Doktor Strnad: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.672:
Bilo je že pozno v noč, ko je zapustil dr. Strnad
Martin boudoir.
== VII ==
Jesen je nastopila. Zadnji
domov in tujci so zapuščali trumoma letovišča.
— Tudi v Porečah, na
ob Vrbskem
in
bujna otroška domišljija iz pisanobarvanih
koscev gline, kot resnim, trdnim stanovališčem,
tudi po teh je bilo že par tednov zopet tiho in
pusto .
Tudi nama se je bližal konec vojaškega polleta.
Strnad ga je že prav nestrpno pričakoval.
Videl sem g a zadnji
večino časa v Martini
Častniki so se po aferi mej stotnikom K. in
nadporočnikom pl. Zs. večinema odtegnili Martini
družbi, saj se je počasi zvedela po sekundantih in
dvobojevnikih vsa
Ko pa se je raznesla celo novica, da se je
dr.
po vsem Celovci ob tej senzacijski vesti,
približevati
druga drugej delujoč na to, da se staro
prijateljstvo obnovi tudi mej stotnikom K. in
Nekega večera sedel sera s am v kavarni prebirajoč
baš došle časnike. Zunaj je deževalo.
Vrstica 1.703 ⟶ 1.709:
neznanim mi ogerskim nadporočnikom. Prišla sta
naravnost k meni.
»Vedel sem, da Te dobim zakopanega mej
časniki!« — dejal je Strnad veselih lic ter pristavil:
»Tu — moj brat.«
Strnadov brat je bil prvi Heraklej; velik kot
gora in širok čez prsi in pleča, da bi se lahko
ruval z medvedom. V obraz je bil zagorel, kot bi
potoval celo leto po afrikanski Sahari; črni gosti
lasje, ki so bili pa na sencih že malo pomešani s
dajali uprav junaško zunanjost. Prvo pa, kar sem
zapazil na njem, sta bila dva
ran,
»Pa tako nenadejano! — Povedal mi nisi ničesar o tem!«
— obrnil sem se do prijatelja, ko
sta prisedla.
»Ker sam ni vedel ničesar. Prišlo je prav
nagloma,« — odgovoril je nadporočnik. »Grom in
strela, ni mi bilo več strpeti mej onimi ogerskimi
divjaki
»Torej prestavljeni v Celovec?« —
»K 17. pešpolku. — Prosil sem že pred
dvema mesecema, naj me porinejo na Kranjsko,
Koroško ali Štirsko, obupal že nad
tu nenadoma — — v oseminštiridesetih urah
se mi je že oglasiti pri novem svojem oberstu.
— Prav vesel sem.
»Ali nisi dobil mojega pisma, katero sem Ti
pisal predvčerajšnjim?«
»Ne. Poveš mi pa ustno. — Ej, grom in
strela, tu bom imel vsaj mir pred onimi Huni! —
Rečem Vama, tri leta sem služil v Pešti in zbil
samo sedemnajst dvobojev — — ha, ha, ha!«
Smejal se je iz polnih pluč, da je kar grmelo
po sobani.
»ln vse sem pobil, rečem Vama, vse!« —
pripovedoval je dalje. »Ne baham se; saj vidita,
da nosi zemlja malo takih velikanov kot sem jaz,
da mi je bilo torej igrača pretepsti tiste širokoustneže,
da je bilo veselje. Ha,
Še sedaj je bil ves srečen ob spominu, kako j e pobijal sovražene Ogre. Čuden človek! Vsakdo
ima svoj sport! —
»A dobil si jih vender-le tudi sam!« — podražil
ga je prijatelj.
»Grom in strela, kaj dobil! — zarohnel je
tedaj in obrunka sta mu postala krvavordeča; —
manoj na tleh, ker sem mu razbil črepino, da so
mu jo komaj zašili!
»A kdaj si dobil te rane na lici in na čelu?«
— vpraševal ga je Strnad.
»Pred šestimi meseci, — — pisal sem Ti
vender! — No, pri streli, tedaj sem bil nespametnik,
da sem provzročil tepež radi ničvredne
ženske! — Žal mi je še danes, — in zato sem jo
menda tudi malo
»Radi ženske?« — začudil se je prijatelj, —
»naj si bil časih vender takov nasprotnik ...«
»Kakor sem še vedno!« — pritaknil je naglo
nadporočnik. »Za igračo, za zabavo jih imam sicer
tudi rad, a resno ljubiti jih, navezovati se na nje
— neumnost!«
»Pa kako je vender bilo tistikrat?« — silil
je prijatelj. »Vsikdar je bilo povod Tvojim dvobojem
nacijonalno žaljenje, a zadnjič ...«
„ S t v a r je b i l a t a k a . — N e k i poštami židovski
|