Doktor Strnad: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 326:
==II==
== II ==
Vrstica 396 ⟶ 397:
zatem pa se je sukal sam na kakem najbolj razupitem
kostumnem, kmetiškem balu dunajskih predmestij.
— Povsod je bil
pravem mestu. Življenje je užival — rekel bi — z
veliko žlico; ni si odrekel nobenega užitka ter poznal
Vrstica 402 ⟶ 403:
Naveličal pa se je nazadnje vsega in postal
torej
študijam in jih dokončal z dobrim uspehom; le za
končni rigoroz se mu je bilo še praktiško pripraviti,
Vrstica 442 ⟶ 443:
vihravi moški uzor ...«
»Oh, kako grdo, gospod doktor! Tak napad!
— Res žal, da še vedno nimajo ženske takega socijalnega
stališča, da bi bile proste v vsem, da bi
bile jednakopravne i v sklepanji zakona z moškimi!
»Da bi hodile ženske pod okna svojih Ijubčekov
in jih snubile? Ha, ha! To bi bilo istinito
krasno! Torej celo v Ljubljani ima sloviti Bebel
pristašinje; — ej, ne bi slutil!«
»Taki ste vsi! Ako spregovori ženska le besedico
o osamosvoji, o razširjenji pravic zatiranega
ženstva, ki naj bi bila samo igrača moževa, pa
stroj v raznih tovarnah in delalnicah, o, takoj začnete
k am sva zašla od plesu? A vender bodete plesali z
menoj, gospod doktor
Pogledala ga je koketno po strani; bila je
sloko dekle bledih, upadlih lic, a prikupljivega
obraza, temnoplavih očij in rmenih las.
»Hm , kako naj Vam od rečem, ko me tako fino,
a vender prav odločno prosite? — Vi ste
zares prikrita emancipovanka! Bojim se vas. A
povejte mi, prosim Vas, kdo je ona-Ie priprosta
blondinka poleg profesorja v tistej beli, do
zapetej obleki in z rokavi prav do zapestnic?
»Ej, gospod doktor, vender se še niste vsega
naveličali!« — rogala se je učiteljica. »Torej ona
Vam ugaja? Nimate slabega okusa. Pridna, lepa,
pobožna, zadostno izobražena, pripravna v kuhinji
in
»A prosim Vas, gospica, zakaj baš za-me?!«
— smejal se je Strnad.
»Ker kot dunajski razvajenec pač niste imeli
še prilike občevati s tako nedolžno, tako nepokvarjeno
devo, kot je gospica Rezika Račičeva, hčerka
pokojnega zdravnika.«
Nagnila se je naprej in poklicala doktorico,
ki je kramljala s svojim postarnim sosedom, magistratnim
uradnikom.
»Gospa Račičeva, doktor Strnad se želi seznaniti
z gospico Reziko!«
Živahna učiteljica se je poredno nasmejala ter
popustila Strnada
da
ples, ako jim drago, na
mej glasnim odobravanjem odšla od mize na
zabavo.
Tudi Račičevka se je dvignila ter se napotila
v salon; spremljal jo je Strnad.
Nasproti jima je pritekla Rezika. »Mamica,
ali smem plesati? — Zardela je videč, da ima
mati spremljevalca.
»Rezika, moja hči,« predstavila jo je doktorju.
»Gospa mama pač dovoli, da Vas poprosim
za prvi ples, gospica?« — odgovoril je Strnad naglo
na njeno prejšnjo prošnjo. Račičevka je prikimala
smeje se.
»Baš sem zalotila gospico učiteljico in gospoda
Strnada, ko sta se opravljala,« je dejala
na to.
»Nikar, gospa, črniti me pri gospici hčerki!«
prosil je galantni Strnad. »Gospica učiteljica mi je
mogla povedati o Vas same laskavosti.«
»Ste li pričakovali kaj drugega!« — zavrnila
ga je Rezika z lahno koketnostjo. »Sicer so pa
nazori različni o pojmu ,laskavost'. Kar se zdi
jednemu hvalevredno, kot priprosto, naravno, zdi
se drugemu ,najivno, neumno'; kar je Vam ,prav
dobro, prelepo', je morda meni ,komaj zadostno,
zoprno'.«
»Torej se bojite, da so bile učiteljičine ,laskavosti'
za Vas morda celo nepovoljna sodba«!«
»Morda. — Ne prašam Vas po njih, ker menim,
da si skušaj pridobiti vsak pametnik o vsaki
stvari lastno sodbo! Gospod doktor, ne poznam
Vašega značaja, niti Vaših nazorov in uzorov, in
nespametna, neprevidna bi bila, ako
verjela, ki bi mi
mož!
»A Rezika!« — vzkliknila je doktorica pri
zadnji hčerkini besedi meneč, da bo Strnad užaljen.
»Vidi se Ti, da si danes prvič v tuji ...«
»Nikakor, milostiva!« — branil je Strnad
Reziko, kateremu je odločna in odkritosrčna govorica
Rezikina ugajala izredno. »Popolnoma se zlagam
z izjavo gospice hčerke. Vsakdo proučavaj po
možnosti vse sam, da si more vstvariti lastno, nezavisno
sodbo! Tako je prav. Veseli me le, da čujem
iz tako lepih ust tako nenadno odkritosrčne
besede.
»Gospod doktor, ste pač vajeni poslušati iz
ženskih ust je gladkoopiljene fraze in le časih ljubeznivo
prikrito resnico! — Hm, glejte, moj oče in
mati sta me naučila govoriti vsikdar naravnost,
brez
»Gospica, uverjam Vas, da sem in bodem
Vam le hvaležen, ako ostanete i napram meni vedno
taka. Priznavam, da sem privajen po svojem velikoletnem
občevanji v najrazličnejših krogih dunajskih
skoro samo galantnih fraz in ljubeznivih komplimentov,
kakor ste dejali sami, a v
resnico
»Torej sprava!« — je dejala posredujoča
doktorica.
V tem hipu je zadonel po salonu valček in
Strnad je odvedel Reziko na ples. In plesal je neumorno
cel večer z Reziko, z učiteljico in z vsemi
v
Največ pa je kramljal z Reziko.
Dasi komaj dobro odrasla kratkim krilcem,
imela je Rezika vender že dosti trezne misli o svetu
in življenji; odločno je zavračala vsako laskanje in
nedostojno laž ter povdarjala skromno, a resno
povsod potrebo naravnosti in odkritosrčnosti. Zaman
Vrstica 561 ⟶ 589:
in koketnosti, zaman jo je napeljeval celo na
sklizko pot opravljanja in samohvale, na kateri
navadno, a vender le nehote
pravi značaj.
Ko je bila zabava pri koncu ter so se razšli
gostje, povabil je Strnad dami v
peljal do njihovega doma. Ta ljubeznivost doktorandova,
ki pa
gospej izredno
ga je na poset.
Ni čudno, da je postal Strnad v Račičevi
rodbini kmalu stalen gost. S kakimi nameni je
hodil v to
rodbin.
Zahajal je tja skoro vsaki dan, kramljal z
gospo o tem in onem, kar mu je bilo tem lažje,
ker je
na glasovirju z
njenih samospevih, ali pa popeval sam slovenska
narodne pesni in poskočne dunajske kuplete ter si
brenkal na
ter mu pomagal pri izdelovanji nalog; — sploh, bil
je kmalu kakor domač. Neprisiljenost njegovega
občevanja združila
rasla na obeh straneh: gospej je bit duhovit družabnik,
Reziki zabaven prijatelj, Vladku pa prijazen
učitelj.
priprosto življenje in ljubeznivost Račičevih izvršila
v par tednih na njem velikansko spremembo; pozabil
Vrstica 597 ⟶ 628:
zadobil je neko duševno harmonijo ter se polagoma
popolnoma iznebil svojega pesimizma in cinizma,
ki je bil le sad nezdrave okolice
Čutil je, da je zopet pristopen blagim
vzvišenim
uzori, katere je nekdaj kot
in tudi zatiral.
Opazuje, kako skromno, a vender kako zadovoljno
žive ti dobri ljudje, videč, kako zelo se ljubijo
mej saboj, kako dele skrb in radost, kako so brez
sebičnosti
jasno čelo, veselo srce in tiho srečo, zaželel je i
In kar čez noč se je zavedel, da ljubi, kakor
še ni ljubil nikdar — s čistim, svetim ognjem, —
da mu more le Hezika vstvariti ono srečo, po kateri
hrepeni kot mož že dolgo ...
Ko pa je povedal Reziki, da jo ljubi ter da
jo izprosi pri materi, ako se mu sama ne odreka,
tedaj se je zgodilo, česar ni pričakoval.
Mej solzami se smehljajoč skrila je svoj obrazek
na njegovih prsih šepetajoča: »Ljubim Te, odkar
Te poznam!«
Radosten jo je poljubil Strnad in peljal k
materi. —
In od tistega dne so se začeli za mlada zaročenca
dnevi največje sreče.
Kakor čolnič brez krmila je bilo prejšnje
Strnadovo življenje; živel je samo zabavi in svojim
počutkom, brez višjih vzorov, trudeč se jedino za
dosego dostojnega
puščobo svojega nerednega žitka. Dočim so ga obiskali
prej često trenutki, ko ga ni veselila in zanimala
nobena stvar več, ko je občutil v svoji notranjščini
nekak kaos, v srci sušo, — oživela mu
moči, —
v logu in skakal z otroci po trati .
In Rezika? — Iz tihe grlice postala je živahna, neugnana
veverka, ki se je smejala, vriskala
in plesala ves božji dan, vsa življenje in blaženstvo.
Kakor hrast bršljanu pojavil se je v njenem žitji
čutov, z vso gorkoto svojega čistega srca. Njegova
izobraženost, moško dozorela mirnost v vedenji,
njegova lepa zunanjost bile so vezi, ki so jo tesneje
moža.
Z navdušenjem se je lotil Strnad priprave za
končni izpit ter ga napravil z najboljšim izidom.
Potem pa je bil promoviran doktorjem vsega zdravilstva. Žal, da je moral kot medicinec takoj odslužiti
še drugo polovico svojega vojaškega leta, sicer bi
se bil poročil takoj. Pokojni oče je zapustil veliko
imetja svojim trem sinovom, s katerim je
sedaj srednji brat ekonom, dočim je
služil kot
polku v Pešti. Lahko bi bil dobil takoj svoj
da si ustanovi lepo eksistenco celo na Dunaju, tako
pa je moral odriniti v Celovec k svojemu polku.
»Piši mi vsaki dan, da veš ... vse me zanima,
kaj počneš, k am boš zahajal, s kom boš občeval,
vse, vse! Ali boš?
ko se je poslavljala od njega v čakalnici
kolodvora, kamor ga je bila spremila z materjo.
»Bom, obljubljam Ti, Rezika. Niti trenotka
ne pozabim na Te. — Samo šest mesecev le potrpiva!«
Zunaj je zapel zvonec, še jedenkrat in poslednjič
je poljubil svojo nežno zaročenko na rubinski ustnici in solz
polni očesci, poljubil doktorici roko in — odvedel ga je vlak.
Na peronu je stala Rezika z materjo in mahala
z robcem v zadnji pozdrav svojemu
solze pa so jej šiloma vrele preko bledih
jej je bilo tako tesnobno in duša jej je obupavala,
kakor da bi
== III ==
|