Doktor Strnad: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.272:
Pred hotelom je stala dvouprežna kočija, v
katero sta stopila ter se odpeljala.
== V ==
== V ==
Minula sta za temi dogodki že skoro dva
meseca.
Marsikaj se je spremenilo, a gospica Marta
Sch ... je še vedno bivala v svoji vili, v tisti židovski
koloniji poreški.
Nadporočnik pl. Zs ... in stotnik K. pa, ki
sta si bila, odkar pomnijo njuni tovariši, dobra
prijatelja in neločljiva delilca lepih in čmrnih dnij,
Kako se je to zgodilo?
Že dalje časa sta tekmovala mej seboj nevede
za večjo Martino naklonjenost in ne da bi
zaupala drug drugemu odkritosrčno svoje namere
in uspehe. Skupno sta jahala navadno v Poreče,
prinašala jej najdražje cvetke,
in vedno kakor senci.
Kmalu pa sta opazila, da imata iste nakane,
ker se njune želje združijo v
oba zaljubljena v isto Marto.
Hudo jima je bilo, ker sta bila vedno dobra prijatelja;
vender sta molčala ter še bolj prikrivala
svojo srčno skrivnost.
Mej njuno prijateljstvo se je utepla nezaupnost
in ljubosumnost. — —
Nekega opoludne sta sedela v častniški menaži
sirotnišniške vojašnice — bila sta pri različnih
bataljonih — ter pila vino. In tedaj je zinil stotnik:
»Popoludne pojašem v Poreče. Pojdeš li z
manoj?« —
»Žal, ne morem!« — odgovoril je nadporočnik.
»Povabljen sem drugam.«
Nato sta molčala misleča in ugibajoča, koga
vidi gospica Marta rajša v svojem boudoirji. —
Stotnik se je v duhu ponašal s svojo višjo šaržo,
ki se
Martino srce gotovo večji vpliv, ker je mlajši, lepši,
najboljši jezdec svojega polka in — plemenitaš.
Oba pa sta bila jednaka v tem, da sta imela
velikanske dolgove, katere sta hotela pokriti z Martino
doto; saj se je splošno govorilo, da je bogata,
da jej ni para v Celovcu. —
Ko je pa prijahal popoludne starikavi stotnik
na svoji beli kobilici
ter jo oddal hišniku, da mu jo drži in vodi, opazil
je v veži eleganten, pnevmatiški bicikelj.
Kri mu je šinila v glavo. Torej je že nekdo pri njej? —
In vender je upal, da ga vsaj današnje
popoludne ne bo nihče motil, da bo sam ž njo
preživel nekaj lepih uric. — Kdo bi neki to bil
—
veselje odklonil povabilo, da ga spremi! —
Naj se li vrne?
ni tu, si je mislil stotnik,
niti malo ni bati!
Pogumno je torej potrkal ter vstopil. V salonu
ni bilo žive duše. Odložil je svojo čepico in sabljo,
Vrstica 1.335 ⟶ 1.354:
pokašljal, potem odgrnil tapetne duri v sosednjo
sobo; a tudi ta je bila prazna.
Aha, v boudoirji je! — Približal so je po prstih
vhodu, katerega sta zastirala dva debela zastora
ter vlekel na uho. Razločno je čul vsako besedico.
Zdaj se je glasno
jej je moral nekaj pošepniti, česar stotnik ni čul.
»Ah, Vi pretkanec, Vi pretkanec!« — slišal
je reči Marto mej smehom. »To ni bilo lepo, gospod
nadporočnik! — Kaj si bo mislil, ko Vas nenadoma
zagleda?!
»Malo me briga! — Veste gospica, — ljubosumen
je na-me in to me zabava!«
Bil jo glas nadporočnika pl. Zs ...! Ta se
je torej delal odkritosrčnega prijatelja, — a v resnici
se mu laže v obraz ter se iz njega pri tej
Vrstica 1.352 ⟶ 1.375:
mej ona dva ter se ljuto maščevati nad tolikim
izdajstvom, a tu je začni zopet Martin glas.
»Ljubosumen, na Vas?« — se je začudila.
»Saj nima vzroka!«
Stotnikovo srce je veselja poskočilo.
»O, gospica, dajte mu ta vzrok, saj jaz Vas
ljubim, tako ljubim!«
»To ste mi že večkrat povedali in še mnogi
drugi!«
»Tudi stotnik K.?«
»Tudi. Ha, ha, ha!«
»ln Vi gospica, me ne morete ljubiti? Vaš
suženj ...«
»Da, da ... tudi drugi tako govori! — Gospod
nadporočnik, bodite pametni! — Ostanite mi
še dalje naklonjeni, hvaležna Vam bom, — a sedaj
me zapustite takoj, če hočete, da ostaneva .
»Vi pričakujete gospoda stotnika, gospica?«
— prašal je z bolestnim naglasom nadporočnik.
»Ne, gospoda stotnika ne morem danes sprejeti;
še Vi mi niste bili dobro došli! — Z Bogom!«
»A kdo je, kogar …?«
»Ej , sedaj je pa gospod nadporočnik ljubosumen!
Ha, ha!« — rogala se je Marta.
»Da, divje sem ljubosumen, gospica! — Kdo
je oni?«
»Moj rešitelj, g. dr. Strnad. — Sedaj pa pojte,
ne bodite več ljubosumni, pa recite gospodu stotniku,
ko ga srečate, da me ni doma!
Stotnik K. je v tem že sedel na svoji Vandi
ter drl proti Calovcu nazaj. Ko pa je prispel do
obcestnega loga, skočil je s kobilice ter počakal
svojega tekmeca. Razkačen, užaljen do dna svoje
duše je bil po tem, kar je ravnokar slišal
po maščevanji ja hlepel, pozabil bil je, da je bil pl. Zs.
njegov prijatelj; — ljubezen je slepa, kruta! —
In kmalu je pridirkal po beli poti sem doli
nadporočnik pl. Zs. Začudil se je, videč svojega
prijatelja mirno stoječega poleg kobile Vande,
z biciklja ter se mu s prijaznim nasmehom na
ustnih približal.
»Odkod? Nisi li povabljen nekam drugam?«
— nagovoril ga je stotnik navidezno miren.
»Odpovedal som. Bil sem že v vili gospice
Marte, misleč, da Te najdem ondi, a ...«
»No, no ... in si se zabaval dobro, prijatelj?«
—
Starikavo lice stotnikovo je bilo jeze kar
zeleno, in razkačeno je vlekel svoje dolge rumene
brke.
»Kako čudno vprašuješ! Ali si hud? Oprosti,
mislil sem, da Ti bo celo drago, če se Ti pridružim ...
na vso srečo ni bilo gospice Marte
doma.«
»Ne doma?!« — vzkipel je K. ter pogledal
tako divje nadporočnika, da je kar obstal.
»Odpeljala se je z vlakom v Beljak,« — dejal
je še pl. Zs., a toliko nesramnih lažij je bilo stotniku
konečno preveč. Razkoračil se je pred prijateljem,
zapičil pesti v svoja boka ter zatulil;
—
Nadporočnik je odskočil kot bi ga pičil modras
in jecljal: »Kaj, kaj? —
Stotnik pa je vpil:
»Da, nesramno lažeš! — Nikamor drugam
nisi bil vabljen, pač pa si me zalezoval, slinil se
okoli one igralke, ki Ti pa je dala zasluženo košarico
.
»Ti si me zalazoval in posluškoval si kakor
radovedna baba? — Pfuj!«
Nadporočnik je skočil na svoj bicikelj ter oddirjajoč
zavpil
»Da, in premlatim Ti kosti, da Te bo za
večno minulo veselje igrati izdajalsko ulogo!« —
vpil je za njim stotnik. — Potem pa je zajahal
Vando ter počasi jezdil v Celovec.
== VI ==
|