Abadon: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nejapevec (pogovor | prispevki)
Nejapevec (pogovor | prispevki)
Vrstica 2.097:
vrstnike, na naš dom. Onda smo se prosto igrali, in mati nas je ljubeznivo vodila ter skrbno pazila na to, da sem bil vseh dečkov najuljudnejši in da nisem razkazoval večjih svojih ved ali udobnostij gospodskega dóma. Odtezala me tudi ni družbi odraslih ljudij. Tam pa
sem moral molčati, in gledala je na to, da nisem zinil brzoustne šaljive besede, kakeršno otroci radi povedó, kadar jih nos srbí, da jih
potlej poslušalci, časih celó roditelji, pohvalijo, kakó so duhoviti. Ako pa mi je ušla napačna beseda, naredila je mati, da sem odšel v svojo
sobo, ne da bi bil kdo zapazil, kdaj in zakaj. Tam me je pokarala,
toda nikoli vpričo drugih ljudij, in poučila me je, kakó naj se drugoč
vêdem ob taki priliki. Zgodaj me je naučila strahú božjega; navadil
sem se spoštovati starčke, ljubeznivo ravnati s siromaki in prijazno
občevati z vsakomer. Največja skrb materina je bila, da mi blaží
srce in naudá vsespočetno otroško dušo s krščanskimi nazori. Še
sedaj ne morem pozabiti, kakó mi je narekovala molitev, kakó me
je učila sklepati ročice ― vedno se mi je zdelo, da moli pobožneje
negoli jaz. Kakó sem bil često vesel hvaležnega pogleda ubožca
hromaka, kateremu sem pol boječe pol srčno prinesel materin dar na
domači prag! To je bila zlata moja dôba, ko še nisem posedal na
šolskih klopéh. Ondaj mi je bila šola vsa pisana zemlja, knjige vse,
kar je zanimalo zvedavo detinsko glavo od Bogá nad zvezdami do
črvička v prahu, in to knjigo mi je čitalo materino okó, in razlagal o
z blagimi nauki materino srce. Ne vém, kdo je bil bolj vesel, ali jaz
matere ali mati mene, in kdo bolj srečen?
 
Potlej so mi dali domačo učiteljico, in hodil sem nekoliko v
selsko osnovno šolo. V tej šoli sem vse znal najbolje, in učitelj me
je hvalil med vsemi najbolj. Domá me je učiteljica vežbala v šolskih
naukih, v nemščini in francoščini, celó po klavirjevih tipkah sem moral
raztezati prstke. V vsakdanji moj čas je nastopil nekov red in za
igro in prosto zabavo je ostajalo malo ur. Tudi za materina nauke
je bilo menj prilike od nekdaj, ali kakó rad sem poslušal mater, saj
je govorila vse presrčneje in umevneje nego hladna učena učiteljica!
Za osnovno šolo je nastopila gimnazija. Ostal sem na očetnem dômu,
in pridejali so mi k učiteljici tudi domačega učitelja. Ta dva sta, razdelila moj čas médse, tekmovala sta, kdo me bode bolj olikal, in čas
za igre in za občevanje z materjo se mi je prikratil še bolj nego
prej. Nastopila je dôba, ko so mi tlačili vsakojake nauke v glavo,
vzgoja srca in značaja pa je zaostajala ―in to samoumevno, saj pri
vsakoletnem privatnem izpitu nisem bil vprašan, kaj je v srci, ampak
le, kaj je v glavi. Čutil sem nekakšen dolgčas po materi, dasi sem
jo videl vsak dan, in zdelo se mi je, da mi nekaj nedostaje, dasi sem
dobro napredoval v vseh predmetih. Rad sem se učil, vender mi je
bilo učenje nekamo praznotno in suhoparno. Morebiti zató, ker so
me vzgajali, kakor pitamo gosí in pure jeseni, da so tolstejše. Tudi
pri meni se je gledalo samó na tolščo: na veliko vednosti v glavi;
za zdrave krepke mišice, za trdne kosti ali za značaj in za prosto,
živo gibanje mladega duha ni skrbel nihče razven matere v tistih malih urah, ki so nama ostale po učnem redu. To je trajalo štiri
leta―na očetnem dômu. Ko sem uspešno završil četrti gimnazijski
razred, ponesreči se moj oče. On in njega prijatelj, vlastelj iz soseske,
vozila sta se čez veliko reko ob povodnji in utonila. ―
 
― Dovolíte, gospod, seže mu Samorad v besedo, da vas vprašam,
ali je slučaj ali namen, da pripovedujete moj životopis? ―
 
Tuji mladenič nadaljuje: ― Resnično pripovedujem svoj životopís, in veseli me, da vas zanimlje, čim nahajate v njem sliko
svoje mladosti. Toda prosim, ne motite me, ako morda najdete pozneje še katero podobnost med svojim in mojim življenjem ter pomislite, da se veliko mladine vzgaja po jednem načinu, zató je tudi
lahko možno, da so prav jednaki usodni slučaji odločevalí moje kakor
vaše življenje. Naj torej povzamem povest. Po nagli smrti očetovi se
je težko breme velikega gospodarstva naložilo na rame materino, in
jaz sem namesto očeta dobil tujega sovaruha. Mati je namerjala nekaj
prodati, nekaj dati v zakup in se z menoj preseliti v veliko mesto,
da bi se ondu izšolal pod njenimi očmi in imel za pomočnika pri
učenji dobrega sošolca. Sovaruh pa je menil: »Mati ostani domá, zakaj
imovina se mora ohraniti; deček pojdi sam v mesto, toda ne v javno
šolo, ampak v zasebno vzgajališče. Za mladeniče, ki lahko plačujejo,
je dokaj izvrstnih takovih zavodov.« Obveljala je varuhova volja, in
vzprejet sem bil v sloveč zavod. Nastopila je nova dôba, ki je trajala
štiri leta višje gimnazije. Prejšnja leta je bila moja vzgoja osebna,
odslej je bila zadružna. Vsi gojenci smo nosili jednolično opravo; takisto jednolična je bila vsem tudi vzgoja po strogem domačem in
učnem redu kakor Prokrustova postelja. Kdor izmed učencev je bil
slab ali nagajiv, s tem so se naši učitelji bavili posebe. jaz sem bil
z doma vajen pokorščine, reda in marljivosti, torej z mano ni bilo
posebnega opravka, ker brez tega sem zadobival propisano mero učenosti in se gibal med mejami hišnega reda. Prinesel pa sem s seboj
tudi svoje mladeniške sanje in nazore, želje in sodbe. Za ta moja
svojstva, sploh za razvitek moje pojedine osebe ni bilo mesta v hišnem
redu. Zdelo se mi je, da sem preziran, ko sem bil med najboljšimi
učenci, in da sem takó zeló osamel, ko ni bilo nikogar, da bi poravnal svojstvene moje nazore in želje, ako so bile napačne, ali jih
pospešil, če so bile dobre. Med stotino živahnih vrstnikov sem bil
sam svoj vodnik, sam sodnik svojega srca. Čimdalje bolj je bila mučna
ta samotnost; in da jo preženem, pribežal sem h knjigam. Čital sem vse vprek, karkoli se mi je dovolilo in kadarkoli mi je čitanje dopustil hišni red. S tem sem res pregnal čustvo osamelosti, in knjige
so mi bile družice in zabava ― toda ne v korist. Pristopilo je namreč
k rednemn šolskemu ukú toliko neuredovanega berila, da moj duh ni
mogel prebaviti vsega po vrsti. ― V šolskih klopéh se je slej kakor
prej skrbelo za duševno tolščo, z berilom domá pa sem malone pokvaril tudi to tolščo. Spomin sem imel izvrsten, pametoval sem
malone vse, ker sem čital pazno in slastno; ali često se mi je zdelo,
da ne morem urediti nabranega gradiva v svojih možganih in da v
njih nedostaje prostora za izvirne moje misli in sodbe.
 
Pač, bil je prostor, toda v možganih mi je bilo vse nanošeno
kakor v prodajalnici stare železnine in vse v neredu kakor v ízborni
knjižnici, kadar potres na jeden kup vrže vse knjige, ki so bile prej
razvrščene na raznih policah. Skoro sem čutil, da sem se polagoma
navadil samó to izreči za plod svojega mišljenja, l<ar sem si izposodil
iz knjig. Takó se mi je polenila mislenost, oslabela je moč slobodno
misliti; in spoznal sem, da mi je svojelastna sodba čimdalje menj gotova in stanovita. Pa že sem bil toliko zavêden, da se nisem izpreobrnil. Ne da bi uril svojo mislenost in razsodnost, iskal sem le še
naporneje po vsakeršnih knjigah tujih mislij in nazorov. Bili so učitelji, ki moje izredne vednosti, nakopičene iz knjig, nerabljenih v šoli,
niso cenili in so prédme stavljali součence, ki so menj čitali, nemara
celó menj védeli negoli jaz, toda so znanje svoje pridobivali s svojim
umovanjem. Črtil tem take učitelje kakor tesnosodne in pristranske.
Vzor so mi bili drugi učitelji, ki so hvalili moj spomin, neutrujeno
mojo marljivost in vednost, ki preseza obično mero moje dôbe.
 
Dovršivši gimnazijo, védel sem res veliko, ali še več sem si domišljal. Ponosen na večinoma izposojeno in neprebavljeno vedo, preziral sem svoje vrstnike; ošabno sem obsojal vse, kar se ni ujemalo
z mojimi nazori; govoril sem o vsaki réči brzoustno in nadležno;
vsakomur sem usiljeval nezmotno svojo sodbo, in kdor mi je kàj prerekel, ali se drznil dokazovati, da se motim, njega sem uvrstil med »profanum vulgus«. Žalostno je mati opazovala sumnjivi vzlet mojega
duhá. Nasproti sem pa jaz mater miloval, da je tolikanj zaostajala v
duševnem delovanji, dočim sem jaz napredoval nedosežno za njen
razum. Še na misel mi ni prišlo, da je hudo izgrešil pravo stezo, kdor
več ne more umeti matere svoje ... Takó mi je glava pokvarila
srcé. In kje je ostal značaj? ― Saj nisem bil živodušen mladenič,
nego suh herbarij namesto svežih prirodnih cvetic: neurejena zbirka
nezanesljivih posnetkov ― »de omni re scibili ― et quibusdam aliis«,
namesto lahkokrilih mladeniških nazorov in nebotičnih namenov.