa zmučena gledala na beli desnici za pestjo rdeče proge koščenih Lotarjevih prstov.
{{prelom strani}}
»Sirota, ah sirota! kaj imam? Ničesar, razven poštenja — in če tega nimam, potem nimam nič, čisto nič –.«
Vrstica 1.104:
»Ne boj se! Ostani v službi, stvar bom uredil jaz!«
Tilka je odšla, Ante se je urno umil in se jel odpravljati. V srcu mu je kipela strast, misel za mislijo je vstajala, tonila in druge nove misli, misli osvete so mu polnile dušo. Bil je nervozen. Oblačil se je burno, vse mu je nagajalo: gumbi so se mu trgali in lomili, kravata ni hotela zdrsniti skozi zaponko, roka se mu je tresla. Vzel je z mize klobuk. Pod njim je bila listnica. Odpre jo kar nehoté, {{prelom strani}} mehansko, kot jo je vedno odpiral, da se je prepričal o gotovini. Iz nje je gledal rdeč trak, tisti usodni rdeči trak, s katerim so bile povite smo tke, dar Margite. Zdelo se mu je, da se mu ta trak smeje, da ga ironski gleda in pravi: Oj, ti duša plebejska, glej, kako te vodimo vsi za nos! Vrinilo se mu je vprašanje, na katero ni sinoči nič mislil, vprašanje, zakaj mu je dala rdeč trak! Ali ni rdeča barva jasen simbol pravega srčnega čustva? Da, da, to je resnica, to je simbol — ali simbol bridke ironije, simbol, s katerim bi ga ona rada usužila, da bi ji bil hlapec, njej in vsem, ker ga rabijo, sluga, mameluk, dokler se ne naveseljačijo. Igrajo vsi, i ona igra, in on naj bo vsem tem otrokom igrača, kot orač z voli ajdovski deklici? Ne, ne, nikdar, ne boš, smo pa le mož — čeprav ubog. Zlato pa ne tvori moža.
Iztrgal je trak iz listnice, vrgel ga na tla, pohodil z nogo in ga sunil v kot — za smeti. Potem je viharno odšel iz sobe, a čutil je vendar, da ga je pri srcu nekaj zabolelo, ko je stopil na trak, kot bi bil stopil nedolžnemu vzoru na srce.
Vrstica 1.121:
Ante je zdrsnil z podprtega komolca, legel vznak in gledal v hrastovo listje, med katerim so plesale mušice in hrosti.
{{prelom strani}}
»Kam je šel, da ga ni nikjer? Tilko sva srečala, gotovo mu je šel ta neumni otrok tožit!«
Vrstica 1.179:
Na drugi strani zida je pa ušel teti Evfrozini molek iz mrtvaško blede roke, srce jo je zabolelo, moliti ni mogla več; opotekajoč se je stopala od usodnega kota, kjer je čula prepir, kateri je umela bolje in globlje, kot ga je umeval stric oskrbnik; saj je imela za sabo življenje.
{{prelom strani}}
==XIV.==
Vrstica 1.189:
Tako, hm, kruh! In Adolf je bil pri stricu in ga je prosil, naj vpliva na Anteta, da gre, da ne bo sitnostij, da naj o dogodku molči, baron bo tudi molčal. — Ha, lopovi! In stric, ta mirna in dobra duša, se boji, prepričan je, da bi mu baron z vplivom svojim lahko škodoval, in zato mora on — mora proč.
{{prelom strani}}
Ante je škrtnil, in prisega je pljusknila v zrak: Pri Bogu, ne, zaradi tega ne grem, in ne grem. Rajši ostanem in si poiščem tega človeka, makari s kijem, s sabljo ali samokresom, vsejedno — dobil bi ga. In strica nisem mogel prepričati, ne, zastonj! Do solz je bil ganjen. Zato grem, da zato: zaradi njegovih solz, zaradi solz mojega največjega dobrotnika, ki so me bolj pekle, kot sto napadov in psovk podlega človeka. Torej grem, ker hočem iti, ne, ker moram. Lacinger je zopet strmel na grad, od njega na goro, kjer je komaj vidno vstajala mračna megla in kot Erinija preganjalka stezala nanj koščeno roko. Obrnil se je od okna in pustemu dnevu pokazal hrbet. Pod mizo so ležali kosci papirja. Deset posetnic je spisal Lacinger v slovo, a vseh deset je raztrgal na drobne kosce in jih jezno treščil pod mizo. Blizu njegove noge je ležal papir, na katerem je stala beseda Margita. Ta pogled je Anteta pičil kot strup. Njegova notranjost je zašumela in vztrepetala kot topolovo listje, kadar završi po njem vihar. Margita! Dušo mu je objela neka bolest, in tisoč glasov je odmevalo, kot bi bila vsaka žilica struna in vsaka se glasila: Margita, Margita. Lacinger se je pričel tajati in mehčati, vsa divja notranjost se mu je premenila v sentimentalno godbo, svojih občutkov ni bil gospodar, in s strahom je spoznal, da odhaja skoro prepozno, da ne pojde sam, ampak da odnese nehoté v srcu njeno sliko. Ali tedaj se je zopet krepko dvignil njegov ponos, vzbudil spomin na brezdno, ki ga loči od te cele družbe, z nogo je sunil papirček, vzkliknil: »Bodi mož!« in trdih korakov je stopil po sobi ter se samemu sebi na glas zasmejal.
Vrstica 1.206:
Lacingerju je postajalo nekako ugodno pri duši. Jednakomerno bučanje kočije, coklanje kopit, žvenk verige pri ojesu in monotoni, hreščeči glas voznikov — to je vplivalo nanj kot usnivajoča godba. Vihar se mu je polegel, in začel je trezno in logično razmišljati.
Čemu se prav za prav razburjam? Čemu sem besnel in se jezil? Zakaj se nisem že davno tako odpeljal, kot se peljem sedaj? Zaradi par izletov, nekaj sladkih besedij Margitinih, zaradi zabave sem visel tu, kot bi bilo vse to namen mojega življenja, kot bi bila to duša moje duše, srce mojega srca! Smešno! Kako je človek često smešen, kako brezmiseln, koliko pretrpi, prenese, kako se zatajuje in robuje — za nič —. Ne, ni res, za nekaj vendar! Pravijo: za življenje. Hm, za življenje! Kaj pa je vendar življenje? Kaj imam od tega, da živim? Nič, prav nič, vsaj doslej moram reči, da nisem imel še čisto nič od življenja. Zabave, veselice, družba — to je življenje, to naj bo tisto sladko življenje, radi katerega živim! Vraga, to ni življenje, vsaj jaz ga v tem ne nahajam in ne vidim! To je ubijanje, morenje! Koliko fraz, koliko izgubljenih ur, koliko hinavščine, parfimirane in gladke in sladke, koliko vrtoglavih stavkov, koliko hrepenenja, laskanja — in drugo jutro me je bilo vselej sram, ko sem v zrcalu videl samega sebe in sem si moral reči: norec! In poleg tega prazna duša, prazno srce, fizični in moralni maček, katerega sem potem zopet moril, da se je porodil drugi — za Boga, to ni življenje, to je ubijanje, to je igra, burka, komedija. In zaradi take komedije se človek ubija, in {{prelom strani}} če komedija sredi akta obtiči, če se ne doigra do konca, potem še tarnamo o skaljeni zabavi, o nesreči, o dogodku, ki nam je s silo potegnil zastor pred oder, da smo odigrali, predno smo namerjali. In tak smešni igravec sem bil zadnje dni, in danes sem se še razburjal, ker sem se k sreči iztreznil iz omotice, ker se mi je zdanilo, ker sem dal slovo komediji.
Tako življenje je življenje brez sadú, in življenje brez koristi je smrt. —
Vrstica 1.226:
Malenkost vpliva včasih na bolnika, da se okrene bolezen na boljšanje ali na hujšanje. Domišljija igra veliko ulogo in ž njo vred rahla čuvstvenost.
Vreme se ni hotelo ustanoviti. Deževalo je v jednomer, noči so bile hladne, dan se je krčil kar skokoma, ker ni bilo jasnega neba. Po gorah je padal sneg, letovičarje je zeblo in jezno so se zavijali v plede in ogrtače, gledali barometer, nervozno trkali na srebrno cevko, a za las se ni ganilo {{prelom strani}} srebro. Kot pribito je stalo nizko. Mnogo jih je pobralo kovčege, zaboje, košare in škatle ter se hitro poslovilo in odjadralo kot selivke vkratkočasna in elegantna mestna stanovanja. Drugi so pa trdovratno čakali, da užijejo pred odhodom še jasen dan in se dobre volje vrnejo, kakor so bili dobre volje prišli.
Teti Evfrozini se je bolezen nenadno shujšala. »Vreme, vreme,« so trdili vsi sorodniki in znanci letovičarji ter se nekam plašno pogovarjali o katastrofi, katere so se vsi najbolj bali, kakor bi ne vedeli, da vsakoga življenje ni nič drugega kot krajša ali daljša bolezen, katera se pri vsakem brez izjeme zvrši s smrtjo. Lotar je seveda moral napraviti par frivolnih opazk, ki so bile le koncem jezika, in za katera je dobil tudi od Adolfa pošten ukor. Dasi mu je bil Adolf zvest druže, vendar kri ni voda. Evfrozina mu je bila teta, in nemilo ga je grabila misel: sorodnica je na smrtni postelji in smrt, ta je bila pač največje gorje zanj, in zato si je kratko in malo prepovedal vsako opombo šaljive vsebine. Če je trpela sorodnica, trpela je tudi njegova kri.
Vrstica 1.240:
V snažni sobi je stala postelja z vzglavjem pri zidu, nožna končnica je bila obrnjena po sobi. Nad glavo na zidu je viselo leseno veliko razpelo, nad vrati je nihala ura svojo večno pesem: Vsikdar, nikdar, nikdar, vsikdar! Krog postelje so klečale sestre usmiljenke, z lučmi in molki v rokah. Snegobela široka pokrivala so se gibala in tresla majhno, majhno, kot bi prožil njih konce udarec srca, katero je bilo in se topilo v šepetajoči molitvi.
Evfrozina je ležala na smrtni postelji, bela kot lilija, držala se na smeh kot jutranja zarja. Usehle roke so pobledele še bolj in snegobela odeja, na kateri sta {{prelom strani}} sklenjeni roki držali svečo in križ, je temnela pred to prozorno belino. Po vsej sobi je vladal mir, širilo se blaženstvo, kot bi duhovi pahljali s perutmi nebeški balzam nad vso to družino. Tu ni bilo nereda, ne vzdihov, ne obupnih lic, ne brezizraznih očij; ni bilo bojazni, ne trepeta —; vladal je oni mir, za kateri zastonj preploveš morje, zastonj si razhodiš nogi, izmučiš roki — zastonj sezidaš gradove, nagromadiš zlatov — zastonj, tega mirú ne dobiš v celem svetu, to je bil mir drugega sveta, bil je pax Christi.
Bolnica je odprla oči. Iz njih je odsevala nekaljena luč; niso bile zbegane, ne kalne, ne boječe. Bile so te oči kakor tiste, ki so zrle uprav kar najlepši prizor in se še smehljajo, dasi je izginila čarobna prikazen. Evfrozina je izkušala dvigniti glavo. Prednica Gabrijela ji je pomagala. Odprla je na smeh se držeče ustnice, po sobi je zanihal slaboten, a ne tresoč se glas, kot bi govoril nekdo z onega sveta. Evfrozina je prosila milo in prisrčno vse sestre odpuščanja, priporočila se v molitev in vzela slovo. Zadnja beseda ji je umrla na ustnicah, glava je omagala, prednica jo je položila nazaj na belo vzglavje. Obležala je mirno na belem prtu, kot bi odtrgal cvet in ga spustil na belo zaveso.
Vrstica 1.257:
Pokopali so Evfrozino na domače pokopališče, na katerem je že spalo dokaj žrtev ljubezni do bližnjega. Na vzglavje groba so prislonili belo marmorno pločico, na katero je vdolbel klesar križec, dan in letnico rojstva in smrti. In pod skromnim grobom brez piramide in obeliska, brez mavzoleja in epitafija, brez cipres in tuj sniva prah plemenitega srca sanje pravičnega.
{{prelom strani}}
==XVI.==
Vrstica 1.268:
Margita je bila po smrti Evfrozine zelo otožna. Že Antetov nenavadni in nenadni odhod brez slovesa je nanjo vplival tako, da ni bila par dnij dobre volje. Kaj je čutila, kaj je imela v srcu do tega človeka, tega si ni mogla tolmačiti. Čimbolj se je trudila, da bi si mirno in trezno dokazala, da je Ante njej popolnoma nevtralno bitje, da je človek dobrega srca, s katerim se je seznanila slučajno zato, ker ga je potrebovala, da mu sicer nima nič očitati, a prav tako nima čisto nič, kar bi jo vleklo in vezalo, da bi se še kdaj v življenju morala njega spominjati. Kljub tej logiki je bil pa Ante zanjo vendar-le zanimiv, bil je skrajnji kontrast Lotarjev, in prav taki kontrasti nam težko izginejo naglo iz spomina.
V družbi se je o njem govorilo redko in še tedaj zabavljivo, ker je odšel brez slovesa, kot kmet, bi pride v vas, sedi nekaj časa pri peči, si ogreje hrbet, potem zazdeha, prime za kljuko in gre tebi nič meni nič zopet skozi duri. Tako govorjenje je Margito nekoliko zbadalo, a hkrati ji je lečilo srce in izbijalo iz glave misel na Anteta, češ, tak istinito ni vreden naše družbe, še manj pa misli. Mlada je bila, in mladina je pač večno taka, kakršna je družba krog nje. Ni pa tako lahko prebolela smrti tete Evfrozine. Izkušali so jo tolažiti. Toda ta tolažba! Fraza za frazo, vse mrzlo, brez srca, brez {{prelom strani}} ognja, brez ljubezni. Za tako tolažbo je treba čuteče duše, ki ne govori mnogo, ki ne govori nič, ampak ki čuti taisto kot mi, čuti prav tako močno. Takega srca je potrebovala Margita, srca samega, brez sladkih besed, brez konvencijonalnih dobrikalnih izrazov sočutja, srca je potrebovala, katerega bi se bila oklenila in se na njem izihtela in izsolzila, in s to gorko srčno roso presadila ljubezen do Evfrozine v to drugo prav tako dobro, nesebično jo ljubeče srce. Ali takega srca Margita ni našla. Imela je pač globoko urojeno svojstvo, ki je lastno preprostemu in nepokvarjenemu srcu, da namreč hitro in skoro nezmotljivo spozna, kdo da je istinito in nesebično ljubi. Vodili in vabili so jo k Lotarju, na njem ji kazali uteho in mir, njega so slikali za oni steber, ki bi oprl njeno omahujočo dušo. Lotarju se je tudi v resnici smilila, dasi ni mogel tega umeti, kako more tako izobražena svetovna dama žalovati po umrli redovnici, in naj je tudi njena sorodnica. In česar sam ni imel, česar sam ni čutil, tega tudi Margiti ni mogel dati, ni mogel vliti v bolno srce. Spoznala je ona to in poslej molčala in želela, da se ni nikdar v družbi govorilo o teti Evfrozini. O njej je govorila le sama s seboj, kadar je slonela v tihem svojem budoarčku in gledala na plivkajoče morje, ki se je treslo in trepetalo v pordelih valovih od večerne zarje, kot je trepetalo in nihalo njeno srce in krvavelo in je bolelo, ker je z Evfrozino premalo občevala pred smrtjo, ker je ni vprašala v zadnjem trenutku svèta, modrega sveta za življenje. Umrla je nenadoma, prehitro, in vprašanje, katero ji je zastavila glede svoje bodoče sreče, tega usodnega vprašanja ji ni rešila jasno, točno. Zvenel ji je samo tisti orakelski odgovor: »Drum prüfe, wer sich ewig bindet —.«
Tako je bilo Margitino duševno stanje, in vendar so vsi visoki krogi govorili o njeni sreči, zakaj javno je bilo, da se čim preje priredi slovesna zaroka z Lotarjem. Ta je bil redni gost pri Ladičevih, neločljiv spremljevavec Margite na šetališčih, pri koncertih, v gledišču — povsodi so ga videli v družbi Ladičevih. Margita je bila kakor ograjen ptiček, vedno v zabavi, v petju, v šumu, na videz je imela vsega na izbero, uživala najsijajnejšo svobodo, ali vendar ni bila nič prosta, tako prosta, kot si je sama želela, kot je bila na vrtih in gajih v tihem zagorskem kotu. Ni čuda, da se je tako privajala od dné do dné tega življenja, navajala se Lotarja in nazadnje že kar mislila, da mora samo ž njim občevati, samo ž njim se zabavati, da se on resnično žrtvuje zanjo, da opušča prejšnjo družbo le njej na ljubo in da bi na vse zadnje bilo vendar lepo življenje, ko bi ga imela tako sama zase, doma, vedno doma in poleg sebe; in kako bi ga tedaj preustvarila, kako bi sanjala, kako bi se veselila tihih ur, brez sitne formalnosti, ampak prosto, svobodno na svojem svetu, v domačem krogu. In če bi nastopila javno na plesu, v koncertu, bi bila ob njegovi strani vendar-le prva dama, baronica, plemenita. Zavidale bi ji druge, posnemale njeno toaleto, in ona bi bila kraljica. Tudi ta misel jo je ljubko dražila in ščegetala, dasi ni bila ohola —, a bila je ženska in vsled tega že od narave zaljubljena vase, hrepeneča po vtiskih, poklonih in občudovanju. In tako so jo te duhteče in vonjajoče razmere zazibale in zasipale v neko nejasno meglo, da se je zibala v njih kot gondola na lahnih valčkih, zibala brez misli in brez pravega čuta.
Vrstica 1.276:
Zlat lestenec je gorel nad dolgo, pogrnjeno mizo, dragoceni šopki so duhteli na mizi, s cvetjem je bil prepleten prt, cela obednica je bila sijajno opravljena, slovesna, razkošna. Zunaj je žvižgala burja, morje je pljuskalo, pred Ladičevo hišo so pa drdrale ekipaže, elegantne in dragocene; Lotar je imel plemenite in odlične prijatelje in sorodnike. V vseh višjih krogih se je govorilo o tej sijajni zaroki, katere slovesnost je bila izredna, da je budila občno pozornost.
V salonu so se zbirali povabljenci. Nihče ni odrekel, vsi so prihajali po redu: bogataši, {{prelom strani}} plemenitniki, častniki. Svilena krila so šumela, vonj najfinejših dišav se je širil po salonu in se prelival v mehko toploto, ki je dihala od krasne peči v renesančnem slogu. Častniki so stali kot uliti v novo uniformo pred fotelji in dvorili damam, prodajali najnovejše dovtipe, trudili se z vso energijo svojih talentov, da so bili kolikor mogoče dovtipni, duhoviti in zabavni. Starejše dame so si izbrale prostorčke pri mali rokoko-garnituri, prevlečeni z bordô-plišem in odičeni z bogato pozlačenimi vijugastimi okraski. Ob dragoceni velikanski japonski vazi so se zbirali sivobradi očetje in prerokovali o politiki, ugibali o bodočih volitvah in ocenjali novo ministerstvo. Med njimi je bil tudi gospodar, oče Ladič, ki se je za vse to kruto malo menil in kot sluga svoje praktične žene igral dosti žalostno ulogo statista. Zato pa je bila v gospe Ladičevi osredotočena vsa agilnost, telesna in duševna. Za vsakega gosta je imela drug ljubezniv pozdrav, vsakega je znala vesti tje, kjer je vedela da je zanj in za druge najumestneje.
Zadnji gostje so vstopili. Električni zvonček je zapel, po mehkih preprogah se je zazibala družba fino, brezsložno, kot bi se niti tal ne dotikali, da ni tega kak malo, malo cvrkajoč čevelj izdal, v razsvetljeno dvorano, v kateri so stali strežaji blestečih ovratnikov, kot sneg belih kravat in rokavic, kot neme sohe na svojih mestih in nervozno čakali migljaja, da ga izpolnijo točno, hitro, kot bi brali misli z obraza. Sredi mize se je dvigal visok srebrn nastavek — kot surtout — obložen z mrzlim predgrizkom, z najfinejšim hors d' oeuvre. Ob njem je bil krasno izdelan 'menu', okrašen z baronovim grbom, vinsko trto, Amorji z metuljčkom, mladimi satiri in raznimi okraski. In na njem je bila zabeležena bogata vrsta iziskanih jedil, kot jih poznajo le mize knežjih bonvivantov od 'potage a la Princesse' pa do 'glaces variées'. Baron in Ladičevka sta vedela, kaj ščegače grla in s čim se imponira družbi, katero sta povabila. Ladičevka je hotela z večerom pokazati vsem gostom, da se vrši oni slovesni trenutek, ko se javno naznani, da bo prišla tudi v njeno družino plava kri. — In obedovali so, govorili in govorančili z nosljajočim naglasom, praktičnim tonom, ponavljajoč po vrsti tiste fraze na srečo novozaročencev, na čast domači gospe in slavo baronovemu rodu, ki je vreden, da sprejme vase tak biser, kot je Margita — saj tu je nomen zares omen. Jedina ta misel je bila vredna nekaj stavkov in to je že teden dnij prej iztuhtal neki častnik in za ta svoj trud tudi dobil burno hvalo, in šampanjske čase so donele najbučneje, najglasneje, in vsi so hiteli do 'bisera', da so trčili ž njim in laskavo ponavljali: nomen omen. In ko je nazadnje trčil še baron z vsem ognjem, katerega mu je zadalo več vino kot srce, 'plink' — počila je časa Margiti, in šumeča tekočina je kipela na mizo. Za trenutek so bili vsi iznenajeni, Margita seveda najbolj, a baron ji je pošepetal na uho, da je skoro zardela, potem se zasmejala, ž njo vsi drugi, in zopet sta trčila z novo čašo, katero je v trenutku napolnila vestna roka strežajeva.
Vrstica 1.287:
Lotar je bil pa jako zadovoljen s svojimi uspehi, ki so mu obetali še sijajnejšo bodočnost.
{{prelom strani}}
==XVII.==
Vrstica 1.294:
Tak je dospel na Dunaj, še predno so se pričela predavanja. Zbral je vso moč volje in duha in se zaril v stare knjige in spise, bral in študiral neprenehoma — in to ga je največ umirilo. Delo, jedino delo nas vedri, sklepal je iz tega, in delo tvarja človeka, zares človeka. In če je bilo resnično doslej, da človek toliko velja, kar plača, mora biti resnično zanaprej, da človek, toliko velja, kar vé in stori. Vedel je, da mu razmere rojstva niso ugodne, vedel je, da nima one prožne lestvice, katero prislanja protekcija premnogim, da se brez temeljitega znanja popenjajo kvišku do sijajnih in uglednih mest in mastnih služb. In prav zato je sklenil, da hoče kljub temu nekaj biti, biti neki činitelj, s katerim se bo računalo, toda biti, kar bo, sam iz sebe. In zato je zavrgel svoj prvotni sklep, da bi stopil v politično službo,kjer bi bil odvisen, kjer bi se moral prepogosto klanjati puhlim glavam predstojnikov, katerih ponižni sluga bi bil celo življenje in celo življenje bi črepal zanje svoje moči, da bi oni pod njegova izborna dela stavili svoja mogočna plemenita imena in bili hvaljeni in trdno upali na novi avancement, on bi pa mirno žedel in čakal, kdaj bo prazno kako skromno mestece, za katero bi bil vsak drug plemenitaš preodličen in previsok. Ne, ne, in zopet ne! Kar bom, bom iz sebe, samo iz sebe, iz lastne moči moram kvišku, in če ne bom mogel, tedaj bom miren v pritličju, prepričan, da nisem sposoben in zato lepo tiho ponižen čakal tam, kjer bom zadoščal svojemu znanju.
Ante je sklenil, da bo odvetnik. Ta sklep je naznanil tudi stricu, kateremu je večkrat pisal in mu veselo naznanjal, kako pridno študira, a nikdar ni vprašal po letovičarjih, kot bi jih sploh ne bil poznal. In na taka pisma mu je stric ves vesel odgovarjal navadno z denarnimi pismi, da je Ante imel udobno življenje in mu ni bilo treba stradati kot nekdaj, ko so ga prvo leto pustili vsi na cedilu, kot bi usoda hotela z najgorjim zlom ukrepiti njegov značaj. {{prelom strani}} Tedaj se je stric izgovarjal z boleznijo v hiši, s to in ono nezgodo in mu pošiljal pičlo, pičlo, da je bilo komaj za stanarino. A sedaj je dvignil iz zavarovalnice lepo glavnico, in ker je Anteta imel čimdalje rajši, ni skoparil in štedil, ampak odprl zanj svojo denarnico na široko.
Lepo je sijalo jesensko solnce. Dunajčani so vrveli v ljudski park, kjer so sicer še štropotali vodometi, še cvetle tu in tam pozne cvetke, a listje je rumenelo in brez diha in vetra v svedrastih plesih cepalo na tla. Iztočna in južna zelišča, razne succulente, agave in kakte je že preselila vrtnarjeva roka v varna in gorka prezimišča. Ves park je kazal ono jesensko lice, ki samotnega šetavca vselej navdá z neko melanholijo, da zatopljen zre v povešeno cvetje, na oropane grede, na gole, obletele vrhe dreves in na rumeno listje po tleh ter resignirano šepeta: Sic transit —.
Vrstica 1.306:
Ante se zagleda v ta par. Prešinil ga je tisti čut, kot prešine mehko, rahločutno srce slika ubožca. Dvojica se je pomikala proti njemu počasi — počasi.
Tedaj se Ante zdrsne, noga mu omahne raz koleno, telo se strese in dvigne, lice mu zardi, cigareta pade na tla. Ante je hotel vstati, bežati, bežati, — prijel za palico — a ni mogel. Pribit je bil na klop, z dvignjenim životom, kot bi bil hotel vstati; srce mu je kiju val o, oči so mu begale na vodomet in nazaj na lice črno oblečene gospodične. Videl je, da ga je ona zapazila, videl je, kako je krepkeje oprla svojo mater, videl je, da se je zato ozrla proč, kot bi hotela {{prelom strani}} zakriti rdečico, ki ji je silila na belo lice — obrnila se je zopet vanj, pogledala ga s tistimi očitajočimi in povešenimi očmi, katere je Ante poznal dobro, davno — a jih skoro pozabil, misleč, da so te zvezde ugasnile zanj. Mlada dama bi bila rada zavila na drugo stezo, ali že sta bili naprej od nje, in morala je mimo Anteta.
Prišli sta do klopice.
Vrstica 1.357:
»Anda, odpusti, prosim te, bil je to boj za kruh, ura obupnosti — nisem sam kriv.«
{{prelom strani}}
»Torej Ladič je lagal?«
Vrstica 1.369:
In nista si prisegala ljubezni in nista ponavljala obetov: srce je govorilo, duša se je prelila v dušo.
{{prelom strani}}
==XVIII.==
Vrstica 1.395:
To je Lotarja zdramilo iz melanholije, premišljevanja in računov — dolgovi so bili namreč tista melanholija, in te je v duhu urejal, ker je poleg neštetih častitk dobil tudi dokaj zelo vljudnih opominov, da bi se spomnil tega in onega čimpreje, ko uredi svojo lepo 'srečo'. Lotar je postal nakrat zopet zabaven, prisrčen, živahen in igral to ulogo tako dobro, kakor spretni igravec igra kralja, dasi ve, da nima gotovine, s katero bi po predstavi plačal večerjo. Kmalu je zvenel po dolgočasnem kupéju veseli smeh in kratke pavze so izpolnjevali srečni pogledi in poljubi.
{{prelom strani}}
V Budimpešti sta sklenila, da ostaneta nekaj dnij, da si ogledata zanimivosti. Lotarju je bilo mesto znano, poznal je mnogo častnikov, katere je hotel obiskati ob tej priliki. Najel je v jednem izmed prvih hotelov najlepše stanovanje za teden dnij. Oh, ta teden!
Vrstica 1.438:
Odšel je.
Sredi sobe je obstala Margita sama, sama v tujih sobah, v tujem mestu, obdana krog in krog od kdo vé kakih sostanovavcev, sama o polnoči, brez moža. Morda bi ji sicer ta samota še na misel ne bila prišla, da se je pripeljala v mesto, kakor je potovala sicer z očetom, z materjo ali z bratoma —: ali sedaj je prišla z možem, ki ji je obetal, da ostane vedno pri njej, da se odreče vsaki družbi zaradi nje, ker bo v njej imel vse, kar je prej iskal povsodi, a nikjer našel v toliki meri, kakor bo užival ob njeni strani. Kaj je to? Zakaj je šel? — Te misli so ji zavrele po glavi, zaklenila je hitro vrata in se plašno ozrla po sobi, po kateri so padale in se tresle dolge sence vsled luči, katero je prenašala po sobi. Sedla je k mizi, zopet vstala in zavrtela električno zaklopko, da bi prižgala lestenec in imela več svetlobe v stanovanju. Zaklopka je škripnila, lestenec je ostal temen, električni tok je bil pretrgan. Poskusila je še jedenkrat, dvakrat, zrla v lestenec — nič; bila je tema. Ta malenkost jo je iznova razburila, šla je iz salona v spalnico, zaprla še ta vrata za seboj, da ni gledala v temno noč skozi odprte duri, potem pa sedla nazaj in nekaj časa premišljevala. »Kako sem otročja,« {{prelom strani}} rekla je polglasno. »Saj se vendar kmalu povrne, in če ima važen pomenek, mora vendar iti in storiti, kar je obljubil.«
Pričela je pisati mami dolgo in obširno pismo, v katerem je popisala vse na drobno, kako se zabava, kaj je videla, da je zdrava, da ji ni nič dolgčas, samo sedaj pa sedaj se spomni svoje ljubljene mamice in ji v duhu pošilja tisoč in tisoč poljubov. S pismom se je Margita zamotila dolgo časa. Ko je je zalepila, bila je ura dve čez polnoč. Ustrašila se je, ko je pogledala nanjo, ustrašila, ker Lotarja še ni bilo. »Za trenutek samo,« tako je rekel, »in dve uri ga ni!«
Vrstica 1.466:
Nekaj je jecal za odgovor, slekel se naglo, neredno, legel in zaspal — in spal celo dopoldne, ki je bilo za Margito prav tako strašno kot noč brez njega: zakaj ta čas se je spočel v njenem srcu do njega neki stud, gnev, kateri je ni zapustil, dasi ga je preganjala in pobijala z vso silo in močjo.
Potni načrt sta nekoliko skrajšala na Margitino željo, češ da ji ni dobro. In ko je dospela Margita domov, obsule so jo znanke, in morala je praviti o krasnem potovanju, {{prelom strani}} o zabavah, o vsem — o sreči celo, in one so ji iskreno častitale na vrlem zdravju in na prelepi zakonski sreči.
==XIX.==
Vrstica 1.480:
In kljub tem in takim razmeram je bila Margita preidealna, da bi slutila o Lotarju kaj hujšega; mislila si je, da se je veselil s svojimi tovariši ob pijači, da igra ž njimi, a drugega nič.
Nekega dne je sedela proti večeru sama, kakor navadno. Pri oknu je vezla prekrasno {{prelom strani}} tkanino, s katero je hotela Lotarja iznenaditi. Vbadala je z iglico, pod roko so ji rastle cvetke, krog cvetk trnje, na sredi pa plamteče srce, ograjeno od trnja in pristopno samo njemu, jedino njemu. Koliko želja, koliko vzdihov in misli je vbodla v vezenje! Ko bi vsak vbod mogel govoriti, tedaj bi dovršeno delo ne bilo drugega kakor vzdih, proseč, ječeč vzdih, kakor zaječi šumno morje po noči ob viharju, in ta vzdih bi moral streti in stopiti tudi najkrutejše srce.
Hišna vstopi.
Vrstica 1.516:
Margita je imela le še toliko moči, da je pozvonila služkinji, kateri je naročila vode in zaukazala, da je ni doma za nobenega, tudi za barona ne. Potem je pa omahnila na divan in žedela in trpela kot mramorni kip brez duše in življenja.
Prav tisti večer je bil baron Wegel pri gospe tašči Ladičevi. Gospoda Ladiča ni {{prelom strani}} iskal nikdar. Razumela sta se seveda najbolje z mamo — kruto spletkarico, ki je iz samega egoizma in častihlepnosti žrtvovala lastno kri.
»Torej, ali bi mogel dobiti čimpreje še drugo polovico dote? Dolgove sem poplačal, nekaj gotovine imam, nekaj sem je dal na državne papirje, in sedaj je prav ugoden čas, da kupim akcije pri nekem podjetju na Ogrskem. Izvrstno bi se obrestovalo. Poglejte, prosim, pismo imam.«
Vrstica 1.551:
Lotar je prišel večerjat, vprašal po Margiti, a zvedel, da ji ni dobro, da ni za nobenega doma. In ni silil k njej, sam je večerjal z najboljšim tekom, hitro in slastno, potem pa odžvižgal srečen pod milo in jasno nebo in v tisto ljubljeno družbo, katera jedina je znala živeti po nazorih brez nazorov.
{{prelom strani}}
==XX.==
Vrstica 1.560:
Pričakoval je, da udari Margita nanj s celim izbruhom jeze in očitanja. In tega trenutka si je želel, da bi ji povedal, da je on glava, da ga mora ona slušati, ne on nje.
Vse te njegove nakane pa so splavale po vodi. Čimbolj je bil zadirčen in malobeseden, {{prelom strani}} temveč je govorila Margita, tem mehkejša je bila, kakor da bi bil ta prvi obed po poroki. Spoznal je, da ne opravi ničesar. Zato je vstal naglo od obeda in odšel, ne da bi se bil poslovil s soprogo ali ji povedal, kdaj se povrne.
Lotar je šel od stanovanja proti morju. Južni veter je gonil majhne valove, ki so pluli drug za drugim na obrežje, trčili tam ob skalo, penili se v drobne, belkaste mehurčke in zopet tonili v morski globini.
Vrstica 1.582:
»Ne, nič je ni bilo. Aha, majhen prepirček, malo jezice, kaj ne, in sedaj bo morala zopet mama vse uravnati? Ah, to ste mladi zakonci!« Ladičevka je baronu dobrohotno zapretila s prstom Lotar se ji je pa še slaje nasmejal, pomaknil fotelj nekoliko bliže zofi in pričel važno:
»Tega nisem še pravil nikoli, ker predobro poznam blago in rahločutno srce Margite, da me namreč ona preveč nadzira. Tovariši so mi pravili, da skrivaj poprašuje, kje sem bil, kako dolgo tu in tam, kaj smo delali in tako dalje. Marsikaka bodica me je že radi tega pičila, a vsakomur sem povedal odločno in jasno, da se drugič ni upal mene glede na to zbadati. Izpočetka res tudi verjel nisem, ker mene samega ni mnogo izpraševala. Toda slednjič sem res pričel sumiti, da bi bila morda resnično njena kontrola smešna in otročja, da, zame — kar naravost rečem — žaljiva. Napravil sem tole poskušnjo. Ponaredil sem dve pismi: jedno, kakor da mi je pisala neka — neka, no, recimo — ljubica iz davnih dnij, drugo pa, kakor da me nekdo tirja za veliko vsoto zaigranega denarja. Pismi sem poslal domov in naročil, naj se izročita samo meni. Tedaj ' mene seveda ni bilo doma, in ko sem se {{prelom strani}} vrnil na večer, ni bilo ne pisem, ne Margite. Zaplenila mi ju je in se potem zaprla v spalnico, in nocoj sem prenočil v sobi za tujce.«
»Veste, gospod baron, odkritosrčno povem, da je bila ta preskušnja malo pretrda in zato vas moram karati. Ni menda žene na svetu, da ne bi bila užaljena. Kaj je rekla danes Margita?«
Vrstica 1.618:
Rahlo ji je mati nato tolmačila in razlagala o zlobnih jezikih, ki so jo tožili in grdili pri Lotarju, da so ga prisilili do tega koraka — do te poskušnje. Prosila jo je, naj se utolaži, pomiri, naj zavlada zopet med njima lepa ljubezen in sloga.
Margita je sledila materinemu govoru, kateri je bil sicer skrben, prisrčen, toda nikakor prepričevalen. Mati je nehoté morala {{prelom strani}} več verjeti Margitinemu licu, nego sladkim besedam Lotarjevim, in težko je govoriti prepričevalno, kadar človek sam dvomi.
Hčerka materi ni ugovarjala, ni opravičevala sebe, da je vse neresnično, kar ji je Lotar pravil gledé njenega iztikanja za njegovimi koraki, molčala je in molčeč obljubila, da ga neče žaliti, da bo vse potrpela, da ga neče sumničiti tako podlih dejanj in tolikega verolomstva. A njeno srce tega ni verovalo, ni moglo verovati. Zdelo se ji je, da je zbobnelo na kup celo poslopje nekdaj tako lepo zasnovane sreče, in te razvaline so se vse nagromadile na njeno ubogo srce, katero komaj še utripa pod silno težo. Pred kratkim še tako živahno in jasno oko je postalo na hip otožno, njene smehljajoče ustnice so se stisnile in skrčile v grenkosti, kakor da so se zaklopile na veke vsakemu smešku.
Vrstica 1.634:
Tako je sanjarila trojica spredaj, za njo je pa Margita govorila z bratom Henrikom o bodočem stanu.
Ko bi bila Margita morala govoriti o tem pred letom, tedaj bi se bila pač drugače izražala in morda kar odbijala Henriku, naj nikar ne gre v bogoslovje. Ali danes ni bila Margita več ona živahna in vesela gospica, ki je frlela po svetu kot pomladni metulj omamljen od solnčnih žarkov in napojen sladkega medú. Naša Margita je bila streznjena, spoznala je dobro, kako silno je bila varana, in da vse na svetu, ves sijaj, vsi obeti, vse — vse ni nič, ako človek nima v ljubezni ali pa brez nje one iskrene {{prelom strani}} prostosti, s katero lahko doseza, kar mu najbolje ugaja, kar spoznava za dobro, v kateri svobodi vodi sebe in pušča peruti visokim poletom. Življenje, kakršno je bilo Margitino, ni bilo več življenje, bila je smrt; nobenega solnca, nobene gorkote, bila je prava polarna zima, brez luči, brez jutranje zarje. In zato ni čuda, da je prav ona hotela svojemu bratu vdihniti veselje do stanu, kateri se ji je zdel jedino še idealen, jedino najsvobodnejši na svetu, v katerem ni človek uklenjen v žuleče verige vsakdanjosti, ki mu duha potezajo na tla, v prah, da omaguje in slednjič samo grenko životari.
Henrik se je udajal polagoma Margiti. Bil je pač neizkušen mladenič, in v mladem srcu, naj je tako ali tako, so vedno še vzori, vedno hrepenenje, da bi plaval z mislimi nekako nad zemljo, v višjem svetu. In dasi si ni bil popolnoma nič svest težavnih nalog svojega od matere mu izvoljenega poklica, vendar se je sprijaznil ž njim in gledal v bodočnost kakor v neko svetlo zarjo, ko se vidi vse pozlačeno, vse v ognju in trepetajoči rožno rdeči svetlobi.
Vrstica 1.656:
Anda je zopet čakala in čakala — hrepenela in koprnela po ženinu, da ga pozdravi, da mu častita in seže v roko — doktorju.
In pričakala ga je. Tlesknila je z rokami kakor otrok, odskočila od okna in »že gre, že gre!« kličoč hitela k mamici in jo pričela poljubovati in ljubkovati. Potem je stopila za vrata, srce ji je tolklo, z roko je prijela za kljuko in prisluškala, kdaj potrka, da bi mu takoj odprla in zletela v objem. Lahni in urni koraki so se začuli. {{prelom strani}} Ante je bil pred vrati. Ali komaj se je dotaknil s sklepom vrat, že so se mu hipno odprla, in pred njim je stala presrečna Anda in za trenutek strmela vanj, gledala v njegovo ponosno čelo, nekoliko pordelo lice in zavestno oko. Lacinger je nastopil prvič v življenju zares ponosno, samozavestno; dosegel je sam iz sebe prvi sad, dovršil študije izborno in danes je bil pri sijajni promociji odlikovan z doktorsko diplomo in od cesarja samega je dobil prekrasen briljantni prstan: bil je promoviran 'sub auspiciis imperatoris'. Kako je burilo v njem, kako kipelo in mu dvigalo glavo, ko je govoril pred najvišjo inteligenco duhoviti in temeljiti govor, ko mu je ta inteligenca navdušeno zaploskala, ko so se mu klanjali in častitali, in ko je zažarel briljant na njegovem prstu, tedaj je takisto zažarelo v njegovi duši in samozavestno si je častital sam: češ, to sem sam iz sebe! In kot tak je stal pred Ando — ne več dijak, ne več se boreč za kruh in s skrbjo gledajoč v bodočnost — ne, bil je mož, ki je priveslal v pristan, kjer se mu ne bo treba bati za kruh, kjer bo lahko brezskrbno vedel v svoj dom — družico življenja.
Andi se je zdel danes Ante ves prerojen, vzvišen, da se mu skoro ni upala bližati s tisto preprostostjo, kakor sicer. Gledala ga je in gledala, pokopavala celo svoje bitje vanj, in zdelo se ji je, da gine vsa njena oseba, duša in srce se potaplja v Lacingerja.
Vrstica 1.665:
Nekaj dnij je še ostal Lacinger na Dunaju, obhajal s tovariši slovesno razhodnico, nato je odšel domov, da dobi čimpreje službo in se potem vrne po Ando, od katere ga poslej ne bo ločilo drugega kakor smrt.
{{prelom strani}}
==XXII.==
Vrstica 1.674:
Dokaj lepa soba, razsvetljena od štirih plinovih svetilk, sredi nje pa lestenec s peterimi plameni. Tri mramornate in tri lesene okrogle mizice, prevlečene z zelenim suknom, so stale v sobi. Petero je bilo praznih, razven da je pri jedni v kotu dremal natakar, pri drugi pa je sedel star žid, izredno krivega nosa, pa majčkenih živih očij, dolgih, že nekoliko s sivimi nitkami pretkanih kodrov, v dolgem, že ponošenem kaftanu. V tem, ko natakar ni čul ničesar, gorela je na velih licih židovih strast, zanimanje, silna pozornost. Izpod krajcev trdega klobuka so zrle njegove sive oči, sicer skoro na pol zatisnjene, z največjim ognjem na mizo, kjer je sedelo šestero igravcev. Na mizi so stali celi stebriči cekinov, srebrnikov, kope bankovcev. Obrazi igravcev so bili mrkli, nagubani, grozna strast jim je trepetala v drgetajočih mišicah, kri je stopala vsakemu burno v glavo. Drhteče roke so prijemale karte, dvigale jih, kupovale — stiskale in skrivale, metale jih na mizo, vmes so pa doneli pridušeni, na pol glasni vzkliki čudenja, radosti, jeze in pritajene kletvine. In zacingljali so cekini, zazveneli tolarji, zašumeli bankovci in potovali krog mize od kupca do kupca, od stebriča do stebriča — in zopet so bile premešane karte in zopet so se razdeljevale, zopet kupovale — in bila je napeto-mučna tišina.
Baron Wegel je izgubljal vsoto za vsoto, stavo za stavo. Bil je razburjen, jezen, ustnice je imel stisnjene, obrvi namršene, krog očij so bile rdeče črte, lice mu je celo menjavalo barvo, zardevalo, da je bil rdeče-pegast po obrazu, pa je zopet posivelo, kakor da se je strdila in zvodenela zadnja kapljica življenja. Jezila ga je nesreča pri igri, bil je razdražljiv, včasih je izbruhnila jeza v grozno kletev, razžalil je soigravca, ki je pa redno molčé prezrl vsako žalitev, pridejal stebriču priigranih cekinov in ravnodušno zopet mešal karte. Lotar je začel igrati predrzno, kar nespametno. Hotel je prisiliti srečo, da bi mu bila mila. Nič — nič. Poraz na poraz, izguba na izgubo. Jezen je zagrabil karte in jih potegnil sosedu iz rok, na mizo je vrgel tisočak in zahteval, da ga zastavijo. Par sekund premisleka, igravci se spogledajo, roke sežejo po denarju — tisočak je bil zastavljen. Lotar je bil razburjen, da so mu pri mešanju padle tri karte na tla. Zadnji denar je bil, kar ga je imel s seboj. Tisočak je zaigral — mora ga dobiti nazaj, mora, mora. {{prelom strani}} — Lotar pobledi, zažene šop kart po sobi, da so zletele po vseh kotih in da je dremajoči natakar zmeden planil kvišku in z izbuljenimi očmi gledal, kaj se godi. Zaškrtal je Lotar, zaklel strahotno, vstal hrupno od mize, zgrabil klobuk in suknjo in, ne meneč se za soigravce, ki so veselih lic delili tisočak, odšel iz sobe. Natakar je šel za njim, da mu odpre vrata, in za natakarjem se je lisjaški hitro in oprezno zmuznil žid, ki je opazoval igro.
Lotar je zavihral po ulici, sikal na pol glasno strašne kletvine, prisegal in rotil se, da ne gre več igrat, vsaj s temi ljudmi ne. Tolike vsote so ga iztreznile; prišel je do modrega zaključka, da je vendar bolje polagoma uživati denar, kakor hipno zaigravati tolike vsote. Bežal je proti domu in sklenil, da nekam odpotuje, da ga ne zavede strast zopet v to družbo. Bil je že blizu hiše in nič ni zapazil, kako mencaje caplja za njim žid, katerega stare noge so komaj dohajale izdatne Lotarjeve korake. Malo pred veznimi vrati ga dohiti mož v kaftanu.
Vrstica 1.721:
»Dobro — na svidenje!«
{{prelom strani}}
»Klanjam se, gospod baron, klanjam, sreča vam mila!«
Vrstica 1.749:
Lotar se je boril sam s seboj, gledal ubogo bitje, v srcu se mu je gibalo sočutje, zvala ga je dolžnost, da ne zapušča žene ob tako nevarnem času: toda nič, nič — zmagalo ni to, zmagal je pohlep, zmagala strast, katero je podpirala namišljena skrb za družino, ki je bila v istini sam egoizem, sama skrb, kaj ko bi se moral ločiti od dosedanjega življenja in začeti živeti zares domu in družini, prevzeti morda celó kako službo: ne, — ne — tega baron Wegel ne more.
{{prelom strani}}
»Margita, ne muči se brez potrebe! Saj se povrnem, veruj mi, povrnem kmalu in povrnem srečnejši, kakor sem danes, saj pojdem iskat svoje sreče.«
Vrstica 1.798:
Drugi dan prinese Samuel Lotarju v hôtel priigranih 500 goldinarjev, od katerih so bili odračunani troški za klientelo, kolke in seveda bakšiš Samuelov. Lotar je kar gledal, ko še krajcarja ni izdal, a že je dobil toliko diferenco. Vročil je nato popoldne bankirju deset tisoč kot njegov klient, da bi igral zanj, seveda previdno, špekulativno, prebrisano, praktično, kakor mu je sam zatrjeval.
Ta igra je bila Lotarju všeč. Vsak dan je dobival manjše in večje vsote ko diference pri borzni trgovini, včasih je moral {{prelom strani}} tudi par stotakov doplačati, da so se mogle započeti nove operacije. Bankir je tedaj igral z njegovim denarjem, Lotar je pa živel v Budimpešti, živel kakor nekdanje dni s svojimi tovariši, ki so se greli ob solncu njegovih cekinov in ob butarah njegovih bankovcev.
Poleg tega vendar ni zanemaril tehtnih študij o borznih kurzih, zasledoval je njihovo nemirno nihanje, preiskoval in pretehtaval politično konstelacijo raznih držav in na večer redno spravljal priigrani denar — po noči pa ga zapravljal v divjih bakhanalijah in razkošnih orgijah. Pri tem je popolnoma pozabljal na to, da ima mesto dvajset tisočakov samo nekaj Zidrowitzevih posetnic, na katerih so bile zapisane z drobnimi potezami bankirju izročene vsote.
Vrstica 1.818:
Lotar je ukazal natakarju, da mu je prinesel suknjo in klobuk, potem se je odpeljal s Samuelom takoj v hotel Panonio. Samuel ga je čakal pokorno pred vrati, Lotar je pa štel denar in vrednostne papirje, ki so mu drseli iz drgetajoče roke. Štel je dvakrat, štel trikrat — ne, nikakor ni bilo zadosti. Zapravil je toliko, da se mu še sanjalo ni. Doma ima pač še denar, a ta je zapisan Margiti. Tega ne more dobiti in ga tudi ne sme — kaj torej? Pozval je Samuela, tega umazanega žida, kateremu je delil pravzaprav milodare, kadar je zahajal k njemu, a sedaj naj je njegov svetovavec. Moral mu je pomagati iz zagate. Vprašal ga je, ali ne bi zadostovalo par tisočakov manj?
Samuel se je priklonil ponižno in menil, da ne bo toliko naopak, ako se zniža zahtevana vsota za nekaj stotakov. In Lotar je dal skoro vse in izročil takoj Samuelu, {{prelom strani}} naj hitro odnese bankirju, ker se mora sam odpeljati domov. Naročil mu je, naj mu vsak dan brzojavno poroča, kako in kaj je z borzo.
Samuel je odšel domov, Lotar se je odpravljal na vlak. — Oče je bil, oče prvikrat v zakonu, oče prvorojencu — dečku. Naj je tudi Margito pozabljal, naj jo je tudi ostavil v toli kritičnem stanu — ne, nocoj se mu je vendar budilo čustvo, katero mu je bilo doslej še neznano, čustvo očetovstva, katero ga je prevzelo s tako silo, da se je vsa druga njegova propala narava in brezsrčnost morala umakniti temu božajočemu, vzvišenemu čustvu: oče sem. In šel bi bil domov vesel in radostno bi komaj čakal trenutka, da bi stisnil na srce lastno dete, ko bi mogel nesti domov zanj in zase srečo. Tako se pa vrača sedaj prazen samo z nado, da morda vendar ni še vse izgubljeno, da ni še baron Wegel s sinom vred — berač.
Prišel je Lotar, dvignil v naročje sinčka, in bilo mu je pri duši, da bi bil skoro jokal. Poljubljal je dete, pestoval je je, a ne na videz, samo radi drugih, ne, na Lotarja je vplivalo to ko čudovita katastrofa, ki v trenutku vse pretvori in prestvari. Vsi so bili tega vedenja veseli, in gospe so si šepetale, češ da bo mladi baronček šele utrdil vez med obema in da se bo šele poslej začelo pravo življenje. Jedino Margita je zrla z mrklim očesom na Lotarja. Niti lica ni izpremenila, ko je vstopil; pogledala ga je ko tujca, za katerega se ne meni, in poljuba mu ni vrnila. Na sinčka pa je gledala plašno, ko ga je pestoval Lotar, in z vsakim trepetom pokazala, kako se boji zanj, če je v rokah moža, ki je tako mučil ubogo mater otrokovo. Ni mu verjela, da mu prihaja to od srca; zrla je v njem ostudnega hinavca in bila vesela, ko je zapustil sobo. Odkar je odšel v Budimpešto in ostavil njo samo, odkar ga niso ganile solze matere, ki je plakala boječ se zase, boječ se za onega, katerega oče jo je pehal od sebe in bežal od nje, ko bi ga najrajša imela doma — odtlej je Margita zrla v Lotarju samosilnika, varalico, ki ima omadeževane roke in srce s krvjo in s krivičnim blagom. —
{{prelom strani}}
==XXIV.==
Vrstica 1.838:
»R. p. Kurz vaših papirjev je zaradi železniške nesreče v Galiciji in zaradi povodnji na Ogrskem zopet padel za dvajset goldinarjev. Pomoči potreba — nujno. Za gotovo rešitev prispevek vsaj trideset tisoč. Sicer preti papirjem eksekucija.«
Lotar je planil kvišku, zagrabil klobuk in suknjo ter bežal iz kavarne hrupno in divje, da so natakarji zrli za njim in skomizgali z rameni. Po ulici je drl kakor vihra, v roki tiščal brzojavko, suknjo pa nerodno nesel na jedni rami, da mu je dolenji vogel pometal prah po tlaku. Ljudje so se mu ogibali, postajali, gledali za njim, nekateri so ga pozdravljali, a Lotar ni videl nobenega znanca, odzdravil ni nikomur, bežal je domov, ker zdelo se mu je, da vsak šetavec, vsak pobalin kaže za njim s prstom in se mu reži: Berač, berač, berač! Doma na stopnicah je srečal dva zdravnika. Vljudno sta ga pozdravila, {{prelom strani}} in ko je Lotar hotel mimo njih, ustavil ga je jeden in mu ukazal, da naj ne hodi k Margiti, ker sta morala zapovedati najstrožji mir. Margita leži v vročici in se razburja ob vsaki malenkosti. Naj torej tudi gospod soprog preneha za par dnij z obiskom.
Lotar se je prijel z jedno roko za držaj, nepremično poslušal zdravnika, poklonil se jima in brez besedice odhitel dalje.
Vrstica 1.860:
In Lotar je zajecal: Ne morem, ne morem!
Končano — vse končano. In v tem trenutku mu buškne na um grozno vprašanje, katerega ni doslej nikdar uvaževal, nikdar premišljal, vprašanje: Ali bo res vse končano — s smrtjo? Z otomane je planil, revolver {{prelom strani}} odložil in begal po sobi. Begal je in begal, besnel in trpel — vprašanje je umiralo in se nazadnje glasilo le še ko odmev iz daljave — vprašanje, katero reši dete, ko se zave pameti, a Lotar ga rešiti ni mogel; tisočero rok ga je pehalo zopet v brezdno, tisočero žrel mu je varljivo klicalo in odgovarjalo na vprašanje: Vse je končano — vse — vse — vse—.
Vzduh je zajecal v groznem zvoku, šipe so zacingljale, kakor hihitanje duhov iz prepada, po sobi so se točili valovi dima, in vonj smodnika je použil duh tobačnega dima. Na otomani je ležal brezdušen Lotar, iz senca mu je curela kri po licu, po otomani in na tleh se je zbirala krvava luža.
| |||