Abadon: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.969:
― Dobil sem vas, gospod Samorad Veselin, in ne ubegnete mi
več iz pestíj! Kaj me gledate, kakor da me več ne poznate? Takoj me spoznate in pomnili me bodete vse žive dni, če je kàj pravice
na svetu. Vaš sorodnik sem, dasí vam je zibelka tekla v tolstem Zagorji, meni pa daleč doli na skopih bregovih Jadranskega morja. Prav
to sorodstvo je vzrok, da sem največ nesreče prebil baš zaradi vas:
ne zató, ker se bogatin neče spominjati ubogih svojcev, temveč zató,
ker jih celó preganja. Bil sem v Odesi v dobri politiški službi. Ondaj je vaš nekdanji váruh mojo mater ― vašega očeta sestričino ― terjal za star dolg, katerega je bil vaš oče pravoveljavno odpustil. Ta daritev se ni mogla več dokazati, torej se ni verjela. Prišlo je do tožbe
in napósled do sodne prodaje materinega dóma. Da se mati otmè,
pošljem zadostno vsoto v ruskih rubljih. Bile so tedaj v moji domovini nekove borbe in spletke, in po časopisih je bilo dokaj hrupa
»o potujočem rublji«. Tamošnje oblastvo je moj ruski denar zaplenilo,
in predno je bila dokazana materina in moja nedolžnost, prodali so
materin dom na sodni dražbi za slepo ceno. Okoristil se je pri tem
nekov Žid. Mati mi je skoro potem umrla za žalostjo. Ko sem vse
to zvedel, odposlal sem tamošnji vladi ostro pritožbo. Posledica mojemu odporu je bila, da me je ruska gospôda odslovíla iz službe, češ:
rabiti ne more človeka, ki je tolikanj nespreten politiški uradnik, da pošilja v inozemstvo rublje namesto inozemskega denarja in da še s
pritožbami nagaja tujim vladam. Šel sem iz Odese naravnost v Pariz.
Ondu sem dobil važno policijsko službo, bolj težavno, menj mastno;
vender sem si opomogel in se oženil ter srečno v zakonu prebil nekaj
let. Prišli ste v Pariz vi, gospod Veselin, in za vami ali nemara zaradi
. vas nekova gospica Darinka, lepa, živahna ženska. Znanka mi je bila
iz detinskih let, in vnela se je med nama ljubezen toliko brezpametna
kolikor nepremagljiva. V omami te rastoče strasti sem se naveličal
težavne službe v Parizu in vedno opozarjan na razstrelbe in dinamitovce, izumil sem strašen načrt. Zavaroval sem si življenje za visoko
vsoto. Zakonski svoji družicí sem povedal, da bode v malo dneh razstreljeno policijsko poslopje uprav tam, kjer je moja službena soba.
V moji uniformi bodo našli razmesarjeno truplo in porekó uradno,
da je moje. Ali to ne bode moje truplo. Ko se to zgodi, naj si dá
žena osvedočiti mojo smrt, potegne naj zavarovano vsoto in naj gré
za mano v Ameriko, kjer je bodem čakal na izvestnem kraji pod
novim imenom »Nikon Ubeg«. To je bil dogovor z ženo. Drugačen
je bil s krasno Darinko, katero sem bil iz raznih razlogov vzprejel
v policijsko službo. Nje naloga je bila, da omreži človeka, meni kolikor možno podobnega, in ga zavêde v mojo služabno sobo; tam naj
mu obleče uradno mojo uniformo ter ga omami z omotno pijačo.
| |||