Abadon: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.853:
Zaman se Samorad izvija rokam razvnete Darinke in zaman se
roti, da se tudi ž njo ni poročil nikoli. Mladi ženski sta vsaka na
jedni stráni, trdo se ga držèč, jokali in prosili, in starki sta mu hoteli razpraskati obraz. Napósled se pa starki sporečeta in malone spopadeta. To dá Samoradu toliko duška, da svojima usiljevanima ženam odkrito pové, da nima službe ali doma, niti drugega imetka razven
obleke na sebi in da si nocoj ne more kupiti niti kosa kruha; torej
jima ` prav nič ne hasne, ali je njiju mož ali ne. Pomen teh besed,
prav verjetnih gledé na Samoradovo zunanjost, razumela je Darinka takoj.
Vstala je in kričala v množico pohajkovalcev, da zahteva svoje pravice. Če ne bodo ta mož njen, ne imej ga tudi óna druga. Možaki
naj pristopijo, naj začujejo nje tožbo in naj takoj kaznujejo možá, ki
je imel hkrati dve ženi, kateri je obe osleparil in ji sedaj obe zatajuje.
Kàr na to drevó naj ga obesijo! ̶ Na vpitje obdívjane Darinke res
tolpa možakov neprikupne zunanjosti obstopi Samorada in ženske.
Možem se zná na obrazih, da bi jim ne bila napačna zabava, ako
obvisí ta nepretežki mladenič na pripravni veji nad svojim sedežem,
in že stopi podjeten capin na mizo pred Samoradom ter s krepkim
glasom kliče svoje továriše in jim razklada, kaj je učinil ta inozemski
postopač z dvema poštenima mladenkama v naši Ameriki, kjer je
toliko premalo žensk, da si marsikateri poštenjak še jedne ne more
prisnubiti. ̶ Kaznujmo tega zločinca po domače v strah in vzgled vsem
inozemskim kruhoborcem! ―
Samorad je bil ves potrt in je že pričakoval trenutka, da se na
njem zvrší američanska lynch pravica; kar pristopi od zadi junaški orjak
v opravi mestnega redarja in z revolverjem v desnici. Ta zapové z
mogočnim glasom mir, prime Samorada čez pas in ga krepko in odločno odnese iz okroga te opasne tolpe. Nihče se ni lotil samozavestnega orjaka.
Ta mož odnese Samorada iz perivoja na hojeno cesto; tam ga
postavi na noge, seže mu pod pázduho in ga odvêde proti hiši preprostega in malovabečega lica. Vender se Samorad razveseli te hiše,
ko nad okni pri tleh prečita na veliki deski z debelimi, kričečimi
črkami naslikan napis v slovenskem jeziku: »Gostilna pri poštenem
Kranjci«. V veži te gostilne se mestni redar poslovi od Samorada in
mu velí v čisti hrvaščini: ― Spoznajte me za rojaka Primorca, ki
vas je v Parizu ovadil redarskemu oblastvu zaradi ponarejenega bankovca, ki pa ni bil ponarejen, kakor se je potlej osvedočilo. Dlje sem vas že opažal in še o pravem času spoznal, da sem vas otél nagle
lynch-sodbe. Tudi tukaj sem v redarstveni službi za razstave, potlej
pa se vrnem v Pariz k ženici svoji. Ne čudite se, da sem vedno redar.
Hrvat sem od dobrosrčnega naroda, in mi smo že često marsikaj oteli
v silah in nadlogah ter opravljali nesebično redarstveno službo od
turških bojev sem do najnovejše dobe. V Parizu sem vam delal morebiti krivico. Odplačal sem vam ravnokar nekaj svojega dolgá. Čakajte
me do zjutrà v tej gostilni. jutri vam poplačam še nekaj. Vém,
da ste brez novcev, torej oprostite, da vam tukaj ponudim dva dolarja. Več nimam pri sebi. Jutri bodem pri denarjih. ― Samorad izreče srčnemu rojaku iskreno zahvalo, da mu je otél življenje, odločno pa
se brani ponudenih dveh dolarjev. Nekdo stopi iz gostilne v temno
vežo ter opomni pol slovenski pol hrvaški: ― Pri meni se dolarji
ne odklanjajo. Ako jih nečete, pa jih dajte meni, prijatelj! ― Primorec pa odreče: ― Če jih neče, kdor jih potrebuje, ne dobí jih,
kdor jih ne potrebuje ― in se izgubí na cesti med šetalci.
Mož, ki ni prejel zahtevanih dolarjev, prijazno odvêde Samorada
v gostilno. Bila je to srednjevelika soba brez pivcev, razsvetljena z
majhno, brlečo petrolejevo svetilko. Krčmar »pri poštenem Kranjci«
spozná svojega gosta takoj za starega znanca Samorada Veselina, ta
pa krčmarja za nekdanjega vseučiliškega vrstnika Živka Tratilka. Neprijetna iznenada obema! ―
― Anti si zaigral svoje novce v Monaku? vpraša Živko Tratilek.
― Vse sem zaigral, samó novcev ne, odgovorí Samorad žalostno.
― Oj, ti srečni človek! Pri meni je baš narobe. Vse imam,
samó denar sem zaigral. Nocoj sem še v tej hiši, ubog in lačen, da
mi pajki predejo po želodci. Jutri me gospodar postavi pred káp;
vender še bodemo ptiči, če imaš kaj drobiža? ―
― Dobiti bi bil moral še nocoj dókaj novcev. Ali poseglo je
nekaj vmes, da moram čakati jutra, pravi Samorad in pove dalje,
kakó je dal Plahtaliču dragocen prstan, da ga vdenari. Predno pa se
je vrnil Plahtalič, napadli sta Samorada dve tuji ženski, in capinska
drhal― bi ga bila obesila, da ga ni otél blagi Primorec. ―
― Kdo pa je tisti Plahtaliči vpraša Tratilek radovedno.
― Véš, to je tisti suhi, póstarni gospod, ki je bil s teboj vred
v Monaku in ―oskrbnik dvorcu ruskega kneza, kjer sem prenočil in
dobil tebe. Govoril je tudi slovenski. ―
― Oh, že se poznamo! Tista suha južina je bil strežnik kakor
jaz, po rodu Furlan, sicer pa velik slepar. Tudi dvorec ruskega kneza
ni bil drugega nego zloglasna zakotna igralnica. No, če ima ta Plahtalič tvoj prstan, onda z Bogom novci in Plahtalič! Vedi, ta človek
je premeten zmikavt in nevaren vsem žepom, samó mojim ne! …
Vender ne žaluj, ne obupuj! Sédi za mizo! Uboga sva kakor nekdaj
job na gnojišči; in če nimava jesti in piti, pa se grejva ob spominu
veselih dnij in pasiva se ob načrtih boljše bodočnosti! ―
Samorad séde za dolgo mizo in se čudi, da v gostilni ni gostov,
dočim je sedaj za razstave toliko tujcev v mestu, da marsikdo rad
| |||