Doktor Strnad: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Tanja (pogovor | prispevki)
Tanja (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.138:
 
Marte ni bilo več v njem! —
 
Jedno veslo je plavalo po vodi, »potapljač«
pa je kazal svoj ozki trebuh.
 
Samo jeden hip še in Marta bi bila prekrižala
srečno parnikov tek, tako pa je butnil njegov rilec
baš v zadnji konec »potapljačev«, da je odletel v
polkrogu, trčil s prvim koncem ob parnikov bok ter
se prevrnil.
 
Marta ni niti zinila, ko so jo zagrnili valovi.
S krepkimi rokami je poskušala plavati, česar je
bila vrlo vajena, a »Neptunovi« vali zagrnili so jo
popolnoma in jo obrnili parkrat okoli njene osi, da
je izginila.
 
Ko je odpihal parnik s prostora nesreče, zagledali
so izletniki zopet dvoje belih rok, ki s ta
krčevito pluskali po penastih valovih. Po jezerski
gladini pa je plaval širok, čipkast klobuk.
 
Predno pa so razumeli preplašeni Albatrošani
vso situvacijo, skočil je raz »Neptunov« krov na
pol razpravljen vojak v jezero ter prišel na površje
držeč z jekleno roko Martino glavo nad vodo. Marta
je bila že v nezavesti.
 
»Pomoč!« — je zaupil pogumni rešitelj, Albatrošani
pa so bili v istem hipu že pri njem ter mu
odvzeli rešenko, potegnivši še njega v čoln.
 
Bleda in brez diha ležala je Marta v čolnu
vznak; črni lasje so jej padali po čelu in licih in
premočena obleka se je ovijala njenih udov.
 
»V kolibo!« — velel je rešitelj, kar se je pobliskovo
izvršilo.
 
Regata je bila skažena in nenadejano skončana;
vsi čolni so hiteli v pristan, kjer je nastala
silna gnječa.
 
Ljudstvo je bilo vznemirjeno ; jedni so glasno
izražali svojo nevoljo nad preganjajočimi čolni, drugi
so pomilovali ponesrečenko, nekatere ženske so celo
plakale, ko se je raznesla vest, da je Marta utonila;
večina pa je radovedno pozvedovala ime pogumnega
rešilca.
 
»Častnik je«, dejali so jedni.
 
»Ne, jednoleten prostovoljec«, — trdili so drugi.
 
Tedaj je prinesel nekdo raz »Neptunov« krov,
ki se je ondi vsidril, častniško sabljo in višnjevo
suknjo z dvovrstnimi gombi ter izginil v kolibi.
 
»Vojaški zdravnik – prostovoljec!« — dejali so
tretji, prepričani, da sodijo jedino prav.
 
V kolibi pa je položil rešitelj Marto na zobe
ter pokril s plahtami. Odpravivši vse radovedneže,
pridržal je samo dve dami, katerima je velel
Marto sleči ter jo drgniti po udih s platnenimi cunjami,
— Nato je začel z umetno respiracijo in po nekolikih
minutah je začela Marta pravilno dihati. Mej
tem je poslal jedno gospico v sosednji hotel po
sveža krila.
 
Kmalu na to je Marta spregledala, a zopet
zamižala.
 
»Nobene nevarnosti več«, — dejal je tedaj ter
pristavil: »Izvolite ostati še toliko časa tu, da se
vrnem s kočijo«.
 
Oblekel je svojo uniformo, opasal sabljo ter
šel iz kolibe po voz.
 
Zunaj je blo še vedno polno nestrpnih radovednežev.
 
»Oprostite, gospod doktor, ali živi gospica?«
— drznil se ga je vprašati star gospod.
 
»Živi in se že zaveda!«
 
Tedaj pa sta se prerila skozi množico stotnik
K. in nadporočnik pl. Zs. ...
 
»Torej ste jo rešili?«
 
»Junak ste, gospod doktor!«
 
Stiskala sta mu roke, z obrazov pa jima je
zginjala bledota in plašnost.
 
»Po voz moram, dasi sem sam moker ...
»O, voz imava … pripeljala sva se baš, —
— v Celovci že vse govori o nesrečni Marti in o
srečnem dr. Strnadu!« — govoril je nadporočnik pl. Zs ...,
ter pomignil fijakarju, naj se z vozom
približa kolibi.
 
Prinesli so spečo Marto, katero je premagala
utrjenost, in jo položili v kočijo.
 
»Ko prespi, bo zopet zdrava. — Klanjam se,
gospoda!« — dejal je Strnad, hoteč zapreti kočijo,
kamor sta že zlezla stotnik in nadporočnik.
 
»Vi ne greste z nama, gospod doktor?« —
začudil se je stotnik.
 
»Ni me treba več! — Hiteti moram v Celovec,
preobleč se, da se sam ne prehladim!«
 
»Torej do svidenja, gospod doktor!«
 
Kočija je naglo oddrdrala proti Porečam, Strnad
pa se je oziral, kje je kak voz, da bi prišel čim
preje domov.
 
Ljudstvo, ki je bilo priča zadnjega prizora ter
je čulo vsako besedo, umikalo so je spoštljivo Strnadu;
sem ter tja je začul glasno priznalno besedo
in nekateri moški so se mu odkrili.
 
Tedaj pa je pristopil k njemu znan celovški
meščan.
 
»Gospod doktor, mokri ste ... ako Vam drago,
popeljite se z manoj domov!«
 
»Z radostjo!«
 
Pred hotelom je stala dvouprežna kočija, v
katero sta stopila ter se odpeljala.
 
== V ==