Abadon: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.933:
Samorad séde za dolgo mizo in se čudi, da v gostilni ni gostov,
dočim je sedaj za razstave toliko tujcev v mestu, da marsikdo rad plača po dolar samó za trd stol, da more na njem presloneti dolgo
noč. Ali Tratilek odgovori: ― To je posebna smola, ki se me vedno
drží. Opremljen s tvojim denarjem sem prišel zopet na Dunaj. Toda
z učenjem ni šlo več. Sličen sem bil továrišu modroslovcu, ki se je
toliko let učil grščine, da je napósled pozabil grški alfabet. Moral
sem torej z Dunaja in šel sem preko Budimpešte, Belega Grada in
Trsta v Ameriko do Chicaga, nadejaje se, da se tukaj naredi kàj denarja. V. zakup sem vzel to gostilno, v katero so prej zahajali sleparji,
tatje, lamači in drugi katilinski značaji. Ti ljudje imajo sedaj za razstave zlate dneve in ne hodijo v takó preprosto beznico. Da privabim
gostov, kupil sem to desko, na kateri se košati napis »Pri poštenem
Kranjcu«. Prišel je k meni marsikdo izmed príseljenih rojakov, toda
nihče nad jedenkrat. Oglej si sobino opravo in zdajci vidiš, zakaj.
Težke debele mize so pribite k tlòm, takísto klopi k stenam. Na mizah
so kositarne skledice trdno vdelane v mizje vdolbine. Kozarci od pocinjenega železa tičé vsak v svoji luknji, in sléharni je z močno železno verížico priklenjen k mizi. Potiplji pod mizji rob! Na poličici
so žlice, noži, vilice, vse visi na močnih železnih verižicah. To je
beznica za lopove, in vzel sem jo v zakup, ker drugačne niso bile
na ponudbo. V taki gostilni pa naš Slovenec ne vztrpi, najsi je še
takó oskromen. Nocoj mi poteče zakup, ker nisem plačal zakupnine
naprej, in zjutrà se dostojno, kakor sem vajen, umaknem neznanemu
nastopniku. To noč bodeva prebedela. Gostilničar sem sicer, ali postreči ti nimam z ničimer negoli s svežim zrakom, nekaj časa z lučjo,
potlej pa s temò. Prebito bode dolgočasno, ko nimava nič za usta! …
Vender, našel sem nekaj ― velikanska ideja! Čemu mi bode jutri
deska s »poštenim Kranjcem«! Takoj jo zadrobižim, in dosti bode jedi
in pijače. ―
Kakor bi trenil, skoči Tratilek na okno, vzpnè se skozi nje in
sname desko raz čavlje; potlej plane na cesto in se izgubi z desko
na rameni v tèmo. Ne mine četrt ure, in že je na mizi obilo smodek,
kruha in mrzle pečenke ter liter močnega žganja. Gladnika sédeta k
večerji, in čudno škrabotajo verižice na vilicah in nožih, ko si zakladata lačna usta.
Ko se takó hlastno krepčata, naglo vstopi človek srednjih let.
Bil je prav lično opravljen, vender takšnega lica, da se ga ustrašíš,
ako ga srečaš na samoti. Ta človek se postavi pred Samorada in
mu zakliče z odurnim glasom:
― Dobil sem vas, gospod Samorad Veselin, in ne ubegnete mi
več iz pestíj! Kaj me gledate, kakor da me več ne poznate? Takoj
| |||