Vinjete: Razlika med redakcijama

|licenca=javna last

}}

== Tisti lepi večeri ==

=== I ===

 

ob oglu zakričí nad mano rdeč plakat, – in moje sanje

se zibljejo kot gondola na zelenih valovih ... Ej,

dve grlici, bradica fina, polt od mehkega žameta; – ali

nisem božal ta krasni obrazek tam v skriti lopi, v samotnem

Ej moje sanje! ... Ali so to sanje? ... Stopila je s

tramvaja, v sivi obleki, s širokim klobukom ... To so

dušica ... Helena! In poleg nje cilinder in dolg površnik. Jaz sovražim že od nekdaj cilindre in dolge površnike ...

 

zasvetila, a nikjer se ni prikazala senca, iz katere bi mogel

vsaj površno sklepati, kje stanuje moja lepa ljubica

in líti je začelo v curkih, še predno sem prišel do doma.

 

in Helena sva čula komaj zdaj pa zdaj glasno besedo

tam daleč izza ovinka. Naslanjala se je na mojo roko in

prstki, beli in prozorni; kadar sem se jih dotaknil

s svojimi ustnicami, čutil sem zanje nekaj sočutju podobnega ...

ciklamnov, da bi jo zakrili čez in čez, roké in obraz in vse

teló, da bi zaspala sladko spanje v njihovem težkem

polno rdečih ciklamnov, da sem ji pokril roké in obraz

in vse teló. Dvoje cvetov se je zamotalo v njene zlate

Prišel sem do prepričanja, da nima to brezposelno

pričakovanje nikakega pomena. Okna so ostala tiha

– niti pogleda ne iz njenih oči in da nisem drugega kot

čisto navaden tepec ...

 

»Hvala! ... Gospod Guštin je seveda oženjen?«

Začutil sem nekako vročino v svojih licih. Vrh tega se

mi je zazdelo, da je bilo moje vprašanje bedasto in neprimerno.

ljudeh. Vsekakor je jasno, da opravim s tem posetom

samo neizogibno dolžnost, katere nikakor ne kaže odlašati ...

Pozvonil sem in vsa hladnokrvnost me je minila v tistem

hipu. Tenki glas električnega zvonca je odmeval po

duši z vedno tesnejšim objemom ... Za hip sva

umolknila; tisti čas so se zazibale gardine v lahnem

ter vztrepetal v njenih zlatih laséh ...

 

In takrat sem jo pritisnil k sebi; njene oči so bile vlažne

in njena ustna so se smehljala ...

== O človeku, ki je izgubil prepričanje ==

Job Mrmolja je imel jako lepo, v zeleno usnje vezano

in le na robeh nekoliko obrabljeno prepričanje. Zgodilo

je to <br />prišlo ...« Pretipal je suknjo. »Ne, v suknji ga

ni ...« Segel je po trikrat v vsak žep posebej, v spodnjega

je iskal celo po hlačah in telovniku, par hipov

pozneje pa je izprevidel sam brezmiselnost svojega

hipu, to se je izgubljalo v gosto meglo; samo tu pa tam

je mogel dvigniti težki zastor, – a kar je ugledal, ni bilo

mize, prevrnjeni kozarci ... Zapeljal ga je bil Sempronij ... Lahko tebi, Sempronij: ti nisi obče spoštovan in

soliden človek in tvoje prepričanje je dolgo samo enajst centimetrov; vrh tega je broširano in ne dela nikakih

 

Ko je stopil na ulico, se mu je zdelo, kakor da je izpostavljen

Prej je imel navado, da je pri vsaki stopinji krepko

potrkal s petó ob tlak; zdaj si tega ni več upal. Celo

 

»To je sitno ... res ... jako sitno ...«

»Kakor ti je znano, sem bil sinoči ves večer v tvoji

družbi ... Ali nisi morda slučajno ..., takole mimogredé ...«

 

»Ne vem ničesar ... In naposled, – vrag védi, če je

tvoje prepričanje ni bilo drugega kot malovreden, ogóljen

predsodek ... Jaz za svojo osebo nisem opazil pri

jako zamazano. Zdelo se je celo, da so nekateri listi

iztrgani.

»Kaj mi je do njega? Palo mi je v blato enkrat – desetkrat;

če mi pade enajstič, ne poberem ga več. Neumnost! ... Po svetu hodijo različni lopovi in smrkavci, ki nosijo s sabo eleganten zvezek javnega mnenja, namesto

»Kaj pomeni to natolcevanje? Pojdi k vragu s svojim

prepričanjem! Jaz ga ne potrebujem; – ne tebe, ne tvojega

 

Job se je vzdignil ter odšel proti durim. Ko je stal vrh

 

Tisti čas je prišel iz stranske ulice visok človek v tesno

kovan nanosnik pred očmi. V desnici, oblečeni v oranžno

barveno rokavico, je držal tenko črno palico, a iz

»Oprostite, velerodni gospod, da se vam predstavim:

moje ime je Job Mrmolja. Rad bi govoril z vami par besed.«

»Pompilij Streha, državni poslanec ... Izvolite ...«

 

Mrmolja se je sklonil; podrsal je z nogami po preprogi

ter zakašljal.

»Dovolite, da vam odkrijem vso reč, – da jo razložim

natanko in po vrsti ... Imel sem prepričanje, vezano v

 

»Ne razjezite se, gospod poslanec ... a zdi se mi, da

kazalec ... ne, gospod poslanec, ne razumem

vas ...«

Pompilijev obraz je postal hipoma resen in hladen.

 

To bi vam lahko škodovalo ... Jaz nimam nikakega

prepričanja; za nekaj dni sem zastavil celó svoje.

bilo mnogo ležeče na časti in na ugledu; poslednjega negujejo skrbno in nežno celó ljudje, ki nimajo nikakega

prepričanja, niti broširanega ne.

Uredniška soba se mu je zazdela na prvi pogled prazna;

naposled je zapazil v nekem kotu med knjigami in

Res ne. Nisem se učil logike in zató ne znam definirati ... Prepričanje? ... Prepričanje?! ... To je takó

neka stvar ... ljudjé jo imajo pri sebi, kadar jo rabijo ... Gospod Pompilij Streha pravi, da je prišlo iz

fosilijo ... Moje, recimo, je bilo vezano v zeleno usnje,

medtem ko je Sempronijevo samó brošírano ... Nekateri

 

Mrmolja je stisnil ustna, pogledal skozi okno ter pomislil.

»No, – kakšno notico! – Zapišite: – neki človek, –

obče spoštovan in soliden človek – je izgubil 21. t. m.

času obupali nad njim. Umrl je o sv. Treh kraljih in krasni

pogreb je pričal o njegovi splošni priljubljenosti ...

== »Mož pri oknu« ==

=== »Samuel van Hoogstraeten: Mož pri oknu« ===

 

brki pod nosom, ki se je ravnokar prizibala mimo okna ... Njegova lica so bila podobna široki plasti sesušene,

razorane ilovice; obrobljala jih je gosta, zmršena brada,

Oči so bile enake mrličevim: dve stekleni, z okrvavljeno

vodo politi krogli, – s pogledi topimi, brezizraznimi,

svoje hrane ... In kadar mu podajo rojenice zadnjo

porcijo v isti izbi, ali v kaki drugi, še bolj smradljivi in

trpljenja, s poslednjo pohlevno željo, naj mu zagrnejo

palec na levi nogi, ki se je bil pokazal slučajno izpod odeje. Ob njegovi krsti pa bodo kleli pogrebci nad slabim

 

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

»Ah, moj Bog, moj Bog, kako si nesrečna! In tvoja lica so

tako bela in nedolžna, tvoje oči tako otroške, kakor bi ne

okrvavljene oči s topim, brezizraznim pogledom ...

Strmel je izza železnih palic »mož pri oknu«.

== Gospod davkar se je zamislil ==

Kakor bi gledal pred sabo velike, svetle retorte, steklene

in kovane, platinove skleníce, po vsem laboratoriju

 

In učeni kemik je pogledal naposled v retorto in tam

in ceveh in sklenicah in cilindrih. Ali prvotni

atom je ostal ...

posebno sključena, kakor bi se dalo pričakovati. Hodil je

precej elastično in mladeniško, samo videlo se je, kakor

ohlapno ovijala krog koščenih, starih udov in je bila

spredaj zmerom malo daljša, kot zadaj; nosil je po žepih najrazličnejše stvari: nožke, škarjice, svedre, majhno

gubica pod desnim očesom se je širila in trepetala;

kakor bi pala raz obraz siva skorja, zasvetile so se stroge

razširile in gledale globoko in zamišljeno tja daleč ... daleč ... tja za onimi odpalimi atomi, – tja za onim

pomladnim, dvajsetletnim duhom ...

Praktikant Mikš se je sklonil čez mizo in staro peró je

praskalo po papirju.

== Na véčer ==

=== I ===

Gospodična Ana se je poslavljala. Ekspeditorica Helena

Egoistom ... egoistom, pravim ... in prostora v naši

družbi!«

Učitelj Slak je prišel po prstih iz sobe. Njegov zagoreli

obraz s črno kozjo brado in redkimi, navzgor štrlečimi

samo tu pa tam pozabljena zvezda; visoki kostanji so

stali ob poti in zadrhtévali v polusanjah. To je bila noč,

tihe poezije, ne opevati. A čudovito, mehko razkošje

ostane v srcu in se vzdrami nenadno ob umirajočem

človek čuti, – besede so nerodne in prozaične ...

Naslov moji pesmi bo ,Na véčer’; kakó se vam zdi?«

»»Imeniten naslov!«« je opomnila Ana s precej malovažnim

glasom ter gledala na zahod; tam je drhtèl na

Stala sta pred visoko hišo z očrnelim zidom in majhnimi,

na redko in nepravilno vdolbenimi okni.

»Pozno je že in meni je mraz ... Kje sta onadva?«

 

 

Vstala je in vzela iz šatulje drobno pismo.<br />

»– – Ko bi bil vedel, da ste tako blizu, posetil bi Vas bil

že davno. Ali se še spominjate nekdanjih časov, – najinih

A zdaj se prikazujejo prezgodnje gube na obrazu in

lica ugašajo. Dan se je nagnil na zahod ...

Kakó se je pač spremenil on? Takrat je imel prekrasne

kodraste lasé, vesele oči ... ali mu je še ostal oni

ilovnate steze, mračne globéli. Tu in tam se je skrivala v

senci polrazpala koča s slamnato streho in preperelimi

je dvignila z glasnim krikom ter izginila v daljavi.

 

pesmi ... Pod hribom se je dvignil beli cerkveni stolp;

par visokih poslopij se je zableščalo izza drevoreda.

Že so se bližale od gozda sence po prostranih poljanah.

Zlató se je lesketalo samó še visoko na lipovem listju.

luči. Proti stropu se je dvigal tobakov dim v groteskno

zamotanih, prozornih pajčolanih.

Govorili so vsenavzkriž o veselici in o plesu. Logaški

učitelj Grbec se je navduševal s potnim čelom in megleno

kadila cigarete, da bi izginila rožna barva iz njenih lic;

doslej se ji to ni posrečilo.

V sobo je stopil koncipient Vran. Ana se je sklonila,

kakor bi hotela vstati, in mokrota ji je zalila oči. Hotela

težek plašč. Stiskalo ji je srce trdo in vroče in roké so se

ji tresle.

»Resnično, jaz nisem doživel ničesar interesantnega ... Enakomerno življenje, brez vsakega vznemirjenja; in s tem sem jako zadovoljen; ugodnost sem ljubil

že od nekdaj.«

 

»»Vsekakor, – smešni so ... Zdi se mi, gospod

prepozno; drugi so se izgubili ...««

 

»Kaj bi mi bil moral reči? ... Ali ni bilo vse to pravilno,

popolnoma naravno? Kaj je hotel v prvem trenotku?«

Na tihem je vedela, kaj je pričakovala od njega, in obšel jo je zoprn čut sramú in ponižanja. A obenem ji je

trepetalo vse teló od sladke vznemirjenosti, polne strahú

 

Pomaknili so klopí ob steno in učitelj Grbec je sédel h

gostilniške prostore. Nekateri so se ozirali za Amalijo; v

dvorani je ni bilo. Grbec je nabiral obraz v kisle gube ter

ni odgovorila ničesar; sklonila je glavo ter stopala počasi

po stopnicah navzdol ...

Le še malo zvezd je umiralo na nebu; od juga so se

bližali oblaki in velike črne sence so se zgrinjale čez

in njegove oči so gledale pijano in motno. Kadar je zašumela Amalija mimo njega, zategnila so se mu ustna v polpritajenem trpljenju, kakor bolnemu otroku, kadar

joka v spanju.

Odbila je polnoč in izletniki so se zbirali v gostilni.

Adjunkt Mrva je naznanil s prestrašenim obrazom, da

se valílo naproti temno morje ... Stiskali so se drug k drugemu, in nikomur se ni ljubilo govoriti. Slak je hotel

napraviti dovtip, a postal je sredi stavka in nihče ni zahteval

Vsenaokoli so se čuli čudoviti glasovi, podobni bolestnemu

vzdihovanju, krohotu in šepetanju.

vanjo, – zakaj sonce je zašló in se ne vrne več. Tam doli

je smrt, – in pot se vije brez konca navzdol ... navzdol ... navzdol ...

== Marta in Magdalena ==

Zaprite se v sobo in zagrnite okna, zakaj nebeški

gostje prihajajo!

Odgrnili so zastor od preteklosti, in tu stoji pred tvojimi

očmí, s svojo srečo in svojimi solzami.

Iz veličastnega speva se dvigajo davne, polpozabljene

pesmi; iz visoko zaraščenih grobov stopajo predte v

Te dni prihajajo k meni različm gostje, ki te poznajo. In

od sramote ne vem, kam bi se ozrla, kadar kdo opomni

ne pridi k meni o tistem času, kakor prihajajo

drugi ljudjé, ali kadar je cesta polna, da te lahko vsakdo

zdelo se je, da so pripravljene vsak hip na nekaj

izvanrednega, čudovitega ...

Stresale so z glavo in pogledávale sramežljivo v stran.

Zakaj govorile so o grešni ženi notarja Skrinjarja. S predrznim

rokami njenih las. In zlate strune so pele v zraku in sence

belih halj so plavale na steni.

Oblekla je Magdalena svojo najlepšo obleko in belo

rožo je vzela iz vaze pred zrcalom ter jo pripela na svoja

»Kakó strašna je moja pot; kakó je izgubljena moja

mladost!«

Na licih so jo žgale solzé, kakor bi se je dotikali razbeljeni

prsti, in njeno ranjeno srce se je dvigalo ...

Drage toalete so šumele in svila se je lesketala v tisočerih

lučih; s kora so se zgrinjali valovi po katedrali.

== Pismo ==

Čudil se boš morda, da Ti pišem tako mirno, kakor o

vsakdanji stvari, o kakšnem izletu v goro, o novi

prežeče oči iz širokih, črnih obrazov ... Srce se mi je

stiskalo, kakor bi gledal umirajočega človeka.

In zdaj je prišla ta noč, še žalostnejša, še temnejša,

kakor kdaj prej; in jaz sem zaklet, da živim v tej noči,

v gostilni, naročen sem bil na sedež v gledališču, –

skratka, živel sem precej podobno, kakor živi ves svet, in

vsaj za hip pozornost nase, – kakor kos pohištva, za

katerega se ne briga živa duša, in ki stoji mirno na svojem

videl sem strašno noč, kako je vstajala za gorami, kako

se je plazila po širokem nebu, padala na mesto in mi

legal na zofo in čakal, – iz same čiste radovednosti.

Obšla me je neumna misel, hotel sem vedeti, kakšno je

Obračal sem list na vse strani, kakor bi nečesa iskal,

– skritih črk ali bogve kaj. Šele pozneje sem se domislil,

ki bi kanila v srce, vroča in bolestno-sladka, ki bi je

razširila in napolnila do vrha, da bi ne ostalo več prostora

 

Kdaj sem ljubil to žensko? Zdi se mi, da nikdar. Pobral

hipu sem čutil, da je ona del mojega telesa in moje duše.

Ljubil sem v nji le samega sebe. Kadar sem se ji sladkal,

neverjetno in zdi se ti morda celó nemogoče. Ali

meni se je zgodilo prav tako ...

Nato sem postal žalosten, tako neizmerno žalosten,

kakor nisem bil doslej nikdar v svojem življenju. To ni

ugovarjal in opomnil, da se končuje na »-rt« neštevilno

besed, ki so po svojem pomenu čisto pohlevne, in da je

grozote ali usodnosti. Nato sem mu pričel opisavati različne smrti, tragične in grozepolne, citiral sem mu Byronovega »Gjaura« in par Shakespearjevih petih dejanj,

predočeval sem mu Azraelove peroti kolikor mogoče

 

Anton Maj je prečital pismo z mirnim, nekoliko začudenim

gledal nekaj časa molčé predse, potem pa je prašal precej

malovažno:

Bog, tak slepec: smejal se je takrat, da so mu tekle solze

po licih! ... Treba je, da žalujeva po njem ...«

== Poglavje o bradavici ==

Moje srce je bilo žalostno. Pripetilo se mi ni ničesar

neprijetnega, – a časih obide človeka sredi

naše politike z vsem svojim temperamentom in z vso

svojo nenavadno nadarjenostjo. Jaz sem namreč nenavadno

lahko pride komú na misel, da je politika tudi meni zadnje

pribežališče, – da sem zašel tudi jaz na to občinsko

V veži je stalo par sključenih, v temne suknje zamotanih

ljudi; videl sem samó nosove. Na visokih mramornih

v globoke sence, v katerih se je tu pa tam premaknila

nedoločna črna postava. Moji koraki so odmevali dolgočasno

miz. V ozadju se je dvigala tribuna, okrašena z velikimi,

temnozelenimi listi eksotične rastline ...

Tisti hip, ko sem stopil v dvorano, se je prikazal na

odru dolg človek v elegantnem fraku, z belimi rokavicami

z našimi močmí ... Toda ostalo nam je nekoliko

treznih in razsodnih ljudi, ki so spoznali nevarnost še

na stari <br />tir ... Hvaležnost narodova jim je zagotovljena ...«

 

časih najvažnejši predmet vsega našega razmišljávanja

in neštevilnih debat ...

Ali je potrebno, da ima človek, ki hoče biti vodník in

govornik svojega naroda, človek, ki zahteva v očigled

hotel obdelati to tvarino z vso skrbjo in natančnostjo,

kakor jo zahteva takó važen predmet ... Toda meje

dovolim samó nekaj površnih opomenj ...«

 

kakor netopirjeve peroti po mraku ... »Véliki pomen

bradavice ... naša politika ... naša politika ...

 

Občinstvo je bilo tiho in mirno kot ornamenti na

Težek vzduh je ležal nad nami in življenje je izginévalo

z odrevenelih obrazov.

== Nina ==

=== I ===

Kdo bi si bil mislil, da bi se zasukalo njegovo življenje

krivílo, glava se je zibala in tresla med visokimi, stisnjenimi

rameni, čelo mu je začelo prehajati v plešo in na

dolgo črno suknjo, ki se je na hrbtu in na komolcih lesketala

v mastnem svitu. Hlače je nosil kratke in jako

v strahu in negotovosti; smehljala se je neprestano

brez posebnega vzroka.

Dotakniti se moram okolnosti, ki je razumljiva sama

ob sebi, a katero je treba kljub temu posebej poudariti.

 

A časih se je prigodilo nekaj čudovitega. Martin Gradar

in po obrazu se mu je razlila nenavadna nežnost.

 

maski, neskrbno pobeljeni in zamazani. Zdelo se je, da

je legel prah na njegove knjige, na njegovo zunanjost, na

njegove oči so se bolestno razširile. Palo mu je na dušo

težko in žalostno, kakor spomin na sladko srečo, ki je šla

 

Do živahnega razgovora ni prišlo. Poznalo se je vsem,

opomba prisiljen smeh, ki je utihnil nenadno, kot da

se je spomnila vsa družba nečesa resnega in žalostnega.

pravi, zanimiva na nji je bila samó neka skrajno smešna

okólnost ... Možilo se je najlepše deklè iz vasí; pravili

visoko gospôdo ... Svatje gredó iz cerkve. V tistem

hipu zakričí nekdó za njimi ... Strašen krik ...

izgovoril nepričakovano besedo, ki ni bila z anekdoto v

nikakem soglasju. Videlo se mu je, da je bil raztresen in

prikazalo se je dvoje motnih, kakor z meglo zastrtih

oči. Zdaj pa zdaj se je nagnil k nevesti, pogledal ji

poroko ... to se pravi, zanimiva na nji je bila

samó neka skrajno smešna okolnost ... Svatje gredó iz

vam stoji razcapan človek, bos in gologlav, s skuštranimi

lasmí in suhim, umazanim obrazom ... »»Kaj ste

jadrno; ujec je govoril dolgovezno napitnico; – za njim

neki drugi povabljenec, ki je dotlej večidel molčal in pil.

do srede. Napósled je sela Nina h klavirju ... Gradar

je slonel s komolcem na mizi in poslušal ... Zdelo se

se skrile pod trepalnice in oči gledajo belo in ledeno. Da

bi se nagnil nižje, slišal bi lahko, kakó se zbira v utrujenih

počasi in hropeče se plazi navzgor in razgrizena ustna

se bolestno odpirajo ... In iz daljave prihaja tenki,

na kar dotlej ni veliko pazil, in bridkost mu je pala

na srce ... V visoko obokani dvorani ležé gola trupla

haljah. Trupla se ne ganejo, a iz njihovih udov režejo

živo meso, – živo meso iz živega telesa. Iz rok, od prsi,

poslopje in trta se vije ob bleščečih oknih. Na cesti se je

dvignil oblak prahú; prikazal se je voz in na vozu bel

Nina se je smejala in pozdravljala z rokó ... Kje in kedaj

se je vršil ta dogodek? Kedaj je videl ta kraj? ...

te sence tako mirno na stenah, kakor bi se ne zgodilo

ničesar. Jaz vem natanko: – če ugasnem luč, če se

Ali izkušnja človeka učí. Glavna stvar je izkušnja, – teorije

nimajo nikake <br />vrednosti ... Na tilniku je ostala neprijetna

prsti v mesó. Po licih se ji je razlila siva barva in dolg,

zategnjen krik se ji je izvil iz prsi. Iztrgala se mu je iz rok

odevali kakor gost pajčolan. Na hodniku so se odpirale

duri in luči so se prikazovale od vseh strani ... Hermina

»Kam ste jo odvedli? Kaj ste napravili z njo? ...

Nina! Nina!«

== A jaz pojdem ==

Dà, jaz pojdem! Čudno je, da je bilo treba toliko časa

in premišljevanja, predno sem prišel do tega enostavnega

prisodi Bog v svoji modrosti; toda te vloge, – ah te vloge

nikakor ne! Ostalo mi je še nekoliko estetičnega čuta in

smešni brezpomenibnosti, v katero sem se bil zadnje

čase potopil do vratu. Moje oči so pričele gledati motno

potrkavale na okno in drsale po rosnem steklu, iz sivih

sten je izstopila vlaga, svetilka se je zibala na stropu in

melanholija, od daleč so prihaiali otožni spomini, čutil

sem, kakó mi že diha na lica njihova mrzla sapa ... A

ali je vplival name tako čudovito rezki kontrast med njo

in njeno pusto okolico, ali je bilo moje duševno razpoloženje

razlila nad njo gloriolo nenavadne lepote, – resnica je,

da me je ovladalo vsega ljubezni polno, željno razkošje,

da pokrijem svoje nerodne ljubavne manevre s plaščem

samospoštovanja, kolikor mi ga je še ostalo. Jaz imam

odkod mi je prišla ... Moje oči gledajo neslano, brezbarvno,

uprav golobjenaivno; pričakovalo bi se, da vsak

»Iz kakšnih razlogov se ji zdi vredno, da se potaplja

prostovoljno v mojo neumno jokavost?« – Nemogoče

vsak pameten človek vé, da je ni na svetu dolgočasnejše

stvari od vzdihovanja ... Iz ironije –? Ne, o ironiji

 

In žel sem v bogati meri sadove te oficialnosti!

Zdi se mi, da sem poročal o filistejstvu Pavlinih oči.

Ah dá! ... O svojem času so znale vzplamteti tako gorko,

 

»Oh vi, kako ste predrzni!«

Izvila se je iz njegovih rok počasi in s poželjivimi kretnjami.

Meni pa se je zdel ta prizor tako poseben in neverjeten,

 

Ali mislite, da sem mogel spati tisto noč? Zdelo se mi

neznana sila je razdrla hipoma vse moje sklepe in takoj

drugo jutro sem se poklonil in prosil odpuščenja.

A tu je postrežček ... Gospôda moja, z ginjenim

srcem vam stiskam roko! Še zadnji iskreni pozdrav mojim ljubim prijateljem! – Morda se ne vidimo nikdar več, zato vas prosim, oprostite mi to solzo ... Verjemite,

Bodite zdravi in spominjajte se name!

 

Sinoči naju je posetil tisti prokleti poet in obljubil je,

da danes zopet pride ...

== Glad ==

Uredník, profesor Hladnik, je sedel pred svojo pisalno

mizo, in brskal po predalu, do vrha napolnjenem

negotovega ... a to ni dovolj! Kar hoče biti umotvor,

stati mora pred teboj svetlo in jasno, kakor na dlani,

tu vam kdo odgrne svojo nepokojno, razkosano dušo, in

pred vami se premikajo črne, nejasne postave v polutemi,

moje duše! Blešči se mi od daleč; a moje oči so motne,

da je ne vidijo in moja kolena se tresejo; leno mi visé

kakor ohlapna, mokra cunja.

 

ogoljene. Od občudovanja in svetega strahú jim zastanejo

besede na ustnicah. V večni lepoti vidijo samo večno

krvjó napojenega mesa, ne ostrih, trdih kosti, ne hrustanca

in mozga ... Zató je ne sodijo in ne secirajo,

Kako je krasno to življenje, z vso podlostjo in plemenitostjo,

z vso svetlobo in umazanostjo! A jaz stojim sredi

od muke je moj obraz. Ah, – in pot je še tako dolga,

dolga! Tako dolga je pot do moje duše.

Izginilo je upanje iz mojega srca in ostalo je samo še

mučno, boleče hrepenenje po nji, – krasni in nepoznani.

In z mučnini hrepenenjem v srcu čakam, kdaj pride

trenotek, da se zgrudim s povešenimi rokami in zatisnjenimi

na mrtvi obraz me poljubi z ledenimi, tenkimi ustni –

''glad'', – moj sovražnik in rešitelj ...

== Mrtvi nočejo ==

Polagoma so odšli vsi, drug za drugim, in ostavili so

me samega sredi neštevilnih spominov, ki so me

sebe vsak odhajajoči tisoč vezi ter jih omotal krog mojega

telesa.

Vse življenje so vzeli zase, a meni niso pustili niti

najmedlejšega žarka. A osvoboditi se nisem mogel. Kadar

Zavil sem se tesno v svojo suknjo in pomaknil klobuk

globoko na čelo do obrvi.

In takó sem bežal ponoči kakor tat, – in vezi so se

trgale in ostajale za mano, mokre od moje srčne

pusto in tesno. Neizmerna žalost mi je legla na srce, oči

pa so ostale suhe in tope.

Okrvavljena luna je stala nizko nad vzhodnimi holmi,

ko sem se vračal proti razpalemu domu. Molčé so se

valovi ob cesti, – in nevidne vezi so mi rezale globoko

v mesó ...

== Čudna povest ==

Dež je pršil kakor skozi sito, v gostih mikroskopično

drobnih kapljicah. Tlak je prepregala mrena

bledota. Zdelo se mi je, kakor da ugasuje za motno belo,

žametno kožo nenaravna, skoro siva svetloba. Poteze

spodnjih lic preširoke in nedoločene. Bujna, pohotna

ustna so bila rdeča kakor sveže mesó, zategnjena na levi

suknjo ogrnjena postava s sila širokim, nizkim klobukom

in s črnimi naočniki, ter nosljala z raztegnjenim

stvari se pripeté časih!« – –

 

je spravilo za trenotek v nevoljo. Da bi prepričal samega

sebe, začel sem se na glas prepirati in dokazovati,

ž njo najlepši poetični čut nenasičene ljubezni ...

Kakor bi metal kamenje v ribnik in hotel vzbuditi valove

grbasti, sključeni starec z raztreseno brado in nanosnikom

ter trepeče od silnega pritajenega smeha ...

Srečaval sem jo povsod, vedno enako, z istim spremstvom.

Gledal sem nanjo čisto brezbrižno, brez vsakega

Tako živo in plastično bi si ne mogel predstavljati osebe,

ki je nikdar v svojem življenju nisem videl.

Ali je sedelo moje teló kjerkoli, mrtvo in brezčutno,

medtem ko je blodila duša drugod in čutila oddaljene

 

In Boga mi, niti vedel nisem, kakšno vreme je! Čudil

akoprav mi starec niti odgovarjal ni. Toda jezilo me je

silno, da so mi prihajale na jezik stvari, ki me v trenotku

 

Odprla so se visoka vrata in svetloba se mi je vlila

Stene, stoli, preproge na tleh, – vse krvavo rdeče in lesketaje

se v neki čudni, motni svetlobi; na stropu so se

stran in začel z vso gorečnostjo komurkoli razlagati

misli o različnih znanstvenih stvaréh ...

Okrog mize in po vseh kotih je bilo vse polno tako

nenavadnih ljudi, kakršnih doslej še nisem videl v svojem

prišel v sobo, na vzvišen prostor ter pričel s srditim, hripavim

glasom čitati »Kneza Ljudevita«. Verzi so se mu

lesenem podu. Vsi so nagnili glave in vdano poslušali, četudi se je zdaj pa zdaj kak obraz skremžil od silne muke; samo na tihem je kdo semtertja zašepetal

par besedic o čisto tuji, neumni stvari ...

me muči s svojo večno prisotnostjo, da sem pozabil na

ves svet in na samega sebe, da ne mislim več na drugega,

sami prav tako malo do mene, kakor meni do nje ...

Kaj mislite, da sem ji zinil besedico o tem, kar sem

morečega vpliva, da ni prišel hripavi grbec v tistem hipu

s pesmijo »Pobratimija«.

Jaz sam ne vem zakaj, – toda resnica je: kadar sem še

doslej naletel na to Hribarjevo pesem, delovala je name

 

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

K meni se je sklanjal zdravnikov krmežljavi obraz, ojarmljen

z velikanskimi naočniki; moje oči so gledale nanj

topo in trudno.

== Brez prestanka ==

Kakor belo golobje perje so se vrtili po zraku od

zemlje pa visoko do meglenega nebá veliki sneženi

 

Šipe na oknu so bile pokrite z drobnimi kapljicami;

počasi na okvir, kjer se je razširila in razblinila ter se

spojila z drugimi v tenek curek, ki se je plazil v ostrih

 

»Kje pa je Fran? Kje je Fran?«

In velike, brezbarvne oči so se obračale po udrtih globinah

siloma iz kota v kot, kakor bi hotele prodreti težke

Govoril je tako tiho, da ga je bilo težko razumeti; zdelo

se je, da hoče zadremati.

»Z Bogom, očka ...«

 

 

In zunaj je snežilo ... snežilo. Snežilo brez prestanka ...

== Matilda ==

... Srce me zabolí, Matilda, kadar te poljubim. Že je

tvoj obraz bled in prozoren, in le malokdaj se zasveti

molila rožni venec. Vzdramila se je le časih za hip, pogledala

z nezadovoljnimi, sivimi očmi krog sebe in

da se pogovarja z dušami davno umrlih oseb.

 

lice je bilo hladno in njene oči so gledale vprašujoče

in prestrašeno.

»Ah, da bi se moglo daleč ... daleč ... daleč! Ali

vidiš ono gorko, rdečo svetlobo? ... Kakor da zahaja

ki sem jih govoril časih o krasnem večeru, ko sem

te pritiskal k sebi, ti ljubica moja, – ne v pismih, pisanih

verzi, – ne v vročih poljubih in objemih nisi

mogla videti moje ljubezni. Moja ljubezen je bila skrita

 

Ime ji je Nineta.

== O čebelnjaku ==

=== I ===

Svetlo nedeljsko sonce je posijalo skozi okno, trepetalo

In celó v sladke jutranje polusanje prikrale so se tiho

in polagoma različne neprijetne slike. Človek pozna veliko

iztrgal iz albuma svojih spominov; a kadar se mu zdi, da

jih je srečno odstranil, vrnejo se nenadoma devetkrat

siromaštvo na svetu zmerom večje, to je resnica, – a

vprašanje je, kako bi se dalo pomagati ...«

»No, kaj govorite tukaj ... to so samo prazne besede!« segel mu je v besedo župan. »Povedali niste nič novega; vsak dan se sliši to: siromaštvo, siromaštvo! ...

Jaz, – jaz ne pomilujem prav nič tega siromaštva; če

obme tako nerodno, kakor ste se ob poštarja ...«

 

 

»Kdo si upa spregovoriti kaj takega? Ali veste, kdo

 

Živel je na Brestovici že nad štirideset let. Davno že so

stala zapuščena, polrazpala koča, in tam se je Mrva nastanil.

Imel je prekrasen razgled po vsi široki, zeleni dolini;

črno kolo svete Katarine. Pred panjem je stala preperela

tepka s temnimi, razdrapanimi vejami.

Kakšno bi bilo življenje, da bi ne imel vsakdo nekaj

najljubšega, kar mu daje moč in tolažbo, četudi mu

 

»Dá, kaj mi more?« govoril je Mrva polglasno. »To je

je naposled dobra duša, toda ljudje so ga razvadili, da ne

pozna več nikogar drugega, kakor samega sebe ...

pred sabo samosrajčnika ... Radoveden sem, kako bo

odpiral oči ...«

Stopil je na prag in hladna sapa mu je zapihala v razgreti

obraz. V gostilni je sedelo samo še par polpijanih

napraviti sam te neumnosti? Zdaj se vidi tako, kakor

da bi jih nagovarjal za kakšno tatvino, za hudodelstvo!«

»Stvar je narnreč taka. Mrva je bil nocoj pijan in

zmerjal me je kakor hlapca. Zato mu hočem dati majhen

Župan je stopal molčé in hitro skozi vas, da sta ona

dva za par korakov zaostajala za njim. Kadar je ugledal

Srečati ni hotel nikogar. Kaj bi si mislil, kdor bi ga

videl tako pozno zunaj na planem? Kakó bi mu razlagal

 

»Kod pa si hodil ob tako poznem času?«

»Zunaj! – Vina mi daj!«

 

Vrni mi mojega očeta! ... Dá, resnica je! Jaz

sem mu ugrabil vse bogastvo, raztrgal sem mu srce in

kakor bi se bilo zgodilo pred sto leti ... In kazen pride

sama! ...«

Vzdramil se je ter se dvignil iz postelje. V glavi mu je

bilo še nejasno in težko, da se je opotekel in naslonil ob

Zvezde so dremale na nebu v zaspanem, bledem svitu,

kakor da pojemajo z zadnjimi žarki.

bi mu mogel kdo v samem hipnem srdu vzeti vse, kar

ima dragega na svetu.

Prižgal je luč v svojem stanovanju in sedel za mizo.

 

»Res je, dobil jo je gorko po ustih, – ali kakšen vzrok

je to? Ali mi ni znal odgovoriti? In naposled je bila resnica

to ni tolažba ... On je poseben človek ... Padla je

morda zjutraj iz kdové kakšnega razloga drobna kaplja

je ravnokar pahnila silna roka iz lepšega, svetlejšega

sveta. To neizmerno, tiho nebó, ta črna, brezkončna

strahu šepetajočimi in vzdihujočimi vodami, –

kako je to vse oddaljeno od njega in njegovega življenja,

 

A sonce, to veliko, jasno sonce! Kadar vidi pod sabo

praznični glasovi zvonov, kadar cvete in prepeva vsa

zemlja v brezskrbnem razkošju, – ali ne obleče takrat

še danes tisti čebelnjak ... Zaradi te neumnosti ga ne

bo vrag jemal!«

Stopil je na prag in se ozrl v nebó.

 

 

Pridružil se jima je Kenk, občinski svétnik.

»Mislite si, gospod župan, – Mrva je hodil davi po

vasi in pripovedoval vsakemu, kdor ga je hotel poslušati,

=== VIII ===

To čudovito zgodbo mi je pripovedoval moj prijatelj

smodko. Bilo je že pozno v noč in krčmarica je dremala

za pečjo.

 

»Prav za prav ni imela stvar nikakega zunanjega

trdim, da ga je umorila sama žalost, – naposled je bil že

star in slab. A od tistega časa ni govoril z nikomer. Sedel

domu. Noč je bila tiha in mrzla in zvezde so se lesketale

visoko na nebu, kakor ledeni kristali.

== Ada ==

Njeni okrogli, rjavi prstki so drsali po strunah; na

lahno upognjeni glavi so se časih stresli mogočni

kaplje, oči pa so gledale pijano in motno na njena

okrogla lica, na polne, nemirne prsi, pokrite s koraldami

temno po tovariših in glasnih pivcih, ki so sedeli krog

drugih miz, krohotali se, razsajali in polivali vino, da se

 

»Ti ljubček moj, in kaj poreče tvoje deklè?« je šepetala,

ga dotaknila z žarečim železom, in mraz ga je spreletel

po hrbtu.

da bi te ljubil sam,

oj vsako noč!«</center></poem>

Roka mu je zdrknila z njene rame, prebledel je v lica,

nagnil glavo in strmel z izbuljenimi očmí v polodgrnjeno

zakrivala si je obraz z rokama in nežno teló se je krčilo

in vilo od silnega ihtenja.

== Literarno izobraženi ljudje ==

Ah, moj Bog! – kjé so tisti časi, tisti krasni primitivni

časi, ko so bili nazori in čuti kakor rezani iz

potezami omejene, – brez neštevilnih niáns in stópenj,

s katerimi je udaril Bog šele nas siromake ...

»O Alah, ti že veš zakaj!« – Prišlo je nad nas tiho,

polagoma, po prstih, kakor tat, ki se plazi po temni veži

ali to so malenkosti. Povprek so bili vsi značaji enako

razbiti in smrdeli so po priliki enako.

V najmlajši generaciji pa se ne spoznam več. In ne

samó, da zaostajam za njo; zdi se mi, kakor da drsajo

težkim srcem, polmrtev, – toda resigniran, kakor

dosmrten jetnik v devetnajstem letu svoje kazni: z bedastim,

ograjo smradljivega dvorišča v široki, lepi svet; – nebó

je jasno, svetlo sinje, tam daleč se spajajo z obzorjem

nekaj nenavadnega, groznega, kakor Duncanova

sinova v usodni noči. In moje pričakovanje propade sramotno,

da sem popolnoma razblinjen, nesvesten ...

 

 

In kaj sem zapazil tisti hip?

Ta človek ni bil majhen, kakor se mi je zdelo doslej,

temveč velik, nenavadno velik, – to se pravi, na dveh

svojem trudapolnem feljtonistiškem delovanju sem skusil

marsikaj, kar bi potrlo ali morda celó uničilo manj

samó ustrojili kožo, da je postala neobčutljiva do mraza

in vročine, do toče in plohe; zbistrili so mi um, da se

ki niso sposobni več za nobeno drugo rabo, kakor

kvečjemu še za slovensko estetiko ...

In kadar bi bil jaz, nedolžni feljtonist, dovòlj maltretiran,

kamenjan, razblinjen v karbonado, – takrat bi

govorite komú še takó jasno o tepcih ali sleparjih, nikdar

ne bo pomislil nase, pač pa se bo oziral postrani na

obraz v neumne <br />gube ...: »Saj vemo, saj vemo! ...

Bratec to, predrgnjen! ...«

=== I. poglavje ===

 

fresko slikami bogato ozaljšanem stropu. Med šumečo

svilo smukajo sem ter tjà črni frakovi, zibaje se in plapolaje,

stran zavitim nosom?! Ah ti brezsrčna mladenka

moja ...«

Tedaj pa se je zganil, kakor bi ga nekaj vščipnilo: pred

njim je stala v vsi svoji krasoti – – ona!! Sramežljivo je

da bi vsaj v nekoliko dosegel ton in slog nekaterih

naših najslavnejših pisateljev in pisateljic. Če se mi je to

priznanja vredna navada, da sedí vsak stan takó trdno in

odločno na svoji časti in na svojem dobrem imenu, kakor

 

Da se v prihodnje onemogočijo taki žalostni slučaji,

kakor recimo o rojstvu, o vzgoji, o stanu in službi, o raznih

navadah in razvadah, o telesnih in dušnih slabostih

 

Nekega kislega, meglenega, mokrega jesenskega večera

rumeno brado, rumenimi lici, rumenimi lasmí in rumenim

nosom, – dolgi, ogromnoglavi davčni adjunkt

– niti jasne neumnosti, – skratka, ničesar ne, kar se

vidi v očéh drugih ljudi takoj v prvem trenotku. Zdelo se

in razdružujejo, prihajajo in izginjajo vsi ti izrazi, napol

resnični, napol zlagani in afektirani, ukradeni, prisleparjeni

uničil svoje poslušalce z menoj vred. Njegove misli so

ravnale z nami neusmiljeno. Tu nas je katera prijela za

skalnati stezi; a predno je prišla do vrha, pahnila nas je

v brezdanjo globočino in izginila, kakor ob eni po polnoči

Ali se mu zdi vse, za kar se navdušuje toliko src, vse, za

kar se lasá razkosani svet vedno besneje in odločneje, –

čul o njih, – vsakovrstni in nasprotujoči nazori raznih

strank in stanov, – ali se mu zdi vse to enako slabo in

Drsal sem z nogami po tleh, ves vznemirjen in v nerazumljivem

strahu; Emerencijev glas mi je bíl na uhó z

luči? Kakó trepečejo, kakó zoprna, krvavo rdeča je njihova

svetloba ... Veliki ornamenti, temni in mokri,

komplicirana, površnemu opazovalcu nerazumljiva

duša! – Toda glej, – on umrje brez vsakega romantičnega vzroka, – čisto na lepem, sredi najzanimivejšega govora, čevlje na nogah in vino pred seboj! ... Žalostno! ... Priporočam ga vsem prijateljem in znancem v blag spomin.

== Ena sama noč ==

Oče me je poklical; mislim, da je bilo krog ene po

polunoči. Trepalnice so se mi še sprijemale, ko

ob vsakem dihljaju zatrepetale. Pogladil sem jo po

čelu; bilo je mrzlo, kakor led, a doli v obrvih sem začutil

Obraz se je v teh kratkih dneh popolnoma izsušil,

ali črte se niso spremenile, – še vedno tako dobre, ljubeznipolne

S tihimi koraki sem stopil k nji in se nagnil k njenemu

obrazu. Ona me je gledala naravnost v oči mirno in nepremično,

prijeti za roko ali jo poljubiti na lice, toda nisem se ganil.

Tako težko mi je bilo, kakor bi zagledal hipoma pred

 

Moja mati je umrla.

Okrog postelje je stalo vse polno žensk; nekatere sem

poznal in bile so mi zoprne. Čemu so prišle s svojimi

Ali vkljub vsemu, kar sem počel sam in kar sem videl

okrog sebe, živelo je na dnu moje duše čudovito prepričanje.

samemu sebi, da je budalost in nesmisel. »Ali nimaš

dokazov? Pojdi in potiplji te mrzle ude!«

Zvonovi so zazvonili, pogrebci so vzdignili krsto in v

visokem, melanholičnem tonu so zazvenele latinske

in poludušeno, in sosedje in znanci so stresali z glavo in

pogledovali drug drugega z dolgočasnimi pogledi.

jokala in ihtela, da si je tu pa tam kdo obrisal oči, zmajal

z glavo in odšel.

Napósled smo se odpravili tudi mi. Oče je stopil mimogredé

v župnišče, jaz pa sem šel počasi proti domu.

ustna pa so se <br />smehljala ... Samo še dva, tri

dni in nobene nevarnosti ne bo več.

== Julija ==

Kakšno življenje je to! ... Moj bog, kakó je prišlo

nadme, – kakó se je hipoma spremenilo vse krog

»Ah! – Ona nima nikakršnih oči! Globoko v senci dve

veliki stekleni krogli, brez misli in brez svetlobe, – to

je to; jaz je ne razumem.«

 

čisto, mirno nebó, a nedaleč je stal na neki strehi golob,

prestopal se z ene noge na drugo in stezal belo glavo ...

»Ali je to ljubezen? Zdi se mi, da sem ji napósled čisto

malovažen, da bi se smehljala in da bi govorila prav

 

Leno je držal njeno desnico v svoji in se igral z njenimi

leží tam nekaj ostudnega in strašnega. Čutil je, kakó mu

je prihajalo v žile tisto neprijetno, vznemirljivo čustvo,

 

»Kaj pa hočete drugega? ... Ah, vi morda mislite – –; torej glejte me, – tu je moj obraz. In, če vam je drago, poljubite me ... Tudi tega ne? ... O ti moj bog! ... Bodiva torej sentimentalna; pričnite o poeziji ...«

Sklonil se je globoko k nji in jo poljubil na senca, rahlo,

prav rahlo, da je komaj čutila gorkoto njegove krvi.

 

»Ne hodi takó od mene, Julija; ne pusti me samega!«

Stisnil ji je roko, – rahlo, prav rahlo in ozrla se je vanj

z istim pričakujočim, neodločnim smehljajem; trepalnice so bile mokre od solzá, oči pa so ostale mirne in brezizrazne ...

mudil nekaj dni v mestu, da napravi izpit. Prenočeval je

pri svojem prijatelju Vranu, poštnem asistentu.

Živel je že par let na vasi in občeval z malokom drugim,

kot s svojim adjunktom in z učiteljem Smolo, ki je

z neštevilnimi gubami poseján obraz, zatekle oči, na sivih,

zmršenih laséh rdeče rožasta ruta.

»Kaj stojiš tam, ti, deklè? Pripravi svetilko!«

 

Njen odgovor se mu je zdel nekoliko banalen; spominjal

se ni nikake trafike, čutil je samó, da je videl njen

k njemu njeno teló ...

 

Danijel je iskal poetičnih izrazov, primernih mraku in

ljubezni. In ko sta prišla do konca aleje, položil je roké

od poželenja trepetajoča ustna.

 

Le-tó teló je podobno glistam, – mehko in opolzlo ...

Ali ne zavedajo se svoje gnusnosti; mirno in zadovoljno

Ako si jo poljubil, čutiš na ustnih gnilo rano, ki se

ne dá izmiti ...«

trenotek za trenotkom, in on je stezal roké za njo v hrepenenju

in zdvajanju.

»Kam hitiš? Zakaj zakrivaš pred mano svoj obraz in

svojo dušo?«

kakor mrtve. Podoben je bil človeku, ki hodi z razprostrtimi

rokami in zatisnjenimi očmí za nečem neznanim:

mehanično blodi v krogu, brez misli in brez svoje <br />volje ...

 

 

»O ti zavržena! O ti prokleta!«

Zdelo se mu je, da se je odluščila trda skorja od njegovega

telesa, samó v prsih mu je bilo težko in zoprno,

kakor da je doživel pred davnim časom nekaj neizmerno

ostudnega ... Prižgal si je cigareto in odšel na ulico.

== Signor Antonio ==

Prišel je v Borovje in si postavil ob glavni cesti krasno

hišo z balkonom in verando. Lipe je nasadil pred

Antonio je bil človek velike, vitke postave; črte njegovega

obraza so bile ostre in energične, ustna tenka,

ležalo nekaj prezirljivega in visokega, a obenem mehkega

in prostodušnega; ravno plošnato čelo brez gub je

trenotek med njimi, lahko in elegantno, s svojim mirnim,

aristokratičnim obrazom; a ko se je poslovil s sočutnim

in molčala ... Takó se je zgodilo na plesu, ki ga je

bila priredila borovška čitalnica. Sedeli sta v dvorani obe

očmí in v tesno zapetih, temnih toaletah, – dve

začarani kraljičini iz starodavnih pravljic. Signor Antonio

obraz je bil plemenitaški, tuj in hladen, kakor nekdaj ... In na vrtu je cvetel gozd rdečih rož in opojno duhtečih lilij in lipe so šumele.

 

 

»Ah, signor Antonio ... da se je moralo to zgoditi ...«

Notar je bil začutil v svojem srcu hipoma neko posebno

sočutje in njegov glas je bil mehak in zategnjen. Hotel

soparno in zaduhlo. Dolgi, suhi natakar je stal ob vratih

in gledal brezobzirno predse z motnimi, vodenimi očmi;

sprijetimi lasmí. Zoprn duh je prihajal od morja,

ki je ležalo v pristanišcu leno in črno, kakor temno olje.

 

»Ali si bil tiste čase v Borovju? ... Zdaj piše, – zdi se

v pisarni; to teló ni ustvarjeno, da bi se kedaj sklonilo ... Glej ga, kakó hodi ... Boga mi, to je knez ... rojen knez ...!«

 

Naslonil se je na mizo in zadremal; natakar pa se je

ozrl nanj s hrepenečimi, žalostnimi pogledi.

== Iz samotne družine ==

Časih zaidem skoro nevedé v skrite, pozabljene

gostilne, za katere se navadno živa duša ne zmeni ... Pravil sem zadnjič nekomu o nizki, temni sobi z očrnelimi stenami, o dolgem krčmarju s častitljivo brado,

velike, rjave oči so gledale motno, nezadovoljno in

samosvoje, kakor prej; kosti na obrazu so mu izstopile

brado svetle, zoprno rumene barve; obrvi so se

mu zraščale nad nosom; na srednje visokem čelu pa se

obzire, vsa dobrohotna opravičevanja, ki so me časih

kljub vsemu še motila ... Časih v kakem sončnem trenotku ... Nazadnje je res, – že sama moja eksistenca je satire dovolj, – ali vse, kar se je nabralo v meni v tem

težko njihovo neusmiljeno roko in treba je, da tudi oni

čutijo mojo ... in moja roka, prijatelj, je zdaj prav tako

 

Ni me pogledal ves čas naravnost v obraz, ustna so

peg ... Ali hipoma je utihnil, pogladil se je z roko po

laséh in na obraz mu je leglo nekaj trudnega in mirnega ...

luna; Anastazij je stopal poleg mene z neenakomernimi

koraki, klobuk pa si je bil potisnil globoko na oči.

== Jadac ==

Kostanji so šumeli nad nami in skozi temno vejevje

se je videlo tu pa tam zamolklo sinje, visoko nebó,

da ni imela črnih oči ..., a vrag vedi, – odkar sem videl

ta dva čudovita siva bisera, lesketajoča se v rosni

Lase je imela temnorjave z lahnim zlatim bleskom,

in padali so ji globoko na čelo, skoro do obrvi, zapognjenih

oblekah, sključeni židje v dolgih kaftanih, kmetje v

svetlih pruslukih in čakširih, mohamedani v rdečih fesih

ukrojeni po lanski modi. Nosljavi, zategnjeni glasovi ... hrupen smeh ... glasovi harmonike ... pijana pesem iz najbližje kafane ... jedrnate jugoslovanske kletve ...

 

Sprehaja se večer za večerom pod oknom Lejlinem, a

ne ozrè se gor. Ne ozrè se gor in Lejla se vrača v temno

rokami in njeno čudovito teló trepeče na divanu od ljubezni

in poželenja.

 

A Rado Milovanović je bil tepec.

Oh, preplakala bom ubožica te lepe, mlade dni. Ne

bodo se dotaknila njegova ustna mojega obraza, roke

 

Ali niste stali še nikdar na začaranem kraju, kjer ste si

sladko utrujenostjo? ... Iz temnega, šepetajočega

drevja so se dvigali beli zidovi, kakor lotosov cvet iz

pa da je plesala pred njim s polnagimi prsmi. A zdi se

mi, da je to bajka.

Naposled bi ne bilo nič čudnega, zakaj Sava Bukić je

delal verze.

Pera je povzdignil obrvi, popraskal se pod nosom ter

privolil.

»Vrag védi, – lomil sem ga bil že tisočkrat, a izgubil

še nikdar ne ... Treba je, da stvar pozabi ...«

zakričí nad tabo z gromovitim glasom: »Jadac!« – in

Jaša, tvoja žena je lepa! ...

A Jaša je slepar ... Govoril je z melanholičnim obrazom

in sanjavim pogledom o veseli politiki kralja Milana,

ki je segalo od stropa do tal. Kakor sanjaje so se zibali v

lahnih valovih njeni bleščeči, mehki udje in temni lasjé

nekoliko oči ter se nasmehljala s tihim, prikrito

hrepenečim nasmehom.

in potnimi senci. Ozrla se je nanj z velikim, polnim

pogledom in dvignila roko, da je zdrsnil široki, beli rokav

od dukatov ter ga vrgla na perzijsko preprogo.

 

Rado je stal pred oknom s povešenimi rokami in velikimi,

napetimi očmí ...

Odložila je ogledalo, obrnila od njega beli obraz in

globoko ob oknu sta zdrsnili za hip debeli temni kiti

»»Kakó bi tajil, otec Zebulon? Meni ugaja lepa žena

Pere Josimovića ...««

»Torej stori, kar ti je naročila! Pokazala ti je črno ebenovino

svojega ogledala: – pridi o temni noči, – polnoči;

»Za Boga, Rado, – stopi v šifonêr ... skrij se med

obleke ... samo za hip ...«

Zaklenila je za njim in vtaknila ključe v nedrije. Nató

odpre vrata in Pera stoji pred njo ... Na okrogli mizici

 

»Ti nočeš ... ti nočeš ...? Govori, duša ...«

Ona je segla v nedrije.

 

o zaljubljenih skrivnostih ... O Hölty, duša sentimentalna,

kaj bi ti dejal, da bi slišal ono platano, ki stojí

in od hrepenenja bi padale solze iz tvojih oči ...«

 

in njen obrazek se je zdel še bledejši in pozornejši kakor

prej.

== Ti sam si kriv ==

Advokata dr. Krajnika soproga je bila izvanredna

ženska. Časih srečate na cesti damo, o katere poštenosti bi lahko dvomili, ali kljub temu dobite v istem trenotku rešpekt pred njó, – iz nerazumljivega vzroka,

človekom, kateremu se pozná blaznost na očéh, ki pa se

vede, kakor drugi ljudjé in govori trezno in pametno ...

Zagrnila je okna; en sam žarek je prihajal iz ozke razpoke

preko gardín in počival na preprogi, ravno na kroni

– a malo pozneje je vztrepetala v mrazu, trepalnice

so se široko odprle in noga je obstala.

Kadar je nanesel v prejšnjih časih razgovor na zakonsko

nezvestobo, ni se čutila gospá Krajnikova niti najmanj

starem. Kadar je čutila na svojem obrazu njegov ljubeznipolni

pogled, zdelo se ji je, da greši brezsrčneje, kot oni prvi trenotek ...

Doktor Krajnik je stopil v sobo z nerodnimi, negotovimi

koraki. Obstal je pri okrogli mizici ob oknu, ne da

kakor da se je napolnil zrak okrog njega s težkimi,

zaduhlimi parfumi.

»Povej mi, kaj more biti iz tega? Kaj si mislila, ko si

vrgla raz sebe svojo in mojo čast? ... Če bi hotel delati,

Zazdela se mu je, da raste pred njim visoko ... visoko,

ponosna in nedolžna ... Obrnila se je od njega in

ničesar važnega, nad čimer bi se bilo treba vznemirjati.

 

Samó časih je hušknilo mimo njenih oči, kakor velika

temna senca, in misli so zastale in srce se je stisnilo ...

Doktor Slavec, – eleganten človek z lepimi črnimi

brki – je srečal na stopnicah njenega soproga, pozdravil ga toplo in vljudno in izginil na cesto. Krajnik se je ozrl za njim, pogladil se po čelu in stopil v sobo svoje

spregovoriti, a sline so mu prišle na ustna ... Obrnila

se je k oknu in drsala s prsti po šipah.

»Torej naj ostane ... Kakó se ti zdi?«

 

kakor bi ga bili zagrebli do vratú v mrzlo zemljo. Ob istem času mu je prišel na misel zabuhli, penasti obraz nekega neznanega človeka, ki so ga bili pred par dnevi

pol gnilega privlekli iz vode.

== Človek ==

Ali te vznemirja to učeno govorjenje, dragi moj? Ali

se ne počutiš dobro?«

jih na kolena; – skratka, vidi se, da nikakor ni na

svojem mestu.

Vsenaokoli sami ženialni ljudjé, vstajajoči talenti,

ponosni duhovi. Iz večine obrazov ne sije duhovitost, a

 

Ugovarjal mu je slabo oblečen študent z jako dolgim,

očmi. Delal je okorne kretnje ter se zibal neprestano na

svojem stolu, ki je škripal v enakomernem taktu.

– to je individuum, to sem jaz! Drugega ne poznam ...

jaz poslušam ... tajne glasove svoje duše ... En sam

tedaj ni vreden ta narod, da eksistira ... tedaj sploh ne

eksistira ne ...«

nobenega. To so samó še suhe rubrike, napisani

<br />programi ... Prijatelj, ogiblji se takih družb; varuj se,

kedaj ...«

 

Na cesti je bilo temnó in tiho; iz megle so se bleščala

visoka okna kavarne.

== Original ==

Danes zjutraj sem bil jako slabe volje, kakor bi me

bil kdo ravnokar s popolno pravico pred vsem

na uslugo, tisoč modelov se mi klanja. In jaz izbiram in

se veselim nad posebno imenitnim eksemplarom človeš

davno zaželjeno igračo. Kakó ga ogledujem od vseh

strani, odprem mu usta in mu preštejem zobé, privzdignem

vsak hip se je kretal docela drugače, kot da hoče

oponašati vse svoje prijatelje in znance po vrsti; sunil je

tu se je pokazala roka nekjé zadaj in zamahnila s suknjo

naokrog, potem pa jo je zopet tesno privila k sebi. Hodil

Kdo je to čudovito bitje? Česa išče po ulicah? Odkod

izvira. Njegovo izvanredno vedenje?

Slikal sem si različne novele, polne skrivnostnih dogodkov

in v temo zavitih dejanj ... a obenem sem pazil,

kakor bi me bil kdo ravnokar krvavo osmešil, – s popolno

pravico in pred vsem svetom ...

== Moja miznica ==

Odpravljam se, da odidem odtod. V meni je nekoliko

krvi Ahasverove. Listje je pričelo rumeneti, v

bogvé kedaj in na bogvé koga; uvenela roža, na kateri je

še ostal lahen duh prejšnjega vonja. Tako je pred mano

da položim predse račun o samem sebi.

 

In napósled ... resnično ... kje so ti moji grehi? Če se

premisli vsa stvar dobro in natančno, – ali ni bilo v

le obotavljaje in z obžalovanjem.

 

nisem lagal, – Bog čuvaj! A znal sem razrediti svetlobo

in temo tako fino, da je zasijal moj obraz v nekaki idealni

Ali se ne trudi vsakdo, da se kaže ljudem od najugodnejših strani? Napósled bi niti treba ne bilo, da bi prikrival svoje pege, ako bi bil svet malo bolj pošten. Toda če

lahkoverno ali neprevidno odkrijem svojo nagoto, –

 

Izpraznil sem bil skoro vso miznico. Na stolu poleg

se nehoté, kadar sem naletel na posebno krepek dokument

svojega »povprečnega« življenja. Takó mi je prišla

sebe, – da ne vidim strašne poti, po kateri sem

dospel s ponosnimi koraki v ta zaduhli prepad! ...

== V pozni jeseni ==

Zavil sem se tesno v suknjo, da mi je segal ovratnik

skoro do oči. Kdor me je srečal, ozrl se je za mano.

tresle in zdaj pa zdaj se mi je zvrtilo v glavi. A sčasoma

sem se nekoliko privadil hoji in stopal sem še precej trdno.

V drevoredu je bilo tiho in pusto. Rumeno, rosno listje

je ležalo na tleh; visoko v zrak je strmelo črno, golo

pesmi in duhtečih vijolic. Od tistih dni se je

strašno spremenil moj obraz; nedavno sem jo srečal na

ovitek napišem njeno adreso, da jih dobí, kadar pride

<br />konec ... Strah me je, da bi ne bila moja gomila pusta

obema rokama; v glavi mi je zašumelo in stene so se tresle

in zibale pred menoj. Naslanjal sem se na mizo in

ogledalo. To sem jaz? – To je –? Videl nisem drugega,

kakor sivo, nagubano kožo na ostrih, izbočenih kosteh.

velikimi koraki ... temna in brezglasna. Tam nad planjavo

plavajo sence njenih silnih peroti.

== Epilog ==

Svoje dni smo prisegali po dunajskih kavarnah na

zastavo skrajnega realizma. Spominjam se, kako

smejalcev – in vaša stvar je dobljena brez posebnega

napora ... Zapomnite si: – kadar veste, da ni vredna

jedrnatimi besedami smo hoteli prepričati v prvi vrsti

sami sebe. Zaželelo se nam je nemirnega življenja, novih

drugimi ropotijami, ki smo jih bili bacnili enkrat za vselej

iz hrama umetnosti ...

Pripetilo se je nekaj čudovitega v mojem ateljeju in v

meni samem ...

 

Moji modeli so oživeli. Dahnil sem vanje svoje misli ... svoje sanje ... svoje življenje.

Jaz sem naravnost nesrečen, da sem se takó brezobzirno

izneveril vsem teorijam. Moja vest trpí neizmerno

slovstva, pridejal vrsti naših ženijev še Virka, Vilharja,

Funtka in Gangla. Tako je treba, da deluje človek

ima imeniten profil, sentimentalna ustna, čita

poljske žurnale in vrh tega kadi cigarete z nedosežno

in nekaterim izmed njih polagamo celó lovorove

vence na čelo. A pri nas ni nikjer ne duše ne srca; vse

zunanjostih, v smešnih malenkostih in obzirih.

 

Minka, ljubica moja; zdi se mi, da se bliža dolga noč in

žalostno mi je pri srcu ...

Na spomin mi prihajajo moji maloštevilni lepi dnevi.

Ah, kako je sijalo sonce, kako so cvetele moje rože! Dolgo je že od tega. Zdaj je nebó tiho in dolgočasno in na tleh leži rumeno listje.