Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Magicdog (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 2.725:
 
»Gospod Krmežljavček,« je dejal kolikor mogoče mirno, »vi ste še otročji človek, a lahkomiseln in malopriden ste tako, da vas bodo gospodje še iz službe spodili. Slaba tovaršija vas je pokvarila! Med same liberalce hodite. Neki Kozoglav, ki se izdaja za pesnika, je vaš najboljši prijatelj, za igralkami lazite in celo iz verskih svetinj se norca delate! Krmežljavček — kako bo to končalo?«
 
»Upam, da prav dobro,« je odgovoril Tomaž z iskrenim prepričanjem. »Tu pri vas sem se toliko koristnega naučil, da se mi menda ne bo nikoli več slabo godilo.«
 
Ravnatelj se je zganil, kakor da se mu je šivanka zabodla v živo meso.
 
»Vidim, da vas je slaba tovaršija popolnoma pokvarila,« je rekel ravnatelj potem pa je zajel sapo, zložil obraz v gube užaloščenega pogrebca in z očetovsko dobrohotnostjo dostavil: »Slaba tovaršija! Kozoglav je vaša nesreča, Tomaž! Vedno sta skupaj, prav kakor Kastor in Poluks ...«
 
»Ajej,« je zacvilil Tomaž, da se je zasmejala še tipkarica Filipina, ki je s krvavečim srcem poslušala ravnateljeva očitanja.
 
»Pustite take šale,« se je razhudil ravnatelj, ki ga je Tomaževa nesramnost že tako jezila, da se je le še komaj krotil. »Ker nečem, da bi se mi kdaj očitalo, da nisem na vas pazil in ker ste nadarjen, četudi slabo vzgojen človek ter bi vas bilo škoda če bi se pogubili, bom napravil še en poskus, da vas spravim na pravo pot. Da se odvadite slabe tovaršije, vas bom odslej porabljal kot revizorja.«
 
Tomažu se je kar lice zjasnilo. Že nekaj časa je želel, da bi postal revizor, kajti vedel je, da služi revizor lepe dijete in dobiva še lepše nagrade, zlasti če o pravem času pokaže svoje zmožnosti.
 
»Gospod ravnatelj, vi ste res dobri z menoj, kakor bi bili moj oče,« je vzkliknil Tomaž. »Vse življenje vam bom hvaležen.«
 
Ravnatelj je stegnil roko, kakor bi hotel Tomažu prisoliti zasluženo zaušnico. Ves zelen je bil, tako ga je Tomaževa hinavščina jezila. A vender je rekel:
 
»Poboljšajte se, to bo najlepša zahvala za mojo dobroto. In pred vsem glejte, da začnete enkrat že krščansko živeti. Pa meni se zdi, da še deset božjih zapovedi ne poznate več.«
 
»O — o, gospod ravnatelj,« je zavzdihnil Tomaž.
 
»Nič: o — o« je za vpil ravnatelj, ki ga je že minila vsa potrpežljivost. »Pa povejte, kaj pravi deveta božja zapoved?«
 
»Ne kradi, gospod ravnatelj,« je z lisjaškim pogledom, a s takim povdarkom rekel Tomaž, da je ravnatelj kar odletel od mize in težko sopeč z blaznim strahom gledal na Tomaža.
 
Samo trenotek sta si Tomaž in ravnatelj pogledala v oči in sta se razumela.
 
Tipkarica Filipina je priskočila ravnatelju na pomoč s tem, da se je hitro na glas zasmejala.
 
»Oh, Tomaž, kaj še deset božjih zapovedi več ne poznaš. Jutri ti prinesem katekizem.«
 
»Prav, prav,« je menil Tomaž, »če bom na deželi revidiral konsume, bom moral mnogo občevati z duhovniki in bo res treba, da se zopet naučim katekizma.«
 
Ravnatelj pa ni imel toliko moči, da bi bil mogel še kaj reči. Kakor da ima vse razbite ude, tako se je opotekaje splazil k svoji mizi in samo z roko zaničljivo zamahnil, kakor bi hotel reči, da smatra Tomaža za izgubljenega.
 
V pisarni se je ta dan malo delalo. Edini Tomaž je nekaj pisal, drugi so pa povešali glave in vsem je bilo težko pri srcu in vsi so imeli eno misel: vsi so obžalovali, da ne morejo Tomažu prav ničesar očitati. Sicer so vsi sodili, da tudi Tomaž nase ne pozablja in se sam drži načela, naj levica ne ve, kaj desnica v žep dene, a dokazati se mu ni dalo prav nič in podtakniti tudi ne.
 
»Pri revizijah ga bomo dali vjeti,« si je mislil ravnatelj »in tedaj ga bom jaz imel v rokah.«
 
»Pri revizijah bo enkrat vender stopil v kako zanjko, sta mislila blagajnik in knjigovodja.
 
Tipkarica Filipina pa se je zmuznila v skladišče in spravljajoč kavo v svoji nogavici, da so postale noge debele kakor slonove, je sama pri sebi govorila:
 
»To je dobro, da se je v mene zaljubil; če pride kdaj do poloma, vsaj mene ne bo izdal in drug me tudi nihče ne bo izdal.«
 
Tomaž pa je ponosno sedel za svojo mizo in zadovoljno je razmišljeval, kako dobro se je vse izteklo.
 
»Revizor sem! Kmalu bom blagajnik, potem knjigovodja in potem ravnatelj! Pravzaprav bi moral biti Železniku hvaležen in ravnatelju tudi, a Železnika bom vseeno napumpal, češ, da drugače ne morem nastopiti revizorske službe.«
 
Šele opoldne je prišel ravnatelj toliko k sebi, da se je mogel zopet obrniti do Tomaža.
 
»Pripravite se, da pojdete jutri zjutraj revidirat konsum pri Sv. Janezu. Glejte, da bo delo izvršeno v osmih dneh.«
 
»Sem pripravljen, gospod ravnatelj,« je s staro hinavščino odgovoril Tomaž in se globoko priklonil. Sicer je vedel, da je konsum pri Sv. Janezu hudo zavožen in da bo moral noč in dan delati, če naj izvrši revizijo v osmih dneh, a ni ga bilo strah.
 
»Jaz jim že pokažem, kak ptič da sem,« si je mislil in gledal porogljivo za odhajajočim ravnateljem.
 
Še tisti večer si je Tomaž izposodil pri Železniku »za potne stroške« sto kron, češ, da spričo nepričakovanega povišanja vender ne more v uradu priznati, da še za potovanje potrebnega denarja nima.
 
»Ta človek je ženij,« je s tihim občudovanjem vzkliknil Železnik, ko je gledal za Tomažem in svojim stotakom. »Z mojo ženo ima razmerje in jaz moram to še plačevati.«
 
Tomaž se je ta večer še pismeno poslovil od gospe Ines in od ravnateljeve soproge, peljal gospodično Filipino na sprehod v mestni log, od koder se je vrnil s spoznanjem, da so ženske nogavice porabljive tudi za shranjevanje raznega zrnja in je končno, ko je potolažil Angelo, poveril Kozoglavu nadzorstvo nad Natalijo.
 
»Pazi mi nanjo in če kaj sumljivega zapaziš, mi takoj piši. Starci niso nevarni, oficirji tudi ne — kajti Natalija je pametna — ali na druge mi glej. Natalija bi se rada omožila — če jo le enkrat vidiš s takim človekom — me moraš obvestiti.«
 
Ker je svoje naročilo podprl s petkronskim tolarjem, mu je Kozoglav obljubil, da bo vestno gledal na Natalijo, a ni s mogel kaj, da ne bi rekel:
 
»Oh, Tomaž — tak prebrisanec in lahkoživec kakor si ti — pa se tako loviš za Natalijo. Jaz te ne razumem!«
 
»Saj se jaz sam ne razumem,« je menil Tomaž, »ali kaj hočeš, vsak človek je malo udarjen.«
 
===III.===
 
Poštni voz je zapustil glavno cesto in zavil v prijazno dolino, kjer je pod zelenim gričem stalo veliko ponosno poslopje, šentjanški farovž. Cerkev je bila stara in v slabem stanju, farovž pa je bil nov in se kakor graščina dvigal nad ubožnimi kočami.
 
Tomaž se je vsedel na kozla poleg kočijaža in z zanimanjem motril kraj in hiše in mimo idoče ljudi in vmes izpraševal postiljona po razmerah pri Sv. Janezu. Kar je izvedel, ni bilo veselo, in postal je skoro žalosten.
 
Končno se je voz ustavil. Tomaž je pustil svojo prtljago na pošti, kajti rečeno mu je bilo, da bo lahko stanoval v župnišču in tam dobival hrano. Iz žepa je vzel župniku namenjeno pismo ravnateljevo in je lahkih korakov krenil proti farovžu.
 
»Čudno, čudno,« je spotoma govoril sam sebi, »farovž tako velik in sijajen, kmečke hiše pa tako revne in nesnažne. Se pač vidi, da stanuje v farovžu mogočen in trd gospod, v kmečkih kočah pa suženj, ki že nima nobene lastne volje več.«
 
Na farovškem pragu je stala čvrsta ženska in opirajoč roki v boke z nezaupnimi pogledi motrila Tomaža.
 
Tomaž se je bil v Ljubljani tako pomeščanil, da niti slutil ni, kako je treba občevati s farovškimi kuharicami. Dotaknil se je z enim prstom klobuka in vprašal, če je župnik doma.
 
Kuharica ni odzdravila in se ni ganila s praga. Od nog do glave je premerila Tomaža in ošabno rekla:
 
»Gospod ne bodo nič kupili — kar naprej pojdite.«
 
Tomaž ni vedel v prvem hipu — ali bi se smejal ali bi se jezil, in na misel mu je prišlo, kako mora ta ženska nastopati proti župnikovim podložnikom in podložnicam, če se proti civilnemu tujcu tako obnaša.
 
»Izročite to pismo gospodu župniku«, je rekel Tomaž s polno samozavestjo. »Jaz sem poslan iz Ljubljane, da revidiram konsum.«
 
Kuharica je vzela pismo, a se ni ganila s praga.
 
»Bom že izročila,« je rekla. »Konsum je pa doli v vasi zraven gostilne.«
 
»Meni tudi prav, častita gospodinja,« se je norčeval Tomaž. »Pojdem pa najprej v konsum. Adijo, priznana farovška čuvarica.«
 
Tomaž se je obrnil in je šel nazaj v vas. Bil je pa resnično nevoljen in je takoj začel premišljevati, kako bi farovško kuharico izplačal. Še predno pa je prišel v vas, ga je dohitel farovški hlapec in ga poklical nazaj.
 
»Če bi ne bilo rečeno, da bom pri župniku stanoval in kosil ter kaj prihranil od dijet, bi zdaj gotovo ne šel nazaj,« si je mislil Tomaž, ko se je vračal k farovžu, med tem ko je njegov pogled iskal kuharico, da bi se vsaj nekoliko maščeval.
 
A kuharice ni bilo videti. Hlapec je odprl vezna vrata in koj na to vrata v klet.
 
»Kaj so gospod v kleti?« je začuden vprašal Tomaž.
 
»Da, ves dan, že dva meseca so ves dan v kleti, od maše do večerje. Zdravnik je tako ukazal.«
 
»Je-li mogoče?« Tomaž je pogledal hlapcu v obraz, kakor bi se hotel prepričati, če se ne dela norca, a hlapec je izgledal kakor vsi farovški hlapci in ni nič več vprašal, nego šel naravnost v klet.
 
Sredi kleti je na prostornem naslonjaču sedel župnik Joško Mrcina. Mogočno je sedel kakor kak kralj in namesto žezla je držal klobaso v rokah, poleg njega je na sodu stal krožnik, napolnjen s klobasami in sirom, a čez jedi je bila pogrnjena brisalka.
 
»Klanjam se, gospod župnik; dovolite, da se vam predstavim ...«
 
»Hvaljen bodi Jezus Kristus, se reče,« se je zadri župnik.
 
»Oprostite ...« je jecljal presenečeni Tomaž, »oprostite ... saj navadno rabim ta pozdrav ...« V tem trenotku, ko je župnik ravno vnovič odgriznil velik konec klobase, pa je Tomažu prišla dobra misel.
 
»Dovolite, gospod župnik,« je rekel hitro, »da v svoje opravičenje omenim, kar so mi prevzvišeni knez in škof sami šele pred kratkim rekli. Dejali so, da pozdrav »Hvaljen bodi Jezus Kristus« ni umesten v krčmah in v prostorih posvetnega uživanja. In ker vidim tukaj toliko sodov, šunk in klobas in ker tako diši po posvetnem uživanju ...«
 
»Že dobro, že dobro,« ga je prekinil župnik in izpraznil kupico vina. Povabiti Tomaža, naj se vsede, mu niti na misel ni prišlo. »Torej vi ste revizor! No, je prav, da ste prišli in ne zamerite, da sem vas tukaj sprejel.«
 
»Hlapec mi je povedal, da ste gospod župnik od maše do večerje v kleti — zaradi zdravja.«
 
»Da, da,« je zajecljal župnik Joško Mrcina. »Jaz sem bolan, hudo bolan ... Oh tako bolan ... zdravnik je rekel, da je pri nas preoster zrak; da, zdravnik mi je ukazal, da moram na vsak način zrak premeniti — pa sem se preselil v klet ...«
 
Tomaž se je komaj zadrževal, da se ni župniku v obraz zasmejal in težko mu je bilo, se delati resnega, ko mu je župnik pripovedoval o svojih bolečinah in posebnostih svojega telesa. Joško Mrcina je govoril o delovanju svojega črevesa, kakor pesnik o svojih najnežnejših čuvstvih, popisoval je lastnosti in prebavljanje svojega želodca, kakor potnik, ki je razkril bajno pokrajino in je slavil o občutljivosti svojih kurjih očes za vremenske spremembe kakor domišljav pevec svoj muzikalični posluh. Tomaž je poslušal s povešeno glavo in se izpraševal, če je to špehasto bitje še človek ali že žival in prvič mu je postalo jasno, da njegova služba le ni tako prijetna in lahka, kakor je doslej mislil.
 
Težko je Tomaž pripravil župnika do tega, da je nehal govoriti o svojih telesnih lastnostih in bolestih, ter ga vprašal, če bo mogel stanovati v farovžu.
 
»Ni mogoče, ni mogoče,« je zavzdihnil župnik. »Sob imam dosti, pa so vse prazne, oh, tak revež sem, nobene postelje nimam ... slaba fara ... ljudje so revni, pa tudi skopi in lakomni ... Oh, vera res peša ..., še kolin mi več ne nosijo ... Cesarju še dajo, kar je cesarjevega, meni pa kolin več ne dajo ... Oh, tak revež sem ... Komaj izhajam ..., a na pošti že dobite posteljo, da, na pošti, jaz sem pa revež ...«
 
»Bom pa na pošti vprašal, je dejal Tomaž.
 
»Kar na pošti ostanite,« mu je hitro pritrdil župnik. »Saj je konsum koj za pošto ..., da, in le natančno revidirajte ... veste, meni se zdi, da naš prodajalec goljufa.«
 
»Je že mogoče,« je dejal Tomaž, »jaz bom na vsak način svojo dolžnost izpolnil.«
 
Tomažu se ni zdelo potrebon, da bi se še dalje mudil pri župniku. Odpravil se je v vas. Zagotovil si je prenočišče na pošti in se oglasil potem v konsumu.
 
Sprejel ga je suh človek, še mlad, a ves polomljen in bolehen, nekdanji trgovski sotrudnik, ki se je zatekel v konsum, ker drugod ni mogel dobiti službe.
 
Komaj je izvedel, da je Tomaž revizor, je hvaležno obrnil oči k nebu in je zavzdihnil:
 
»Hvala bogu, da ste prišli. Že celo leto prosim, naj pride revizor, pa ga niso poslali.«
 
»Vi ste sami zahtevali revizijo?« se je začudil Tomaž. »To je nekaj posebnega.«
 
Prodajalec je predložil knjige in je dejal:
 
»Predno začnete, vam bom povedal, kako stojimo. Prepričali se bodete, da imam knjige v redu in tudi pri blagu je vse v redu. Kupčija gre dosti dobro, a vendar stojimo pred konkurzom.«
 
»Kako je to mogoče, pojasnite stvar?« je strogo rekel Tomaž. »Pomislite, da pridete lahke v nesrečo.«
 
»Stvar je popolnoma enostavna,« je pojasnjeval prodajalec. »Župnik in odborniki jemljejo v konsumu kar kdo rabi, ne plača pa nobeden nič; vsi stoje na stališču, da smejo vse zastonj dobivati. Kar so ti vzeli, to manjka, drugo je vse v redu; vzeli so pa v treh letili toliko, da stojimo zdaj pred polomom.«
 
»Ali morete to dokazati?« je vprašal Tomaž.
 
»Vse do pičice,« je odgovoril prodajalec in odprl knjige ter razgrnil pred Tomažem vsakovrstna potrdila. Tomaž je pri pregledovanju in primerjanju hitro prišel do spoznanja, da je prodajalec govoril resnico.
 
»Jutri zjutraj začnem z natančno revizijo,« je dejal Tomaž, ko je končal pregledovanje. »Zdaj pojdiva obiskat odbornike.«
 
Opravila sta hitro. Odborniki so bili malobesedni in malo prijazni, ampak vsi navdušeni za zazdružno misel so vsi naročali Tomažu, naj vse tako naredi, da bo konsum še dalje deloval.
 
Večer je Tomaž prebil v gostilni na pošti in bilo mu je tako dolgčas, da je klel svoj revizijski poklic in obžaloval, da nima take službe v Ljubljani, da bi mu ne bilo treba na kmete hoditi.
 
Osem dni naj prebijem tu brez vsake zabave in brez vsakega razvedrila?« se je Tomaž izpraševal. »To je vendar prehudo. Vsaj kako punico moram iztakniti, da bo družica moje sramote, kakor pravi Lohengrin.«
 
Vrgel je svoj pogled na domačo deklo, ki je ob enem opravljala posel natakarice. Krepka ženska je to bila in njeni koraki so bili tako trdi, da so zazvenele vse steklenice in čaše v omari, kadar je šla skozi sobo.
 
»Gospa Venera, odpusti mi, če se v svojem pregnanstvu zadovoljim s tem dromedarjem,« je mislil Tomaž in je z najbolj domačo gesto izrazil dekli, da se mu dopade.
 
»Ah — pustite me no,« je rekla nekoliko nevoljno. »Me tako zob boli.«
 
Ob enem je pa Tomaža kaj prijazno pogledala. Očividno ji je ugajal in primaknila se je nekoliko bližje k njemu.
 
»Ali je zob votel?« je vprašal Tomaž in obenem nadaljeval s poljudnim razodevanjem svojega nagnjeja.
 
»Da, votel.«
 
»Potem je eno samo sredstvo: plombirati.«
 
Tedaj pa se je oglasila krčmarica, ki je ravno tedaj stopila v sobo: »Sram vas bodi,« je zavpila. »Packa grda! Komaj je en dan tukaj, pa že take klati. Pa ne bo nič! Naša hiša je poštena hiša in tu ne boste nič plombirali. Če hočete plombirati, pojdite nazaj v Ljubljano.«
 
Tomaž se je zasmejal na ves glas. Prav nesramno in porogljivo se je smejal in s tem kremarico še bolj razdražil. Vsa rdeča v obraz je stopila k njemu in ga začela oštevali in mu groziti, da ga bo zatočila župniku in da bo še službo izgubil in zaman se je trudil Tomaž, da bi prišel do besede in ji razložil pravi pomen nesrečne besede: plombirati. Vihar je šele ponehal, ko je prišel na večerjo konsumski prodajalec.
 
Krčmarica je bila stara kakih petinštirideset let in konsumski prodajalec je Tomažu zaupno povedal, da velja za prvo katoliško ženo v vasi.
 
»Odlikuje se po radodarnosti za cerkvene namene in posebni verski gorečnosti,« je pripovedoval prodajalec. »Odkar je vdova, se je takorekoč posvetila cerkvi. Eno samo hčerko ima, ki je zdaj v škofjeloškem samostanu; samo zaradi nje vodi krčmo še dalje.«
 
Tomaž je prodajalca še natančno izpraševal o vseh razmerah in ga naposled presenetil z vprašanjem:
 
»Slišite — koliko provizje plačate, če pripravim krčmarico do tega, da vas vzame?«
 
»Ta se ne omoži,« je dejal prodajalec. »Če bi jo mogel poročiti kak mlajši župnik, bi ga seveda vzela, a mene ne bo.«
 
»Prijatelj — vi ste slepec,« je menil Tomaž. »Vi žensk ne poznate. Ko bi imeli pri vas čednega župnika ali mladega kaplana, bi vi seveda ne mogli konkurirati, a tako pa že lahko poskusite svojo srečo. Storite tako, kakor vam bom jaz povedal, o pravi uri, pa bo vse dobro.«
 
»Pa poskusiva,« se je smejal suhi prodajalec. »Če me vzame krčmarica, vam bom prav hvaležen ..., saj je še čedna in prav petična.«
 
»Dobro ..., narediva jutri provizijsko pismo ..., zdaj pa pojdiva na izprehod, da se še pomeniva o drugih stvareh.«
 
Večerni sprehod je Tomaž posvetil rekognosciranju. Najbolj ga je zanimal farovž in čudom se je začudil izvedši, da ima kuharica svojo sobo pri tleh, župnik pa na nasprotnem koncu v prvem nadstropju. S prodajalcem sta bila že toliko znana, da ga je brez skrbi vprašal za razmerje med župnikom in med kuharico.
 
»Mislim, da ni nič ljubezenskega med njima, mislim pa, da mora kuharica imeti prav poseben vpliv, ker se je župnik kar boji. Kuharica ukazuje, župnik pa uboga.«
 
»Če nimata ljubezenskega razmerja,« je odločno rekel Tomaž, »potem mora kuharica kaj posebnega vedeti o župniku, drugače bi se ne dal komandirati.«
 
»Kaj komandirati,« je šepetal prodajalec, »to še ni najhuje. Kuharica mu še ves denar pobere. Fajmošter je sirov in zapit, z ljudstvom dela grdo in oblasten je kar se da, ampak revež je res. Kuharica mu vse vzame.«
 
»Veste kaj — ta fajmošter mora imeti velik greh na vesti, da se da tako strahovati. Vi ste pri ljudeh dobro znani; poizvedujte malo, če kdo kaj več ve o tej stvari; verjemite mi: Kdor ve kako duhovsko skrivnost, ta si lahko veliko dovoli.«
 
Prodajalcu se je zdelo, kakor da je slišal posebno razodetje.
 
»Hm — hm — to zna biti res,« je menil. »Ko bi bil prej prišel na to misel — kdo ve, kako bi bilo zdaj z menoj. Gotovo bi pa ne imel takih skrbi, kakor sem jih imel zdaj toliko mesecev zaradi konsuma.«
 
Tomaž je že davno mirno počival, ko je konsumski prodajalec v svoji sobici še vedno razmišljal o Tomaževih naukih in občudoval spretnost in pretkanost Tomaževo.
 
Naslednje dni se je Tomaž popolnoma posvetil delu v konsumu. Komaj se je zdanilo, je bil že na nogah in je v konsumu tehtal blago, pregledoval račune in spravljal knjige v red. Konsumski odborniki so ga gledali nezaupno in njegova pridnost se jim je zdela sumljiva, a ker se je Tomaž delal, kakor bi nič ne vedel o njihovem početju, so ga pustili v miru in ga pred ljudmi hvalili, kar se je dalo.
 
Tej hvali se je s posebno vnemo pridružila krčmarica na pošti. Tomažje namreč prosil župnika, naj ji pojasni, kaj v resnici pomeni beseda »plombirati«. Ko je krčmarica spoznala, da je Tomažu storila krivico, je postala jako prijazna in je bila Tomažu za pozornost, katero ji je posvečal tako hvaležna, da je dekla postala očividno ljubosumna.
 
Ko je Tomaž tretji dan svojega bivanja pri Sv. Janezu čakal na obed je izvedel, da mu ga krčmarica sama prinese.
 
»Gospodinja je rekla, da bo vam sama stregla,« je nevoljno povedala dekla in porogljivo dostavila: »Ste se menda zelo prikupili.«
 
»Ko bi se le tebi mogel malo prikupiti,« je šepetal Tomaž in je deklo stisnil k sebi. »Gospodinja je tako pobožna in goreča in misli samo na nebesa.«
 
»Ne bo tako hudo,« je ujedljivo odgovorila dekla, »drugače ne bi tako za vami silila.«
 
»Naj sili ... jaz sem zanjo premlad in sploh se mi samo ti dopadeš.«
 
»Nič ne verjamem,« je rekla dekla, a pogledala je Tomaža posebno prijazno in potem odhitela iz sobe, rekši: »Moram ven — gospodinja me še govoriti ne pusti z vami.«
 
Tomaž je bil zadovoljen sam s seboj.
 
»Obe sta se vneli ... zdaj je treba še zadnje manevre izvršiti, pa pojde vse gladko.«
 
Tisti dan je dobil Tomaž iz Ljubljane pošiljatev. Kozoglav mu je sporočil, da je zalotil Natalijo, ko se je pri muzeju pogovarjala z Železnikom.
 
»Ta ni nevaren,« je dejal Tomaž pomirjen, »ampak sto kron ga mora to veljati.«
 
In zapisal je Kozoglavovo poročilo v svojo beležnico na »konto Železnik,« kajti ljubil je red in natančnost v denarnih stvareh.
 
Tomaž je bil z revizijo konsuma tako napredoval, da mu ni bilo nič več treba hiteti, zlasti ker je zgodaj vstajal.
 
»Popoldne si bom privoščil nekaj počitka,« si je rekel Tomaž pregledujoč škatljo, ki jo je dobil od Kozoglava. »Vse je poslal, kar sem naročil — zdaj lahko začnem.«
 
V mraku je zapustil konsum in se je napotil najprej v farovž, kajti župnik je zahteval, da mu pride vsak dan poročat o uspehu revizije.
 
»No, ali se še vedno niste prepričali, da nas prodajalec goljufa?« je za renčal župnik, ko se je prikazal Tomaž v njegovi kleti. »Ali je naš prodajalec tako spreten goljuf, da mu še revizor ne more priti na sled?«
 
»Zdaj še vedno iščem, za koliko je konsum oškodovan,« je previdno odgovoril Tomaž. »Kadar bo to enkrat natančno dognano, potem pojdem dalje. O, jaz bom prodajalca trdo prijel, tako trdo, da mi ne bo mogel nič utajiti.«
 
»Le dajte ga, le dajte ga,« je pritrjeval župnik, »Meni se je zdel vedno sumljiv.«
 
»Zanesite se name, gospod župnik,« je slovesno rekel Tomaž, »škoda v konsumu bo do zadnjega vinarja poravnana.«
 
Odhajajoč od župnika je Tomaž naletel na farovško kuharico. Od njegovega prihoda je ni ne enkrat več videl. Tudi zdaj se mu je hotela umakniti, a Tomaž ji je hitro zastavil pot.
 
»Kaj ste tako zamišljeni, častita gospodinja?« je vprašal Tomaž s posebno prijaznostjo. »Kakor bi imeli kako skrb.«
 
»Ni nič posebnega,« je dejala kuharica. »Prešička imam, pa neče žreti ... menda je bolan ...«
 
»Veste kaj, poskusite s spremembo zraka,« je z vso resnobo menil Tomaž. »Prememba zraka je zdrava za ljudi in za živali. Gospodu župniku stori dobro zrak v kleti, kaj ko bi bolnega prešička poslali na Gorenjsko.«
 
Kuharica je Tomaža pogledala izpod čela, potem je stopila tik pred njega.
 
»Slišite, gospod,« je dejala polglasno, »nikar ne mislite, da sem jaz tako neumna, kakor so navadno farovške kuharice.«
 
»To vam prav rad verjamem,« je odgovoril Tomaž. »Jaz celo mislim, da ste jako pametna ženska. Jako pametna! Mislim, da bi bilo dobro, če bi se midva enkrat malo zaupno pomenila, kajti jaz sem tudi pameten.«
 
»O čem bi se pomenila ... si nimava kaj povedati.«
 
»Pač, pač, ljuba Frančiška Omahen iz Račjega sela pri Mračnem selu stara 34 let,« je važno šepetal Tomaž, ki je bil mimogrede pri orožnikih in pri občinskem tajniku nekoliko poizvedoval o osebnih razmerah farovške kuharice. »Glejte, ljuba Francika Omahen — jaz sem sam iz Mračnega sela doma.«
 
Zgodilo se je ravno nasprotje tega, kar je Tomaž pričakoval. Francika Omahen je Tomaža sovražno pogledala in mu jezno rekla:
 
»Saj se mi je koj zdelo, da ste iz Mračnega sela, kakor sem slišala vaše ime. Sicer pa meni nič mar od kod da ste in vam nič od kod sem jaz.«
 
Še en jezen pogled je Francika Omahen vrgla na Tomaža, potem se je ošabno okrenila in šla v kuhinjo.
 
»Pasja dlaka — kaj je s to žensko?« se je vprašal presenečeni Tomaž. »Naravno bi vendar bilo, da se razveseli človeka iz domačega kraja — ta pa sika name kakor gad. Hm, hm — kaj mora biti vzrok!«
 
Počasi je krožil Tomaž okrog farovža in po bližnjih senožetih in žal mu je bilo, da ne stanuje v farovžu, kajti sodil je, da bi potem prišel veliko hitreje na sled skrivnosti Francike Omahen.
 
Na pošti je posvetil nekaj časa dekli in nekaj pozornosti gospodinji in z zadovoljstvom je konstatiral, da pri obeh hitro napreduje in da je druga na drugo vse bolj ljubosumna.
 
»Našo deklo ste že popolnoma zmešali,« je dejala krčmarica, ko se je po večerji vsedla posebno blizu Tomaža. »Postiljonovi ženi je že povedala, da bi vas koj vzela, če bi jo vprašali.«
 
Tomažu se jo zdelo potrebno, da pomiri krčmarico in povišal jo je hitro v milostivo.
 
»Nikar ne mislite nič slabega o meni,« je rekel. »Moja služba mi nalaga dolžnost, da vedno kažem pravo demokratično življenje. Kdor ljudstvu služi, mora biti z ljudstvom prijazen.«
 
»To je že prav,« je dejala krčmarica in potem sramežljivo dostavila, »a če je tako čeden mlad gospod ... z deklo prijazen, si takoj kaj domišljuje ...«
 
»O, milostiva ... preveč ste ljubeznivi,« je sladko vzdihnil Tomaž. »Ko bi smel govoriti ...«
 
Pogledal je krčmarici zapeljivo v oči.
 
»Ko bi smel govoriti milostiva, ko bi smel razodeti, kaj čuti moje srce ... ali jaz sem še premlad za zakon ...«
 
Krčmarica je drhtela poleg Tomaža, vsa srečna, da jo imenuje milostivo in nedrija so se ji dvigala od samega razburjenja. Tomaž je povesil glavo, kakor da je zaradi svoje mladosti ves obupan, med tem ko je, kakor da je zatopljen v posebne misli položil svojo roko krčmarici okrog pasa.
 
»Oh ... kako je meni vroče ...« je zavzdihnila krčmarica vsa rdeča v obrazu in je pihala kakor nov meh.
 
»Tudi jaz sem ves razgret ... ta notranji ogenj ...« je Šepetal Tomaž. »Ah in samo še pet dni bom imel srečo gledati v vaše globoke oči ...«
 
Stisnil je krčmarico k sebi in se z ustnicami bližal njenim ustam in ona je nagnila glavo na njegovo stran in koprneče čakala.
 
»Rajtengo,« je takrat zagrmel surov glas iz prve sobe in kakor da je treščilo med nju, tako sta se krčmarica in Tomaž odmaknila drug od drugega.
 
S težkimi koraki je šla krčmarica v prvo sobo. Tomaž je gledal za njo, kakor maček, ki za trenotek izpusti ujeto miško.
 
»Ta moja milostiva brenta se je pa pošteno unela. Če bo količkaj mogoče, jo ujamem še nocoj.«
 
Nadaljeval bi bil rad takoj, svoje manevre, a ker so prišli drugi gostje, ni bilo to mogoče.
 
Po večerji je šel Tomaž zopet v konsum in je tamkaj dolgo delal ter spravil v red večji del računov. Hitel je, da bi zadnje dni imel popolnoma zase.
 
»Pojdite kar spat,« je rekel prodajalcu, ko sta zaprla konsum. »Ker sem toliko delal, se hočem še malo izprehoditi.«
 
»Saj vas rad spremim,« je menil prodajalec, a Tomaž je njegovo ponudbo odklonil, češ: »Moji živci se morajo umiriti — in najbolje bo, da nič ne govorim in ne slišim.«
 
Zapustivši prodajalca je krenil čez senožeti. Mehka lepa noč je bila in šetnja je Tomažu dobro dela. Iz daljave se je tod in tam oglasil kak vrisk, od vasi se je zdaj in zdaj zaslišalo pritajeno fantovsko petje, sicer pa je vladal mir. Tomažu je prišla v tej pokojni noči na misel Natalija in pri tej misli mu je postalo nekam toplo pri srcu.
 
»Pamet — fant,« si je prigovarjal. »Kaj boš še sentimentalen ... če boš poslušal svoja čuvstva, ne boš nikoli nič dosegel. Reva izgubljen si ... samo s krepko voljo se spraviš naprej.«
 
Šel je z dolgimi koraki v hrib in se od zadaj približal farovžu.
 
»Vse že spi — nobena luč več ne gori — lahko pojde.«
 
S to mislijo se je plazil Tomaž proti farovžu in sicer naravnost proti oknu Francike Omahen. Stisnil se je k zidu in potresel na okno in okrog okna dobro polovico tistega zelišča, ki mu ga je poslal Kozoglav iz Ljubljane.
 
»Če je res, kar se govori, morajo na to zelišče priti vsi mački iz treh fara,« se je smejal Tomaž, ko se je umikal od farovža proti hribu. »Tam v senci pod prvim drevesom bom le malo počakal, da vidim, kak učinek bo imelo zelišče.«
 
Tomaž je čakal komaj pol ure in že je slišal mijavkanje najrazličnejših mačjih glasov.
 
Mačje orgije okrog okna farovške kuharice so bile živahne in glasne, da so prebudile Franciko Omahen in vzbudile pozornost celo po vasi. Francika Omahen je razganjala mačjo tolpo z besedami, z metlo in z vodo, a pomagalo ni nič. Mačja družba se je vse bolj množila in mijavkanje je bilo tako glasno in neprestano, da so začeli lajati psi po vasi in peti petelini in je nastal dirindaj, ki je spravil na noge polno ljudi. In vse je vpraševalo, kaj se je moralo zgoditi v farovžu, da so se zbrale tamkaj vse mačke in vsi mački in da počenjajo tako, kakor bi bili znoreli.
 
Kakor različnim drugim ljudem po vasi, tako je Tomaž na to vprašanje tudi krčmarici na pošti zaupno zašepetal na uho:
 
»Farovška kuharica ima danes gotovo take skušnjave, da se kar poti. Mačke so to zavohale in zdaj se pode okrog njenega okna. Mačje rajanje je zanesljivo znamenje, da ima kaka ženska največje skušnjave.«
 
»Ježeš — kaj je res?« je strahoma vprašala krčmarica. »Oh, jaz bi umrla, če bi se meni kaj takega zgodilo. Taka sramota! Kako se bodo ljudje iz Francike norca delali.«
 
»Meni se tudi smili,« se je hlinil Tomaž. »Naj se raje omoži, kakor da trpi tako silne skušnjave.«
 
Tomaž in krčmarica sta bila sama v veži. Posli so že vsi spali in Tomaž ni dvomil, da je krčmarica poslala natakarico nalašč spat, da bi mogla sama nanj počakati. Krčmarica je zaklenila vrata in je svetila Tomažu v prvo nadstropje, kjer je bila njegova spalnica. Vrh stopnic je Tomaž vpihnil svečo in stisnil krčmarico k sebi ter jo poljubil.
 
»Oh ... gospod ... pustite me ...« je sopla krčmarica. »Pustite me ... Ježeš . . . če bi imela take skušnjave, da bi mačke ... Ježeš ...«
 
Tomaž pa se ni zmenil za to zdihovanje. Vse krepkeje je stiskal krčmarico k sebi in jo poljubljal.
 
»Nič se ne boj ...« ji je dejal, »jaz ti skušnjave že preženem.«
 
In speljal jo je med poljubovanjem in objemanjem v svojo sobo in vrata za seboj zaklenil.
 
Naslednji dan je vsa vas govorila o mačji orgiji pred oknom farovške kuharice in vsa vas se je smejala, da je nad vse krepostna sicer, pa zaradi svoje ošabnosti in mogočnosti jako malo priljubljena Francika Omahen imela tako silne skušnjave, da so vse mačke prišle na njeno okno in pustile tam spomine na svoj obisk.
 
Krčmarica na pošti je pa bila srečna, da ni nobena mačka imela vzroka obiskati njenega okna in da je glas o njeni kreposti ostal ohranjen.
 
Francika Omahen pa je postala vsa divja, ko je izvedela, kaj govore po vasi. Tako se je togotila, da se je razjokala in vrgla velik lonec farovškemu hlapcu ob glavo, ker jo je vprašal, če ima zaradi njega skušnjave. Fajmoštra Joška Mrcino pa je tako oštevala, da je za ta dan opustil svojo kuro in je zbežal iz farovža ter se odpeljal na obisk k sosednemu župniku.
 
»Danes se ž njo pomenim,« je dejal Tomaž sam pri sebi, ko je izvedel, kako farovška kuharica divja. »Župnika ni doma — torej bo najlepša prilika. Saj vraga vendar nisem prišel sem, da bi račune v red deval, ampak da bi kaj zaslužil.«
 
Francika Omahen je slonela na kuhinjskem oknu, ko je stopil Tomaž in kratko pozdravil.
 
»Kaj pa hočete?« je zarentačila kuharica. »Gospoda ni doma.«
 
»Ne iščem gospoda ampak vas,« je osorno odgovoril Tomaž. »Prihajam zaradi konsuma.«
 
»Kaj meni konsum mar, jaz imam druge skrbi.«
 
»Verjamem, da imate skrbi,« se je rogal Tomaž. »Cela vas ve, da jih imate; ljudje to vedo in mački tudi ...«
 
Francika Omahen je prevrnila dva stola in zagrabila železen lonec.
 
»Slišite ... še enkrat recite kaj takega ... Sploh bo najbolje, če kar greste.«
 
»Za vas bo slabo, če pojdem,« je dejal Tomaž. »Če se namreč nečete z menoj iz lepa pogovoriti, se boste pa pogovorili pričo žandarjev.«
 
»Kaj ...?« Kuharica je bila naenkrat vsa prepadena.
 
»Pomeniva se, ljuba Francika Omahen,« je rekel Tomaž prijazneje in se vsedel. »Glejte, vi jemljete zdaj tri leta blago iz konsuma, vse, kar potrebujete ...«
 
»To je vse za gospoda,« je hitro izjavila kuharica.
 
»Nikar tako, ljuba Francika Omahen,« se je zasmejal Tomaž. »Jaz sem vse natančno preiskal in vse dognal, vi jemljete blago ...«
 
»Za gospoda, vse za gospoda.«
 
»Tudi gospod morajo plačati, kar vzemo. Vi pa ste vzeli stokrat več, kakor je treba za hišo. Vi ste jemali in pošiljali svoji sestri, ki ima prodajalno v Ljubljani. Da, ljuba Francika Omahen, tako ste delali.«
 
»Ni res ... to ni res ... vi lažete ... vi ste slepar ...«
 
»Francika Omahen, bodite pametna, drugače pojdem na žandarmerijsko postajo.«
 
»Vi ... vi ... Oh, saj sem koj vedela, da ne bo nič dobrega, ko sem slišala vaše ime. Tak ste, kakor je bila vaša mati, ki je našemu gospodu vedno pisarila, da pojde k sodniji in k škofu ... oh ... vi ... vi ...«
 
Francika Omahen je bila zaradi jeze vsa iz uma, Tomaž pa je postal pri njenih besedah ves krotak in se držal kakor lovski pes, kadar izsledi divjačino.
 
»Vem ... vem,« je rekel počasi in previdno in naredil žalosten obraz. »Moja mati je večkrat pisala vašemu gospodu in vaš gospod je večkrat pisal moji materi ... Bila sta dobra prijatelja ...«
 
»Kaj prijatelja,« se je zasmejala Francika Omahen, ki svojih strasti ni znala brzdati. »Vaša mati je bila prava tica ... jaz sem brala njena pisma ... o, jaz vem veliko.«
 
»Upam, da mi boste vse povedali,« je dejal Tomaž. »Saj tudi upam, da se bodeva zaradi konsuma zmenila.«
 
»Kaj pa vendar hočete s tem konsumom?«
 
»Obvarovati vas hočem, da ne boste zaprti, ljuba Francika Omahen. Konsum stoji pred polomom. Odborniki bodo morali plačati, kar so vzeli in vi tudi. In prišlo bo na dan, da ste pošiljali svoji sestri blago, ki ste ga vzeli na župnikovo ime in župnik in vi bosta morala plačati in vi boste zaprti. Nikar ne mislite, da se šalim. Prišel sem vam to povedat danes, ko župnika ni doma; če se izlepa ne pomeniva, bom moral to jutri povedati odbornikom in orožnikom in sodniji in župnik bo v sramoti, vi pa v sramoti in v ječi.«
 
Tomaž je to povedal s tako resnobo in s tako svarilnim poudarkom, da je Francika Omahen skoro omahnila.
 
Tomaž je vzel iz žepa natančne zapiske, ki jih je napravil pri reviziji in jih razgrnil na mizi.
 
»Poglejte, ljuba Francika, tukaj je izkaz o primanjkljaju v konsumu. Vi ste v treh letih vzeli za 1872 kron blaga, odborniki pa skupaj za 1430 kron. Če se to ne poravna, pridete vsi skupaj v ječo.«
 
»Koliko ste rekli? To vendar ni mogoče!«
 
»1872 kron ste dolžni,« je smehljaje ponovil Tomaž. »Ali hočete, da to na tihem poravnava, da živa duša ne bo nič vedela, ali naj pride to pred župniki in odborniki in člani na dan. Odločite se zdaj, zakaj jutri bo prepozno.«
 
Francika Omahen ni več dvomila, da je postal položaj zanjo jako resen in nevaren. To spoznanje ji je dalo moč, da je premagala svojo togoto. Sedla je poleg Tomaža in resolutno rekla:
 
»Ne vem, ali bi vam zaupala ali ne.«
 
»Kakor hočete,« je rekel Tomaž ravnodušno. »Meni je pač vseeno, kako se stvar uredi, ali izlepa ali s sodnijo; jaz sem revizor in storim svojo dolžnost.«
 
»To je pa res ...« je menila Francika Omahen. »Vam je lahko vseeno ... Kaj mi svetujete?«
 
»Poravnajte dolg, pa bo dobro.«
 
»Ali jaz sem revna ... saj nič nimam ..., gospod so tudi revni ...«
 
Tomaž je pospravil svoje papirje in je vzel klobuk.
 
»Naj gre pa stvar svojo pot,« je izjavil Tomaž. »Jaz sem vas svaril ...«
 
»Počakajte,« je zaklicala kuharica, ko je bil Tomaž že pri vratih. »Da ne bo prepirov in potov in pa zaradi gospoda bom pa jaz poravnala tisti dolg. Saj jaz nič nimam, ampak vzela bom na posodo; pri krčmarici na poti bom vzela.«
 
»Prav, prav,« je dejal Tomaž. In pristopivši bližje je zašepetal kuharici na uho: »Saj kadar mene ne bo več tu, lahko zopet delate kar hočete ...«
 
Tomaž in Francika Omahen sta se še nekaj časa pomenkovala o stvari, potem je Tomaž odhitel v konsum.
 
»Dobro je šlo,« je rekel prodajalcu. »500 kron bo več plačala, kakor je dolžna. Vsak dobiva polovico, kaj ne.«
 
»Izvrstno,« se je razveselil prodajalec. »Vi ste talent. Kaj ni nič spoznala, da je toliko njenih potrdil o prejetem blagu ponarejenih?«
 
»Nič ni spoznala — tako je bila zbegana, da jih je komaj pregledala. Plačala bo še danes ... z odborniki se bomo jutri pomenili. Nekaj kronic bo tudi to neslo.«
 
Res je Francika Omahen prinesla še tisti dan denar. 1872 kron je s težkim srcem položila na mizo in Tomaž je pred njenimi očmi raztrgal njena pristna in ponarejena potrdila o prejetem blagu in prodajalec je pred njenimi očmi prečrtal njen račun v knjigi ter zapisal: »Popolnoma poravnan v gotovini dne ...« da ni zapisal zraven, koliko gotovine je prejel, tega Francika Omahen ni zapazila, saj je imela vse solzne oči od žalosti, da se je morala ločiti od svojih kronic.
 
Tomažu je ta dan večerja posebno dobro dišala.
 
»Dobro je šlo — izvrstno je šlo,« je dejal razmišljujoč o doživljajih tega dne. »Babnico sem izplačal, osmešil sem jo pred celo faro in zaslužil 250 kron ter še povrh izvedel veliko novico, da utegne Joško Mrcina biti eden mojih dvaintridesetih očetov. Če se mi še posreči pripraviti krčmarico do tega, da vzame konsumskega prodajalca, zaslužim še lepo provizijo. Morda bom še rekel: revizija v Mračnem selu se mi je dobro izplačala.«
 
Tomaž je nameraval iti ta večer kmalu spat, kajti čutil je potrebo izdatnega počitka. Od tega namena ga niso odvrnili niti prijazni pogledi natakarice, niti ljubezensko približevanje krčmarice. Zadržal je konsumskega prodajalca v krčmi do pozne ure in porabil ugodni trenotek, ko ni bilo ne krčmarice ne natakarice v bližini, da je skrivaj ušel v svojo sobo.
 
A komaj je bil odprl vrata, je že prihitela za njim krčmarica.
 
»Oh Tomaž — lepo te prosim ... « je vzdihovala krčmarica in se stiskala k Tomažu, »na mojem oknu je že en maček ... Ježeš ... če bi se mi zgodilo, kakor kuharici Franciki ... umrla bi ... v vodo bi morala iti ... En maček je že na oknu ... kaj bo, če me obidejo take skušnjave, da bi jih prišlo še več ... Ježeš ... če bi tako rajali, kakor snoči pred farovžem ...«
 
Tomaž je naredil nekoliko kisel obraz, a po kratkem premišljevanju se je vender odločil, da pomaga krčmarici pregnati skušnjave.
 
»Kadar boš hišo zaprla, pa malo potrkaj na vrata,« je dejal Tomaž in krčmarico poljubil. »Jaz bom počakal.«
 
Poljubila sta se in krčmarica je zopet odhitela v gostilniško sobo, da odpravi zadnje goste. Tomaž si je vžgal cigareto in je počasi korakal po sobi gor in dol.
 
Naenkrat je zaslišal rahlo trkanje in v sobo je stopila natakarica.
 
»Sem prišla pogledat ... če sem vodo ... pripravila ...« je cmerikala natakarica. »Morda sem ... pozabila ...«
 
Tomaž je položil natakarici roko okrog pasa in sočutno vprašal:
 
»Zakaj jokaš? Kaj se ti je zgodilo?«
 
»Oh ... sem ... tako nesrečna,« je ihtela natakarica. »Še umrla bom ... taka sramota ...«
 
»Kaj ti je? Govori vender.«
 
»Ah ... na mojem oknu ... sta že dva mačka ... tako sta mijavkala ... pa na moje okno sta sama prišla ... gospodinja pa je nalila mleka na okno ... pa je en sam prišel ... oh ... če bo tako, kakor snoči ... v farovžu ...«
 
»Ne bo tako ... « je odločno rekel Tomaž. »Le vrata pusti odprta ... in pregnala bodeva mačke pa če bi jih še toliko bilo.«
 
===IV.===
 
Celih šest ur je trajala bitka med Tomažom in med odborniki konsumnega društva. Ko je Tomaž naznanil možem, da morajo vse plačati, kar so tekom treh let vzeli v konsumu blaga in zavžili vina in žganja, se je začelo prav nekrščansko sakramentiranje, ki pa sc je premenilo v strahovit vihar, ko je Tomaž začel razlagati posledice konkurza.
 
»Vi ste pa lep revizor,« se je drl župan, »vas je bilo pa treba sem! Samo na vas smo čakali. Kaj smo za to pri katoliški stranki, da nam boste škodo delali?«
 
»Pa nam grozili z žandarji in s sodnijo,« je vpil mežnar. »Še danes pišem v Ljubljano naj vas odstavijo.«
 
»Ta bi bila lepa!« se je jezno rogal župan. »Tako zna vsak revidirati, da najde v knjigah dolžnike. Čemu smo pa delali za konsum. Mar zato, da bomo zdaj plačevali? Vsak večer smo tu sedeli in se posvetovali po tri in štiri ure in včasih še čez polnoč.«
 
»In pili, kolikor ste mogli,« je dostavil Tomaž.
 
»Kaj tiste kapljice! S temi še zamuda časa ni plačana.«
 
»Sploh pa,« se je oglasil togotni mežnar, »če bi bili vi pravi revizor, bi bili knjige tako v red spravili, da bi mi še kaj ven dobili, ne pa da moramo plačati.«
 
Tomaž je pustil može razsajati in se ni zmenil za njih grobosti. Le zdaj in zdaj je zinil kako zbadljivo besedo, da bi može Še bolj razdražil.
 
»Bolj ko se bodo jezili, manj pozorno bodo pregledali račune in laglje jih vjamem za tistih par sto kronic, za katere sem jim račun zvišal.«
 
Tako je ugibal Tomaž in mirno čakal, da preneha vpitje.
 
»Če od konsuma nič nimamo, je najbolje, da ga zapremo,« je menil župan. »Ampak tega prodajalca si bom zapomnil.«
 
»Zakaj niste bili bolj previdni?« je dejal Tomaž. »Prodajalec vas ima vse v rokah — zato morate plačati; če bi pa vi prodajalca imeli v rokah, bi pa moral on plačati.«
 
»To je pa res,« se je oglasil mežnar. »Škoda, da smo mu dajali potrdila ... prav škoda ... prihodnjič bom bolj pameten.«
 
»Saj nismo samo mi jemali,« je rekel čez nekaj časa župan. »Gospod so tudi jemali. Kaj pa pravijo gospod?«
 
»A, kaj gospod,« je zaklical mežnar in zaničljivo zamahnil z roko. »Gospodu se že možgani kisajo, ker so vedno pijani. Kaj pa pravi farovška kuharica?«
 
Tomaž je odprl knjigo in pokazal možem račun Francike Omahen.
 
»Farovška kuharica je vse do zadnjega vinarja plačala,« je slovesno izjavil Tomaž. Vsi veste, da je farovška kuharica pametna ženska. Ko sem ji vso stvar razložil, je takoj plačala. Vse je plačala do zadnjega vinarja in nič se ni obotavljala, samo to je rekla, da bo v prihodnje pametnejša.« In s povzdignjenim glasom je dostavil Tomaž: »In farovška kuharica, ki je jako pametna ženska, je rekla, da si bo že pomagala, da bo ta denar tako ali tako nazaj dobila.«
 
Možje so se spogledali in nekaj zamrmrali in na to je župan v imenu vseh mož naznanil:
 
»Naj pa bo — bomo pa za zdaj plačali. Ampak to vam povem, gospod Tomaž Krmežljavček, vi ne boste našega kousuma nič več reševali.«
 
Celih šest ur je trajala bitka, potem si je župan iz občinsko blagajne izposodil toliko denarja, da je pokril ves dolg odbornikov, za kar so mu odborniki podpisali dolžno pismo.
 
»Štiristo kron so več plačali, kakor so dolžni,« je dejal Tomaž sam pri sebi. »Dvesto jih dobim jaz, dvesto prodajalec. Za tako nagrado že zaslužijo možje, da jih podučim o praktični goljufiji pri konsumih.«
 
In med tem, ko je župan prešteval denar, je Tomaž dajal možem navodila, kako morajo odborniki poslovati, da bodo imeli za svoj »trud« tudi kaj plačila, ne da bi konsum prišel v zadrego. Možje so Tomaža poslušali veliko pozorneje, kakor katerokoli pridigo in si vzeli njegova navodila k srcu.
 
»Saj je tako čisto pošteno in pravično,« je izjavil mežnar. »Mi delamo za druge, torej je pravično, da ti plačajo kar mi za svoj trud vzamemo. Ej, škoda, da se nismo že prej spoznali v teh kupčijah.«
 
Odborniki so bili popolnoma mežnarjevega mnenja in Tomaž jim je moral ponovno natančno razložiti, kako se moko in zmleto kavo umetno pomnoži, kako je treba računati obresti in kako se pameten človek pri zamudnih obrestih v svojo korist zaračuna in kar je bilo še drugih manipulacij, za katere so zadostovale umstvene zmožnosti konsumskih odbornikov.
 
Tomaž je žel za svoj poduk mnogo priznanja in možje so se mu ginjeno zahvaljevali.
 
Delala se je že noč, ko sta Tomaž in kunsumski prodajalec kot zadnja zapustila štacuno in šla večerjat. Krčmarica je za Tomaževo odhodnico pripravljala cvrte piščance in debele solze so kapale z njenih lic, zakaj bilo ji je hudo pri srcu da mora Tomaž drugi dan v Ljubljano.
 
»Oh tako čeden fant je ...« je vzdihovala krčmarica. »Tako zabaven in čeden fant in tako sem se ga navadila ... Oh, če bodo mački hodili na moje okno ... saj ne bo prestati ... In tak zdrav fant ... zdaj šele vem, kaka podrtija je bil moj rajnki — bog mu daj dobro in sveti naj mu večna luč — in kaj je zdrav moški. Oh, saj je čednost lepa in zaslužna stvar in bogu dopadljiva ... ampak če bodo mački hodili na okno ne bo prestati ... Škoda, da je Tomaž tako mlad ... ko bi bil vsaj polnoleten, da bi mu oče ne mogel braniti ... koj bi ga vzela ... Ali pa vzamem koga drugega ... mački ne bodo hodili na moje okno.«
 
Tako je razmišljevala krčmarica, ko je stala pri ognjišču in cvrla piščance.
 
Podobne misli je imela tudi natakarica, ko je pripravljala mizo za Tomaževo zadnjo večerjo. Tudi njena duša je bila polna žalosti in morila jo je povrh skrb, kaj da bo, če bi njeni ljubezenski doživljaji ne ostali brez posledic.
 
»Vzeti me mora ... mora in mora ... ali on ali pa kdo drugi,« tako je ponavljala venomer in njene misli so neprestano begale od Tomaža do postiljona in od postiljona do Tomaža.
 
Kajti postiljon je že dolgo časa zaljubljeno gledal natakarico in govorilo se je, da je tudi že večkrat in ne brezuspešno trkal na njeno okno.
 
A tudi misli farovške kuharice Francike Omahen so se mudile pri Tomažu. Odkar so mački rajali na njenem oknu in jo spravili na tako slab glas, da nihče več v fari ni verjel v njeno krepost, od tedaj je bilo Franciki Omahen prav žal, da je Tomaža tako slabo sprejela in čedalje bolj je uvidevala, da vender ne more biti edini smoter njenega življenja, skubiti bebastega fajmoštra Joška Mrcino.
 
»Lep fant je Tomaž in prav vesele urice bi bila preživela ž njim,« je modrovala Francika Omahen v svoji kuhinji. »Kako sem bila neumna ... Ali sem mar zato na svetu, da bom vedno le stregla staremu fajmoštru ... če bi se dobil pripraven moški, koj bi ga vzela ... in tale Tomaž ... še misliti ne smem nanj, sicer se bodo zopet zbrali mački na mojem oknu ...«
 
Tomaževe misli pa niso bile ne pri krčmarici, ne pri natakarici in ne pri farovški kuharici. Prišedši na večerjo je namreč dobil pismo iz Ljubljane. Med drugim mu je pisal Kozoglav:
 
»... velika nevarnost! Natalija ima sestanke z nekim računskim podčastnikom, ki postane kmalu kancelist pri vladi. Včeraj ga je predstavila staremu Smoletu. To je prvi ljubimec, ki ga je seznanila s svojim očetom, Smole ga ne more prehvaliti. Sam mi je povedal, da hoče ta računski podčastnik Natalijo vzeti ...«
 
Tomaž je postal ves žalosten, ko je prečital to pismo.
 
»Takega sem se vedno bal ...« je govoril sam pri sebi. »Ta je res nevaren ... Kako ga bom izpodrinil? In kdo ve, če ne bo že prepozno, ko pridem domov.«
 
Kozoglavovo pismo ga je pripravilo ob vso dobro voljo. Melanholično je s prodajalcem sedel za mizo in nič se ni menil ne za natakarico, ne za krčmarico, ki sta švigali okrog njega.
 
»Hudo mu je, da mora od mene,« je mislila krčmarica in je bila vsa srečna.
 
»Ves je potrt, ker ne more pri meni ostati,« si je domišljevala natakarica in tudi ona je bila vsa srečna.
 
Ko sta bila Tomaž in prodajalec nekaj časa sama v sobi, je prodajalec prekinil mučni molk.
 
»Slišite ... gospod Tomaž ... kako bo pa zdaj zaradi najinega dogovora. Saj veste ... zaradi krčmarice. Zaradi provizije sva se domenila in provizijsko pismo sem vam dal ...«
 
Beseda »provizija« je imela na Tomaža prav čaroven vpliv. Zanj je bila to beseda vseh besedi in kadar je zaslišal to besedo, izražujočo njegov ideal, tedaj so zaigrala vsa njegova čustva in vsaj za trenotek je bilo pozabljeno celo njegovo ljubezensko gorje.
 
»Saj je res ... kar pozabil sem,« je zaklical in se z dlanjo udaril po čelu. »Dva odstotka od premoženja ... da ... tako je domenjeno.«
 
»Če me namreč krčmarica vzame,« je hitel dostaviti prodajalec. »A ne vem, če me bo hotela ... Prav zadnje dni je tako malo prijazna z menoj.«
 
»Slišal sem, da skoro nič ne spi,« je smehljaje rekel Tomaž. »Toda nič se ne bojte ... mislim, da pojde vse gladko.«
 
Po večerji je peljal Tomaž prodajalca v svojo sobo in mu tam od svojega načrta povedal toliko, kolikor se mu je zdelo neizogibno potrebno.
 
»Zaradi vaše lepote vas krčmarica ne bo vzela,« je rekel Tomaž »in zaradi denarja tudi ne, ker ga nič nimate. Treba jo je ujeti z zvijačo.«
 
»Ko bi le vedel, kako ...« je skoro cmerikavo menil prodajalec. »Kar bojim se, da ne bo nič in vendar ima ta ženska tako lepo premoženje ... in je tudi sicer prav čedna.«
 
»Ostanite tu v sobi in ne ganite se, dokler se ne vrnem,« je velel Tomaž. »In to vam povem — nobene besede ne smete izpregovoriti ... samo »oh — oh — oh« vzdihujte. A ne z grozo, nego z izrazom blaženstva. Ali me razumete?«
 
»Na denar bom mislil, pa bo že šlo,« je s prepričanjem rekel prodajalec in uspešno poskusil vzdihovati »oh — oh — oh.«
 
»Izvrstno — in še to vam povem — pogumni bodite.«
 
Tomaž je previdno smuknil iz sobe in videč, da ni nikogar ne na stopnicah, ne v veži se je splazil iz hiše. Šel je po vasi in videč, da so že vsi ljudje šli spat, je naglo prinesel lestev od hleva pred pošto in natresel na krčmaričino okno in na natakaričino okno vse kar je še imel onega zelišča, ki ga mu je poslal Kozoglav.
 
»Če se odzove le nekaj mačkov, pa se mora moj načrt obnesti,« je mislil in odnesel lestev ter se hitro vrnil v hišo.
 
»Slecite se in vlezile se v mojo posteljo,« je ukazal prodajalcu. »In naj se zgodi, karkoli, da mi ne zinite nič drugega kot oh — oh — oh.«
 
»Ali — prosim vas — kaj naj to pomeni,« se je obotavljal prodajalec.
 
»Molčite in storite kakor sem vam rekel. In hitite, natakarica že zaklepa hišna vrata.«
 
Prodajalec je naglo izpolnil Tomažev ukaz in se spravil v posteljo.
 
»In zdaj smrčite glasno in neprestano in sicer toliko časa, da čutite poleg sebe kaj živega,« je še velel Tomaž, potem pa upihnil svečo in jo vzel seboj. Neslišno je zaprl vrata in se vsedel na stopnice, vodeče v podstrešje.
 
»Malo dolgočasno bo tu čakati — a če je božja volja, bo čez uro vse prestano.«
 
Krčmarica je prišla prva po stopnicah. Z lučjo v roki je obstala pred vratmi Tomaževe sobe in poslušala nekaj trenotkov.
 
 
[[Kategorija:Miroslav Malovrh]]