Gojko Knafeljc: Razlika med redakcijama

 

»Pa prej še odgrnite zastor pri oknu«, doda Gojko.

Ko se je zastor skrčil kvišku, so se usuli v sobo zlati, rumenkasto-beli solnčni žarki ter zaplesali po svetličasti orehovi opravi, po omarah, postelji, mizi, po umivalniku, po preprogah, po tleh, po obleki, nerodno po stoleh razmetani.

 

 

Kmalu se je vrnila Neža s polnim vrčem, in zopet se je cedilo počasi in v dolgih curkih na teme in navzdol po kratkih, črnih laseh; in gospod Gojko se je drgnil s tolstima rokama po debeli glavi …

»Zdaj pa bo!« je dejal, ko je bil izlit že tretji vrč. »Oh, Neža, to je storilo dobro! Kadar bož imela ti mačka, pa ti vrnem!«

 

 

Bilo je že poludvanajstih, ko se je gospod Gojko domislil, da je povabil po obedu na črno kavo nekoliko gospodov.

»Nič ne pomaga, pokoncu!« je zdihnil globoko ter privzdignil glavo, ki je bila težka kakor čeber.

 

 

V tem razmišljanju ga je motila Neža, ki je naznanila, da je obed pripravljen.

Gospod Gojko je obedoval skupaj s svojimi pomočniki. Navadno je pri obedu ves čas govoril, a danes je trdovratno molčal. Počasi je srebal juho – upirala se mu je; najbolj mu je še dišalo kislo zelje, poleg katerega je s trudom požvečil nekaj koščkov govedine.

 

 

»Da se pa vendar ne izgubi tako imenitna snov, nam jo povejte kar zdaj-le tukaj«, pravi Šahar. »Gotovo vsi ozdravimo po nji!«

Vsi se zasmejejo. Toda Korliček visokostno, pomilovalno pogleda oskrbnika, kakor bi hotel reči: »Kaj boš ti, ki se še nisi nikdar povzpel nad vsakdanjost, ki še nikdar nisi napisal poštenega, pravilnega stavka!«

 

»Kolega!

 

 

Tvoj Tone.«

Gospod Gojko se je zopet do dobrega segrel; in teklo mu je vino, kakor bi ga bil izlival na živo apno. Danes je bil četrtek, Korliček je bil torej prost; kontrolorju se tudi ni ljubilo v pisarnico, a v Šahar je delal, kadar se mu je ljubilo; zato je družba lahko še dolgo časa posedela.

 

 

»Lansko leto so bili že tukaj, še preden si ti Gojko vzel prodajalnico v zakup,« pravi Weber. »Vsi trški gospodje so noreli za dekletoma, kateri sta, mimogrede povedano, zelo prijetni, a pred vsem vrlo izobraženi. No, bo vsaj nekaj izpremembe v ti naši enoličnosti!«

 

Vsi davišnji trdni sklepi Gojkovi so bili že splavali po vodi ali bolje po vinu, in nalival in pil je zopet ter niti enkrat ni pogledal, kaj se godi v prodajalnici. Pozno popoldne so se zopet vsi skupno napravili v »hotel«, a gospod Gojko si je drugo jutro moral vnovič zdraviti lase.

===II.===

 

 

»Premalo ga poznam, da bi že mogla soditi o njem. Toda, ako se ne motim, ga menda brezdvomno lahko vvrstim med druge.«

»Torej?«

 

V razne misli vtopljeni, nista niti zapazili, da jima prihaja nekdo naproti. Šele, ko je stal pred njima in privzdignil svoj rjavi klobuk ter se globoko priklonil, sta bili zagledali gospoda Knafeljca.

 

 

Iz pogovorov je posnel, da vstajata sestri zelo zgodaj, ter da sta se lanjsko leto izprehajali vsako jutro po grajščinskem vrtu. Gotovo je tedaj, je mislil sam pri sebi, da se bodeta držali te navade tudi letos. In tako je sklenil, da bode precej jutri vstal zgodaj tudi on, da pojde na vrt, ter da se bode sporazumel z njo bržkone že takoj jutri, ko bodo njegovi prijatelji in znanci še spali in sladko sanjali …

 

Toda govoriti je bilo treba nekaj, to je Gojko izprevidel, in ker mu ni hotelo nič pametnega na jezik, je vprašal:

»Kako sta kaj počivali to prvo noč, gospodični?«

 

 

Gojko je znal to pesem že dolgo. Naučil se je je bil prilično, ko je bil zaljubljen v šestnajstletno inštitutko, kateri jo je deklamoval na nekem izprehodu z vsem patosom zaljubljenega komija. Ves drugi Heine mu je bil španska vas, niti imel ga ni v svoji knjižnici. S svojim citanjem se je hotel le pobahati ter ugoditi Ani, ker je bil tudi že včeraj pozvedel, da ona rada čita, in da pozna mnogo umotvorov svetovnega slovstva.

»Res lepo,« pravi Ana ter s komolcem dregne Pavlino. »Toda mene nemški pesniki ne zanimajo. Tako malo sem poetična, da niti naših slovenskih preveč ne čislam. Semtertja prečitam kako novelico, ali najljubša mi je in ostane vendarle – »slovenska kuharica«. Zaničljivo se je nasmejala in hudomušno pogledala Gojka. – Ta je izgrgral počasno in strmeče: »A – a!«

 

 

In Gojko Knafeljc, ki prej večkrat ni vedel, kaj bi govoril, ki se je bil prej pri vsakem stavku nekoliko zapletel, je govoril zdaj popolnoma gladko, naglo in nepretrgano. Videti je bilo, da je že izurjen v takih razpravah.

»Oprostite« – je dejal – »ali kar imam na srcu, mora na dan! Takoj, ko sem vam bil predstavljen, takoj, ko sem bil prvič zagledal vašo dražestno podobo, mile vaše oči, takoj sem bil ves v vaši oblasti! Vedel sem, da vas ne bodem mogel pozabiti nikoli več, vedel sem, da vas bodem moral ljubiti, ljubiti do konca svojega življenja … Morda se vam bodo videle te moje besede čudne, morda se vam bode videla ta naglica nenaravna – ali moj značaj je tak! Zame je vselej odločilen prvi trenotek, prvi vtisk, ki ga napravi name nova oseba. In vtisk, katerega ste sinoči napravili name vi, je bil globok, je bil tak, da mi ostane v spominu celo moje življenje!«

 

»Mama naju kliče,« je dejala Ani …

 

 

»Es ist eine alte Geschichte,

Četrta popoldanska ura je bila odbila, in po šolskem poslopju se je razlegal drobni glas zvonca, katerega je tresel z obema rokama deček, stoječ z razkoračenimi nogami na hodniku gorenjega nadstropja. Ko je že imel položiti zvonec na navadno mesto v peč, se še ni mogel ločiti od njega in s svetlečimi očmi ga je stresel nekolikrat še prav krepko. Skoro nato ga je pa odločno in naglo vtaknil za vrata pri peči ter zbežal hitro v sobo, kakor vesel, da je premagal tako krepko nadaljnjo izkušnjavo. Kmalu potem so se odpirala vrata posameznih razredov, in iz njih so se usipali veseli pari dečkov in deklic. Nastalo je šumenje kakor v panjih, polglasno hihitanje, šepetanje, drezanje, kratki vzkliki, semtertja celo glasen smeh. Počasi so stopali nizdoli po položnih stopnicah, nekateri s svojimi torbami na mladih plečih, nekateri s knjigami pod pazduho, drugi s knjigami, natlačenimi pod jopiči in telovniki, da so bili videti ti še krajši, in da je radovedno izpod njih pogledavala ne baš bela srajca. Semtertja se je kateri pripognil, da je pobral svinčnik, ki mu je izpolzel iz knjige in padel pod noge tovarišu, ali pero, ki je bilo zdrknilo na tiho in brez sledu iz roke. Vsem pa so se veselja svetile oči, da jim je migala že tako od blizu zlata prostost. Zraven posameznih oddelkov so stopali učitelji, nekateri bledi in izmučeni. Pri vhodnih vratih se je vse ustavilo in umolknilo kakor grob. Ti drobni, rjavi, rdeči, črnikasti, zdravi obrazi, vsi so uprli svoje oči v učitelja. In počasi in slovesno je tedaj zazvenel glas posameznih učiteljev: »Pozdravite!« Iz stotine grl je tedaj jasno odmelo: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« – Še hipec molka in … trrr … bum … bum … vse je planilo hrupno skozi duri na prosto … Učitelji pa so se smehljajočih obrazov odpravljali v svoja stanovanja, katera so imeli vsi v šolskem poslopju …

 

 

Po sobi je bilo tiho, pusto, dolgočasno. Na lesenem pultu, ki mu je služil za pisanje, je dremala mala ura-budivka, ki pa že dolgo ni bila navita in je opravljala zdaj drugi posel, tlačila je namreč kupček zavitih in popisanih papirjev.

 

»Ali moreš dvomiti? Oj, ti ne veš, koliko sem prebila te dni, ko te nisem smela videti, ko so si ljudje tako brusili jezike. In kako me je bolelo to škodoželjno posmehovanje, ko se je zvedelo, da sem prestavljena, prestavljena spričo najine ljubezni, spričo tebe! – Vedela sem, da bode moral iti – eden naju! In zdaj se je uresničilo!«

»Da me le ljubiš, vse bode še dobro! Le potrpiva, v kratkem se morajo izpremeniti časi, v kratkem postanem definitiven, in tedaj se vzameva! Ali ne?«

 

»Mladost moja je potekala brez mogočnih strasti, brez hrupa, tiho, enakomerno, v vednem delu in skrbi za narod, za njegovo boljšo bodočnost. Kdo ne ve, koliko more koristiti svojemu narodu vesten in marljiv učitelj?! Ne bodem se hvalil, da sem jaz izmed najboljših narodovih sinov, da sem deloval zanj že Bog ve koliko, da sem veliko učini! zlasti v šoli, vendar z zadovoljstvom lahko rečem: storil sem svojo dolžnost! In ako še ni vzklilo seme, katero sem sejal, sem vendar uverjen, da je padlo na rodovito zemljo, ter da bode pognalo prej ali slej stoteren sad …

 

 

Dnevi so pretekali za dnevi, za rumeno jesenjo je prikimala bela zima, za njo je na pisanem cvetju in s sladko ptičjo godbo priplula zelena vigred, a kmalu nas presenetilo poletje s svojo pohotno vročino – a jaz ji še nisem bil razodel svojega srca – ji še nisem bil povedal, da sem ji pripravil v svojem srcu prestol, na katerem naj bi kraljevala.

 

Bilo je konec šolskega leta, ko sem se ujunačil ter ji pisal droben listič, v katerem je iz vsake drobne vrstice duhtela in odsevala vsa moja ljubezen, ter jo prosil, da mi odgovori z »da«, ali »ne«. In ni še preteklo pol ure, ko sem na drhteče svoje ustnice stiskal majhen, vonjiv listič z edino zlato besedico: »da«. Zaplesal sem od veselja po sobi, pograbil klobuk ter hitel … hitel … ne morda k nji, pač pa po prašni cesti ven iz trga, dalje, vedno dalje. Moral sem imeti zraka … v sobi mi je bilo pretesno … In ustnice so mi šepetale venomer: »ljubi me« … »ona me ljubi« … »ljubi me.« In vedeli so kmalu mrzli kameni ob cesti, vedelo je zaprašeno grmovje, vedela so drevesa, vedele so travne bilke, vedeli ptiči po grmovju, vedela je čiherna božja stvar, da jo ljubim! In kamen in grm, drevo in trava, ptica in vsaka stvar je čuvstvovala z menoj, se veselila z menoj sreče moje! … Pozno zvečer sem se bil vrnil domov, se zaklenil v svojo sobo ter legel k počitku brez večerje. In objele so me sladke sanje, vodeče me po svojem čarobnem kraljestvu do ranega jutra.

Solnce še ni bilo priplulo izza gora, ko sem že vstal čvrst in čil ter odprl vrata, da poj dem na vrt. Ali tudi ona je že bila vstala, in prav v istem hipu je stopala mimo mojih vrat. Čutil sem, kako mi polje kri k srcu, kako se mi tresejo roke in noge, ko sem jo zagledal – a videl sem, da je tudi nji zalila temna rdečica jasno lice.

 

 

Postal sem namah ljubosumen. Moj Bog, kake scene sem čestokrat napravljal v tistih časih svoji izvoljenki! Začel sem se ogibati družbe, hodil sem po samotnih stezah in krajih ter tožil svojo nesrečo pticam pod nebom, šumljajoči vodici v logu, mrzlemu kamenčevju ob potoku! Kadar sem pa našel njo kje samo, tedaj sem ji s solzami v očeh očital njeno – nezvestobo. A ona se je samo smejala, smejala in – molčala! Jaz pa sem bil od dne do dne bolj potrt, od dne do dne neznosnejši … In v tistem času je bilo, ko sem bil zagrešil prvo svojo noveleto: »Starčevi spomini« …

Toda dovolj! … Moje ljubosumje me je prignalo tako daleč, da sem lazil za njo vedno in povsod – ob prilikah in neprilikah – da sem jo nadlegoval na samem kakor tudi v družbi … In to je učinilo, da so spoznali mojo ljubezen tudi nepoklicani ljudje, da so se mi začeli posmehovati. Ali ne samo posmehovati, začeli so tudi ugibati s svojimi strupenimi jeziki vse kaj drugega ter mi podtikati stvari, ki mi niso prišle nikdar niti na misel. In nazadnje je prišla celo ovadba! In konec te ovadbe je danes ta, da mora ona oditi na drugo službeno mesto, a jaz bodem ostal sam – sam, s težkim srcem, z očitajočo vestjo in z zavestjo, da sem kriv sam, da je ona prestavljena, da bodo zopet med nama gore in reke, griči in potoki, mesta, trgi in vasi s svojim poljem, s svojimi vrtovi in travniki – a to ne samo šest tednov, pač pa dolgo … dolgo … morda na vedno!«

 

 

Demetrija pa je omahnila na divan ter si zakrila oči v robec …

===IV.===

 

 

Prav tako je pa bil sklenil tudi Gojko, da bode odslej prav gotovo zgleden gospodar, da bode imel vedno red v svoji prodajalnici ter da si tako zagotovi brezskrbno bodočnost …

V soboto popoldne se oglasi pri njem Šahar.

 

 

»Pošta je tu!« se oglasi pri vratih Neža ter mu pomoli v sobo kupček listov in dopisnic.

Gojko jih vrže na mizo. Bila so večinoma poslovna pisma z rumenimi, modrimi, sivimi ali rjavimi zavitki, na katerih so se ščeperila odzgoraj velika tiskana imena različnih mestnih tvrdk. A med njimi je bilo tudi drobno pisemce z rjavkasto-belim zavitkom, na katerem je bil napisan z drobnimi, neokretnimi črkami samo naslov Gojkov.

 

 

»Nočem ga čitati«, si je ponavljal venomer v mislih, a noge so ga zanašale nehotoma nazaj proti sobi. In predno je hotel in se zavedel, je že tiščal v roki zavitek in ga pretrgal z drhtečimi rokami.

»Nočem ga čitati«, je mrmral vnovič, a oči so mu bile že preletele onih par neznatnih vrstic.

 

»Kaj pa je to?« je hušknila ter začela odvijati pisanje. »To pa moram videti! Bržkone je padlo pod mizo kateremu komiju … Haha, to bode pa morda kaka skrivnost!«

 

 

»Joj, vendar ga je zopet pozabil!« je radostno vzkliknila. Naglo je stlačila pismo v žep, pograbila ključ ter hlastno odšla skozi vrata. V kuhinji je potegnila iz omare dve zeleni steklenici, v katerih je bila preje kisla voda, ter je stopila z njima po temnih, ozkih stopnicah v klet.

Potegnila je steklenico iz skrinje in natočila kupico; izpraznila je prvo, drugo čašo ter izpraznila steklenico že nad polovico.

 

 

»Ah, uh, in jaz sem ga tako rada imela našega gospoda – tako rada«, je jecala glasno in stopicala po kuhinji. »Gradila bi bila hišo nanj, a zdaj vidim, da je tako velik – tako velik grešnik! … Uh, uh, tako rada! … In včasih sem mislila, da gleda morda kaj za mano! … Uh, tako rada! … A zdaj pa bode imel že otroke … uh … nezakonske otroke! Uh, uh, tako rada! … In tako mi je plačal mojo zvestobo … ah!«

 

Ali ta nanj res niti ni mislil.

»Sploh je varčnost zelo redka čednost«, je govoril Grahor. »Kmet se trudi in ubija celo leto, to se pravi spomladi, po letu in jeseni; a ko kaj pridela in večino svojega pridelka proda, tedaj ga vidiš po zimi dan za dnem v gostilnici, kjer pije, je, kriči in se baha, dokler se mu mošnja popolnoma ne izprazni in še nekaj dolga napravi. Pri tem pa vedno stoka, kako slabo se mu godi, kako velik revež je, kako ga tarejo davki. A najhujši in največji davek, ki mu uničuje dušo in telo, si naklada sam! – Nič ne verujte, skoro vsaki kmet bi si lahko pomagal sam, ako bi le hotel varčiti! Ne pravim, da bi obogatel, ali živel bi lahko skromno in mirno. Najžalostnejše je pa to, da zapravljajo najhuje taki, ki tiče najbolj v dolgovih!«

 

»Kaj pa mi vsi?« vpraša resno Grahor. »Ali nismo tudi mi taki? Kjer moremo, obsojamo kmeta, delavca, sploh nižje stanove: ali smo pa morda mi sami kaj boljši? – Ako imamo le prosto uro, pa jo najraje ubijemo v gostilnici; ako nas vabi lep dan na prosto, takoj smo pripravljeni, a pot nas navadno vodi zopet v – gostilnico! Koliko bi se prihranilo in obrnilo po potrebnejših potih, ako bi se znal človek ubraniti izkušnjave! – In pustimo sebe, pa poglejmo v višje stanove! Koliko ogromnih vsot se ondu potrosi za alkohol, kake orgije obhajajo bogatini pri alkoholu, dasi rafinovanem in požlahtnjenem! Kako bi se s tistimi vsotami dalo razpolagati v blaginjo človeštva! – Toda, pustimo to, prežalostno je! Ako hočemo poboljšati kmeta in delavca, tedaj mu morajo dajati najprej zgled višji stanovi, dajati mu ga moramo tudi mi!«

 

 

Toda ena sama četrtinka ne vzbudi pravih misli, ne privede človeka do potrebne zgovornosti. To je dobro vedel Gojko, a prav danes je potreboval najbolj tega daru. Ob ugodni priliki je tedaj zdrsnil v vežo, kjer je našel gostilničarjevega sina.

 

Grahor tudi ni mogel več sedeti. Vstal je z družino ter krenil po cesti navkreber, a zavil kmalu na ozko pot. Z njim so odšli tudi Gojko, Šahar in Weber. Kmalu se je napravilo tako, da so Grahor, v njegova soproga in Šahar zaostali, nekoliko pred njimi pa sta stopala Pavlina in Weber in pred tema Ana in Gojko.

Pot se je vila z nizkega vrha v dolino, od začetka med samim laporjem, ki se je kršil in škripal pod vsako stopinjo ter je bil opolzel in slinast kakor polž. A polagoma je svet prehajal v ilnata tla, ki so bila suha in trda, kakor bi bila od cementa. Ob straneh se je prikazovalo nizko gabrovo grmovje, med katerim je počepal v malih presledkih črni trn. Kolikor so šli niže, toliko je postajalo grmovje gostejše, in v njegovi senci se je ščeperila bujna, visokorasla, ostroroba trava; a doli v ozkem jarku je žuborel čist, srebrn potok, vijoč se proti malemu malinu. Onkraj potoka se je vila pot zopet navkreber ter je tu zašla med gosto, bujnoraslo rastlinje, za katerim so se pričenjali velopoljski vinogradi …

 

 

Toda Ana se ni oddalila. Stopila je k bližnjemu grmu, in s tresočo roko je trgala zelenje z njega. Razburjena je bila, kakor še nikdar v svojem življenju. Odkar ji je bil Gojko razodel svojo ljubezen na grajščinskem vrtu, je vedno razmišljala, kaj naj bi ukrenila v ti zadevi. V svojem srcu ni čutila zanj prve dni ničesar, a vendar je morala čestokrat nanj misliti. In premenila je svojo sodbo o Gojku ter ga začela nekako spoštovati, ker se je znal vesti vljudno, ker je v družbi prej premislil vsako besedo, preden jo je izgovoril, ker je bil črez dan vedno delaven in videti tudi zmeren in resen, a pred vsem nji docela vdan. Zraven ga je začel hvaliti tudi Grahor kot pametnega in delavnega človeka; le-to je močno vplivalo nanjo …

Ana je bila že v petindvajsetem letu svoje dobe, in dozdaj se ji ni bila pokazala še nobena resna prilika, da bi se mogla omožiti. Zdaj se je to zgodilo prvič. In bila je dovolj praktična in pametna, da ni hotela takoj zavreči ponudbe, kakršna se ji morda ne prikaže več tako hitro. Gojko je bil videti v dobrih odnošajih, in dasi bi tudi ne živela pri njem kakor velika gospa, pa bi bilo njeno življenje menda vendar dovolj ugodno. – Kolikor bolj je vpoštevala te razmere in jih tehtala, toliko bolj se ji je začelo nekaj gibati v njenem srcu, in nazadnje že ni več s strahom mislila na to zvezo kakor prvi dan.

 

 

Tam po cesti je počasi lezel navzgor rjav konjič ter vlekel za sabo nizek koleselj; na vozu sta bili videti dve osebi, voznik in zadaj gospodična z belim slamnikom in rdečim solnčnikom.

Weber je bil kmalu pri vozu. Videti je bilo, kako se je gospodična obrnila, iztegnila roko proti njemu, kako jo je ta takoj nesel proti ustnicam, a potem naglo izpustil, se obrnil ter se, hiteč črez kamenje, zopet vrnil kakor brezumen …

 

 

In zaveroval se je v svojo srečo in si zidal zlate gradove v oblake, in zadovoljnosti si je mel roke. Naslonil se je na okno ter zrl doli na vrt, kjer so metala drevesa dolge, temne sence po potih in vrtnih zidovih v bledem, trepetajočem mesečevem svitu.

Toda hipoma ga je nekaj streslo. Spomnil se je bil pisma, katero je prejel pred dvema dnevoma. In oglasila se mu je vest.

 

Zaprl je okno, se naglo slekel in legel v posteljo, da bi zaspal, da bi zadušil v spanju te spomine, da bi si utešil vest; toda dolgo ni mogel zatisniti oči. Naposled je sklenil, da odpotuje v nekolikih dneh v mesto do nje, da tam najprej uredi to stvar, a šele potem stopi pred Grahorja.

 

 

Neki večer ga obiščejo Šahar, Weber in Bindišar.

 

Ves omamljen, a nekoliko bolj miren je legel v posteljo.

===VII.===

 

Gojko je nekoliko zardel. Bil je sicer pripravljen na to vprašanje, toda prišlo mu je vendar nekoliko prenaglo.

 

 

»To ni napačno«, omeni Grahor. »In ako je vse tako, kakor mi pravite, ni od vaše strani nobenega zadržka. Toda, oprostite, ako silim na to, da se tudi osebno prepričam o istinitosti vaših besed – ne morda, da vam ne bi verjel, ali saj veste – oprostite, očetu mora biti blagor svojih otrok nad vse!«

 

»Ker smo torej že tako daleč«, je nadaljeval Grahor, »naj vam takoj povem tudi jaz kaj o svojem življenju, da spoznava natančneje drug drugega!«

Grahorica je vdano glavo nagnila nekoliko na desno ter se pripravila, da bode poslupala vnovič moževo povest, katero je slišala že čestokrat.

 

 

»No, no«, je dejal Grahor, ko je to videl – »spomini, lepi spomini!«

A videti je bilo, da se tudi njemu taja nekaj okoli srca.

 

 

Razmišljati sem začel, kako se čudno suče vse na svetu. Ne dolgo, kar sem bil še prost kakor ptica pod nebom, vesel svoje mladosti, vesel svojega življenja, a zdaj korakam morda smrti naproti … Bog ve, ali bodem še kdaj videl svoj dom, naše griče in holme, na katerih se bleste bele cerkvice, in naše vasi, obdane okoli in okoli z zelenim drevjem … Drugi vojaki so prepevali, da se je razlegalo daleč tja črez široko ravan, a jaz se nisem mogel otresti svoje žalosti. Na misel mi je prihajal oče, katerega sem ljubil z vso svojo ljubeznijo, katerega bi bil tako srčno rad videl samo še enkrat! Komaj sem čakal, da bi prišli na Razdrto! Kako mi je bilo pa hudo, ko smo bili dospeli v ta kraj, a nisem našel očeta tam! Prepozno je bil dobil moje pismo, in tako se je bil zamudil za dva dni. – Ali tudi njemu je bilo hudo, da ni imel obstanka. Takoj se je bil odpravil z Razdrtega peš proti Gorici, da bi me morda še tam videl. Toda tudi od tamkaj smo bili že odkorakali, predno je dospel on za menoj. – Tako nama je bilo usojeno, da se nisva videla nikdar več na svetu! Prejel sem pozneje pismo od njega, v katerem mi je pripovedoval, kako me je takrat »lovil«! …

Kako se je vršila vojna, kako sem bil ranjen v nogo, vam nočem pripovedovati, ker bi bilo preobširno. Večkrat sem bil v ognju, večkrat sem zrl smrti v oči, a bal se nisem nikdar; povsod sem bil med prvimi, in pozneje sem bil odlikovan z zlato svetinjo!« …

 

»Nekaj mesecev potem sem se vrnil domov; prevzel sem očetovo dediščino, katero sem večinoma poprodal, ter takoj odšel z denarjem v Ljubljano. – V oni gostilnici, kjer sem bil prvič srečal njo, ki me je bila tako obdarila pri polkovem odhodu iz Ljubljane, sem jo zopet našel. Ves čas je tam služila, in imeli so jo radi vsi, ker je bila skromna, pridna in poštena. Ko sem stopil v sobo, me ni spoznala. Pri odhodu sem bil golobrad in bele, blesteče polti, a zdaj mi je senčila obraz gosta, črna brada, in koža, kolikor je je bilo videti, je bila rjava in zagorela.

 

 

Grahor je končal, pogledoval soprogo, hčeri, Gojka, ter se blaženo nasmihal.

 

<center>***</center>

Gojko je danes po obedu zopet dolgo posedel v svojem naslanjaču ter razmišljal. Nič kaj vesel ženin ni bil videti. Po glavi mu je vrelo in se vrtelo, da že skoro ni vedel, kje mu stoji.

 

 

Neko nedeljo zvečer je bil sklican v čitalniške prostore občni zbor vseh udov in to izredno. Vse je bilo radovedno, čemu se bo danes zborovalo, ker vzpored ni bil naznanjen. Popoldne se je tajno vršila seja odborova, a na večer so bili povabljeni vsi razen – Gojka Knafeljca.

Toda ta se ni nikakor jezil, da ga niso povabili niti k odborovi seji kot čitalniškega podpredsednika niti k občnemu zboru; zvedel je bil nekaj izza kulis, kaj se namerja, in mogočno ter zavihanih brk, roke držeč na hrbtu, se je tistega večera izprehajal s Šaharjem po široki ulici mimo čitalnice ter se pri vsaki priliki nasmihal in muzal ter govoril glasno in samosvestno …

 

 

»Poslužujoč se besede, katero mi je blagovolil izročiti gospod predsednik, vas tudi jaz najprej zahvaljujem na tako častnem številu! – Pa, da začnem s stvarjo samo! – Obče znana resnica je, da ima vsaki narod svoje odlične može, ki zanj žrtvujejo vse svoje telesne in duševne moči, in katere narod tudi časti in slavi spričo tega. Tako imamo Slovenci svojega Prešerna in Jenka in Stritarja in Gregorčiča in Levstika in Jurčiča in Kersnika in še neštevilo drugih velikih duhov, katerih se spominjamo ob vsaki priliki s častjo in slavo, in katerim hranimo večno hvaležnost!«

»Živio! Slava jim! Živio!« so zavpili nekateri in se drezali.

 

 

»Naj pa bo no, Bog ga živi!« je zavpil v ozadju krojač Legan.

»Ha, ha, ha! Naj pa bo no!« se je odzvalo takoj več glasov.

 

 

»Dobro«, je dejal skoro nato tajnik nekoliko tišje, »predlog je v tedaj sprejet! – Zdaj pa prosim oba gospoda pesnika, gospoda Šilca in gospoda Kukca, ki sta tukaj navzočna, da nam izjavita natančno, ali sprejmeta to častno nalogo, katera jima je ponudila ravnokar čislana ta skupščina? Da bode njiju trud obilo poplačan, glede tega smeta biti brez skrbi, kajti za to bode skrbel gotovo gospod ženin sam!«

Takoj se je oglasil pesnik Šilec, drobno, šiljasto človeče s par redkimi, rjavimi brčicami pod topim, obilim nosom. V vsakdanjem življenju je bil gospod Šilec lekarniški pomočnik, a mešanje strupov in zdravilnih esenc ga je včasih toli navduševalo, da je drzno zajezdil Pegaza, seveda brez uzde.

 

 

»Gospod Tomko ima besedo!«

Takoj je vse potihnilo; le par Tomkovih osebnih sovražnikov se mu je začelo rogati, med temi je bil tudi krojač Legan.

 

 

Weber in Bindišar sta odšla takoj po zaključku seje, pri kateri sta bila ves čas pasivna, na zrak ter sta se pridružila pred čitalnico Knafcljcu in Šaharju.

»Kam se obrnemo?« vpraša Bindišar.

 

Hči ni odgovorila ničesar, samo glavo je sklonila še niže.

 

 

Ivanka si je zakrila oči in glasno zaihtela.

 

»Naj pride na vas, kar hoče, v bridkostih se obrnite zaupno do mene!« –

===IX.===

 

 

Oblekel se je za silo, si nataknil na noge rdeče cipele, pretkane s silno velikimi zelenimi in belimi rožami, ter se začel izprehajati po sobi …

Dospel je v drugo sobo. Tam je ležala na stoleh razgrnjena njegova svatovska obleka, a na mizi je blestela trda, na prsih v umetne gube nabrana, snežnobela srajca s svetlim, visokim ovratnikom, štirioglatimi belimi zapestniki in malo, belo svileno kravato.

 

 

Po ti poti so se skoro nato razvrstili bakljači, ponosno dvigajoč žareče svoje plamenice ter stopajoč na povelje kovača Tomka, ki je grdo gledal izpod črnih, gostih obrvi. In obrnili so se bili naprej proti »hotelu«, kjer je stanovala gospodična nevesta. Tam so zaokrožili pod okni veliko kolo, v katerega sredini so se razvrstili pevci. Vse je umolknilo kakor na povelje, in zazvenela je pesem: »Pozdravljam te!« Še so bili poslušavcem v ušesih njeni akordi, ko so pevci hipoma zaorili: »V boj!« Zatem so se vrstile še druge popevanke, a nazadnje je zavpila vsa množica »živio«, da je odmevalo daleč po tihi dolini. Takoj nato se je ločila deputacija, ki je poklonila nevesti po pesniku Šilcu izgotovljeno pesem, ki je bila opremljena kakor njegova.

Tudi pesnik Šilec je dostojno rešil svojo čast, to so pričali posebno verzi:

 

»To se mora vsekakor uničiti«, si je dejal ter odprl železna vratca.

 

 

In Gojko je zrl hladnokrvno na ta prizor in niti mislil ni, koliko vzdihov, koliko kipečih in zamorjenih čutil je bilo napisanih na teh papirjih, ki so v tem hipu izginili brez sledu. Niti mislil ni na v roko, ki je pisala te obupne vzklike …Čudno, danes prvič ni občutil nikakršnega kesanja, niti sence kakega milejšega občutka; vse mu je bilo kakor davno minole sanje, katerih se človek več ne spominja pri belem dnevu …

 

<center>***</center>

Okoli desete ure so se začeli zbirati svatje v »hotelu«. Grahorjevi so bili povabili dve znani jim prijateljski družini iz Ljubljane, a Gojko je bil povabil razen svojih intimnejših prijateljev, Šaharja, Bindišerja in Weberja, ki je imel biti nevestin drug, tudi še ves čitalniški odbor ter vse trške uradnike od sodnika do davčnega pristava z družinami vred. Došla sta bila zjutraj s pošto tudi Gojkova brata Srečko in Lovro. Prvi je bil nižji uradnik pri pošti na Dunaju, a drugi trgovski potovavec v Celovcu. Razen teh je imelo priti še vse drugo trško učiteljsko osebje, a poveličevati sta imela slavnost s svojo navzočnostjo tudi oba pesnika Šilec in Kukec. Tudi čitalniški pevci so dobili svoj prostor. – K obedu v posebni sobi so bili povabljeni celo sinočnji bakljači, in prisedli so zraven tudi trgovski pomočniki Gojkovi; kajti prodajalnica je bila danes zaprta, in doma je ostala za varuhinjo samo Neža. –

 

Grahor je bil zelo resen, in svečan je bil njegov glas v tem trenotku.

 

 

Grahorica si je v tem ves čas brisala oči, a tudi Grahorju je silila pri zadnjih besedah solza v oko.

Vsem so rdeli obrazi, se svetile oči; vsi so govorili glasno, se burno smejali; nastajala je tišina samo takrat, kadar so zapeli pevci, ki so zadoščali povsem častno svoji nalogi …

 

 

V sobi je postalo neznosno soparno, vsi so že nekako težko dihali, in začeli so se družiti v pare, ki so se počasi izgubljali iz sobane po hodnikih, a tudi doli na vrt. Vse je bilo zaljubljeno.

 

Hotela se mu je iztrgati. A tedaj je pozabil vseh svojih sklepov, jo potegnil krčevito k sebi ter ji odpoljubil solzi raz lice.

»Ne, druge ne ljubim, tebe edino na svetu!« ji je šepetal strastno. »Prej sem se samo šalil!«

 

 

Ana se je nehote stresla, ko je prestopila prag novega svojega domovanja, in obšla jo je neka slutnja, da ne bode nji ta hiša kraj miru in sreče. Ta čut se je je polastil še bolj, ko je zagledala pred saboj Nežo, ki je držala v eni roki svetiljko, v drugi pa vrček z blagoslovljeno vodo, a se je pri tem poslu zibala na desno in levo, naprej in nazaj, kakor bi jo kaj lomilo. Lice ji je bilo zabreklo, vijoličasto-rdeče, in iz ust ji je dišalo kakor iz soda. Usta so ji bila slinasta tja doli do podbradka.

Ana se je obrnila v stran ter proseče pogledala Gojka, naj jo odvede bržko mogoče. A Neža je že bila položila svetiljko na klop in začela škropiti z raztegnjenimi prsti najprej Ano, a potem Gojka, da so začele precej trepetati debele kaplje na njiju obleki.

 

 

Neža je molče odšla, a posledica je bila ta, da je vedel še tisti dan celi trg o Gojkovem grehu, in da so si sikali to najnovejšo novico na ušesa stari in mladi s pravo slastjo. Samo Grahorjevi niso vedeli ničesar o vsem, ker si ni upal nihče črhniti o tem v njih navzočnosti. A Ana je molčala kakor zid.

==Drugi del.==

 

 

»Čakaj še malo!«

Segel je v notranji žep pri jopiču ter počasi in važno privlekel iz njega skrbno zavit papir. Razgrnil ga je, ga pomolil ženi ter dejal slovesno:

 

 

»Ali kaj hočeš?« pravi Josip. »Kamor so me poslali, tja moram iti – izbirati se ne morem!«

»Pri vsej sreči nesreča!« vzdihne ona …

 

Ivanka se ni imela nič pritožiti, in naučila se je bila ljubiti svojega moža z vso živo ljubeznijo. Dasi sta morala živeti jako skromno ob njegovem pičlem zaslužku, zlasti ko sta dobila črez leto še hčerko, vendar sta bila zadovoljna in srečna …

 

 

 

Vse je šlo Gojku po volji, in zadovoljen in srečen bi bil popolnoma, da mu ni bila soproga bolehna. Ana je bila namreč prvič jako težko porodila. Zdravniki so ji bili sicer rešili življenje, ali ostala ji je bolezen. Po drugem porodu je še bolj oslabela. Lica so ji uvenila, oči ji izgubile prejšnji živi blesk; ostala ji je samo še senca prejšnje lepote. Vendar si je Gojko domišljeval, da jo ljubi, ljubi posebno spričo njene potrpežljivosti, njene postrežljivosti in spričo mnogih drugih čednosti, katerih ne bi bil našel pri nobeni drugi ženski …

 

 

Ana je imela zdaj dvoje otrok, dveletno deklico in poluletnega dečka. Ta dva je ljubila z vso ljubeznijo, ta dva je hotela vzgojiti v svojem duhu, da bi bila kdaj koristna uda človeštva. Z njima je prebila vse dni; prepustila ju ni celo pestunji niti za trenotek samih. V kuhinji je imela skrbno in pošteno kuharico, ki je prej dolgo let služila pri njenem očetu, in na katero se je popolnoma zanesla.

 

<center>***</center>

Weber je bil še vedno samec. Med dvema stoloma je visel vsa dolga tri leta; nikakor se ni mogel odločiti niti za Demetrijo, niti za Pavlino. Vendar mu je bila Pavlina bližja, in z njo je občeval skoraj dan za dnevom, dočim je videl Demetrijo morda komaj po enkrat v letu. Demetrijina pisma so bila prvo leto vroča in strastna; iz njih je odsevala iskrena ljubezen, in Weber je bil z njimi popolnoma zadovoljen. Po onem prizoru s Pavlino na Gojkovi svatovščini pa si je skoraj zaželel, da bi morda prihajala ta pisma nekoliko hladnejša. Sam si ni vedel raztolmačiti, kaj se je bilo zgodilo z njim. Poleg vsega možatega značaja je bil daroval polovico svojega srca Pavlini, druga polovica pa je ostala še vedno Demetriji. Toda kolikor bolj je občeval s Pavlino, toliko bolj je čutil, da se Demetriji odtujuje tudi druga srčna polovica, in preden se je popolnoma zavedel, je že bilo Pavlinino celo srce. Tedaj se je pa ustrašil, in skrbno je skrival to Pavlini. Toda hipoma so začela prihajati Demetrijina pisma hladnejša in redkejša, dokler niso bila proti koncu tretjega leta hladna, prisiljeno prijateljska. In nekega dne mu je pisala: »Prost si! Dasi Te ljubim še vedno, vendar vidim, da bi bilo napačno, ako ne bi poslušala svoje matere, ki mi svetuje, naj ne mislim nikar na ženitev. Pri moji službi je boljše, da ostanem sama, nego pa da bi delila enako plačo s Tabo in pozneje morda z mnogobrojno družino! Ohranim Ti pa večen spomin, da bodeš vedel, kako držim besedo, ki sem Ti jo bila dala, ko sem Ti rekla: »Ako se kdaj omožim, tedaj bodeš moj samo Ti!« – Ker torej ne moreš biti moj Ti, ne bode nihče drugi!«

 

Weber si je dejal lakonski: »Praktična je,« ter ji je takoj odpisal, da ceni njeno odkritosrčnost in da ostane njen vedni prijatelj.

 

 

Neki večer je Weber obiskal Gojka že jako pozno. Gojko ga je odvedel s seboj v gorenje prostore k svoji družinici, pri kateri je bila tudi Pavlina. Posedli so okoli mize. Weber je žarel veselja, da se je zopet sešel s Pavlino. Toda ona ni bila nocoj dobre volje. Ko je Gojko Webru ponudil stol blizu nje, se je takoj nekoliko odmeknila, a to je bilo dovolj, da je Webru šinila preko lic senca nezadovoljstva.

Ko je pozno po noči legel v posteljo in ni mogel spati, je začel razmišljati, kako se vede Pavlina proti njemu, in zaključek razmišljanja je bil, da ga ona ne ljubi zato, ker ima nekoga drugega. Moj Bog, že dolgo se želi iznebiti njega – Webra. In ali ne bi bilo bolj prav, da bi ji dal sam priliko, da mu to lahko pove? Morda bi celo bilo najboljše in najbolj velikodušno, ako bi dal on njej popolnoma tako prostost, kakršno je dala njemu Demetrija!

 

 

Weber je zopet nocoj sklenil, kakor že večkrat, da ne bode zahajal v Pavlinino družbo, vsled tega niti ne h Gojku. Obsodil je vse ženske, da ni med njimi niti ene, ki bi bila zmožna prave, vzorne ljubezni, kakršne si je poželel on, in dejal si je, da si mora poiskati vse drugih idealov, da mora začeti z resnim delom na literarnem polju ter vsaj v njem najti mir, pozabiti vseh prevar in si pridobiti srčno zadovoljnost s trudom za svoj ljubljeni narod.

Pust, deževen dan je bil na Silvestrovo istega leta. Oblaki so viseli nizko nad gorami, a iz njih je pršelo neprestano, drobno, gosto, mrzlo. Po ulicah se je kopičilo blato, a kdor je imel zunaj kaj opravila, je podvizal, da se je vrnil kmalu pod streho v bližino zakurjene peči. Izpod strešij so žalostno zrli vrabci in druge ptice, držeč se naščeperjeno, hripavo čivkajoč in poletavajoč na ulico, kjer se je bilo morda raztreslo pred kratkim kako drobno zrnce. Šele proti večeru so se bili oblaki nekoliko vzdignili, na severju se je pokazala trivoglata, kakor z mlečnobelimi čipkami obrobljena temno-modra lisa, ki se je širila vedno bolj proti zahodu, dokler niso zableščali v njej zlati žarki zahajajočega solnca, lijoči po nizkih, rjavih holmih, po golem drevju, po začrnelih, od vednega deževja izpranih hišah. Hkratu se je dvignila ostra burja, in vse je jelo kazati, da bode novoletni dan jasen, sicer mrzel, toda krasen.

 

 

»Kdo se danes seli, v tem vremenu in zadnji dan leta?« si je mislil Gojko ter stopil mimo voza.

 

Vračala sta se počasnih, enakomernih korakov proti trgu, držeč se pod pazduho.

Že se je bilo zmračilo. Po vzduhu pa so pripluli slovesni glasovi cerkvenih zvonov, naznanjajoč, da so odpeli v cerkvi ravnokar »zahvalnico«, in da potekajo zadnje ure starega leta.

 

»Lepo stanovanje; škoda, da je nekam preoddaljeno od urada,« reče Zgaga …

 

 

»To je gotovo on – kancelist,« opomni sodnik.

Mali Rajko je sedel prav nasproti Gojku. In Gojko je moral nehote gledati ta debela, napihnjena lica, to nizko, široko čelce, te male a debele ročice. Izkušal je obrniti pogled drugam, a vselej ga je prisilila neka nadnaravna moč, da se je vedno in vedno oziral po. tem krasnem debeluščku. Različni, nasprotujoči si čuti so se ga polaščali, a kakor težak kamen mu je legla na prsi zavest, da je nastal z današnjim dnem v njegovem življenju zopet velik preobrat. Čutil je, da ni več tisti, kakor je bil še danes pred nekolikimi urami, čutil je nad sabo neko temno, nevidno, grozečo in pretečo roko …

 

 

Vsa družba se je šalila, a Gojko je trdovratno molčal. Weber ga je opravičil, trdeč, da je bolan; povedal je tudi, kakšnega je bil danes našel.

 

Bratiču je odgovor ugajal, in umolknila sta oba. Kmalu nato sta sladko zaspala, utrujena od dolge poti …

===IV.===

 

 

Gojko je pa že sedel za pisalno mizo. Vzel je iz predala nekoliko posetnic ter začel napisovati novoletna voščila odličnejšim trškim družinam. Ali niti to mu ni šlo z veseljem in točno izpod rok. Več posetnic je raztrgal z neko čudovito nervoznostjo. Ako bi ga bil kdo vprašal, kaj mu je, čemu je tako siten, ne bi mu bil vedel odgovoriti ničesar. Ali okoli srca mu je bilo tako čudno, v glavi tako pusto, da bi se bil najraje pogreznil v zemljo. Ti prej tako priljubljeni mu prostori so se mu videli danes popolnoma tuji, njegova družina, soproga in otroka, vse se mu je videlo nekam neznano, njemu popolnoma sovražno in nasprotno. Izkušal se je šiloma otresti takih misli. Oddal je napisane posetnice, da jih odneso na določene naslove, a sam je stopil navzgor v Anino sobo.

Ana je vprav oblačila Stanka, ki si pa ni pustil natekniti širokega, pisanega krilca, temveč je glasno vpil in brcal. Ona ga je izkušala izlepa potolažiti, a Gojku je ta krik grozno presedal. Nestrpno je stopil k posteljici in zamahnil s plosko roko, da bi udaril otroka. v Ana ga je prestrašena pogledala. Še nikdar ga ni videla takega. Privila je otroka k sebi in ga poljubljala.

 

»Ne,« je odgovorila ona počasi in resno. »Vedela sem, da pride prej ali slej trenotek, ko mi bodeš očital kaj takega. Jaz nisem vajena legati, ali jasno bodi med nama! Kakor vidim, ti je žal, da si me vzel – zdaj je prepozno, ne moreva si pomagati! Varujva svoj ugled pred ljudmi! Moj Bog, koliko je nesrečnih, a svet jih šteje za najblaženejše! – Nekdaj sem mislila, da sem te ljubila – morda je bilo to res – ali prišel je trenotek, ko sem izpregledala, in od tedaj sem – izpolnjevala vselej svoje dolžnosti vestno in potrpežljivo in izpolnjevati jih hočem tako tudi nadalje! Ali mi imaš kaj očitati? – Toda o ljubezni ne bodi več govora med nama!«

 

 

»Ali je to tvoja zadnja beseda?« je izpregovoril mehko ter iskal njene roke.

Gojko se je ugriznil v ustnice ter nekoliko jecal, ko je ponavljal svoje voščilo tašči in Pavlini.

 

 

Toda ko je zapustil črez nekoliko časa gostilnico, je še vse bolj gorelo v njem nego prej, in nevolja proti Ani se mu ni bila ublažila, nego celo podvojila, in trdno je bil uverjen, da je on popolnoma nedolžen, a vse njegove nesreče je kriva le Ana.

 

» Na nasprotni strani se oglasi droben ženski glas.

»Liter črnega-a … hii-trroo!« zahrešči Šilec …

 

 

Gojko je slonel v ozadju ob steni ter opazoval z motnim očesom to vrvenje. Njemu ni bilo mari plesa. Dasi je izkušal zatreti v srcu vsako misel na Bratičevo soprogo, vendar se mu to ni posrečilo. Vedno in vedno mu je stala njena podoba pred očmi od onega večera, ko jo je bil prvič srečal tako nenadno v »hotelu«, pa do današnjega dne. In v takih mislih mu ni šlo nobeno delo prav izpod rok; dozdaj najbolj mu priljubljena opravila so se mu primrzela in začel jih je zanemarjati. Že ves teden je prečepel cele po poldneve v »hotelu« in si ugašal s pijačo notranji ogenj.

Tudi danes je bil zaužil obilo pijače, a ta ga je bila le še bolj razburila. V vsej dvorani ni videl drugega nego njo, ki je zdaj plesala prvi ples s svojim možem. Kako je bila krasna! In Gojko je vpiral in vpiral vanjo svoj pogled; vsaka žilica v obrazu se mu je tresla in koprnela k njej, le k njej, v njeno bližino! Neka brezumna strast se ga je bila polastila, in sklenil je, da mora še nocoj držati njeno desnico v svoji, ako ne dalje, pa vsaj za hipec – samo to mu utegne pomiriti razburjeno kri, mu pogasiti grozni ogenj, ki mu razjeda prsi! …

 

 

Toda stopal je vedno dalje, in še predno se je prav zavedel, je že stal pred Bratičem ter mu razodel svojo željo.

Bratič je sedel vprav v družbi nekaterih gospodov. Naglo je vstal, prijel Gojka za roko ter ga odvedel v prednjo sobo. Tu se je visoko zravnal in zrl nekoliko časa resno in nemo Gojku v obraz.

 

Ivanka je plesala izredno mnogo, a dasi je bila lahka in izborna plesalka, vendar se je nekam utrudila. Ker ni bilo Bratiča dolgo k njej, si je zaželela vsaj nekoliko počitka, in odšla je v toaletno sobo. Na hodniku je bilo hladno, skoro temno, in skozi ubito šipo nekega okna je pihala ostra sapa, a Ivanka je stopala mimo počasi, srkajoč slastno ta sveži, krepilni vzduh.

 

 

Ta je bil opazil njen odhod iz dvorane in videl, kam je bila izginila. Neka železna odločnost se je pojavila v njem, neko brezumno veselje se ga je polaščalo, in popustivši vse pomisleke, je naglo in tiho stopal za njo. Na lahko je odprl vrata, in takoj se je zazrcalila njegova podoba v ogledalu.

»Čemu si mi to napravil? Ali ne čutiš, da si namah zopet odprl z grozno brutalnostjo komaj zaceljene rane, ki utegnejo sedaj postati smrtne?«

 

 

Ivanka pa se je vračala s povešeno glavo v dvorano. Ko je kmalu potem došel njen soprog, ga je prosila, da odideta. Bratič je bil zadovoljen. Ko sta stopala po praznih trških ulicah, se je oklepala trdno njegove roke, kakor bi se ga bala izgubiti …

Podprta z mehkimi blazinami, v katere se je vdirala njena glava, je ležala cele dneve nepremično v lahki omotici, motreč z otožnimi, globoko vdrtimi očmi temne, zlatorumeno obrobljene okraske na stropu. Lica so ji bila bleda kakor rjuhe okoli nje, prsti prozorni in trdi. Zdravnik je ukazal, da mora imeti bolnica mir, in da ne smejo biti okoli nje otroci. Ali Ani je bilo v največje razvedrilo, ako je smela posaditi k sebi na posteljo svojo drobno hčerko ali Stanka, žal, da so ji to dovolili preporedkoma.

 

 

Stari Grahor in soproga njegova sta prihajala k hčeri skoro slednji dan, in ti poseti so bili bolnici najlepši trenotki v bolezni. Ob takih prilikah je vselej oživela, in vselej so ji tudi takrat morali prinesti njena dva otroka, nje upanje in tolažilo. In tedaj si je tudi vedno želela, da bi še kdaj ozdravela, da bi mogla pošteno vzgojiti ta dva drobna črviča. Tolažili so jo vsi, da ji kmalu odleže in da gotovo še popolnoma okreva.

 

Od onega sestanka z Gojkom v čitalnici se je Bratičeva soproga večkrat zalotila pri misli na Gojka. Nehote se ji je vsiljevala v spomin zdaj ta, zdaj ona scena iz prejšnjega njunega razmerja in to z vso natančnostjo, z vsemi najmanjšimi podrobnostmi. Večkrat nego v prejšnjih časih se je zdaj zamišljala, da ni vedela, kaj se godi okoli nje. Ali vselej, kadar se je zdramila, ji je šinila rdečica v lica, in obšla sta jo neki strah in groza. In prijela je za kako delo ter delala naglo, hlastno, vedno bolj razburjeno. Ako je ob takih prilikah vprav prišel njen soprog domov, mu je hitela naproti z neko čudno naglico, neko nenaravno živahnostjo ter se oklepala njegovega tilnika s krčevito silo in strastno pritiskala svoje ustnice na njegove. In Bratič je bil vesel teh burnih pojavov njene ljubezni!

Toda čudno je bilo to, da odslej ni mogla trpeti svojega sina, malega Rajka. Vedno ji je bil na poti, in kjer je le mogla, ga je mučila ter mu prizadevala neprijetnosti z nekim brutalnim veseljem. In večkrat je moral posredovati soprog ter jo opominjati, čemu se jezi tako po nepotrebnem, saj ji ni nič storil deček. Po vsakem takem nastopu se je kesala in jemala dečka v naročje ter mu dajala vsega, kar je poželel, dokler ga ni že črez nekoliko hipov zopet pahnila jezno od sebe. – V njeni notranjosti je nastala neka neskladnost, katero je bridko občutila …

 

Drugi dan je zapazila Ivanka, da je šel Gojko mimo prav ob isti uri, a prikazal se je bil tako nenadno, da se ni mogla začasa umakniti. In on je pozdravil navzgor vljudno in z nasmehom okoli ustnic. Kaj je hotela? Ali ni dolžnost vljudnosti, odzdraviti? In odzdravila mu je z glavo komaj vidno. Rajko pa, ki je stal tudi danes zraven nje, se je glasno nasmejal in mu migal z ročico. Ivanko je nekaj pretreslo. Naglo je potegnila dečka od okna in ga postavila na tla tako trdo, da se je opotekal in padel. Ko je začel jokati, ga je prijela za roko in ga zavlekla v temno prednjo sobo ter zaprla za njim vrata. Ali že črez nekoliko časa je šla ponj, ga vzela v naročje ter ga božala in poljubovala brez konca in kraja. Ves popoldan potem je bila nemirna, a trdno je sklenila, da odslej ne pojde več popoldne k oknu.

 

 

<center>***</center>

 

Poklical je natakarico in poklical izredno pol litra. Toda pri drugem kozarcu so mu prihajale oči nekoliko motne, in v njih kotih se je nekaj bleščalo kakor rosa …

===VII.===

 

»Kaj hočeš vedno varovati – babo?!« …

 

 

Gostilnica je stala na samem, na širokem prostoru, a v ozadju je bilo slišati šumenje in bučanje vode. Iz gostilnice same so se čuli nejasni, toda precej glasni glasovi.

Vrata so ostala odprta; v sobi se je videla ozka, podolgovata miza, za katero je sedelo nekoliko jarih trških gospodičev. Med njimi je kraljeval grajščinski oskrbnik Šahar, a pri nekem mladiču, ki so mu bile komaj začele riti mlečne brčice izpod nosa (bil je to nekega trgovca sin Albert), je sedela druga krčmarjeva hčerka, šestnajstletna Cilka, rdeča kakor piruh. Svoje vlažne male oči, bedasto zroče izpod nizkega, belega čela, je obračala venomer po vseh navzočnih ter mežikala z njimi zdaj temu, zdaj onemu, smehljajoč se in kažoč vrsti mladih, koničastih zob izpod drobnih, brezkrvnih ustnic.

 

 

Ko sta vstopila Fabko in Bratič, je vstala vsa družbica, in vse vprek je vpilo: »Živela, živela, dobrodošla!«

 

Šahar pa je besedičil:

»Per dio! Mislil sem, da te ne bode! Saj pa tudi vedno prečepaš doma! Veruj mi, tvoja milostna ozdravi tudi brez tebe; glej torej, da nas večkrat pohodiš!«

 

Gojko se je stresel; čutil je, da je poljub, katerega je dal Bratiču, poljub izdajice. Ali skoro je tudi njega premagalo vino, in izginili so hkratu vsi pomisleki, in umolknila je vest.

 

 

Luč na stropu je začela pojemati. Barbka je zbežala v kuhinjo in takoj je donesla drugo polno svetiljko. Za njo je pridrsal v sobo oče Pilat.

<center>***</center>

 

 

Ivanka pa je vsled te izpremembe trpela neznosno. Vedno in vedno se je vpraševala, s čim se je pregrešila proti svojemu možu. In vest ji je dejala, da mu je bila nezvesta vsaj v mislih, ko je pri oknu gledala za Gojkom. Od tedaj pa ni šla niti k oknu več, dasi ji je silila Gojkova podoba večkrat nego prej pred duševne oči …

 

Bratič se je pripognil k soprogi in ji nekaj govoril. Gojku pa je plala vsa kri k srcu, njegov obraz je bil bled kakor obraz mrličev, in čeljusti je imel trdo stisnjene. Zaklopil je oči in skoro onemogel se naslonil na divanu na naslonilo.

V tem pa je dospel Bratič povsem mirno, dasi negotovih korakov v sobo, priprl vrata spalnična ter postavil na mizo brušeno steklenko, iz katere je takoj natočil dve čašici kimljevca.

 

 

»Danes si pa videti nekoliko bolestna, kaj ti je?« je vprašala nenadno Bratičevko in vprla vanjo živahno svoje oko.

Ivanki se je res zrcalil na obrazu neki poseben znak trudnosti in neobičajne zlovoljnosti.

 

 

»Zares, nekolikrat je tudi moj soprog že bil vinjen; toda upam, da to kmalu preide in da se zave, predno bode prepozno! – Govoriti hočem z njim, prositi ga; saj me je dozdaj še vedno poslušal!«

»Da bi te le poslušal tudi zdaj! Ali bojim se, da je že jako pozno! Glej, ljuba moja, tam zadaj pri vodi imajo krčmo, v kateri počenjajo vse, povem ti – vse, kar se boji belega dneva. Tam popivajo, tam prepevajo, a tam – imajo tudi dekleta!«

 

Oficialka je še nekoliko posedela in slikala Ivanki še marsikatero grozno sliko. Pozno popoldne je šele odšla. –

 

 

In iskala je in iskala vzroka, a slednjič se je prestrašila, da je strepetala po vsem telesu, ko se je zalotila pri misli: morda sem kriva jaz, morda se kesa, da je vzel ženo s tako prošlostjo! In te misli ni mogla prepoditi, z neko nenaravno slastjo se je je oprijela. Začela je burno hoditi gori in doli po kuhinji, čutila se je nesrečno, grozno nesrečno, a misliti je vendar morala vedno na to! In pri tem ji je vest očitala, da res ni vredna več moževe ljubezni, da ni vredna njegovega zaupanja, ko so ji vendar že nekolikrat misli uhajale na prepovedani pot, ko je vendar že večkrat, dasi nehote, mislila na Gojka Knafeljca!

Ivanka se je prestrašila, vendar se je kmalu ohrabrila ter dejala počasi, a odločno:

 

 

Hotela ga je priviti k sebi, a on je vstal in dejal hladno :

Odzdaj naprej je bil pri Bratičevih redek dan, da ne bi se bila vršila med njima kaka burna scena. Večkrat je bil sicer Bratič mehek in se je kesal svojih nastopov, a kadar se je pojavila v njegovi glavi ona fiksna ideja, vselej je postal brutalen in ob takih dneh ga gotovo ni bilo domov pozno v noč. Privadil se je bil nerednemu življenju. Svoj posel je opravljal črez dan mehanski, vedno je bil točen in vedno marljiv delavec v uradu, a noč je bila navadno njegova. Naravno je torej, da mu je začelo sčasoma nedostajati denarja, in da je začel že delati semtertja dolgove. Dolgovi so pa skrbi! In te skrbi so v njem le še podvojile mržnjo do lastnega doma. –

 

 

Neki popoldan je Bratič iztikal po nekdanji svoji dijaški skrinji, katero je imel vedno pod posteljo. Potegnil je skrinjo sredi sobe in spravljal iz nje raznovrstno staro in malovredno šaro. Ivanka je sedela v isti sobi ter pitala hčerko. Slučajno se je ozrla in videla, da drži Bratič v roki stekleničico, katero je bil našel na dnu skrinje. Bila je dobro zamašena, in v njej se je svetila neka motna tekočina.

 

In zavlekel je skrinjo zopet pod posteljo …

==Tretji del.==

 

Polagoma se je začela seliti pomlad v deželo. Divji kostanji v dolgem trškem drevoredu so že napenjali svoje svetlo-rumenkasto popje, in vrtnice na grajščinskem vrtu so že kazale drobno, narezljano, žametasto, temnozeleno, semtertja rdečkasto listjiče. Po bližnjih holmih se je že zablisnila tuintam podolgovata, temnozelena lisa izmed drugih še rjavih travnikov. A polagoma so se te lise večale ter se podaljšale kar črez noč tja do gozdnih obronkov, in kamor je seglo oko, povsod je bilo namah vse sočno, vse živo, vse praznično. Potoki so šušnjali vse veselejše, ob njih bregovih so blestele pisane gruče raznobojnih cvetic, a iz slehernega grma se je oglašala pesem slavčeva, menjavajoč se s tihim, nežnim žgolenjem vrtne penice. Na višku visokih orehov je proti večeru posedal kos ter popeval, spočetka glasno, a vedno tiše in tiše, dokler mu ni zamrla v drobnem grlu pesem kakor rahel vzdihljaj. In tihi mrak je zagrnil vso okolico, nad katero so se jele vzdigovati mlečnobele, tanke, prozorne meglice. In te tihe, tople, mehke in vonjive pomladne noči! Vse duhti in boža ter raztaplja v sladkih sanjah človeško srce!

 

 

Hipoma je počil v trgu glas: »Konsumno društvo snujejo!« Kolikor je bilo trgovcev, so začeli stikati glave, se zbirati v tajne posvete, kako bi to zlo še o pravem času preprečili, a stvar se ni dala zavirati. Predno so si vedeli pomagati, je že bil kupljen stavbeni prostor, in črez nekoliko dni je bilo vse stavbišče enako mravljišču. Kamenoseki so klepali, žvižgajoč ali pa zateglo si pevajoč pri veselem delu; delavci so kopali temelj, a ljudje so se radovedno zbirali tam okoli ter kritikovali. Med delavci pa se je mešal oče konsum-nega društva, gospod kapelan. V rokah je nosil vedno načrt stavbe, semtertja malce vanj pogledal, privoščil tuintam komu prijazno besedo, a zrl je veličastno in mogočno izpod nizkega polcilindra na čudovito hitro rastoče »delo svojih rok«. In prišli so tudi zidarji. Njih zarjavele roke so bile gole črez lakti, in črnikastorjavi obrazi s trdimi, kratkimi brkami so se potili pod nizkimi, z malto oškropljenimi klobuki. Nekoliko v ozadju so si bili postavili leseno, s smrekovimi vejami zadelano kočo, v kateri so prenočevali, a za njo se je vil vsak dan trikrat temnosivi dim kvišku, in hkratu se je napolnil vzduh v obližju z vonjem po kuruzni moki, a skoro zatem po cvroči se slanini. Visoka, koščena žena nekega zidarja, z rdečo ruto na široki glavi, je tam trikrat na dan kuhala delavcem polento, a ostali ji čas je krpala in prala zidarjem obleko ter jo sušila in likala kar s plosko roko brez vsake druge priprave.

»Če bodo tam točili tudi vince, če bo to vince dobro, in če bodo vedeli spoštovati mojo »uradno osebo«, kakor jo spoštujejo drugi, in če me gospod kapelan ne vrže pod kap, pa pojdem tja. Zakaj pa ne? Ali »uradna oseba« je prva, in potem pride šele pijačica!« –

 

 

Toda sčasoma se niso obujali ti čuti samo tedaj, ko je hodil osebno mimo tega »vira bodočega ljudskega blagostanja«, ne, ob vsaki najmanjši priliki in nepriliki so ga preplavljali. Ako je bilo zjutraj kdaj manj kupcev v prodajalnici nego po navadi, tedaj se je zamislil, podprl glavo ob svoji pisalni mizi v roke ter zdel predse, migajoč z debelimi čeljustmi, kakor bi govoril sam s seboj.

Bilo je neki popoldan že proti večeru, ko sta sedela zopet v gostilnici pri očetu Pilatu. Za hišo se je stiskala neke vrste veranda, prepletena z gosto divjo trto, a znotraj posuta črez in črez s slikami, pobranimi iz raznih nemških ilustrovanih časopisov.

 

 

Pri vsakem grižljaju sta zalivala, in ko je bil prazen krožnik, je bil prazen tudi liter.

 

Pred Bratičevem stanovanjem se je hipoma ustavil, kakor bi še nekaj razmišljal. Pogledal je v gornje nadstropje. Tam je bilo videti pri napol odprtem oknu že luč, in njeni medli žarki so se črtali na stropu.

»Zdaj, ali pa nikoli!« je izpregovoril Knafeljc sam pri sebi polglasno.

 

 

Ona je molčala. A v tem hipu ji je napolnil dušo neki drugi čut, čut – sovraštva do svojega moža. Prešinila jo je misel, da gotovo njen mož o tem kaj sluti, a da to nalašč dopušča, samo da bi jo ponižal, da bi se je odkrižal. Ako je že tako daleč, potem je pač vse enako, ali je človek čednosten ali ne.

V tem se ji je Gojko približal ter ji govoril tiho, naglo, govoril o starih časih, o svoji ljubezni, o svoji nepremišljenosti in o svojem kesanju, da je ni vzel. In kako je znal govoriti; ta Gojko Knafeljc!

 

 

»In vendar bodeš moja!«

===II.===

 

 

»Jaz sem prepričana, da Weber ni zmožen kakega nepoštenega dejanja, a mene poznaš in veš, kakšni so moji nazori,« je odgovorila Pavlina.

»Prav dobro, Pavlinka; tudi jaz sem prepričana o tem, kar praviš. Tudi jaz sem natančneje poizvedovala o vsem ter izprevidela, da sta vidva skupno lahko srečna. In sreče vama privoščim polno mero obema! – Da pa vidiš, da imam razloge do takega govorjenja, da vidiš, kako opravičene so moje zahteve, naj ti danes in to tebi edini na vsem širokem svetu razodenem svoje srce!«

 

»Za božjo voljo, ne govori tako, saj je vendar oče!«

 

 

»Uboga moja sestra, uboga moja Ana!«

Ana je vzela šopek, privila deklico k sebi in jo poljubila na čelo. S prozorno desnico ji je pogladila lasce raz čelo ter jo posadila na stol zraven sebe.

 

 

In sedeli so vsi v tesnem krogu. Otroka sta veselo žlobudrala, in po okroglih bradicah so se jima cedile sline, pomešane z zdrobljenimi kosci kolačkov. Ana in Pavlina sta otroka popraševali glede popoldanskega izprehoda, in njiju naivnim odgovorom sta se morali smejati od srca.

 

Kmalu nato so se odklenila iz sosednje sobe na mostovž vodeča vrata. Po stopnicah so se čule nekoliko časa trde, hreščeče stopinje, in zopet je bilo vse tiho.

»Že zopet gre!« je dejala Ana tiho, komaj slišno.

 

 

»Govedo!«

===III.===

 

 

Hipoma se je ustavil sredi sobe, nekoliko pomišljal, a takoj nato prijel klobuk in palico ter dejal soprogi:

»K njemu poj dem. Izpove naj se mi, in ako je res, kar sem zvedel, ga ustrelim kakor psa!«

 

 

V tem je že bil zdravnik obvestil tudi Gojka, kateremu je priporočil, da naj posebno zdaj pazi na svojo soprogo, da tega prehitro ne zve.

Gojko je izpregovoril nekoliko običajnih fraz ter se delal, kakor da ga je novica potrla. Ali v srcu ni čutil ničesar. Še celo ljubo mu je bilo, da je izgubil enega svojih nadzornikov. Toda preoblekel se je naglo ter odšel kmalu za Pavlino v Grahorjevo hišo …

 

 

Ana je bila v postelji, a je imela odprto okno, ko so nesli očeta mimo. In vonj po kadilu se je razširil tudi v njeno sobo, in ta vonj je bil zadnji pozdrav Grahorjev svoji ljubljeni hčeri.

Izprevod se je vedno dalje odmikal; iz daljave so se culi samo še nejasni glasovi kraljevega psalma, dokler niso popolnoma zamrli.

 

 

Tudi Ivanka je slišala ta glas; poželjivo je hotela iztegniti roke po najbližji časi, v kateri sta kakor kristal bleščala – srčni mir in zadovoljnost. Ni še dolgo, kar je imela to čašo dan za dnevom pri svojih ustih, kar je pila iz nje v dolgih požirkih, a tedaj se ji je bila privadila kakor kaki vsakdanji stvari, in niti zavedala se ni več, koliko dobroto uživa iz nje. A sedaj, ko se ji je ta časa odmeknila tako daleč, da so ji bile prekratke roke, da bi jo mogla zopet potegniti k sebi, sedaj je uvidela, kaj je izgubila, in megla žalosti ji je prepregla srce. In ta nadražja kupa se je odmikala vedno dalje in dalje! …

Vsako jutro je vstajala Ivanka s težko glavo, in po ves dan ji ni zbežala senca nezadovoljnosti raz bledo čelo. Soprog se ni dosti menil zanjo. Redno je dohajal samo k obedu opoldne, a zjutraj je v bližnji kavarni navadno zvrnil par kozarčkov žganja, predno je odšel v pisarnico, da si je »dušo privezal«. Zvečer je večerjal najraje »Pri vinski trti«, kjer sta se shajala z Gojkom in drugimi takimi, ki jih ni dom posebno veselil. Ko je po noči pozno prišel domov, je zbudil po navadi s svojim ropotanjem ženo in otroka, a vpil in razgrajal je nad njo, ako se je drznila kaj ziniti. Včasih je še poskušala, da bi mu z laskanjem in lepo besedo genila srce, a ko je uvidela, da je vse zastonj, je opustila tudi to ter molčala kakor zid.

 

Gojko v tem tudi ni miroval. Skrbno je pomagal Bratiča spravljati od prave poti, a hkratu mu je prišlo na misel, da se mora pred njegovo soprogo napraviti čistega in nedolžnega. Napisal ji je dolgo pismo, v katerem je obžaloval, da ga Bratič noče poslušati in nehati popivati. On da vse stori, da bi ga odvrnil od pijačenja, in prav zato zahaja večkrat z njim, da ga kolikor toliko vsaj nadzoruje. Seveda hoče tudi nadalje zastaviti vse svoje moči, da bi ga rešil, ako je le mogoče.

 

 

 

 

Gojko je pristopil k postelji ter se sklonil.

V tem hipu je Ana odprla oči, in srečal se je njen pogled z njegovim. Toda ust ni odprla, samo v njenem pogledu je bila nema prošnja: »Že vsaj danes vstani doma!«

 

 

»Kako je pa to, da si že tako vesel? Saj so uradne ure komaj minile?« je vprašal Gojko.

»E, e, veš … veš, danes pa nisem bil v uradu. Glej, ta … moj prijatelj izza mladih let me je zadržal,« je jecal Bratič, kažoč na bledega, majhnega človeka.

 

 

Na usnjatem divanu sta sedela Ivanka in – Gojko ter se objemala.

Vrata v spalnico so bila odprta. Tam je na postelji ležal Bratič in glasno smrčal.

 

 

V njenem srcu je nastal boj, a misel, kako bi se nad možem maščevala, da je to napravil, ta misel jo je vso prevzela in zapeljala …

In zdaj se je zopet zavedela. Uvidela je polagoma vso podlost Gojkovo, uvidela, da je zašla grozno daleč, da je padla v brezno, ki jo bržčas pogoltne …

 

Nad gorami se je že začelo svitati, jutranji zvonovi so se oglašali od vseh strani, a Ivanka je še vedno bedela na divanu, stisnjena v dve gubi, brišoč si krvavo obrobljene, motne oči …

===VI.===

 

Gojku je hipoma postalo nekam čudno pri srcu. Dasi je prav tačas po vzduhu priplula topla sapa, vendar se je stresel in naglo vtaknil ključ v ključalnico. Nalahko in oprezno je nato odprl vrata ter stopil v vežo. Ko je zaklenil za sabo in ga je objela gosta, črna tema, se je vnovič stresel, in preletel ga je neki dozdaj nepoznan strah. Po vsej hiši ni bilo slišati najmanjšega glasu, a po vzduhu se mu je videlo, kakor bi frfotale črne, nevidne vešče in mu silile v lase. S tresočo roko je potegnil iz žepa vžigalico in jo prižgal. Za hipec se je razsvetlila veža; prikazale so se vlažne stopnice, a za sabo na desnici je zagledal črno svojo senco, ki se je pošastno črtala na rumeni steni ter segala z glavo do stropa. Stopil je korak proti stopnicam ter potegnil drugo vžigalico, da bi jo prižgal ob prvi. Ali v istem hipu je ugasnila prva, in Gojku se je videlo, kakor bi jo bil nekdo ugasil nalašč črez njegov hrbet. Nehote je zganil z glavo ter se ozrl. Za njim je stal visok, ozkolist oleander, kateremu se je bil v temi približal. Stranska vejica mu je silila v lase, in listi so se ga dotikali kakor drobni, koščeni prsti. Bil je vedno bolj razburjen in v naglici je drgnil vžigalico za vžigalico, da bi si razsvetlil to grozno temo. Ali nobena se ni hotela vžgati, in Gojko se je moral pretipati v temi do stopnic, po katerih je hotel kar najhitreje dospeti v svojo sobo. Prijel se je ob držaj ter stopal navzgor z izbuljenimi očmi, vedno se boječ, da mu je kdo za petami.

 

 

Gojku je odleglo. Naglo je stopil kvišku ter dejal polglasno: »Nič se ne bojte! Jaz sem. Le pojdite počivat!«

 

In prijela je mater pod pazduho ter jo odvedla iz sobe. Odšli sta bili tako tiho, tako hitro kakor duhova.

V sobi je zavladala tišina. Nič se ni ganilo, a Gojko, ki je ostal sam, je začutil v vzduhu hladni dih smrti. Vnovič je odprl oči ter pogledal za hipec izpremenjeno, popolnona izsesano obličje pokojne soproge. Hkratu mu je šinila v glavo misel: sedaj sem prost, morda se mi še kdaj nasmehlja sreča! A isti hip ga je zaskelelo v glavi, kakor bi ga bil kdo dregnil s koncem ostrega šila, in okoli srca se mu je začelo mehčati. Padel je na kolena pred posteljo ter iskal roke Anine. In našel jo je ter jo stiskal med svojimi prsti. Ali bila je tako koščena, tako mrzla, da je začutil ta mraz, to studenost v prsih svojih … A roko je slednjič privil do ustnic ter poljubljal njene trde prste.

 

»Tukaj,« se je oglasila Grahorica iz kota ter pokazala speča otroka.

 

 

Kakor okamenel je stal nekoliko časa ob postelji svojih otrok, a ko se je zdramil, je lezel k bližnjemu naslanjaču. Tu je sedel ter si skril obraz v roke, ne izpregovorivši niti besedice …

 

Blodil je dalje in dalje ter dospel domov že pozno v jutro. Stopil je v hišo prav tedaj, ko so bili Ano položili na nizki, s cvetjem obkroženi mrtvaški oder.

Solnce se je že bilo vzdignilo precej visoko nad gore, ko se je Bratič zbudil. Nemirno se je nekolikrat preobrnil v postelji, zdaj na levo, zdaj na desno, vedno še v neki omotici in z zaprtimi očmi. Ko se je začel bolj zavedati, je pod glavo začutil neko sumljivo vlago, a v istem hipu mu je tudi nos zavohal čuden vonj, ki je puhtel iz te vlage. Nekam neverjetno se mu je videlo, da bi bil ležal celo noč v takem smradu. Odprl je oči, a tedaj je hkratu zapazil, da je ležal popolnoma oblečen na svojem ležišču. In kakšna je bila obleka!

 

To ga je dirnilo neprijetno, in telesnim bolestim so se pridružile v tem hipu nenadoma tudi dušne. Dasi je sleherni dan si ponavljal, kako malo mu je mari žene, vendar bi bil bolj zadovoljen, ako bi jo bil zdaj zagledal na njenem navadnem ležišču.

 

 

Njegovo oko pa je blodilo dalje po sobi. Ob oknu je ležal na tleh prevrnjen stol, in med njegove noge se je bila zavila preproga. Pod mizo je ležalo nekaj belih, morda komaj včeraj polikanih prtičev, a na njih odprta debela knjiga. Vse je bilo v največjem neredu.

 

Hodil je po sobi ter mislil, kako bi se približal Ivanki, kako bi nasnoval pogovor, da bi se zopet vse uredilo. In pri teh mislih mu je včasih legel na ustnice zadovoljen smehljaj; tako živo si je slikal prizor med sabo in ženo, ko ji pove, kako jo še vedno ljubi, kako jo pravzaprav še nikdar ni nehal ljubiti, ko jo bode prosil odpuščanja in ga ona s solzami v očeh privije k sebi ter ga vroče poljubi kakor v onih blaženih, blaženih časih! …

Pristopil je k umivalniku ter se začel umivati. Mrzla voda ga je okrepčala. Uravnal si je lase ter se preoblekel. Nato je pogledal, kje sta otroka, kje je Ivanka …

 

Bratič je vztrepetal po vsem životu ter nehote viknil: »Uboga revica, koliko si prestala!«

 

 

Bratič je pristopil k njej ter jo hotel objeti, rekoč: »Prepozno? Zakaj prepozno? Ali more biti dobra reč kdaj prepozna?«

 

Bratič je hodil za njo kakor senca.

Ivanka je mehanski pobrala stol ter naravnala preproge na tleh. Nato je zaprla visoko omaro za obleko ter poskušala napraviti nekoliko redu.

 

Ona pa je stopila še bliže do njega ter mu položila roko na ramo.

 

 

Krepko se je oklenila njegovega vratu, pritisnila goreč poljub na njegovo čelo ter odšla proti postelji.

 

V posteljici pa se je dvignilo dekletce, in ko je zaslišalo jok, je pritegnilo tudi ono …

===VIII.===

 

 

»Človek, ti si resno bolan! Pojdi v posteljo!«

V peči je veselo prasketal ogenj, a skozi okno je sijalo solnce v sobo, da je bilo tam notri že skoro pretoplo.

 

 

V teh žalostnih dneh svojega življenja je imel Gojko dovolj časa, da se je vglobil v prošlo dobo. Polagoma je uvideval vso puhlost, vso popačenost, vso lopovščino svojega srca. V teh samotnih urah je hrepenel ter vzdihoval po nekdanjih časih, da bi se povrnili vsaj za hipec, vsaj za toliko časa, da bi mogel popraviti škodo, ki jo je naredil drugim, da bi mogel posušiti solze, ki so bile prelite spričo njega. Toda prepozno je bilo, prepozno!

V tihih nočeh brez spanja, ko ga je obdajala črna tema, ko ni slišal drugega glasu kakor enakomerni tiktak ure na steni, ko so se mu črne pošasti gnetle okoli postelje ter iztezale po njem koščene svoje prste, je slonel z izbuljenimi očmi v mehkih blazinah. A ko se je umiril, je moral nehote misliti nanjo, na Ano, ki je prav tako morala sloneti dneve in dneve, tedne in tedne, mesece in mesece, ki je prav tako, zakopana v blazine, počasi mrla kakor samotni jesenski list na usehli veji. In potipal je blazine pod svojo glavo, kajti začutil je, kakor bi bile mokre, kakor bi bile hipoma oživele vse posušene solze, ki jih je kdaj lilo blago Anino oko. Ali blazine so bile suhe, le nenavadna vročina, ki mu je silila iz glave, je puhtela iz njih ter mu vznemirjala živce. Vtihotapil se mu je v spomin dan njene smrti. Stresel je z glavo ter se prijel za čelo, na katerem so stale potne kaplje. Kako hinavsko, kako podlo se je vedel tisti dan in še naslednje dni! In ko se je vračal s pokopališča, ko so mu znanci in prijatelji stiskali roko v znak sožalja, kako je bilo mirno njegovo srce; niti žilica se ni zganila zanjo, ki jo je bil umoril! A zdaj se to maščuje! Njegovo trhlo telo, razjedeno od bolezni, se ne more več braniti erinijam spomina, ki so ga preplule nenadoma, zavratno. In zvija se in krči v brezmejni bolesti, in neka nevidna roka mu grozi in ga tlači, neki daljnji jek mu sili na uho, vpijoč po maščevanju. Zaman se brani z rokami, zaman si maši ušesa; vedno bliže je temna roka, vedno težji njen pritisk, vedno gromovitejši in strašnejši oddaljeni glas! Izmučen zatisne oči ter nekoliko zadremlje ...

 

 

<center>***</center>

V dveh letih po Anini smrti se je v trgu mnogo izpremenilo. Gojko je bil nekako osamel, kajti razen Šaharja so se bili poizgubili skoro vsi njegovi boljši znanci in intimnejši prijatelji. Weber je bil prestavljen v neki oddaljen kraj. Grahorica je prodala hišo ter se zopet preselila v Ljubljano. Pavlina je odšla z njo ter vzela s seboj Gojkova otroka, katera ji je radovoljno prepustil. Otroka nista nič kaj uspevala, in že črez nekoliko mesecev je umrl deček za sušico. Ostala je samo še Nada. Gojko se je po dečkovi izgubi vedel nekoliko časa kakor brezumen, a kmalu je pozabil ter živel zopet lahkomiselno.

 

Ko je Gojko prejel ta list, ni se mu ljubilo porogljivo smejati, kakor se je sicer vselej, kadar se mu je obetalo kaj neprijetnega. Raztrgal je list na drobne kosce ter ga zmašil v peč, izustivši polglasno kletvico.

 

 

 

Tedaj pa se je spomnil, da je berač, da mu morda preostane le toliko, kolikor potrebuje, da bi se za zimo gorko oblekel ter preživel. Hipoma se je spomnil Bratičevega pisma. Besede: »Pride čas, ko se obsodiš sam« so mu zvenele v ušesih. Preplašen je dvignil glavo, se ozrl okoli sebe ter z izbuljenimi očmi strmel v somrak, ki je trepetal po sobi.

 

 

Mimo okna, ki je bilo napol odprto, je šlo nekaj ljudi. Postajali so v bližini ter opazovali zaprte prodajalnične duri. Zmajevali so z glavami ter delali glasne opombe.

 

Ko je bil v postelji, se je sklonil ter pisal dolgo pismo Pavlini, priporočujoč ji Nado ter proseč nje in Grahorice oproščenja. Nato je list zapečatil ter se nagnil v blazino nazaj.

Nekoliko časa je zaždel. Dihal je mirno, in oči je imel obrnjene v strop, da se je videla samo njih belina. Hipoma pa se je uprl v roke, se sklonil napol z životom naprej ter odprl miznični predal. Hkratu mu je zalesketal v roki samokres. Iz šesterih luknjic mu je zazevala nasproti smrt v podobi svinčenk. Privzdignil je morilno orožje ter ga začel motriti od vseh strani.

 

Ko so se solnčni žarki vsuli skozi okno v sobo, se je Gojku otajalo srce, in po licih sta mu pripolzeli svetli solzi.

 

 

 

 

»Dovolite, gospod, da prisedemo! Moje ime je ...« Beseda je Webru zastala v grlu.

»Kaj? ... Kaj? ... Ljudje božji, prekrižajte se, tukaj čepi – Slavec!«

 

 

»Kje pa je sedaj Gojko?« sem vprašal Webra prilično na tihem.

V T. je v neki prodajalnici zopet – komi!«