Dr. Fr. Prešeren: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m revisionid
Brez povzetka urejanja
Vrstica 29:
A trdno sem prepričan, kakor je nemški narod v poznejših letih proti Goetheju stoterno popravil svojo zamudo, tako bode tudi slovenski narod še
enkrat proti Prešernu storil svojo dolžnost.
{{prelom strani}}
 
Zakaj, koga naj časti, koga naj slavi naš narod, ako ne tistega moža, ki mu je zapustil neizčrpni zaklad neumrjočih poezij, in ki ga je določila milost
božja, daje ustvaril slovensko pesništvo, položil neomajni temelj naši posvetni lepi knjižnosti ter zanesel slavo slovenskega imena preko mej svoje domovine!
Vrstica 51:
Avstriji v knjižnosti sploh živahnejše delovanje.
 
Posnemaje dunajske nemške pesnike, ki so izdajali svoj »Wiener Almanach«, je zbral takrat tudi ljubljanski avguštinec pater Damascen Dev (l. 1779—1781.) nekoliko enakomišlečih prijateljev, zlasti duhovnikov, okoli svojih »Pisanic« ter s {{prelom strani}} temi pesniškimi poizkusi — zakaj drugače jih ne moremo imenovati — poklonil Slovencem prve posvetne pesmi.
 
In ta doba nam je zbudila tudi nadarjenega Linharta, ki se je prvi med dotedanjimi pisatelji odločno zavedal svoje narodnosti, ki je, da bi to
Vrstica 68:
in s svojo elementarno tvorilno silo stvari bujnega življenja polne podobe; ki ima globoko čuteče, dovzetno srce, jezik pa, v katerem poje, tako v svoji
oblasti, da so mu znane vse njegove skrivnostne melodije, da za vsak čut, za vsako stopnjo in odličico istega čuta najde najprimernejši izraz — potem moramo pač reči, da tak umetnik, tak pesnik je bil šele — Prešeren.
{{prelom strani}}
 
== II. ==
Gospoda moja! Kadar moram govoriti o življenju pesnika Prešerna — in to sem moral že neštetokrat — vselej pridem v nekako zadrego. Vsak pričakuje, Bog ve, kako znamenito, kako mikavno je to življenje. Toda pesnik sam je dejal l. 1840. ob neki priliki: »Vodnik je sam svoje življenje opisal,
Vrstica 82:
Kakšna pa je bila njegova duša, kako je živela in hrepenela, kako se borila in koliko je trpela, to nam jasno kažejo njegove nesmrtne poezije.
 
Pred mnogimi leti (1866) je že Stritar, našemu pesniku podoben genij, dokazal s svojo znamenito razpravo, da je trojni čut, ki nam zveni iz Prešernovih poezij. In če ima tudi Stritarjeva razprava morebiti svoje nedostatke, ene prednosti, ene velike {{prelom strani}} zasluge ji ne more nihče odrekati, te namreč, da je Stritar prvi spoznal pravo bistvo našega pesnika in da je imel v tedanjih razmerah tudi dovolj poguma, da je v plamtečih besedah slavil poprej toliko let preziranega Prešerna kot prvega našega pesnika.
 
Že prvi pogled nam kaže, da je med Prešernovimi pesmami največ takih, ki pojo ljubezen, tako da, kdor je Prešerna kar prvič prebral, se ga nehoté polasti misel, da je ljubezen njegov glavni čut, iz katerega izvirajo vsi drugi, in ki mu je vdihnil največ in najlepših pesmi.
Vrstica 100:
Ko pa je s tem vzvišenim idealom v svojih prsih primerjal resnične razmere človeške; ko je videl, kako narod zatira narod, kako brat preganja brata, kako človek rije po zemlji in išče, kar bi mu napaslo slepe počutke, kako z nogami tepta vse, kar je lepega, blagega in vzvišenega in kako je samopridnost in samopašnost gonilna sila vsega njegovega delovanja — tedaj je pesnik okusil bridki sad spoznanja, preveril se, da med njegovim idealom
in med resničnimi človeškimi razmerami zija »široko brezno brez vse rešnje poti«.
{{prelom strani}}
 
<poem>Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje!
Veselja dokaj strup njegov je umoril:
Vrstica 128:
 
Glede svoje oblike in svojega globokega čuta so pesmi kakor Strunam — Kam? — Ukazi — Sila spomina — Mornar — Zdravica — V spomin Andreja Smoleta pravi tipi liričnih pesmi, to so pesmi, ki se takorekoč same od sebe pojo in nam obenem sezajo v dno srca.
{{prelom strani}}
 
Ni pa lehko v kaki literaturi najti tako blagoglasne in obenem globokočutne lirične pesmi, kakor je Prešernova »Pod oknom«.
 
Vrstica 156:
kako duhovito je znal prijemati pesnik svoje literarne nasprotnike in kako zdravo sodbo je imel tudi o literarnih napakah svojih prijateljev.
 
Dasiravno pa je Prešeren v prvi vrsti lirični pesnik, se vendar genijalnost in mnogovrstnost njegovega {{prelom strani}} duha nikjer ne kaže tako sijajno kakor v tem, da si je tudi na polju epičnega pesništva zaslužil nevenljive lavorike. Njegove balade in romance, ki so že pred sedemdesetimi leti pri tistih, ki so vedeli, kaj je poezija, zbudile veliko pozornost, so ostale do današnjega dne pravi biseri naše knjižnosti. Ne le, da vse odlikuje neka čudovita
plastika, združena s čarobnim občutjem, je znal pesnik nekaterim, kakor Schiller svojim baladam, vcepiti visoke ideje. V tem oziru ravnotako izvirna
kakor veličastna ideja balado »Neiztrohnelo srce« drzno vzporeja z najlepšimi baladami svetovnih literatur. Druge n. pr. »Turjaška Rozamunda«
Vrstica 169:
 
Zdaj pa odprimo Prešernove »Poezije«!
{{prelom strani}}
 
Kako gladko se bero njegovi verzi, kakor bi bila naša metrika že sto let poprej stalno določena. Prešeren ni nič več ugibal, kako bi pel, kakor prej
Vodnik. Jasno in bistro mu je bilo svojstvo slovenskega jezika: po germanskem in ruskem zgledu je vzel poudarek za podlago in osnovo pevske mere. Nihče za njim ni poizkušal tega pravila Prešernovega opovreči; ampak ker je naravno in resnično, ker prija zakonom našega jezika, so ga sprejeli vsi pesniki slovenski brez sile, brez ugovora — vsi so šli za Prešernom!
Vrstica 193:
 
Ako bi ne bilo banalno, bi lehko rekli, da so Prešernove »Poezije« glede svoje oblike dejanska ilustracija slovenske poetike.
{{prelom strani}}
 
Tako je tedaj Prešeren tudi v formalnem oziru pot utrl vsem poznejšim pesnikom slovenskim.
 
Vrstica 207:
Ni pa naposled najmanjša zasluga Prešernova tudi ta, da je bil v tridesetih letih, ko se je morala naša nežna in skromna leposlovna knjižnost boriti
na eni strani z brezbrižnostjo in tesnosrčnostjo svojih rojakov, na drugi strani z duhomorno cenzuro, sredšče literarnega delovanja med kranjskimi Slovenci in pravi ustanovnik naše leposlovne književnosti.
{{prelom strani}}
 
»Kranjski Čebelici«, ki je prva odprla slovenski knjižnosti pot v izobražene kroge, je bil Prešeren najboljši, najznamenitejši sotrudnik; učenega Čopa
je v njegovem hudem literarnem boju za pravilnost in edinstvo slovenskega knjižnega jezika podpiral s perečim sarkazmom; gojil in vzdržaval je prijateljske vezi med belo Ljubljano in slovenskimi rojaki, ki so v gorati Koroški in zeleni Štajerski orali ledino naše proze in poezije; v duhovitih prijateljskih pismih je poročal prof. Čelakovskemu o literarnem gibanju
Vrstica 219:
 
Prešeren je bil tedaj že leta 1838. o tej stvari tistega prepričanja, kakor pozneje l. 1852. dr. Bleiweis in l. 1863. Levstik.
{{prelom strani}}
 
Da je Prešeren pred šestdesetimi leti slušal Stanka Vraza, kakšna bi bila našega naroda občna omika, ki jo je možno posredovati samo z materinskim
jezikom? Valovi potujčevanja bi se bili zgrnili nad njegovo glavo! ...
Vrstica 236:
 
V javnosti sta bila čuti samo dva glasa, ki sta brezpogojno poudarjala genijalnost Prešernovo in spoznala visoko estetično ceno njegovih poezij.
{{prelom strani}}
 
Prvi je bil Celakovski v Pragi, ki je leta 1832. svoje rojake v daljši razpravi opozoril na novo pesniško zvezdo slovensko ter s tem nemalo povzdignil pogum mlademu pesniku. Drugi je bil pesnikov rojak Janez Murko, ki je v svoji l. 1832. v Gradcu na svetlo dani slovenski slovnici ponatisnil Prešernovo elegijo »Slovo od mladosti« in balado »Povodnji mož« ter pristavil: »Ich kann nicht umhin folgende, durch Originalität, echte Slowenität, dichterischen Wert und doch allgemeine Verständlichkeit gleich ausgezeichneten Aufsätze als ein Muster, wie man in der slowenischen Sprache schreiben kann und soll, hier anzuführen ...«
 
Vrstica 249:
 
Prešeren je sam te razmere na nedosežen način ironiziral v svoji pereči satiri »Nova pisarija«, kjer je pisar zastopnik in zagovornik tistih tesnosrčnih in starokopitnih nazorov, ki so takrat sploh prevladovali v naši knjižnosti.
{{prelom strani}}
 
Tako prozaično in filistrsko pa o našem pesniku niso mislili samo ljudje navadne mere, ampak z njih nazori se je ujemal celo »veliki gromovnik« —
Kopitar, ki mu gotovo nihče ne bo odrekal velike ljubezni do slovenskega naroda, zdrave razsodnosti in visoke učenosti.
Vrstica 266:
In tak genijalni pesnik je tudi Prešeren!
 
Izmed vseh pesnikov mu danes slovenski narod ovija okoli glave venec prvenstva; iz »mokrocvetočih {{prelom strani}} rožic« njegove poezije pa je vzcvela naša bujna leposlovna knjižnost.
 
Prešeren je v pravem pomenu besede narodni pesnik, ki pa je znal svoje poezije obenem odičiti z najlepšim cvetjem zapadne kulture. Slava njegovega