Doktor Strnad: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Tanja (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Tanja (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1.671:
času no n a d e j a no z d o k t o r j e m S t r n a d o m.
 
 
N a k r a t s em g a z a g l e d a l sredi dveh b u j n i h , ž i v
Nakrat sem ga zagledal sredi dveh bujnih, živahnih
a h n i h b l o n d i n k , s k a t e r i m a se j e šalil, d a s o s e v s i
blondink, s katerima se je šalil, da so se vsi
t r i j e g l a s n o s m e j a l i . J e d n a se m i j e z d e l a nekaj starejša,
trije glasno smejali. Jedna se mi je zdela nekaj starejša,
m o r d a t r i d e s e t l e t n a , dočim j e b i l a d r u g a komaj
morda tridesetletna , dočim je bila druga komaj
n e k a j n a d d v a j s e t let.
nekaj nad dvajset let.
S t r n a d je n o s i l u n i f o r m o ; bil je že vojaški
 
n a d z d r a v n i k . Komaj me z a g l e d a , oprosti se od
Strnad je nosil uniformo; bil je že vojaški
s v o j i h d a m , poljubljajoč starejši roko, dočim se je
nadzdravnik. Komaj me zagleda, oprosti se od
mlajši le s m e j e p o k l o n i l.
svojih dam, poljubljajoč starejši roko, dočim se je
„Duša m o j a , kaj j e z a n e s l o Tebe v to a v s
mlajši le smeje poklonil.
t r i j s k o S o d o m o ! " — o g o v o r i l me j e stiskajoč m i
 
r o k o .
»Duša moja, kaj je zaneslo Tebe v to avstrijsko
» P r i š e l s e m d e l a t l i z i k a t J , — o d v r n em m u j a z .
Sodomo!« — ogovoril me je stiskajoč mi
„ A h a , a h a ? Torej mi res ne misliš p o s t a ti
roko.
n i k d a r k a m e r a d ? T o j e pač u k u s . Zobe dreti, pren
 
a p o l n j e n e želodce i z p i r a t i , p a malomeščankam dvom
»Prišel sem delat fizikat«, — odvrnem mu jaz.
i t i . . . d i v e n p o k l i c ! P r o k l e t o , z a v i d a m T e ! "
 
» G l e j g a čudaka!" — o d v r n e m mu j a z , —
»Aha, aha? Torej mi res ne misliš postati
»zdravniški p o k l i c iz ves t no ni z a b a v e n i n poetičen
nikdar kamerad? To j e pač ukus. Zobe dreti, prenapolnjene
n » k m e t i h , — no, nikjer. V s e k a k o p a so mi moje p a c i j e n t mje hvaležnejše kot Tvoji dve k r a s o t i c i,
želodce izpirati, pa malomeščankam dvoraniti ... diven poklic!
k a t e r i si r a d i mene k a r n a l e p em z a p u s t i l brez rec
Prokleto, zavidam Te!«
e p t a . . . L i ne, p r i j a t e l j ? *
 
„Ha, ha, t i dve s t a T i z d r a v i kot ribi v
»Glej ga čudaka!« — odvrnem mu jaz, —
v o d i ! " — smejal se je S t r n a d , položivši mi r o ko
»zdravniški poklic izvestno ni zabaven in poetičen
p o d p a z d u h o , ter me peljal v v r t u o g o s t i l n o , kjer
na kmetih, — no, nikjer. Vsekako pa so mi moje pacijentinje
s v a sedla z a m i z o v sonci košatega k o s t a n j a.
hvaležnejše kot Tvoji dve krasotici,
„ P a k d o s t a b i l i o n i d v e l e p i d a m i ? — Zopet
kateri si radi mene kar na lepem zapustil brez recepta …
l j u b i š ? "
Li ne, prijatelj?«
P r e b l e d e l je z a h i p , p o t em pa se p r i s i l j e no
 
z a k r o h o t a l
»Ha, ha, ti dve sta Ti zdravi kot ribi v
. Z o p e t ! — L j u b i m ! — Beži, beži, p r i j a t e l j!
vodi!« — smejal se je Strnad, položivši mi roko
J a z še n i s e m m e n d a l j u b i l n i k d a r . O, domišljeval
pod pazduho, ter me peljal v vrtno gostilno, kjer
sem si, v e l i k o domišljeval Imel sera vzburjeno
sva sedla za mizo v sonci košatega kostanja.
živi j e ! Sedaj pa s e m z d r a v ! — Saj l j u b e z e n je
»Pa kdo sta bili onidve lepi dami? — Zopet
i z g u b a p a m e t i , k o t p r a v i m o d r i S e n e k a , — majhna
ljubiš?«
e p i l e p s i j a , kot uči D e m o k r i t , — b l a z n o s t , kot t r di
 
izkušeni H e i n e . A l i ne misliš i T i t a k o ? — Jaz
Prebledel je za hip, po tem pa se prisiljeno
sem prepričan o tem. Ljubezen je bolezen, ki z a -
zakrohotal.
t a r e v Človeku značaj, ponos, načela, vse, v s e , —
 
d a se i z n e v e r i samemu sebi, lovi nek f a n t o m , se
»Zopet! — Ljubim! — Beži, beži, prijatelj!
smeši p r e d c e l im svetom, dokler se zopet ne z a ve
Jaz še nisem menda ljubil nikdar. O, domišljeval
i z s v o j e g a vročinskega agonizma. In p o t em ga je
sem si, veliko domišljeval. Imel sem vzburjeno
s r a m , — t a k o s r a m !"
živčje! Sedaj pa sem zdrav! — Saj ljubezen je
H i t r o je g o v o r i l te besede in o b r a z se mu je
izguba pameti, kot pravi modri Seneka, — majhna
o b l i l s k r v j o s r d a.
epilepsija, kot uči Demokrit, — blaznost , kot trdi
, T o d a ne. ( e m u — sram? Vsi ljudje s mo
izkušeni Heine. Ali ne misliš i Ti tako? — Jaz
j e d n a k i , inanj a l i bolj h i n a v c i , l a i n j i v c i , brezznačajneži,
sem prepričan o tem. Ljubezen je bolezen, ki zatare
nedosledneži . . . u z o r o v , živih u z o r o v ni ! J a z
v človeku značaj, ponos, načela, vse, vse, —
v a r a m tebe, ti izrabljaš mene, t r e t j i bije po n a ju
da se izneveri samemu sebi, lovi nek fantom, se
f 1 k r a t u . dočim vkrade četrti tretjemu dobiček, za
smeši pred celim svetom, dokler se zopet ne zave
k a r g a u b i j e peti i t d . D r u g drugega goljufamo, v si
iz svojega vročinskega agonizma. In potem ga je
lažemo, v s i se i z n e v e r j a m o , — eh, p a s m o s i v e u -
sram, — tako sram!«
d e r tako g a n l j i v o l j u b e z n i v i p r i j a t e l j i , — o, c e lo
 
l j u b i m o se ! H a , h a ?"
Hitro je govoril te besede in obraz se mu je
T a k o je s k a k a l od m i s l i do m i s l i n e r v o z n o,
oblil s krvjo srda.
p r e t r g a n o govoreč z blišč« čimi se očmi, dočim se
 
m u je n a o b r a ? u g i b a l a v s a k a mišica. Poznalo se
»Toda ne. Čemu — sram? Vsi ljudje smo
j e n a njem neredno življenje.
jednaki, manj ali bolj hinavci, lažnjivci, brezznačajneži,
„ P a čemu te m o r i m s t e m i s t a r i m i f r a z a m i!
nedosledneži ... uzorov, živih uzorov ni ! Jaz
N o , ti s a m s i k r i v , . . . s p o m n i l s i m e na one d o g
varam tebe, ti izrabljaš mene, tretji bije po naju
o d k e v L j u b l j a n i i n C e l o v c u !"
hkratu, dočim vkrade četrti tretjemu dobiček, za
„Da, oprosti vprašanje: kako si se razšel z
kar ga ubije peti itd. Drug drugega goljufamo, vsi
M a r t o ? " — vprašam ga.
lažemo, vsi se izneverjamo, — eh, pa smo si vender
„ R a z s e l ? — Razšla se s p l o h n i s v a . V s o s t v ar
tako ganljivo ljubeznivi prijatelji , — o, celo
j e rešil moj brat. Ona j e b i l a takoj povsem zadov
ljubimo se! Ha, ha?«
o l j n a , saj p r o s t o s t , neodvisnost je n j e n o življenje.
 
S e d a j je par t e d n o v n a D u n a j i ; v h o t e l u „ C e n t r a l"
Tako je skakal od misli do misli nervozno,
i m a svoj salon. M e n d a išče engagement a l i p a n o v
pretrgano govoreč z bliščečimi se očmi, dočim se
e g a b a n k i r j a ! — T u d i jaz s em j o že p a r k i a t o b iskal.
mu je na obrazu gibala vsaka mišica. Poznalo se
Zakaj bi j e pa n e ? O z d r a v l j e n s e m ; — ne
je na njem neredno življenje.
iščem več, kot morem d o b i t i ! I n Marta j e de v e d no l e p a , p i k a n t n a i n l j u b e z n i v a , j a k o l j u b e z n i v a ženska.
 
O h . njeno src«'- j e t a k o v e l i k o ! H a , h a ! '*
»Pa čemu te morim s temi starimi frazami!
„ I n kaj s i b i l u k r e n i l radi R a z i k e V " — v p r a šam
No, ti sam si kriv, ... spomnil si me na one dogodke
g a nadalje.
v Ljubljani in Celovcu!«
„ Največjo budalost ; no, o n a j e b i l a p a m e t n a,
 
p r e v i d n a , kot s o naše male solidne vrle malomeščanke
»Da, oprosti vprašanje: kako si se razšel z
bolj a l i m a n j v s e ! — Po o n em v d a r c u radi
Marto?« — vprašam ga.
M a r t e z a s v e t i l o se m i je takoj v g l a v i . Spoznal
 
sera, d a s em b i l s l e p i n g l u h , ker s i c e r bi se m i
»Razšel? — Razšla se sploh nisva. Vso stvar
tolika blamaža ne mogla p r i g o d i t i . N o , preveč s em
je rešil moj brat. Ona je bila takoj povsem zadovoljna,
s i domišljal, zato s em p a d e l t em g l o b o č j e ! — Po
saj prostost, neodvisnost je njeno življenje.
t em p a s em h o t e l rešiti se pred seboj, pred svojo
Sedaj je par tednov na Dunaji; v hotelu »Central«
v e s t j o ; hotel s em k j e d n i k a z n i p r i d e j a t i še d r u g o,
ima svoj salon. Menda išče engagement ali pa novega
ponižanje: piaal sem R e z i k i , naj mi o d p u s t i , naj
bankirja! — Tudi jaz sem jo že parkrat obiskal.
p o z a b i , naj bo moja žena! Ona p a , h a , h a !
Zakaj bi je pa ne? Ozdravljen sem; — ne
r e s u o , pošteno d e k l e ! — mi j e o d g o v o r i l a t o le
iščem več, kot morem dobiti! In Marta je še vedno
p i s m o , katero n o s i m vedno seboj. I m p o n i r a m i . P a
lepa, pikantna in ljubezniva, jako ljubezniva ženska.
čuj s a m !
Oh, njeno srce je tako veliko! Ha, ha!«
G o s p o d d o k t o r!
 
D a priznate svojo k r i v d o , me v e s e l i . Zares
»In kaj si bil ukrenil radi Rezike?« — vprašam
v e l i k o sem t r p e l a , v e l i k o p r e s t a l a , saj sera Vas l j u b
ga nadalje.
i l a i z vse duše, i z d n a s v o j e g a srca. L j u b i l a s em
 
p W i č ! V d o l g i h m e s e c i h zapuščenosti p a s em t u di
»Največjo budalost; no, ona je bila pametna,
v e l i k o premišljevala ter s p o z n a l a , da je b i l o bolje
previdna, kot so naše male solidne vrle malomeščanke
t a k o . Skromno p r i p r o s t o dekle bi V a s ne m o g la
bolj ali manj vse! — Po onem vdarcu radi
n i k d a r z a d o v o l j i t i ; — nesrečna bi b i l a oba. O d p u -
Marte zasvetilo se mi je takoj v glavi. Spoznal
ščam V a m t o r e j , gospod d o k t o r , vse, d a s i j e p o z a b i ti
sem, da sem bil slep in gluh, ker sicer bi se mi
ž a l ! — ne b o m m o g l a n i k d a r ! Vedite, d a V a s n i s
tolika blamaža ne mogla prigoditi. No, preveč sem
em l j u b i l a le z a t o , d a b i me poročili . . . Hotela
si domišljal, zato sem padel tem globočje! — Po
s em V a s i m e t i vsega, vsega, za večno, nedeljeno,
tem pa sem hotel rešiti se pred seboj, pred svojo
s a m o j a z . K e r t o n i b i l o i n p r i Vašem ( g o t o v o m o d
vestjo; hotel sem k jedni kazni pridejati še drugo,
e r n e m !) t e m p e r a m e n t u in značaju menda ne bo
ponižanje: pisal sem Reziki, naj mi odpusti, naj
n i k o l i mogoče, j a z p a t u d i n i m a m v e s e l j a biti le
pozabi, naj bo moja žena! Ona pa, ha, ha!
o b j e k t e k s p e r i m e n t i r a n j a , vračam V a m z l a h k o v e s t jo
resno, pošteno dekle! — mi je odgovorila tole
Vašo besedo. — Želim V a m še VKO srečo v bodočem
pismo, katero nosim vedno seboj. Imponira mi. Pa
življenji ter o s t a j am i t d . Rezika R.
čuj sam!
V L j u b l j a n i . . . .
 
„ V i d i š , t a k a j e moja bivša R e z i k a ! Niti d r .
<center>Gospod doktor!</center>
Strnadu ni h o t e l a biti več v igračo. H a , h a , h a !
 
Sedaj pa m o r a m i t i , p r i j a t e l j ! Gospa p! H e l l m e r -
Da priznate svojo krivdo, me veseli. Zares
j e v a m i j e d a l a le p o l u r e d o p u s t a . "
veliko sem trpela, veliko prestala, saj sem Vas ljubila iz vse
V s t a l je i n položil denar n a m i z o.
duše, iz dna svojega srca. Ljubila sem
„Ona v e l i k a b l o n d i n k a ? " — vprašam g a z a čuden.
prvič! V dolgih mesecih zapuščenosti pa s m tudi
n D a ; — u d o v a d v o r n e g a a d v o k a t a , j a k o p e -
veliko premišljevala ter spoznala, da je bilo bolje
tična i n življenja željna ženska. Veš, v j e t i me h o č e;
tako. Skromno priprosto dekle bi Vas ne mogla
— no, a l i s e p o d a m , se še n i s em o d l o č i l ! K d a j se
nikdar zadovoljiti; — nesrečna bi bila oba. Odpuščam Vam
v i d i v a zopet V P r i d i d r e v i v o p o r o ; p r e d s t a v i m Te
torej, gospod doktor, vse, dasi je pozabiti
I b l l m e r i c i i n n j e n i s e s t r i c i M e l a n i j i ! T u d i M e l a n i ja
žal! — ne bom mogla nikdar! Vedite, da Vas nisem ljubila
bo i m e l a nekaj nad stotisoč. — Torej prideš?**
le zato, da bi me poročili ... Hotela
» G o t o v o p r i d e m .*
sem Vas imeti vsega, vsega, za večno, nedeljeno,
S t i s n i l a s v a s i r o k i ter se razšla do s v i d e n j a . . .
samo jaz. Ker to ni bilo in pri Vašem (gotovo modernem!) temperamentu
in značaju menda ne bo
nikoli mogoče, jaz pa tudi nimam veselja biti le
objekt eksperimentiranja, vračam Vam z lahko vestjo
Vašo besedo. — Želim Vam še vso srečo v bodočem
življenji ter ostajam itd.
<align=right>Rezika R.
 
V Ljubljani ....
 
»Vidiš, taka je moja bivša Rezika! Niti dr.
Strnadu ni hotela biti več v igračo. Ha, ha, ha!
Sedaj pa moram iti, prijatelj! Gospa pl. Hellmerjeva mi je
dala le pol ure dopusta.«
 
Vstal je in položil denar na mizo.
 
»Ona velika blondinka?« — vprašam ga začuden.
 
»Da; — udova dvornega advokata, jako petična in življenja
željna ženska. Veš, vjeti me hoče;
— no, ali se podam, se še nisem odločil! Kdaj se
vidiva zopet? Pridi drevi v oporo; predstavim Te
Hellmerici in njeni sestrici Melaniji! Tudi Melanija
bo imela nekaj nad stotisoč. — Torej prideš?«
 
»Gotovo pridem.«
 
Stisnila sva si roki ter se razšla do svidenja ...
 
 
[[Kategorija: Fran Govekar]]