Abadon: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nejapevec (pogovor | prispevki)
Nejapevec (pogovor | prispevki)
Vrstica 2.027:
dinamitovce; sedaj sem se pridružil nekdanjim svojim sovražnikom,
da jih z umetnostjo, pridobljeno v policijski službi, branim zasledovanja.
 
 
Takó se živim še dôkaj dobro, dokler traja razstava. Tudi vaš
Vrstica 2.068 ⟶ 2.067:
― Moje pa so predolgočasne, zavrne ga Živko Tratilek.
 
Nató začujeta iz temnega kota pri peči prijazen glas: ― Če nečeta vidva pripovedovati, pa dovolita meni. Morda povém nekaj zanimljivih novic. ―
 
Osuplo se oba ozreta v kot, kjer sedi neznan mlad človek, ne
da bi védela, kakó je prišel v sobo. Tratilek ga pozove, naj prisede k jedi in pijači. Tuji mladenič pa se ne gane iz omračja pri
peči, in ko mu dovolila govoriti, povzame:
 
― Kakó mi je ime in kje sem se porodil, nima pomena. Najbolje je, ali pravše, najbolje bi bilo, da vsakdo veljá, kar je, ne gledé
na ime in rojstvo in da se vsakdo rabi, kakeršen je in ne kakeršen
bi moral biti. Roditelji so mi bili imoviti in pošteni. To poštenost
naglašam, ker sem tolikrat čul in čital: »J. J. je bil sin ubogih, a pošteníh roditeljev«, dočim se pridevek o poštenosti navadno opušča,
kadar je J. J. sin bogate obitelji. Ne zdi se mi pravilno, da se poštenost nekamo pridomišlja pri bogastvu, a za izjemo zmatra pri
uboštvu. Pogled v življenje nas uči narobe, da ubožcu, čegar področje
je majhno, vsakdo gleda na prste, in da ubožca ob oskromnih njegovih potrebah navadno ne vabi izkušnjava, da bi se odtezal stezi
ravne poštenosti; zakaj bil bi brez imetka, ako izgubí jedino svoje
bogastvo: mirno vest. Nasproti pa je bogatinovo področje veliko,
potrebe so mu obsežne in rastoče; in uprav bogastvo s svojim vplivom
in z mamečim pohlepom po vedni množitvi je vsakdanja izkušnjava,
ki te neprestano miče v nenravnost. Zatorej se očita takó rado bogatinom, da so po krivih potih prišli do bogastva. Mojim roditeljem
se ni očitalo kaj jednakega. Oče mi je sedèl na velikem podedovanem
posestvu, poleg katerega je opravljal veliko trgovino, takisto podedovano; mati mi je bila blaga, omikana gospá. Oče je marljivo in
razborno vodil gospodarstvo od zofa do mraka. Prav takó je tudi
mati uvaževala, da je čas naše najdražje blagó, zakaj ne dá se nadomestiti z ničimer, védela pa je tudi, da žena in mati tega dragega
nenadomestnega časa ne more rabiti bolje nego za vzgojo svojih otrók.
Jaz sem ji bil jedinec, bodro, živahno dete. Ne pomnim, v kateri dôbi
sem se naučil čitatí črke in številke, tako zgodaj me je mati naučila
vsega tega in še mnogo več. Vender mati moje nadarjenosti ni hvalila
očito in znala je vselej govorico takó zasukati, da me tudi drugi
ljudje niso hvalili vpričo mene. Često je povabila deco iz vasi, moje
vrstnike, na naš dom. Onda smo se prosto igrali, in mati nas je ljubeznivo vodila ter skrbno pazila na to, da sem bil vseh dečkov najuljudnejši in da nisem razkazoval večjih svojih ved ali udobnostij gospodskega dóma. Odtezala me tudi ni družbi odraslih ljudij. Tam pa
sem moral molčati, in gledala je na to, da nisem zinil brzoustne šaljive besede, kakeršno otroci radi povedó, kadar jih nos srbí, da jih
potlej poslušalci, časih celó roditelji, pohvalijo, kakó so duhoviti. Ako