Wikivir

Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Magicdog (pogovor | prispevki)
1.617 urejanj
Brez povzetka urejanja
Magicdog (pogovor | prispevki)
1.617 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 3.333:
 
Krčmarica je prišla prva po stopnicah. Z lučjo v roki je obstala pred vratmi Tomaževe sobe in poslušala nekaj trenotkov.
 
»Že spi,« je šepetala. »Naj počiva malo — čez kako uro, ko bo dekla zaspala, ga prebudim.«
 
Krčmarica je odšla v svojo sobo. Koj za njo je prišla natakarica. Tudi ta je obstala za trenotek pred Tomaževo sobo in prisluškovala.
 
»Trdo spi,« je zavzdihnila. »Ko bo začela gospodinja žagati, ga že prebudim.« In odšla je tudi ona v svojo sobo.
 
»Obe se veselita, da bo poslovilna noč posebno lepa,« se je rogal Tomaž. »To bo zabava, če se mi vse posreči.«
 
Užgal si je cigareto in se zleknil na stopnicah. In njegove misli so zbežale v Ljubljano in postalo mu je zopet tesno pri srcu.
 
»Vrag vedi kaj je to, da Natalije ne morem pozabiti. V vsem imam srečo, samo pri njej je nimam in vendar jo imam rad.«
 
Take in enake misli je predel in ugibal kako bi si ali Natalijo pridobil ali jo pozabil. Mislil in ugibal je toliko časa, da je zaslišal mačje mijavkanje.
 
»Se že začenja!« To ga je zopet poživilo.
 
Mijavkanje je postajalo vse glasneje in živahneje. Obenem se je najprej iz krčmaričine in potem tudi iz natakaričine spalnice slišal šum.
 
»Obe preganjata mačke,« se je smejal Tomaž. »Kar skozi temo vidim, kako sta prestrašeni in kako se bojita, da bi se razvedelo po vasi, kake skušnjave imata. O, eksempelj s farovško kuharico je izvrstno učinkoval.«
 
Vlekel je na ušesa, kar se je slišalo. Razločil je dosti dobro, da krčmarica poliva mačke z vodo in jih odganja s cunjo.
 
»Nazadnje mi pomeče vse zelišče z okna — pa naj bo, prišla bo vender,« je menil Tomaž in v tistem hipu tudi zaslišal, da je krčmarica odprla vrata in bosonoga stopicala proti sobi, iz katere se je slišalo mogočno žaganje konsumskega prodajalca. Malo je prisluškovala, potem je rahlo odprla in vstopila v sobo.
 
Tomaž je zdaj zapustil svoje skrivališče. Užgal je svečo, ki jo je bil prinesel s seboj in šel po stopnicah doli.
 
Iz svoje spalnice je zaslišal prodajalčevo stokanje »oh — oh — oh« in koj na to glasen krik.
 
»Hudič — da ni natakarice,« je zaklel Tomaž, ki je bil napravil načrt tako, da bi morala natakarica zasačiti krčmarico pri prodajalcu. »Zdaj moram sam stopiti v akcijo, drugače se mi vse pokvari.«
 
Stopil je k vratom in jih odprl ter posvetil v sobo. Prodajalec je sedel na postelji, krčmarica pa je stala poleg postelje in se tresla od strahu in presenečenja in zakričala je na ves glas, ko je na pragu zagledala Tomaža.
 
»Ježeš ... kaj se je zgodilo ... oh — ... ta sramota ... ta sramota ...«
 
Takrat se je prikradla iz svoje sobe tudi natakarica. Plazila se je ob zidu, da je Tomaž ni zapazil dokler ni stala za njim in zavrisnila kakor obsedena, videvši krčmarico skrajno pomanjkljivo oblečeno poleg postelje, na kateri je konsumski prodajalec sedel.
 
»Kaj kričiš,« je zavpil Tomaž na natakarico. »Gospa je iz strahu zbežala iz svoje sobe in poiskala zavetja pri svojem ženinu. Ali si me razumela? Pri svojem ženinu. Kaj ne gospa, da je naš prodajalec vaš ženin?«
 
Krčmarica še vedno ni bila pri popolni zavesti, nego vsa prepadena trepetala kraj postelje. Kar mehanično in ne da bi kaj mislila je potrdila Tomaževo vprašanje.
 
»Da ... da ... moj ženin ... da ... od strahu ...«
 
»Torej si zdaj sama slišala,« je dejal Tomaž natakarici in naglo zopet zaprl vrata, pustivši krčmarico in prodajalca sama v temni sobi. »Da ne boš kaj slabega govorila. Mački so na tvojem oknu rajali.«
 
»Pri gospodinji tudi ...« je ugovarjala natakarica. »Oh, saj nisem tako neumna ... Kako je pa prišel prodajalec v vašo posteljo?«
 
»Ključ je doma pozabil,« je lagal Tomaž. »Zvečer se je z gospodinjo domenil, da se bodeta vzela, a ko je hotel oditi, je videl, da nima ključa. Pa je ostal pri meni.«
 
»Slišite ... to so pa čudne reči,« je menila natakarica. »Oh, kakšna burklja sem, da tega nisem prej zapazila, ko je vender prodajalec vedno vzdihoval kakor bolno tele, če je gospodinja zraven njega sedela.«
 
Tomaž je hitel buksirati natakarico proti njeni na koncu hodnika ležeči sobi, hoteč preskrbeti krčmarici priliko, da bi se vrnila v svojo sobo.
 
»Pojdi, duša zlata,« je šepetal natakarici, »pusti gospodinjo ... kaj nama mar ... saj morava midva vzeti slovo.«
 
»Slovo ... da ... je že prav,« je menila natakarica in se sramežljivo branila Tomaževih agresivnosti. »Ali me boš pa tudi vzel?«
 
»Bom,« je slovesno prisegel Tomaž.
 
»Ti — če me ne boš vzel, bom šla k fajmoštru.«
 
»Ali misliš, da te bo ta vzel?« se je smejal Tomaž in potisnil natakarico v njeno sobo ter ji s poljubom onemogočil vsaj za hip odgovor ...
 
Resna sta bila pogovora, ki sta se vršila ta večer v dveh spalnicah gostilne na pošti. Tomaž je moral napeti vse svoje umstvene zmožnosti, da je natakarico prepričal o neizpolnjivosti njene zahteve. Kar ni ji šlo v glavo da bi je Tomaž ne mogel vzeti. Vedno znova je začela te litanije in odnehala je šele, ko ji je Tomaž obljubil, da ji preskrbi od krčmarice malo doto, če bo pametna in molčeča. Pričakovanega slovesnega veselja pa Tomaž ni bil deležen. Čim je namreč natakarica spoznala, da se njena upanja ne uresničijo, ni hotela »nič več slišati« in je le silila, da Tomaž zapusti njeno sobo.
 
»Za eno izkušnjo sem bogatejši« je sam pri sebi govoril Tomaž, ko je zopet sedel na podstrešnih stopnicah in diskretno čakal, da krčmarica zapusti njegovo spalnico. »Časih sem mislil, da bog in ženske vse odpuste, zdaj pa vidim, da ni tako; ženska ti nikoli ne odpusti, če je nečeš vzeti.«
 
Kaj bi bil Tomaž šele rekel, ko bi bil vedel, da je kmalu po njegovem odhodu krepka moška roka pregnala mačke z natakaričinega okna in potrkala na šipe in kaj bi bil šele rekel, ko bi bil vedel, da je natakarica hitro odprla okno in spustila v svojo sobo širokoplečega postiljona.
 
Dosti resnejšega značaja je bil pogovor, ki sta ga imela krčmarica in konsumski prodajalec v temni Tomaževi spalnici; končal se je ta pogovor na obojestransko zadovoljstvo. Ko se je krčmarica vrnila v svojo spalnico in zaslišala pod oknom mačje rajanje, je zamišljeno rekla: »Le mijavkajte, mrcine, jutri bo vsa vas vedela, da sem nevesta — samo nekaj bo veljalo, da bom natakarici zamašila usta.«
 
Tomaž je moral to noč doprinesti še malo žrtev; prenočiti je moral na svoji postelji konsumskega prodajalca, ki se je silno bal, da bi krčmarica uganila s kako zvijačo jo je Tomaž ujel in naposled še razdrla sklenjeni dogovor.
 
Prodajalec kar ni mogel razumeti, kako se je zgodilo, da je prišla krčmarica prostovoljno v Tomaževo sobo in nadlegoval je Tomaža neprestano z vsakovrstnimi vprašanji. Toda Tomaž ni dal nobenega pojasnila, nego samo odgovarjal z »a — hm«. Ko se je vprašanja naposled naveličal, je jezno zaklical:
 
»Zlodej — kaj ne vidiš, da spim. Če te pa skušnjave razganjajo, pojdi v klet in lezi na led.«
 
Obrnil se je na drugo stran in končno navzlic nemirnemu sosedu vender trdo zaspal.
 
Ko se je Tomaž prebudil, ni bilo prodajalca več v njegovi postelji, marveč je sedel že v kuhinji in mlel kavo ter krčmarici pripovedoval, koliko časa jo že ljubi, koliko ima že denarja prihranjenega in kako srečen bo njiju zakon. Krčmarica je to poslušala z velikim zadoščenjem in je bila posebno zadovoljna, da ni prodajalec nič vpraševal, čemu je prišla ponoči v Tomaževo sobo.
 
»Tomaž je le pošten fant, da ni ničesar izdal,« je mislila krčmarica in njeno srce je bilo tako polno hvaležnosti, da je vse ostanke ocvrtega piščanca in dva para klobas zavila v papir ter vse namenila Tomažu za popotni prigrizek.
 
Ko je prišel Tomaž mimo kuhinje, se je delal, kakor bi ne zapazil prodajalca in je naglo stopil v gostilniško sobo. Krčmarica mu je prinesla kavo in se vsedla poleg njega. Po dolgem, zaupnem pogovoru je prišla krčmarica do popolnega prepričanja, da je samo slučaj kriv, da je našla v Tomaževi postelji konsumskega prodajalca in da se ima samo Tomaževi izredni prisotnosti duha zahvaliti, da se bo stvar tako srečno končala.
 
»Oh ... saj omožiti bi se morala tako ...« je menila z zaljubljenim pogledom na Tomaža. »Kako naj bi pa živela, če bi mački hodili na moje okno oznanjat moje skušnjave.«
 
Natakarica ni bila tako prijazna s Tomažem. Z razžaljenim obrazom je šla mimo njega, kajti jezilo jo je, da se njeno upanje ne izpolni in da namesto Tomaža dobi za moža preprostega postiljona.
 
Po zajtrku se je Tomaž odpravil v farovž, da se poslovi od župnika, a najprej se je oglasil v kuhinji, da vzame slovo od Francike Omahen. Prilizoval se ji je tako spretno, da se ji je resnično prikupil in ji končno razodel svojo željo, naj porabi svoj vpliv pri župniku, da bi zanj kaj storil.
 
»Mati so mi zgodaj umrli,« je pripovedoval Tomaž »in sam sem si moral naprej pomagati. Tisti, ki je po postavi moj oče, se ni zame nikoli zmenil. Oh — koliko sem pretrpel in prestradal — vi si tega misliti ne morete. Prestal sem mnogo hudega, a vender nisem vašega gospoda nikoli nič nadlegoval, čeprav sem vedel, da so moj pravi oče. Dokler so mati živeli, so jim gospod župnik vedno kaj pošiljali, od materine smrti pa nič več.«
 
Tako je lagal Tomaž in se milo držal, kakor svetopisemski berač, ki so ga pod stopnicami garji jedli.
 
»Pa res ni prav, da so vas gospod tako zapustili,« je dejala Francika Omahen in hitro dostavila: »A kaj hočete, ko pa so tako revni ... še najpotrebnejšega nimajo.«
 
»Seveda nima nič, ker mu ti vse pobereš,« si je Tomaž mislil, na glas pa je vzdihuje rekel:
 
»Vem, da so gospod revni ... fara je slaba ... ljudje so trdi in vera peša ... Ampak nekaj bi morda vendar lahko zame storili ... Kaj pa če bi umrli? Jaz se bi seveda oglasil in začelo bi se veliko preiskovanje in če bi vi imeli pota in sitnosti in bi morali prisegati ...«
 
Kuharica se je zganila, kakor da ji je Tomaž zadrl šivanko v meso.
 
»Kakšna pota? In kakšne sitnoti? In čemu prisegati?«
 
»Postave so take! Prav hude so postave in sodnijski gospodje so tudi hudi, da se bog usmili. Posebno če umrje kak duhovnik, preiščejo vse, kakor da bi bil vsak duhovnik bogat in bi vsaka farovška kuharica vse pobrala, kadar gospod umrje. No, pa če se še kdo drugi oglasi, potem so še največje sitnosti. Boljše bi bilo, da se prej pomenimo. Ko bi mi gospod nekaj dali, bi se jaz vsemu odpovedal in še pričal bi, kako ste vi lepo za gospoda skrbeli in vse zanj žrtvovali.«
 
Tako se je kremžil Tomaž in zavijal je oči tem bolj, ker je videl, kako nezaupno ga gleda farovška kuharica. A ker Francika Omahen njegovih namigavanj ni hotela razumeti, je Tomaž previdno opustil vsako nadaljnje prigovarjanje.
 
»Naj malo premišljuje,« si je rekel, »morda se le premisli.«
 
Župnik je po svojem običaju zaradi premembe zraka zopet sedel v kleti. A ta dan se ni dotaknil klobas, ki so bile zanj pripravljene, in tudi vina ni pil, marveč praznil medicinsko steklenico in delal mučeniške obraze ter vmes ječal, kakor bi imel porodne bolečine.
 
»Hvalje ...« je pozdravil Tomaž z mežnarsko ponižnostjo. »Ali za boga, kaj pa vam je gospod župnik?«
 
»Oh — bolan — tako bolan — da — bolan,« je zaječal župnik. »Bode me — in v glavi tako čudno — oh bolan — «
 
»Bode vas, gospod župnik? Na kateri strani pa?«
 
»Oh, na znotranji, da, na znotranji.«
 
Tomaž se je komaj premagal, da se ni na glas zasmejal.
 
»Ali vam smem nekaj svetovati, gospod župnik? Poznam zdravilo, ki izvrstno pomaga, če človeka na notranji strani bode. Če vam je prav, bom kuharici vse razložil in pokazal, da vam bo vse prav naredila.«
 
»Bog vam bo povrnil, bog vam bo plačal,« je zdihoval župnik. »Jaz sem tako reven, da, reven, in pa bolan, oh, tako bolan.«
 
»Pomirite se, gospod župnik! Zdravilo vam bo zanesljivo pomagalo. Poznam to zdravilo. Pomagalo je tudi moji ranjki materi Neži Krmežljavki, saj ste jo poznali, gospod župnik, kajneda, Nežo Krmežljavko iz Mračnega sela?«
 
Tomaž je potuhnjeno pogledal župnika in študiral, kakšen vtisk so napravile njegove besede. A župnik je samo vzdihoval in se je delal, kakor da je Tomaževo vprašanje preslišal.
 
»Gospod župnik — ali se še kaj spominjate Neže Krmežljavke? Saj ste jo poznali!«
 
»Nič poznal — nikoli poznal ... ah, tako bolan ... ne maram nič slišati ... oh, sem tako reven in bolan ...«
 
»Le spomnite se gospod župnik,« je silil Tomaž. »Saj ste moji materi večkrat pisali in tudi nekaj denarja ste ji pošiljali za njenega sina. Ta sin sem jaz, gospod župnik.«
 
»Ah, kaj to meni mar ... sem tako bolan ... oh, bolan ...«
 
Tomaža je minevala potrpežljivost. Uganil je, da je župnikovo ječanje le v najmanji meri upravičeno in da se župnik dela bolnega samo, da bi se ognil pogovoru s Tomažem.
 
»Neče me poznati! In vender je oče ene dvaintridesetinke mojega života; na srečo ni ta klada nič dodala moji pameti, sicer bi jaz najbrže po vseh štirih lazil po svetu.«
 
»Pojdite z bogom ... oh, sem tako bolan ... srečen pot vam želim — sem tako slab ... še govoriti ne morem ... z bogom, z bogom.«
 
Tako je govoril in ječal župnik in mahal z rokama okrog sebe in se delal, kakor da ga začenja zvijati božjast. Tomaža pa je prevzela jeza in široko se je postavil pred župnika.
 
»Jaz sem Tomaž Krmežljavček,« je rekel tako glasno, da ga je slišala kuharica, ki je prisluškovala na vrhu stopnic. »Vaš sin sem, vaš in Neže Krmežljavke, ki ste jo vi zapeljali in v nesrečo spravili.«
 
»Ni res!« je zakričal župnik. »Jaz vas nič ne poznam.«
 
»Vaš sin sem, ki ste ga pustili stradati in trpeti med tem ko ste vi živeli v izobilju.«
 
»Oh ... sem tak revež ... in tako bolan.«
 
»To je kazen za vaše grehe,« je zavpil Tomaž. »Dolgo tako ne boste več živeli, ker vas bo zalila mast. In zdravila vam tudi ne dam. Pač pa pojdem jutri na sodnijo in vas bom tožil. Vse stroške do mojega štirinajstega leta boste plačali. Jaz imam vsa pisma, ki ste jih pisali moji materi in jih bom sodniji predložil.«
 
Tomaž se je obrnil in je moško odkorakal iz kleti ne meneč se za župnikovo prestrašeno ječanje.
 
Zunaj ga je ustavila kuharica in ga prijela za rokav.
 
»Gospod Tomaž — saj se bodo dali gospod še pogovoriti.«
 
»Naj gre stvar svojo pot,« je vzkliknil Tomaž. »Tako komisijo bom vzdignil, da je še nikoli ne bilo in vse bo prišlo na dan in potem bo gorje in škripanje z zobmi.«
 
»Gospod Tomaž!«
 
»V tej hiši se sploh več ne menim! Z bogom! Če mi imate pa kaj povedati, zglasite se v treh dneh v Ljubljani pri meni.«
 
In ošabno je zapustil šentjanški farovž.
 
===V.===
 
Zopet jo sedel Tomaž za svojo mizo v katoliškem gospodarskem zavodu. A držal se je jezno in metal je sovražne poglede na ravnatelja.
 
»Vi me hočete telesno in duševno uničiti,« je govoril Tomaž ravnatelju. »V sedmih dneh sem izvršil revizijo, za katero bi vsak drugi rabil tri tedne. Ne samo, da sem vse v red spravil, tudi iztirjal sem vse. Konsum je rešen. In zdaj, ko se niti prespal nisem, naj grem že zopet in kar na drugi konec dežele?«
 
»Kar vam ukažem, morate izpolniti,« je velel ravnatelj z nenavadno energijo, kajti bal se je, da bi se Tomaž zopet začel bližati njegovi ženi. »Jutri morate odpotovati.«
 
»Še tisti, ki je na smrt obsojen, sme apelirati na višjo instanco, jaz naj bom pa popolnoma brezpraven?« Tomaž se je dvignil izza mize in je segel po svojem klobuku. »Dovolite, da si preskrbim zdravniško spričevalo in ga predložim načelstvu. Kadar bo zdravnik dovolil, da grem na potovanje, se pa zopet oglasim v pisarni. Vzemite na znanje gospod ravnatelj, da sem bolan.«
 
In Tomaž je z roko pozdravil ravnatelja in svoje tovariše, pomežikal tipkarici Filipini in je odšel iz pisarne.
 
»Če me zatoži, pa razkrijem vse,« se je sam pri sebi rotil Tomaž. »In da mu povrnem njegovo nesramnost, bom še danes poslal njegovi ženi nekaj cvetlic. Pa se naj od jeze in ljubosumnosti razleti.«
 
Tomaž je bil pač v resnici potreben počitka, a privoščiti si ga ni mogel, kajti čakalo ga je mnogo opravil.
 
Najprej je bil novič prosil svojega nominelnega očeta Boltežarja Krmežljavčka, naj mu izroči pisma, ki jih je našel v zapuščini svoje žene.
 
»Sem prisegel — pred velikim altarjem sem prisegel — prej ne, da boš polnoleten,« se je branil Boltežar in ker ga je Tomaž hudo prijemal in pestil, mu je ušel iz hiše.
 
Tomaž pa ni mislil odnehati in hotel je za vsako ceno dobiti pisma.
 
»Ko bi bil imel jaz pri Sv. Janezu tista pisma v rokah, bi bil fajmoštru Jošku Mrcini in njegovi kuharici Franciki Omahen že posvetil. A kaj, ko nisem imel ne enega teh pisem, ko sploh še nobenga teh pisem nisem videl. Moral sem vse riskirati in nisem ničesar opravil. To ni nič! To mora postati drugače. Prej moram vedeti, kaj so moji očetje pisarili moji materi, potem bom lahko vsakega primerno prijel in ne tako, kakor sem Joška Mrcino pri Sv. Janezu.«
 
Tomaž je poznal prav preprosto sredstvo, da pride do pisem. Zvečer je šel v krčmo Luke Magarca, kjer sta se Boltežar in tudi vpokojeni eksekutor Smole najraje mudila in je »v proslavo svojega srečnega povratka z dežele« naročil štefan močnega vina. Pri drugem štefanu je bila družba že tako glasna in vesela, da se je prislinilo k mizi še nekaj tujih, vedno žejnih ljudi, ki so povečali hrup in veselost in pili kakor gobe. Pri četrtem štefanu je Luka Magarac začel peti »polag navade stare, društvo se sastalo je — eee,« Boltežar pa je poskušal »čez jemati« in ker z glasom ni izhajal, je zlezel na mizo in se drl kolikor je mogel. Pri desetem štefanu je stari Smole že tako norel, da je hotel natakarico zarubiti in jo eksekutivno prodati. A možje so mnogo prenesli in Tomaž je moral še več bankovcev položiti na mizo, predno jih je spravil v tisto stanje, v katerem jih je hotel imeti, namreč do popolne pijanosti in nezavesti. Ko je bilo čas, gostilno zapreti, so bili vsi udeležniki tega popivanja, razen Tomaža, tako pijani, da se ni mogel nobeden ganiti.
 
Tomaž je poklical natakarico »na pametno besedo« k sebi.
 
»Poglejte jih — tako so pijani, da ne more nobeden domov. Kaj mislite, ko bi jih pustili tu?«
 
»Vseh že ne,« je odločila natakarica. »Gospodarja spravim v njegovo posteljo, vaš oče in Smole lahko na klopi prespita svojo pijanost, druge pa nesiva na cesto — naj jim policaji naprej pomagajo.«
 
Tomaž je bil tudi s tem zadovoljen in je natakarici pomagal znesti pet pijanih mož pred hišo. Posadil jih je tako, da so sloneli ob zidu. Pomagal je tudi Luki Magarcu v posteljo in položil Boltežarja in Smoleta z veliko nežnostjo na klop. Pri ti priliki je vzel Boltežarju ključe do skrinje, v kateri je bila spravljena zapuščina Neže Krmežljavke.
 
»Če bi se moj oče in Smole ponoči prebudila — hm, pustite luč goreti in postavite jima na mizo štefan vode in štefan vina.«
 
Tako je ob slovesu naročil Tomaž natakarici in ko je bil poravnan še ostanek računa, je veselega srca odšel iz Magarčeve krčme in žvenketal z Boltežarjevimi ključi, kakor bi bili sami tolarji.
 
Ob zidu so sedeč na tleh sloneli pijanci in smrčali. Tomaž je ravno razmišljeval, ali bi jim zamenjal klobuke ali jim sezul in skril čevlje, ko je zaslišal izza vogala enakomerne korake. Trenotek pozneje se je prikazal redar.
 
»Kaj pa to pomeni?« je vprašal, videč pijane jogre ob zidu.
 
»Domu ne morejo,« mu je pojasnil Tomaž. »Ravnokar so jih znosili iz Magarčeve gostilne.«
 
Redar je stopil k zidu, je prvega pijanca začel stresati in ko je videl, da se je prebudil, je nanj zavpil:
 
»Kaj pa delate tukaj?«
 
Pijancu se je zakolcalo, pogledal je redarja debelo in zaklical:
 
»Nesramnost! Ali vas kaj briga, kaj tu delam? Saj jaz tudi vas ne vprašam, kaj tu delate.«
 
»Slišite — ali hočete morda v špehkamro?«
 
»Zakaj ne — če se dobi tam črna kava.«
 
Redar je poskušal svojo srečo tudi pri drugih pijancih. Prebudil jih je pač, a naprej niso mogli; eni so kar popadli, dva pa sta začela kričati in peti in naenkrat se je iz gostilniške sobe Luke Magarca slišalo tuljenje in je začel na okno razbijati Boltežar in klicati na pomoč, češ, da ga hočejo bele miši snesti.
 
Tedaj je pa Tomaž izdajalsko zapustil ubogega redarja in je pobegnil domov. Vzel je iz očetove skrinje škatljo, polno vsakovrstnih pisanj, ter jo nesel v svojo skromno podstrešno sobico.
 
»Nekaj ur imam le časa, da vse to pregledam — predno se oče strezni, bo delo že davno končano.«
 
Tomaž se je takoj lotil dela. Razvrstil je pisma po podpisih in jih potem čital, ter si obenem zabeleževal glavne podatke. Mnogo je bilo teh pisem in vmes so bila tudi prav zanimiva in vsa so bila očividno pisana od duhovskih rok. Samo razločnega podpisa ni bilo nikjer. Vsa pisma so bila le podpisana »Tvoj Janez« — »Tvoj stari prijatelj Anton« — »Pozdravlja te Matevž« — pravega imena ali celo naslova ni bilo nikjer.
 
»Na srečo so ohranjeni zavitki s poštnimi pečati,« je govoril Tomaž. »Moji očetje so bili previdni. Nobeden se ni podpisal in nobeden ni zapisal ne kraja, ne datuma. A po zavitkih in poštnih pečatih bom dognal čas in kraj — po pisavi in krstnem imenu pa osebo piščevo. Ne boste mi ušli, moji ljubljeni očetje!«
 
Tomaž je neutrudno delal vso noč. Preštudiral je vsa pisma in vse kar je smatral za potrebno, zabeležil. Bil je že dan, ko je pisma nesel nazaj v Boltežarjevo skrinjo in legel k počitku, mrmrajoč:
 
»Kataster svojih očetov bom napravil — na podlagi teh pisem bom dognal osebe — in potem jih bom oskubil — le škoda, da nisem našel ne enega pisma Joška Mrcine, fajmoštra šentjanškega.«
 
Skoro ves dan je Tomaž prespal in spal bi bil še dalje, da ga ni prebudilo energično trkanje na vratih.
 
»Tomaž, vstani, — neka ženska bi rada govorila s teboj.«
 
»Oče je torej že doma,« je mislil Tomaž, čuvši Boltežarjev glas in potem zaklical: »Naj počaka, — pridem koj.«
 
Ženska, ki je Tomaža čakala, je bila farovška kuharica Francika Omahen. Tomaž se je resnično vstrašil, ko jo je zagledal, kajti pregledovanje pismene zapuščine njegove matere mu je pokazalo, da se je s svojim nastopom proti župnikn Jošku Mrcini vsaj zelo prenaglil. Čmerno je pozdravil Franciko Omahen in jezilo ga je, da je moral žrtvovati celo krono, da je očeta Boltežarja odpravil z doma.
 
Francika Omahen je bila v vidni zadregi in je pripovedovala vse mogoče, da se krčmarica omoži s konsumskim prodajalcem, da bo natakarica vzela postiljona, da so se mački pri Sv. Janezu čudovito pomnožili in da fajmoštra že celo v možganih trga.
 
»Prišla je točno, kakor sem rekel — v treh dneh,« je med tem razmišljeval Tomaž. »Nekaj slabe vesti ima Joško Mrcina vendar, drugače bi je ne bil poslal.«
 
Kuharica je pripovedovala, pokašljevala in se davila in ni vedela, kako bi začela izpolnjevati svojo misijo, Tomaž je pa trdovratno molčal in samo razmišljeval, kako bi se rešil iz zadrege.
 
Naposled je Franciki Omahen zmanjkalo novic in ko je še razjasnila rodbinske razmere svoje sestre in njenih otrok, je pogumno pljunila v svoj robec.
 
»Da ... seveda ... da ... hudo je na svetu ... in kaj sem hotela še reči? Ah, da, zaradi vaše matere sem hotela z vami govoriti. Zadnjič ste bili tako hudi in razburjeni, ko ste govorili z našim gospodom. Pa sem rekla gospodu: Bom pa jaz to stvar v red spravila.«
 
Tomaž je naredil resen obraz in je zaničljivo odmahnil z roko.
 
»Je že vse v redu,« je rekel hladno. »Če me župnik neče poznati kot svojega sina, naj pa pusti. Jaz od njega ničesar ne zahtevam. Kar pa gre po postavi, to bom že dobil. In nič ne bom prizanašal in nobenih obzirov ne bom imel.«
 
Francika Omahen je z lisjaškim pogledom premerila Tomaža in potem sladko rekla:
 
»Gospod župnik pravijo, da vaši materi niso nikoli nobenega pisma pisali. Da, in posvetovali so se z nekim učenim gospodom in so izvedeli, da vi ne morete nič zahtevati.«
 
»Čemu so pa potem vas k meni poslali?« je vprašal Tomaž. »Kar na sodnijo naj me naznanijo.«
 
»E, kaj bodo na sodnijo naznanjali!« je menila Francika Omahen. »Še nikoli se niso tožarili. In dobrega srca so in vsakemu pomagajo kolikor morejo, čeprav so revni.«
 
»Samo svojega sina nočejo poznati,« se je rogal Tomaž. »Res, dober gospod — pa naj bo kakor hoče. Le recite gospodu župniku, da jih lepo pozdravljam in jim želim vse dobro.«
 
»E, kaj bi se tako jezili,« je prigovarjala Francika Omahen. »Saj veste, kako je z gospodi. Pod kožo so krvavi, kakor smo mi in zgodi se že, da se kateri spozabi. Pa vi nimate nobenega pisma in sploh nobene pravice — a gospod so vender rekli, da bi radi za vas kaj storili.«
 
Tomaža so te besede kar poživile in vzbudile vso njegovo nesramnost. Že ves je bil obupan, da se mu je prvi naskok na enega svojih dvaintrideset očetov ponesrečil, a zdaj je spoznal, da igra vender še ni izgubljena.
 
»Ljuba Francika Omahen,« je dejal Tomaž slovesno. »Vi ste mi sami priznali, da ste brali pisma, ki jih je moja mati pisala gospodu župniku. In župnik Joško Mrcina je na taka pisma vselej poslal nekaj denarja. Ali ni res?«
 
»Ne vem — jaz nič ne vem,« je rekla kuharica, a poznalo se ji je, da jo je Tomaževa sigurnost spravila iz ravnovesja.
 
»Pa jaz vem — in dokazal bom to — in na pošti se bo to dognalo,« je lagal Tomaž. »O, jaz sem se že sam prepričal na pošti — natančne podatke imam in vse bom dokazal , vse.«
 
Kuharica Francika Omahen je bila prepričana.
 
»Ne more biti,« je jecljala, »pa če že je ... naj bo kakor hoče ... gospod so revež ...«
 
»Vem, vem, velik revež — slaba fara ... lakonmi ljudje ... vera peša in bolni so, tako bolni, oh tako bolni ... no, in Francika Omahen mora tudi skrbeti za svojo prihodnjost.«
 
Francika Omahen je pri teh besedah postala nemirna.
 
»Oh, kako pa govorite,« je zavzdihnila. »Kaj pa hočete meni, ki sem se tako za vas potegnila.«
 
»Kako ste se pa potegnili zame?« je vprašal Tomaž in položil svojo roko Franciki Omahen na okroglo koleno.
 
»Gospod so rekli, da ne dajo nič in da ne dajo nič,« je hitela pripovedovati Francika Omahen. »Rekla sem jim: gospod, sitnosti bodo. Pa so rekli: meni ne more nič škodovati, saj sem že star. Pa sem rekla: Pa dajte Tomažu, kar morete že, da pokažete dobro srce. Pa sem morala dolgo govoriti in sem jih nazadnje pripravila do tega, da so dali petsto kron ...«
 
»Se nič ne menim,« je vzkliknil Tomaž. »Tisoč kron ali pa nič.«
 
»Kje naj jih pa vzamejo,« je vsa prestrašena zaklicala Francika Omahen. »Še teh petsto kron sem jim jaz posodila.«
 
Kuharica je s kolenima krepko stisnila Tomaževo roko in zaupno šepetala.
 
»Glejte Tomaž, saj ste na naši pošti poizvedovali in dobro veste, da imajo gospod samo nekaj malega v hranilnici.
 
»Francika Omahen pa tri tisoč kron,« je hitro dostavil Tomaž. »In, glejte, Francika, pobotajva se prijateljsko. Meni dajte tisoč kron ... pa bo vse v redu in še na roke vam pojdem pri prodajalni vaše sestre. Meni tisoč kron, pa se vsemu odpovem.«
 
»Oh, tisoč kron,« je zajokala Francika. »Tisoč kron ...«
 
A Tomaž je obstal trdosrčen. Razložil je kuharici, da ji ostane le še dovolj, če župnik umrje, jo poučil, kako naj vse na stran spravi in se končno venderle ž njo pomenil.
 
»Gospod so rekli, da morate dati pismeno potrdilo, da ste odpravljeni in da nimate nič več zahtevati.«
 
»Z veseljem,« je dejal Tomaž in je hitel spisati izjavo in pobotnico, med tem ko je vzela Francika Omahen iz nedrij hranilnično knjižico, na katero je že dvignila večjo vsoto ter naštela na mizo tisoč kron in na vsak bankovec je padla vsaj ena solza iz njenih oči.
 
Tomaž je z nepopisno radostjo pospravil denar in se izkazal resnično hvaležnega. Spremljal je Franciko Omahen po mestu, obiskal njeno sestro, jo peljal na sprehod in na izborno večerjo, ji kupil za spomin zlat medaljon in zvečer užival ž njo razgled z Grada, ki je Franciki Omahen tako ugajal, da bi bila najraje ostala v Ljubljani.
 
Tomaž je dobljeni denar naložil v hranilnici in s ponosom si je rekel, da je prva stopnica do bogastva položena. Gledal je svojo hranilnično knjižico z zaljubljenimi pogledi in vedno računal, koliko znašajo že obresti in kako se bo kapitalček množil, a čim se je spomnil na Natalijo, ga je minilo vse veselje.
 
»Premalo je še, mnogo premalo. Smejala se mi bo, če ji povem, koliko imam. In čakati tudi neče več. Ta računski podčastnik, cesarski uradnik bo, penzijon bo imela po njem in čeden človek je tudi. Saj sem vedel, da se tako zgodi. Ko bi bil vsaj že kakih 25 let star, da bi se mogel oženiti, potem bi bilo še kaj upanja, da tega podčastuika izpodrinem. A tako? Nič, nič!«
 
Tako je modroval Tomaž ponoči v svoji sobici pod streho in je bil žalosten na smrt. Odkar se je povrnil z revizije, je samo enkrat govoril z Natalijo in še takrat mu ni rekla nič drugega, kakor da je zaročena.
 
»In da boš vedel,« je dostavila, »kar je bilo med nama, naj bo pozabljeno.«
 
A Tomaž se ni mogel vdati v svojo usodo. Navzlic spoznanju, da je Natalija zanj izgubljena, je le neprestano mislil, kako bi podčastnika izpodrinil.
 
»Morda se vendar nekaj dobi ... in Kozoglav mora pomagati ... pa Angela ... in vsi znanci ... morda se le kaj dobi.«
 
Položil je glavo na roke, ki so držale njegovo hranilnično knjižico in je mislil in mislil toliko časa, da je zaspal.
 
Ravno tisti dan je tudi Natalija mnogo več mislila na Tomaža, kakor je bila sicer njena navada. Očitala si je, da je preveč neprijazno ž njim govorila.
 
»Tako žalostno me je pogledal ...« si je rekla. »Rad me ima še vedno in tudi jaz ga imam pravzaprav rada. To se pravi: ljubši mi je, kakor vsi drugi, a nič več. Toda — kaj naj ž njim? Zdaj sem že dvajset let stara in čas je, da se omožim. Na Tomaža ne morem čakati.«
 
Natalija je bila prav hladnokrvna ženska. V tem času, kar je bila pri gledališču, je spoznala moški svet do dobra. Ljubila je edinole sebe in skubila moške, kolikor se je dalo. A le prezgodaj je prišla do spoznanja, da žive v ljubljanskem ozidju sami golaš-kavalirji, od katerih ni ničesar pričakovati. Zaradi tega spoznanja je nastavljala vse svoje mreže, da bi ujela zakonskega moža in je bila naposled še prav vesela, da se je v te mreže ujel računski podčastnik, ki je imel upanje postati kancelist in sčasoma avanzirati še višje.
 
Tomaž je natančno poznal življenje, mišljenje in čustvovanje Smoletove Natalije in natančno je vedel, kaj veže Natalijo in računskega podčastnika. Prav zato pa se mu je zdelo tako težko, da bi ju spravil narazen.
 
Najpoprej je upregel vse svoje znance, da poizvedujejo v kakih razmerah živi podčastnik. A slišal je same dobre vesti.
 
»Hudič je na tako dobrem glasu, da bi se človek zjokal,« je govoril Tomaž svojemu prijatelju Kozoglavu. »Sicer imam še pol leta časa, ker se poprej ta podčastnik ne more poročiti, ali zgodi se lahko kaj drugega. Zapelje mi jo lahko! Natalija je zdaj v nevarni starosti ... in jaz moram zopet na deželo.«
 
»Kaj bi so dalo storiti?« je vpraševal Kozoglav. »Jaz nimam nobene pametne misli.«
 
»Verjamem, da je nimaš,« je s 0prepričanjem izjavil Tomaž. »Kot pesnik imaš pravico do tega. A meni že zadostuje, če izpolniš, kar ti naročim in hvaležen ti bom ne do smrti, ampak dejansko.«
 
Tomaž je pokazal svojo denarnico in Kozoglavu se je razjasnil obraz, kakor da ga je poljubila boginja pesništva.
 
»Vse storim, kar želiš,« je izjavil Kozoglav. »Vse ... vse ...«
 
»Dobro, prijatelj,« je rekel Tomaž. »Poslušaj! Jaz nastopim jutri svojo službo in pojdem zopet za nekaj časa na deželo. Ne vem, kdaj se bom vrnil. Ta čas mi pazi na Natalijo. Podčastnik ne sme dobiti prilike, da bi jo zapeljal.«
 
»A kako naj to storim — saj ji ne morem biti vedno za petami.«
 
»Vse se da urediti,« je velel Tomaž. »Napravil sem si načrt — če se obnese pač ne vem — ali vsaj toliko upam, da mi podčastnik ne zapelje dekleta, dokler se ne vrnem v Ljubljano.«
 
Tomaž je peljal Kozoglava v krčmo, mu natančno razložil svoj načrt in mu dal tudi na račun honorarja primeren predujem.
 
»Čim odidem — začneš takoj delati,« je pri slovesu rekel Tomaž »in če boš rabil še kaj denarja pa piši.«
 
»Bo vse tako, kakor si naročil,« je dejal Kozoglav in v mislih je dostavil: »Kako jo mora rad imeti, da toliko denarja žrtvuje.«
 
Lahkega srca Tomaž pač ni izdal tega denarja, a tolažil se je, da bo na novi reviziji že zaslužil toliko, da bo ta izredni izdatek pokrit.
 
Naslednji dan je nastopil svojo službo. Tipkarica Filipina ga je sprejela z očitajočimi pogledi, ravnatelj pa a trdimi besedami.
 
»Pritožil sem se pri načelstvu zaradi vašega ravnanja,« je dejal ravnatelj »in dobil sem pooblastilo, da vas takoj odslovim. Samo moji dobroti se imate zahvaliti, da imate še službo. Ukazujem vam, da greste še danes v Petelinje revidirat posojilnico. Ondotni župnik so bolehni in vsled tega je nastal nered.«
 
Tomaž je vzel ravnateljevo očitanje z vidno zaničljivostjo na znanje, a pokoril se je molče danemu povelju in se že popoldne odpeljal v Petelinje.
 
Vas je ležala na griču, precej daleč od ceste. Tomaž je moral skoro dve uri hoditi peš, da je dospel na cilj.
 
Sredi vasi je stala stara cerkev in poleg nje skromno župnišče. Tam se je oglasil Tomaž.
 
»Gospod so šli obhajat,« mu je odgovorila resolutna ženska, ki jo je našel v kuhinji. »Vi ste najbrže revizor iz Ljubljane? Gospod so povedali, da pridete.«
 
»Da, jaz sem revizor,« je dejal Tomaž. »Ali so gospod kaj ukazali, kje da bom stanoval?«
 
»Pri nas,« je odgovorila ženska. »Moj mož je mežnar in organist. Gospod nimajo ne kuharice, ne hlapca — kar je treba, oskrbim jaz.«
 
Mežnarica je peljala Tomaža v svojo hišo, kjer je bila zanj že pripravljena sobica. Spotoma je izvedel, da je mežnarica že petindvajset let omožena, da ima troje otrok, da bo njena osemnajstletna hčerka imela dvatisoč kron dote, da hoče njen sin postati finančni paznik in da je župnik čuden, pa še jako čuden gospod.
 
Tekom ene ure se je Tomaž vdomačil na svojem stanovanju in se seznanil s celo mežnarjevo rodovino. Osemnajstletna Marička mu je pomagala spraviti prtljago v omaro. Dasi to ni dolgo trajalo, je Tomaž vendar imel priliko spoznati, da bi si prebivanje v Petelinjah prav primerno olepšal, če bi mežnarjevi hčeri pomagal, da dobi nekoliko preteklosti.
 
Po večerji je šel Tomaž v župnišče, da se predstavi župniku, o katerem so vsi govorili, da je čuden, pa še jako čuden gospod.
 
Župnik je bil visok, bledoličen mož. Tomaž je vedel, da je župnik šele nekaj nad štirideset let star in se je čudil, da je že ves siv in polomljen.
 
»Kakor opran mrtvaški prt, tako barvo ima,« si je mislil Tomaž, pozdravljajoč župnika z izbrano pobožnimi besedami, »oči pa ima upadle in svetijo se mu, kakor da bi v njih gorel ogenj.«
 
Tomaž se je obenem oziral po sobi in se skoro prestrašil, videč poleg župnikove pisalne mize viseti popolno z žico zvezano človeško okostje.
 
»Zunaj na vratih ima zapisano memento mori, tu pa visi celo človeško okostje, ta človek je res čuden, pa še prav čuden mož.«
 
Tako si je mislil Tomaž, med tem ko je s hlinjeno ponižnostjo deklamiral svoj govor o važnosti gospodarske organizacije za naše dobro, verno ljudstvo in za zmago svete katoliške cerkve.
 
Župniku se je videlo na obrazu, da ne posluša, kaj govori Tomaž, nego da so njegove misli drugje.
 
»Lepo, lepo,« je dejal župnik, ko je Tomaž končal. »Mora že tako biti, saj so gospodje v škofiji tako odločili. A veste, jaz nimam pravega smisla za take organizacije. Človek vender živi za to, da se pripravlja za večnost, ne pa, da bi na tem svetu kar mogoče dobro živel.«
 
»Da, za večnost živimo, za nebeško kraljestvo bi se morali pripravljati, za sodni dan,« je vzdihoval Tomaž, na tihem pa si je rekel: »Ta človek je neumen.«
 
Župnik je peljal Tomaža v pritlično sobo in mu izročil več ključev.
 
»Tu imate ključ od sobe in tu ključe od blagajne,« je govoril župnik. »Kar sem prejel, je vse v blagajni, samo zmešano je vse — jaz se ne razumem na take stvari. — Tu je posojilnični denar, cerkveni denar in moj denar. Oznanil sem že v nedeljo, naj pridejo ljudje z vložnimi knjižicami. Torej vam ne bo težko vse knjige v red spraviti in mežnarja izvežbati v poslovanju tako, da bo lahko sam vodil posojilnico.«
 
»Vse se zgodi vestno in natančno,« je slovesno izjavil Tomaž in popadel blagajniške ključe, kakor pes klobaso. »Jutri začnem in vam spravim vse v najlepši red.«
 
Župnik je bil zadovoljen in je pomirjen prepustil Tomažu vse ključe.
 
Tomaž je porabil prvi večer, da se je kolikor mogoče seznanil s člani mežnarjeve rodovine in z bližnjimi sosedi. Spoznal je, da vsi župniku popolnoma zaupajo, da ga smatrajo za gorečega duhovnika in nesebičnega, a že prav čudnega moža.
 
»Kar je pri nas, uživa same postne jedi,« je pripovedovala mežnarica. »Že sedem let ni užil nič mesa.«
 
»Da, in z ženskami govori samo pred pričami,« je sramežljivo pripomnila Marička. »Samo take ženske smejo same v farovž, ki imajo — kako se že pravi? — a, da, kanonično starost. Zato imenujejo take ženske pri nas star kanon.«
 
Iz vsega, kar je izvedel, si je Tomaž napravil sodbo, da mora biti župnik nekoliko zmešan. V tem ga je posebno potrdilo dejstvo, da mu je župnik kar izročil blagajniške ključe.
 
Naslednje jutro je začel Tomaž z delom. Spoznal je kmalu, da je posojilnica v največjem neredu, da so vpisi v knjige napačni ali pomanjkljivi in da bo treba vse iznova začeti. A oprijel se je dela z veseljem, kajti blagajna je bila polna in Tomaž ni dvomil, da se mu posreči spraviti vse v tak red, da bo zanj kaj dobička ostalo. Lijudje so mu prinašali vložne knjižice in videl je zopet, da je mnogokaj napačno vpisano, a da ljudje tega še zapazili niso, kakor tudi dolžniki niso zapazili, da je marsikdo veliko več plačali na obrestih, kakor je bil dolžan.
 
»To ljudstvo je res verno in pošteno,« je sam pri sebi rekel Tomaž. »Sam zlodej bi bil, če bi si tu ne pomagal do lepih kronic.«
 
Delal je marljivo od jutra do večera. Zjutraj je šel vsak dan k maši, zvečer po delu pa je zopet vstopil v cerkev, kar mu je pridobilo zaupanje in spoštovanje faranov.
 
»Pobožen je in marljiv, kakor čebela,« so govorili možje. »Priden in prijazen je in bogaboječ,« so govorile ženske. »In lep fant je, da malo takih, četudi ima čuden nos,« so govorila dekleta in najraje mežnarjeva Marička.
 
Čez nekaj dni je dobil Tomaž prvo Kozoglavovo pismo.
 
»... Začetek je dober. Najprej sem povedal Magarcu in Boltežarju, da po občem mnenju podčastnik sploh ne misli Natalije vzeti, ampak da jo bo samo zapeljal, potem pa jo na cedilu pustil. Zdaj svari že cela hiša Natalijo, naj bo previdna. Tudi stari Smole že govori, da vojakom ni zaupati. Snoči sem poslal Železnikovega hlapca, da je Nataliji zapel pod oknom: „Fantič bo v zibki spal, jaz bom na vahti stal, ti se boš jokala, jaz pa smejal.“ Natalija se je tako razjezila, da je vrgla na hlapca posodo z vsebino vred. Moral sem mu plačati dve kroni.«
 
»Izvrstno gre,« se je smejal Tomaž. »Sicer me je Kozoglav gotovo za eno krono ogoljufal, a naj mu bo prizanešeno.«
 
Tomaž je takoj spisal Kozoglavu obširno informacijo za nadalnje delovanje in se potem zopet posvetil svojemu delu.
 
Življenje v vasi je bilo enolično in dolgočasno. Ljudje so ves dan delali in molili in hodili zgodaj spat in Tomaž ni vedel, kaj bi zvečer počenjal. Pri mežnarjevih ni našel kratkočasja. Po večerji je vzela mežnarica rožni venec v roke in je molila in drugi so dremaje odgovarjali in potem šli v posteljo. Čez teden dni je bil Tomaž tega dolgočasja do grla sit.
 
»Nekaj zabave si moram vendar zagotoviti,« je modroval, ko je zvečer spravljal mizo v posojilnici v red. »Mežnarjeva Marička se bi dala morda pregovoriti, ali oče in brat se mi zdita nevarna in mežnarica je iz rodu furij. Vsekako bom začel danes rekognoscirati.«
 
Po večerji je Tomaž zapustil mežnarjeve hišo, češ, da mora v sosedni vasi govoriti z nekim posojilničnim dolžnikom, ki se še ni oglasil, dasi je bil že večkrat klican. Tomaž je šel res iskat dotičnega moža, se pomudil nekoliko v ondotni krčmi in se potem počasi vračal proti domu.
 
»Res, verno in pošteno ljudstvo prebiva tod,« je razmišljeval Tomaž. »Tu se spozna, kako vpliva vera na nravnost. Ponočevanja menda sploh ne poznajo. Nisem še slišal, da bi kdo ponoči zaukal. In vasovanje jim mora biti popolnoma tuja navada.«
 
Prisedši do vasi je Tomaž zavil v stran in šel proti župnišču, kjer je videl razsvetljeno okno.
 
»Čuden mož, ta župnik,« je ugibal Tomaž. »Že dober teden sem tu, pa sem ga le trikrat videl. Ves dan tiči doma, dasi nima skoro nič opraviti. A ponoči tudi ne spi. Moram vendar pogledati, kaj dela.«
 
Tomaž se je splazil po senci do župnišča in splezal na vrtu na drevo.
 
»Tu pač ne bom nič takega videl, kakor nekdaj v Mračnem selu, ko je prišel župnik Bradavica v sobo svoje ljube Katrice.«
 
Tomaž je razločno videl v župnikovo sobo in kar je videl, ga je pretreslo.
 
Župnik je klečal pred razpelom, je vzdihoval in jokal in se bičal, da je imel ves krvav in razbit hrbet.
 
»Strašno,« je zavzdihnil Tomaž. »Kaj se mora goditi v možganih tega nesrečnega človeka. Nemara je versko blazen.«
 
Na Tomaža je prizor, ki ga je videl, napravil tak vtisk, da je ves potrt zapustil drevo in se napotil naravnost proti domu. Nič več ga ni mikalo, da bi šel po vasi rekognoscirat. A ko je zavil okrog cerkve in je zagledal pred sabo mežnarjevo hišo, je obstal in se hitro stisnil v senco. Od mežnarjeve hiše se je namreč plazil človek ob zidu in je krenil po cesti do županove hiše, kjer je naenkrat izginil.
 
»Če se ne motim, je bil to mežnarjev fant — pri županu pa imajo zelo brhko deklo. Na koru poje in molitvenik ima kakor mašne bukve.«
 
Tomaž je sklenil, da bo mežnarjevega fanta drugi dan prijel tako, da mu ne bo ušel in se je odpravil domov s tolažilno zavestjo, da se bo morda vendar dalo kaj dobiti za kratkočasje.
 
Naslednji dan je bila nedelja. Tomaž je poslušal župnikovo pridigo z največjo pozornostjo in si napravil o njej kratko sodbo: »ta človek pridiga o verski novosti po lastnih skušnjah.«
 
Po maši je Tomaž šel z mežnarjevim fantom v krčmo in ga na potu nenadoma trdo prijel.
 
»Ti se pa dobro pripravljaš za financarja,« mu je rekel. »Ti boš vsakega tihotapca vzel.«
 
Fant je zardel in plaho vprašal, kaj mu Tomaž hoče.
 
»Nič ti nočem,« je dejal Tomaž. »Saj sva vendar prijatelja. Le opozoriti te hočem, da bodi previdnejši. Snoči sem te videl, ko si se splazil k županovi dekli.«
 
Fant je bil ves prestrašen in je Tomaža hitro potegnil na stran.
 
»Lepo vas prosim — nikar nič ne povejte — če bi to župnik izvedeli — raztrgali bi me in pregnali iz vasi.«
 
»Kaj so župnik tako hudi? Meni se zdi, da so dobri.«
 
»Saj so dobri, ampak človek bi moral biti brez greha; če pa izvedo za kak greh, pa zdivjajo in na prižnici osramote človeka, da mu ni več obstanka.«
 
»A pri spovedi vendar vse izvedo in kakor sem spoznal, hodite tu vsak mesec k spovedi.«
 
»Hodimo že — pa kdo bo tako neumen, da bi kaj takega povedal, kar župniku ni všeč. Župnik so trdno prepričani, da ni pri nas nič greha.«
 
Tomažu se je zdelo potrebno, da izpraša mežnarjevega fanta natančnejše in izvedel je toliko mičnih stvari, da je bil nad vse pričakovanje zadovoljen.
 
»Tempelj kreposti ta vas pač ni — a hinavščina je razvita do redke popolnosti.« To je bil sklep, ki si ga je napravil Tomaž na podlagi informacij mežnarjevega fanta in ki mu je dal pogum, da poskusi svojo srečo pri mežnarjevi Marički. Takoj pri prvem približanju se je izkazalo, da je Marička jako dovzetna za tople in laskave besede in ker se tudi ni preveč branila na kmetih običajnim izrazom dopadajenja, je Tomaž zaključil nedeljo z zadovoljivo nado, da nadaljnje njegovo prebivanje v tem kraju ne bo tako dolgočasno, kakor je bil začetek.
 
Vsled prijateljskega občevanja z mežnarjevim fantom je Tomaž tekom prihodnjih dni izvedel še mnogo skrivnosti te fare in ker je spretno vse vporabil, je imel kmalu popoln vpogled v vse razmere.
 
Naslednjo nedeljo je bil domenjen z mežnarjevim fantom, da pojdeta v sosedno faro na žegnanje, z mežnarjevo Maričko pa je bil domenjen, da pojdeta skupaj domu. Zjutraj po maši je dobil na pošti že več dni težko pričakovano poročilo iz Ljubljane. Kozoglav mu je pisal!
 
»... Bomba je počila. Vsled vednih svaril je Natalija svojega ženina ostro prijela, če jo hoče res samo zapeljati in jo potem na cedilu pustiti, ali če ima poštene namene. Podčastnik je bil zelo ogorčen in dal je Nataliji svojo častno besedo, da jo vzame. Povedal mi je to sam v krčmi »Pri zgubljenem sinu«. Rekel mi je, da Natalijo presrčno in resnično ljubi in da se ž njo poroči, čim postane kancelist. Z ozirom na to sem storil po tvojem naročilu še nadalnje korake. Iztaknil sem tri pripravne ženske, ki sem jim plačal vsaki po 20 K ...«
 
Dasi je pismo Tomaža silno zanimalo, je vendar prekinil čitanje. »Kje se je Kozoglav tako izvežbal v goljufiji,« se je vprašal Tomaž »Po 20 kron pravi, da je ženskam dal ... a jaz bi prisegel, da jim še po 10 K ni plačal.«
 
»... plačal vsaki po 20 kron,« je čital Tomaž dalje. »Prvo sem poslal zjutraj k Nataliji na dom. Ženska je pripeljala triletnega otroka seboj. Zdihovati zna izvrstno. Stopila je pred Natalijo in kakor sem jo naučil je rekla: Gospodična! Ta otrok je sinko vašega ženina. Jaz, nesrečna zapuščena zapeljanka, vas prosim, vzemite še otroka, če ste mi prevzeli že ženina. — Natalija se je prestrašila in je bridko jokala in je mnogo izpraševala. Babnica je izborno lagala; Natalija ji je vse verjela. Tisti večer je bil velik dirindaj. Podčastnik je prisegal, da nima nobenega nezakonskega otroka in hotel je vedeti, kdo je tista ženska, ki je bila pri Nataliji in kje stanuje, da jo bo tožil. A Natalija je v svoji razburjenosti ono žensko vprašala za vse mogoče stvari, samo ne za ime in za stanovanje. Ker pa se je dala Natalija zopet pomiriti, sem čez tri dni poslal drugo žensko z dveletnim otrokom. Poslal sem jo nalašč ob času, ko je bila samo stara šivilja gospodična Marija doma. Ženska je vprašala za Natalijo in ko je izvedela, da je ni doma, je začela psovati, da naj jo bo sram, ker je ubogi zapeljanki prevzela ženina in njenemu otroku očeta. Razsajala je tako, da je ni mogel nihče nič vprašati in je potem preklinjajoč vso hišo ubežala. Natalija se je silno togotila, toliko bolj, ker se ji vsa ulica smeje. Ta večer je rekla podčastniku, da na njegovo častno besedo nič več ne da. Zaljubljeni podčastnik je novič prisegal, da nima nobenega otroka in je zdaj dolžil svoje stanovske tovariše, da so poslali ti dve ženski z otrokoma do Natalije samo da bi ga spravili na slab glas. Natalija mu sicer ni več verjela, a dala se je vendar pregovoriti. Mika jo pač zakon. Naročila pa je, da naj nobene take ženske več ne puste v hišo in če bi se katera prikazala, naj takoj pokličejo redarja. Z ozirom na to sem poslal še tretjo žensko v boj. Ravno opoldne, ko je Natalija slonela na oknu in so ljudje hiteli domov, da jih je bila ulica polna, je prišla ta ženska mimo hiše in je svojemu otroku pokazala Natalijo in začela kričati: „Glej, otrok moj, to je tista ženska, ki hoče tebi vzeti očeta in meni ženina. Z vsemi mogočimi ljudmi se je že vlačila, a ker je nobeden drug ni hotel vzeti, pa lovi zdaj ubogega podčastnika. Fej, sramota, fej, jaz ti bom še pokazala. Vse življenje te bom preganjala!“ Ljudje so drveli skupaj; ženska je še nekaj časa razsajala, potem pa je hitro odkurila, še predno je prišel redar. Ko je ta dan prišel podčastnik na obisk, ga je sprejel stari Smole in ga izpovedal temeljito ter ga nagnal s takimi besedami, da mi moj estetski čut brani, jih zapisati. Beseda je dala besedo, končno je podčastnik zagrabil za sabljo, da bi z eksekutorjevo krvjo opral svojo užaljeno čast, a ker je Smole izkazal sablji naravni respekt s tem, da ji je pokazal hrbet in hotel pred njo zbežati, se je podčastnik zadovoljil s tem, da je dvignil svojo nogo in Smoleta pozdravil s podplatom. To je Smoletu zaprlo sapo in ga pripravilo ob dva zoba, s katerima se je dotaknil stopnic. Zaroka je razveljavljena. Pri iskanju omenjenih žensk sem imel znatne stroške, ki znašajo, glasom priloženega detajliranega računa 118 K ...«
 
»Likvidirano!« je veselo zaklical Tomaž. »Hura — zmaga je naša.«
 
V naglici je spisal Kozoglavu primeren odgovor, kateremu je dodal bankovec za sto kron, ki ga je vzel iz posojilnične blagajne, in se potem odpravil z mežnarjevim fantom na žegnanje v sosedno faro. Tam je preživel vesel dan, kateremu je sledil jako vesel večer, kajti Tomaž je šel z mežnarjevo Maričko sam domov in sicer po bližnjici. Na meji domače fare se je Marička ustavila in ni hotela naprej. Šele z velikim trudom je Tomaž dosegel, da mu je razodela vzrok tega obotavljanja.
 
»Veš, to je tako,« je rekla Marička in sramežljivo povesila oči, »kar se grešnega stori v tuji fari, tega se v domači fari ni treba izpovedati.«
 
Tomaž je temu načelu z navdušenjem pritrdil in je poleg večne ljubezni in večne zvestobe Marički tudi prisegel, da se ji zaradi njega v domači fari ne bo treba izpovedati nobenega greha.
 
Četudi je Tomaž vse bolj hrepenel, da bi se že vrnil v Ljubljano, vendar je bil sedaj v obče zadovoljen s svojimi razmerami. Čez dan je delal, zvečer je kvartal z mežnarjem, ponoči pa je šel na mejo fare, kjer ga je čakala Marička, ali pa je šel z mežnarjevim fantom v sosedno faro popivat. Spoznal je s kako strogo doslednostjo izvršujejo župljani načelo, da se na ozemlju domače fare ne sme zgoditi noben greh, v tujih farah storjenih grehov pa se ni treba doma izpovedati. Tomažu je resnično imponiralo, kako so znali ljudje napraviti kompromis med svojo vernostjo in med župnikovo versko blaznostjo.
 
Zakaj da je bil župnik resnično versko blazen, popolnoma blazen, to je spoznal Tomaž nekega večera, ko se je vsled opravkov zamudil v posojilnici. Odpravljaje se domov je slišal iz farovške kleti lajanje in tleskanje. Vedoč, da pri hiši ni psa in ker so bila vrata le priprta je Tomaž prižgal svečo in je šel v klet. Komaj je vstopil, je pa že prestrašen odskočil. Župnik je na pol gol ležal na tleh, priklenjen ob težko verigo, vzidano v zid, in lajal in se bičal in vmes jokal. Tomaž je bil nekaj trenotkov ves trd od presenečenja in groze, potem pa je planil k župniku.
 
»Za boga — kaj vendar delate — saj to je grozno.«
 
»Pokoro delam, pokoro za svoje grehe.«
 
»Gospod župnik, to ni pokora, to je blaznost,« je zaklical Tomaž. »Saj živite kakor svetnik, ali kakor mučenik — kake grehe morete imeti.«
 
»O, strašen greh sem storil, danes sem ga storil,« je jokal župnik. »Sveto pismo sem čital in prišla mi je misel, o strašna misel, da je imel Kristus brate, in sicer brate po očetu in po materi; strašna misel, da so bili. Jakob in Jozej, Juda in Simeon Kristusovi krvni bratje. Taka misel je trikrat smrtni greh ...«
 
»Bežite, bežite,« je zaklical Tomaž. »Saj je vseeno, kako je resnično bilo ...«
 
»Ni vseeno ... greh je ... strašen greh sem storil ... o, zaslužil sem smrt ... o križajte me ...«
 
Tomaž je postavil luč na tla in je poskusil dvigniti župnika s tal. Toda ni ga mogel dvigniti, ker je bil priklenjen za vrat na verigo, a v ključavnici ni bilo ključa.
 
»Kje imate ključ?« je vprašal Tomaž. »Kdo vas je priklenil?«
 
»Sam,« je odgovoril župnik. »Ključ sem vrgel od sebe — ne vem kje leži. Ga bo že jutri mežnarica poiskala.«
 
Tomaža je spreletelo veliko usmiljenje z blaznim duhovnikom. Očitno je hotel za pokoro ostati celo noč priklenjen v kleti in čakati, da ga šele drugi dan mežnarica najde.
 
»Mežnarjevi torej vedo, kako je s tem revežem, pa so mi to prikrivali,« je mislil Tomaž in svetil po tleh, da bi našel ključ do verige. »Zdaj šele razumem, zakaj bi mežnar tako rad postal posojilnični blagajnik!«
 
Poslednjič je Tomaž našel ključ in je rešil župnika, čeprav se je ta branil na vso moč, ter ga nesel v njegovo posteljo in ga zaradi previdnosti zaklenil v njegovo sobo.
 
»Ta človek spada v blaznico,« si je rekel Tomaž. »Zdaj moram s svojim delom hiteti kolikor mogoče — zaradi postranskega zaslužka. Ta revež mi ni v stanu kaj dokazati, če spravim malo denarja na stran.«
 
Tomaž ni nikomur nič povedal, kar je doživel z župnikom, marveč je naslednje dni delal z največjo naglico, da bi uredil vse knjige. Zvečer pa je kvartal z mežnarjem in se kratkočasil z Maričko, kadar je nanesla prilika.
 
Ko je tekom nekaterih dni vse končal in naredil zaključek, je imel v blagajni prav izdaten prebitek.
 
»Čegav je ta denar? Morda je župnikov, morda je cerkveni denar, morda je kmečki, saj ljudje ne vedo, koliko so vložili. Naj bo že kakorkoli — jaz sem ga bolj potreben kakor cerkev, župnik in kmetje. A ker sem dobrega srca, si pridržim samo polovico.«
 
Tomaž je pravično odštel polovico denarja in ga spravil. Potem je spisal na dekana obširno pismo, v katerem mu je sporočil, kako je z župnikom in šele potem je poklical mežnarja, da ga poduči v posojilničnem poslovanju.
 
Mežnarja poduk ni posebno veselil, zanimal se je samo za blagajno, a Tomaž mu ni hotel dati ključev, dokler ne pride dekan. Mežnarju se je to zelo zamerilo in mežnarica je bila dva dni skrajno slabovoljna, a Tomaž se ni dal omehčati, čeprav mu je župnik sam rekel, da lahko mežnarju ključe izroči.
 
Tretji dan se je pripeljal dekan. Tomaž je imel ž njim v posojilnici dolg pogovor in mu je vse povedal, kar je vedel o župniku.
 
Dekan je bil tako rejen, da se je komaj premikal. Poznalo se mu je, da mora imeti mastne grehe na vesti in da še ni zanje nikoli pokore delal, a vendar je Tomaževo mnenje, da je župnik versko blazen, odločno zavrnil.
 
»Takih izrazov ne rabi krščanski človek,« je robantil dekan. »Gospod župnik so le goreč duhovnik, veren kristijan, resnično pobožen gospod, ki se kesajo tudi najmanjšega greha in store zanj pokoro, ne pa norec. Meni se zdi, da ste vi zelo okuženi liberalnega duha.«
 
Tomaž je najprej slovesno izjavil, da je vseskoz krščanskega mišljenja sicer pa, da se rad pokori mnenju velečastnega gospoda dekana. Obenem pa si je rekel, da mora biti previden.
 
»Vrag vedi, kaj ta mož namerava — zaupati mu ni nič.«
 
Tomaževa slutnja se je hitro izkazala kot resnična. Dekan ga je popoldne zopet poklical v posojilnico in ga vprašal, kdaj bo urejevanje posojilnice končano.
 
»Jaz sem že gotov,« je izjavil Tomaž. »Knjige so vse spravljene v red in tudi vse druge posojilnične zadeve.«
 
»Tako ... tako ... naja ... kako je pa z denarjem?«
 
»V blagajni je precej več denarja, kakor bi ga moralo biti glasom knjig — a je-li ta denar župnikova zasebna last ali cerkveni denar, tega ni dognati.«
 
»To bom že jaz v red spravil,« je hitro rekel dekan. »Kar ključe mi dajte.«
 
»Prosim ... z veseljem velečastni gospod dekan ... samo prosim za potrdilo ...«
 
»Kaj?« je zavpil dekan. »Ali mislite, da bom kaj izmaknil?«
 
»Nikakor ne, velečastni gospod dekan ... ali jaz imam službeno zaukazano, da smem samo proti potrdilu izročiti knjige in denar ... Jaz izgubim služho, če tega ne storim.«
 
Dekan je grdo gledal in debelo požiral in se jezil, a ni si upal ugovarjati.
 
»No, daleč smo prišli v dobi liberalizma,« je končno bruhnil iz sebe. »Še katoliški dekan ni več vreden zaupanja ... No pa izročite knjige in blagajno gospodu župniku samemu.«
 
Tako se je tudi zgodilo. Župnik niti pogledal ni v knjige in ko je Tomaž pred njim našteval denar, je tiho molil in gledal kvišku, med tem ko si je dal dekan vse pokazati in je natančno pazil na vsak vinar.
 
»Zdaj pa spoštljivo prosim za potrdilo,« je rekel Tomaž, ko je bilo vse končano.
 
»Kako se pa to napravi?« je vprašal župnik.
 
»Navedlo se bo, da sem jaz Tomaž Krmežljavček ...«
 
»Kako se pišete?« je naglo vprašal dekan.
 
»Krmežljavček, Tomaž Krmežljavček.«
 
»Ne vem ... tako znano se mi zdi to ime ...« je menil dekan in mišljeno izpod čela pogledal. »Ne vem, kje sem to ime že slišal ...«
 
Tomaž je vrgel bister pogled na dekana. »E, pa vendar ne ...« si je rekel v mislih in na to hitro dostvil: »Iz Mračnega sela sem doma ... moja mati je bila Neža, moj oče je Boltežar ...«
 
Dekan je vrgel dolg vprašujoč pogled na Tomaža in je šele čez nekaj časa rekel: »Ne poznam ... nič ne poznam ...«
 
Tomaža pa to ni prepričalo; mirno je sicer narekoval župniku potrdilo in se potem z največjo spoštljivostjo poslovil od dekana in od župnika, a ponesel je seboj sum, da je tudi dekan Anton Ovek eden izmed tistih dvaintridesetih mož, ki so bili znani z njegovo materjo.
 
»Te bom že ujel ... « je govoril Tomaž odhajaje iz farovža. »Po pisavi te bom spoznal ... le počakaj par dni ...«
 
Tomaž je pospravil svoje stvari in je svoje misli obrnil na mežnarjevo rodovino, ki je bila jako neprijazna ž njim, odkar ni hotel mežnarju izročiti blagajniških ključev. Najbolj ga je skrbelo, kako se poslovi od Maričke.
 
E, kaj ... z obljubami se pri ženskah najbolje izhaja,« si je rekel in je previdno stopil iz svoje sobice, da poišče Maričko, ki je bila mnenja, da odpotuje Tomaž šele drugi dan. V kuhinji pa ni bilo Maričke, marveč samo njena mati.
 
»Kaj bi radi?« je zaupila mežnarica.
 
»E — e — malo gorke vode prosim — da bi se obril ...« je v svoji zadregi izjecljal Tomaž.
 
»Kajpada,« je zagrmela mežnarka. »Šest tednov ste na župnikove stroške pri nas stanovali, naše klobase jedli, naše vino ste pili, fanta ste mi izpridili, moža ste pri kvartah obrali, punico ste mi zapeljali ... da, da, zapeljali ste jo ... Vi ste že tretji lump, ki jo je zapeljal ... a blagajniških ključev niste dali mojemu možu ... in zdaj naj vam dam še gorko vodo? Spravite se proč! V naši krščanski hiši ni prostora za take ljudi.«
 
In vsa besna se je mežmarica zapodila za Tomažem, zagrabila njegov ročni kovček in ga treščila skozi okno na cesto.
 
Tomaž je moral oditi brez slovesa in spremljali so ga zaničljivi pogledi.
 
»Škoda, res škoda,« je menil Tomaž. »Ali naj bo kakor hoče, po vrsti jih primem, naj že da kar kdo hoče, nekaj se bo vender nabralo.«
 
Tomaž je nesel materina pisma zopet v Boltežarjevo skrinjo in je šel pri belem dnevu spat, želeč sam sebi junačko srečo pri lovu na svoje očete.
 
Paralelno z večmesečnim zasledovanjem domnevanih očetov je tekla še druga akcija, kateri se je Tomaž posvečal vsaj z enako, če morda ne še z večjo vnemo. Njegovo hrepenenje, pridobiti si Natalijino ljubezen, ni bilo še nikdar tako veliko, kakor sedaj. Natalija se je bila razvila v zrelo lepoto, a postala je še hladnejša in nepristopnejša, kakor je bila poprej. Nesreča, ki jo je imela s podčastnikom, jo je potrla tako, da nekaj tednov sploh ni šla z doma, dokler namreč ljudje niso na stvar pozabili. A od tedaj se ni dala več spremljati od moških, s katerimi se je seznanila na ulici, nič več ni koketirala in nič več se ni nastavljala na promenadah in po obljudenih ulicah. Pač pa je čitala gledališke igre, kar jih je dobila v roke, se zanimala za gledališko rubriko v nemških časopisih in cele večere presedela pri stari šivilji gospodični Mariji, ki se je spominjala za celih petdeset let nazaj vseh nemških igralcev, kar jih je bilo v Ljubljani in vedela vse polno slučajev, da je preprosta gledališka igralka dobila barona ali grofa in celo princa za moža.
 
Tomaž je nekaj časa opazoval Natalijino početje in dasi mu prijateljica njegovih otročjih let ni ničesar zaupala o svojih načelih in namenih je vendar kmalu uganil pri čem da je.
 
»K nemškemu gledališču hoče,« je razlagal Tomaž eksekutorju Smoletu, ki je bil vedno v skrbeh, kaj da bo z Natalijo in je vedno tožil, da ni za nobeno delo. »Vse tiste punice, ki nimajo nič talenta in ne pridejo naprej, se smatrajo za preganjane in zatirane in hočejo presedlati in mislijo, da bodo pri nemškem gledališču napravile svojo srečo. Pa jaz vam povem, boter, da za Natalijo ni nič pri gledališču, ne pri slovenskem in pri nemškem. Ženska, ki misli na možitev, sploh ni za gledališče.«
 
»Prosim te, Tomaž, povej to Nataliji,« je dejal Smole. »Meni nič ne verjame. Zdaj je že toliko stara da bi lahko pametna postala. A kaj zasluži? Komaj toliko, kolikor rabi za svoja oblačila, živiti pa jo moram jaz. Oblači se kakor kaka princezinja, doma pa otepamo repnato kašo.«
 
Tomaž je ustregel Smoletovi želji in je pri prvi priliki na previden in obziren način dal Nataliji razumeti, kaj sodi o njeni umetniški prihodnjosti. In zaljubljeno je dostavil:
 
»Glej, Natalija, ali bi ne bilo bolje, če bi se midva sporazumela?«
 
Toda Natalija je bila hudo užaljena in je ošabno odklonila vsako sporazumljenje s Tomažem.
 
»Kaj pa razumeš ti o umetnosti?« ga je vprašala. »Nič ne razumeš! Pred par leti si nekajkrat pogledal za gledališke kulise in sem in tja hodiš gledat kake nogavice imajo igralke na odru, pa hočeš govoriti o umetnosti! Jaz pa čutim v sebi poklic za umetnost in hočem postati umetnica.«
 
»In boš seveda nehvaležni domovini pokazala hrbet,« se je rogal Tomaž, »in slava tvoja bo šla po svetu in prišel bo najmanj kak baron, ki te bo popeljal na svoj grad ...«
 
»Nič se ne ve,« je hitro rekla Natalija »gotovo pa je, da se ne bom zaljubila v človeka, ki za konsume cuker tehta in račune v red spravlja.«
 
»Tudi tedaj ne, če bi ti tak človek položil na mizo lepo hranilnično knjižico?« je vprašal Tomaž in vzel iz žepa svojo vložno knjižico ter jo izzivajoče pomolil Nataliji pod nos.
 
»Tudi tedaj ne,« je ošabno izjavila Natalija.
 
Tomaž je zopet spravil svojo vložno knjižico, a Natalijina kategorična izjava ga je tako potrla, da je melanholično zavzdihnil:
 
»Čudno, da se midva kar ne moreva sporazumeti. Kadar sva skupaj, pa se skregava. A glej, Natalija, jaz te imam vender rad in prepričan sem, da se ne bom oženil z drugo. Tebe bi pa vzel, če bi le še malo počakala.«
 
»Saj čakam,« je hudomušno dejala Natalija. »Le pridno nosi kronice v hranilnico; kadar boš sto let star, boš morda le toliko prihranil, da se boš lahko pošteno oblačil.«
 
Tomaž je pogledal po svoji obleki in se je nasmehnil. Oblečen je bil skromno, ne samo, ker se mu je zdelo škoda denarja, marveč tudi zato, ker je hotel v svoji službi že z obleko posvedočiti, da živi samo od svoje plače in ni hotel izdati, da je že nekaj denarja na stran spravil.
 
Od tega večera sta z Natalijo zopet govorila samo vsakdanje stvari in živela drug poleg drugega kakor dva tuja človeka. A Tomaž je imel vedno odprte oči in je dobro vedel za vsak korak, ki ga je Natalija storila. Vender pa je imel trenotke, ko ga je obšla velika žalost zaradi njegove ljubezni do Natalije.
 
»Treba bi bilo napraviti posebno društvo zoper ljubezen, kakor imamo društvo zoper alkoholizem. In če imamo društvo v varstvo živali pred trpinčenjem, zakaj bi ne imeli društva v varstvo moških pred ljubeznijo.«
 
Navzlic svoji nesreči v ljubezni in navzlic obilnemu delu s poizvedbami za svoj očetovski kataster, je Tomaž vender še našel dovolj časa ne samo za sprehode s tipkarico Filipino, nego tudi od časa do časa za sestanke z ravnateljevo soprogo in za obiske pri gospe Ines in celo za pripravljanje svoje prihodnjosti.
 
»Vedno naprej, vedno višje,« si je prigovarjal Tomaž, »če moji gospodarji zaslužijo pri špekulacijah in če so deležni velikih časti, zakaj bi se meni kaj takega ne posrečilo. Korak za korakom — zrno do zrna pogača — nemara postanem še velik gospod.«
 
===VI.====
 
O Božiču je bila v Rokodelskem domu napovedana božičnica. Tomaž je izvedel, da se je udeleži tudi škof. Želel je že dolgo časa, da bi bil predstavljen najvišjemu poglavarju katoliške stranke in v nadi, da se to zgodi v Rokodelskem domu, se je udeležil božičnice. Toda škof je ogovoril le nekaj duhovnikov in nekaj odbornikov in se za ponižno sključenega Tomaža ni zmenil.
 
»Midva prideva že Še skupaj,« je rotil Tomaž, ko je Škof gredoč mimo njega zapustil Rokodelski dom. »Najpametnejših eden pač nisi, to pravijo vsi, in menda ti bom vender kos.«
 
Nekaj dni po božičnici je poslal Tomaž škofu dvajset kron s preudarnim pismom, naj jih škof milostno sprejme za nameravane svoje zavode. V pismu je bilo rečeno: »... Prvikrat sem iz bližine videl mili obraz Vaše Prevzvišenosti in ves ginjen od te sreče polagam pred Vaš prestol malenkostno vsotico, ki sem si jo mogel utrgati od svoje skromne plače.«
 
Čez teden dni je ravnatelj z nezaupnim obrazom stopil pred Tomaža.
 
»Ste-li vi osebno znani s prevzvišenim?«
 
»Ne, te sreče nisem bil še deležen,« je odgovoril Tomaž, ki se je bil sploh navadil govoriti oficijalno s tistim svetohlinstvom, kakor ga je opazoval pri duhovnikih.«
 
»Hm — čudno! Prevzvišeni se za vas nekaj zanimajo. Bržčas so kaj izvedeli.«
 
»Upam, da nič slabega,« je dejal Tomaž. »Čas, ko sem se spozabljal in zabredel v kak greh je že minul. Redno hodim k sv. maši, redno k spovedi in k sv. obhajilu in to me je popolnoma predrugačilo.«
 
»O, ti hinavec — ko bi ti smel eno pripeljati okrog ušes — s kakim veseljem bi to storil.« Tako si je mislil ravnatelj, a ziniti se ni upal nobene besedice, kajti bal se je zdaj Tomaža še bolj, kakor kdaj poprej.
 
Malo časa po tem dogodku je prišla Francika Omahen zopet na obisk v Ljubljano. Tomaž ji je posvetil popolnih štiriindvajset ur, toliko raje, ker je vse plačala Francika. Končno jo je pregovoril, da je poslala škofu petdeset kron za njegove zavode in v pismu opomnila, da jo je pripravil do tega »vzorni in za sveto katoliško stvar vneti revizor katoliške gospodarske centrale Tomaž Krmežljavček.«
 
Tomaž sicer sedaj ni nič slišal, kak vtisk je napravilo to darilo na škofa, a pamet mu je rekla, da je na pravi poti in da se mu bo ta vnema za škofove zavode prej ali slej gotovo dobro izplačala.
 
»Glavna stvar je, da mene to nič ne velja,« je govoril sam pri sebi. »Drugi bodo sejali, jaz bom pa žel. Tako delajo vsi, kar jih je v katoliški stranki pametnih.«
 
Delal je res vztrajno za škofove zavode. Celo v zavodu je naveliko jezo ravnateljevo agitiral pri različnih odjemalcih, naj kaj darujejo za škofove zavode in vsak tak dar je bil poslan škofu tako, da je vedel, komu prav za prav mora biti hvaležen za ta darila in kdo se z vnemo trudi za njegove zavode.
 
Tomaževa agitacija za škofove zavode je začela vznemirjati vse uradništvo in po dolgem posvetovanju so ravnatelj, blagajnik in knjigovodja sklenili, da je treba Tomaža zopet odstraniti iz Ljubljane in sicer za dlje časa.
 
»Vsaj nekaj mesecev mora ostati zunaj,« je menil blagaijnik. »Med tem časom bomo mi pobirali za škofove zavode in škof bo pozabil na Tomaža, kajti na deželi ne bo nič dobiti za zavode.«
 
»Pa še sami kaj zložimo — kako okroglo vsoto,« je svetoval knjigovodja. »In če Tomaževega imena ne bo vmes, bo to škof gotovo zapazil.«
 
Tega pogovora je bilo konec, ko je Tomaž stopil v pisarno. Bil je ta dan skrajno slabe volje. Slučaj je namreč nanesel, da je ob istem času šel od doma, kakor Natalija. Šla sta skupaj do konca stranske ulice v kateri sta stanovala, a prišedši na glavno ulico, je Natalija Tomaža odslovila.
 
»Ne maram, da bi me kak moški spremljal,« je rekla Natalija, ko se je ustavila . »Sicer sva stara prijatelja, a ljudje bi znali vendar jezike brusiti ...«
 
»Oj kanalija, čemu lažeš,« je zaklical Tomaž do skrajnosti užaljen. »Jaz sem ti pač preslabo oblečen in tudi preveč neznaten. Ti si vsaj oblečena kot gledališka princezinja, čeprav čivkaš le v zboru, jaz sem pa ubog pisarček v revnem zavodu in tega se seveda sramuješ. Ej, kanalija, jaz te poznam. Pa le pojdi svojo pot ...«
 
Tomaž se je obrnil na drugo stran in je odšel. Njegove trpke besede so napravile na Natalijo vender nekaj vtiska.
 
»Tomaž ...« je zaklicala za njim. »Slišiš, Tomaž ...«
 
A Tomaž ni hotel ničesar slišati. Moško se je držal in je šel naprej, zakaj zadet je bil na najobčutnejšem delu svojega značaja: na svojem ponosu.
 
»Naj me le zaničuje in naj se me le sramuje,« je govoril sam s seboj. »Kdo ve, kako bo čez nekaj let. Morda bi bil jaz že davno utonil v blatu in uboštvu, da me ni njeno zaničevanje podžigalo k delu. Kolikrat mi je zaničljivo rekla, „kaj bom s teboj — ti nisi nič in nimaš nič,“ — kolikrat me je bičala s takimi očitanji in me tolažila, naj se oglasim, kadar bom kaj imel. Ne vem, kako bi se bilo z mano zgodilo, da ni bilo nje. A da še po cesti ne mara več z menoj hoditi ... to je prehudo. Kaj velja že za sramoto, hoditi po javnih potih z menoj? Čakaj, kanalija, to ti poplačam.«
 
Take misli je imel Tomaž, ko je hodil po velikem ovinku proti svoji pisarni in delal je strašne naklepe, kako se Nataliji maščuje. Ko je šel skozi Zvezdo, je slučajno obrnil pogled proti Radeckega spomeniku in presenečen obstal. Za spomenikom je sedela na klopi Natalija in poleg nje je sedel mlad mož, v salonski suknji, ki je bila že pred leti izgubila svojo barvo.
 
»Ah — tako!« Tomaža je pogled na Natalijo in na njenega tovariša tako pretresel, da je šele čez nekaj trenotkov bil v stanu napraviti si sodbo o tem, kar je videl. »Torej zaradi tega muzikanta je nisem smel spremiti. Lej, lej! Jaz sem ji preslab — ta pa ji je dober v svoji povaljani salonski suknji in v svojih pošvedranih čevljih.«
 
Tomaž se je postavil pred Radeckega spomenik in je od tam opazoval Natalijo in njenega muzikanta.
 
»V tega je pa zaljubljena! Če bi ga ne imela zelo rada, ne bi ž njim tukaj sedela. Razen podčastnika je doslej imela samo take častilce, ki so se dali skubiti in se zadovoljili z besedami in poljubi. Ta muzikant pa še toliko nima, da bi si kupil pošteno suknjo. Ta ji ne more ničesar dati ... torej ... brez dvoma ga ljubi in kadar je ljubezen nesebična, tedaj je nevarna.«
 
Tomaž si je izbral klop poleg sifonskega paviljona za opazovališče. Tam je srkala sveži zrak oskrbnica sosedne javne vile in izza njenega hrbta je Tomaž lahko opazoval Natalijo in muzikanta. Da bi ženska ne opazila njegovih manevrov, je začel Tomaž z njo pogovor.
 
»No, mamica, kako pa kaj kupčija ... dobro, kaj ne!«
 
»O — kaj pa mislite. Slabo, slabo! Vedno slabše. Ne vem kaj je to ... časih sem že mislila, da so se ljudje že vsega odvadili. In skopi so ljudje. Kmalu bodo zahtevali toliko časopisov, kakor v kavarni. Ko bi se ne dobil semtertja kak boljši gospod, bi ne bilo izhajati. Posebno neki duhovni gospod ... oh, ko bi bili ta v Ljubljani ... Kadar pridejo, vselej dobim goldinar. Da, srebrn goldinar. No, pa saj so tudi po dve uri pri meni in navadno jim moram dajati malo ruma in jih močiti z jesihom ... Mislim, da jih bo kap zadela ...«
 
Ženica je bila zgovorna in ker je bil Tomaž prijazen in je mnogo vpraševal, sta se prav dobro spoznala. Za slovo je dal Tomaž zaslužiti ženici celo krono in si s tem zagotovil njeno vdanost.
 
»Kdo ve, če babnice ne bom še kdaj rabil,« si je mislil Tomaž in je krenil proti svoji pisarni, kajti Natalija in muzikant sta se že razšla.
 
»Gospod Krmežljavček — čas počivanja je potekel!«
 
S temi besedami in z resnim obrazom je stopil ravnatelj pred Tomaževo mizo.
 
»Počivali ste štiri mesece. Ves ta čas niste skoro ničesar delali. Prepričali ste me, da imate velik talent za lenobo.«
 
»Me veseli,« je odgovoril Tomaž lakonično. »Sicer je pa rekel znamenit mož, da je vzlic vsem plemenskim razlikam vsem narodom na svetu ena lastnost skupna, namreč nepremagljivo nagnenje do lenobe.«
 
»Pustite te neslanosti,« je zaklical ravnatelj. »Tu smo v uradu. In poslušajte: v Drenovem je obolel posojilnični tajnik in ker mora za nekaj časa na jug, ga pojdete vi nadomestovat.«
 
»Kdaj moram odpotovati?« je vprašal Tomaž, ki se na začudenje vsega uradništva ni čisto nič branil te naloge. »Če hočete, grem že jutri.«
 
»Zadostuje, da odpotnjete v nedeljo zvečer — torej imate še tri dni časa.«
 
»Pa pojdem v nedeljo,« je kratko dejal Tomaž in se lotil svojega dela.
 
Ravnatelj, blagajnik in knjigovodja so se spogledali, kajti nobeden si ni znal razlagati Tomaževe pripravljenosti za odhod, saj se je sicer branil takih poslov, kolikor je mogel.
 
Tomaž je pa šel to pot jako rad na deželo. Šel je z veseljem, kajti v obližju Drenovega so stanovali trije fajmoštri, ki so bili zapisani v katastru njegovih očetov in med njimi je bil eden, ki je veljal za bogatega, in vrh tega je hotel dobiti Tomaž nekaj časa, da res pozabi Natalijo.
 
Storil je namreč trdni sklep, da se za Natalijo ne bo nič več zmenil.
 
»Tri dni imam časa, da ji splačam — potem pa bo konec za vselej. In če iztaknem kje kako bogato vdovo — jo vzamem, naj bo potem kakor hoče.«
 
Zvečer je šel Tomaž v gledališče. Preskrbel si je sedež v prvi vrsti na desni in si na Pogačarjevem trgu kupil tri limone, ki jih je nesel seboj k predstavi. Poleg Tomaža je sedel Kozoglav in se je čudil, da mu je Tomaž popolnoma prostovoljno plačal vstopnico v prvi parterni vrsti.
 
Tomaž se ni nič zanimal ne za občinstvo in tudi ne za predstavo. Čimm je zavzel svoj sedež, se je nagnil čez ograjo in je videl in gledal samo muzikanta Piskačka, ki je sedel tik pod njim. Pan Piskaček je piskal na flavto in je užival mnogo simpatij med ženskim svetom, ker je lepo in ginljivo piskal. Ravno ko se je pan Piskaček pripravljal, da poskusi svoj instrument je zapazil, da ga Tomaž gleda, neprestano in nepremično in tudi jako neprijazno. Pan Piskaček je postal nemiren. Tomaževo nepremično zijanje ga je ženiralo, a ni si mogel pomagati. Kakor hipnotiziran je vsak čas dvignil pogled, da vidi, če zija Tomaž še vedno nanj, in ga zopet povesil.
 
Tedaj se je dvignila zavesa in zbor je stopil na oder.
 
»Tomaž, poglej Natalijo,« je šepetal Kozoglav. »Danes je pa že taka, da jo je veselje pogledati.«
 
»Nimam časa,« je odgovoril Tomaž in segel v žep ter spravil v rokav debelo, sočnato limono.
 
Zbor je začel peti. V tistem hipu, ko je pan Piskaček dvignil flavto in zopet nehote in proti svoji volji pogledal kvišku, je Tomaž ugriznil v limono in napravil vsled limonine kislobe tak obraz, da je moral pan Piskaček flavto odmakniti od ust in je sam začel delati obraze, kakor bi sam jedel limono. In Tomaž je žvečil in delal obraze, čeprav mu je bilo skoro slabo in pan Piskaček se je držal že na jok in je vendar moral delati obraze in si ni znal pomagati.
 
»Pan Piskaček — co pak je to?« se je razljutil kapelnik in dajal muzikantu nujna znamenja, naj piska.
 
Piskaček je hitro zopet dvignil flavto in jo primaknil k ustom, Tomaž pa je vzel iz žepa drugo limono in ugriznil vanjo, da mu je sok tekel od ust. In pan Piskaček si pri najboljši volji ni mogel pomagati in je zopet pogledal Tomaža in ko je videl kako grize limono, je zopet začel delati obraze. Jokal se je od obupanja, a obraze je vender delal in ni mogel piskati na flavto, dasi ga je kapelnik med takti ran jem zmerjal v treh jezikih. Zaman je bil vsak poskus. Kolikorkrat je nesrečni pan Piskaček nastavil flavto vselej je Tomaž ugriznil v limono in če se je Piskačku že posrečilo izvabiti svojemu instrumentu nekaj glasov in gledati nekaj trenotkov na note, misel sama, da nad njim eden limone je, ga ni zapustila in moral je zopet pogledati Tomaža in potem zopet delati obraze.
 
Koncem dejanja je kapelnik kakor tiger planil na pana Piskačka in ga začel po češko zmerjati, da je vse pokvaril in ga pošiljal k vragu. Sicer se je pan Piskaček izgovarjal na Tomaža in na njegovo limono, a to mu ni nič pomagalo. Kapelnik je razsajal dalje, češ, naj Piakaček gleda na note in ne drugam, in razsajal je toliko časa, da je začel drugo dejanje naznanjajoči zvonček.
 
Pan Piskaček je zavzel svoje mesto in je gledal v note. Krčevito je držal flavto in se ni premaknil in je v srcu prisegal, da za ves svet ne pogleda kvišku, kajti v drugem dejanju je imel kratek, a važen solo. V začetku je šlo vse dobro. Pan Piskaček je neprestano gledal samo v note in je piskal pravilno.
 
Zdaj je nastopil zbor. Pan Piskaček se je pripravil za svoj solo. Tomaž je igro poznal in je vedel, da je zdaj prišel odločilni trenotek. Držal je limono v roki in čakal z nervozno nestrpnostjo, kdaj da se ozre nanj pan Piskaček. Toda muzikant se ni ganil. Ko je dvignil flavto, se je Tomažu zdelo, da je bitka izgubljena.
 
»Pa če me sredi predstave aretirajo ... moram mu pokvariti solo.«
 
Tako si je rekel Tomaž in je obenem začel cmakati polglasno, tako da ga je muzikant moral slišati. Pripravil si je pa tudi nekaj limonovih lupinic, da bi jih metal Piskačku na note.
 
A pomagalo je že cmakanje. Komaj je pan Piskaček zaslišal cmakanje je začel nemirno drsati po svojem sedežu in kremžil se je in se zvijal, kakor bi ga šegetalo. A premagal se je in nastavil flavto in začel piskati svoj solo. Zdaj je bilo v gledališču vse tiho, razločno se je slišalo Tomaževo cmakanje in zdaj je Piskaček kakor premagan dvignil svoj pogled. V tem trenotku je ugriznil Tomaž v limono in pan Piakaček je naredil tak obraz, da ni mogel dalje piskati.
 
»Sakramenski ...« je siknil kapelnik ves divji in zapodil orkester naprej, da prikrije Piskačkovo polomijo. Piskaček pa je kakor okamenelo obupanje sedel v orkestru in delal obraze, ko je bil Tomaž že nehal cmakati in grizti limono.
 
Čim je padla zavesa, se je Tomažu zdelo umestno, da izgine iz gledališča, a po predstavi mu je povedal Kozoglav, da Piskačka pri tretjem dejanju ni bilo več v orkestru in da se je glasom zanesljive informacije dveh biljeterjev tako skregal s kapelnikom, da ga je s flavto v trebuh dregnil in se zarotil, da pod njegovim vodstvom sploh ne bo več piskal.
 
Zadovoljstvo Tomaževo je bilo veliko. Tolikega uspeha ni pričakoval. Nameraval je muzikanta samo blamirati, a dosegel je dosti več: spravil ga je ob zaslužek. Ravno v nedeljo, ko se je Tomaž pripravljal za potovanje v Drenovo, je prisopihal Kozoglav na njegovo stanovanje.
 
»Veš kaj sem izvedel? Piskaček je ušel! Noč ga je vzela. Napravil je še dolga, kolikor je mogel in je pobegnil. Zapustil je dva kavčukasta ovratnika in pismo na kapelnika.«
 
»Naj potuje srečno in spremlja naj ga božja milost,« je dejal Tomaž, ki se je že pripravljal na občevanja z duhovniki na kmetih.
 
»Kaj pa pravi Natalija?« je vprašal Kozoglav. »Ali naj jo zopet nadziram?«
 
»Hvala! Tvoje prijateljsko nadziranje mi je predrago. Sploh pa ne maram o Nataliji nič več slišati, kajti prepričan sem, da njeno razmerje s Piskačkom ni bilo tako nedolžno, kakor njena druga znanja. Kadar postane ženska nesebična, tedaj je resnično zaljubljena — in zaradi tega je med Natalijo in med menoj pri kraji.«
 
Kozoglav pa ni nič dal na ta zagotavljanja Tomaževa.
 
»A, beži — kaj bi tako govoril! Saj te poznam. Kolikokrat si se že z Natalijo sprl. Saj se sploh kregata, odkar vaju poznam. A če bi ti zdaj pomigala ali te prijazno pogledala, pa bi te zopet imela v oblasti.«
 
»Ne, ne in ne!« Tomaž je dvignil tri prste desne roke in je slovesno prisegel: »Vse je ven — in oženim se s prvo bogato žensko, ki jo iztaknem, pa naj bo stara kakor zemlja in grda kakor pošast.«
 
Kozoglav pa se je samo smejal in se prekuceval po Tomaževi postelji.
 
»Oj Tomaž, pa če bi imel ti cel harem žena, pred Natalijo bi pa vender ne bil zavarovan.«
 
===VII.===
 
Več mesecev je prebil Tomaž v Drenovem. V tem času ga je prevzelo prepričanje, da mu je sreča postala popolnoma nezvesta. Česar koli se je polotil, vse se mu je izjalovilo.
 
Župnik v Drenovem je bil star in siten in je ves dan zmerjal ljudi. Tomaž mu je bil preveč mesten človek in preveč samostojen. Župnik je bil vajen delati s posojilnico kakor se mu je zljubilo in ker se Tomaž ni udal, ga je šikaniral kolikor je mogel.
 
Farovška kuharica je Tomaža sovražila, ker je občeval z učiteljem in z orožniškim postajevodjo in ker se je pregrešno glasno smejal ter z dekleti šale zbijal, namesto da bi z njo v kuhinji rožni venec molil in poslušal njena modrovanja o čudežnih ozdravljenjih z lurško vodo.
 
Še huje je Tomaža bolelo in jezilo, da se ni mogel dokopati do nobenega postranskega »zaslužka«. V posojilnici je bilo vse v redu in zaman si je Tomaž mnogo tednov belil glavo, na kak način bi si pridobil kaj denarja. V odboru je bil namreč tudi trgovec, ki je vse posojilniške zadeve dobro poznal in še vse poslovanje natančno nadzoroval, tako da se ni dalo nič napraviti.
 
Najhuje pa je Tomaža zadelo, da tudi pri svojih treh očetih, prebivajočih v okolici Drenovega, ni ničesar opravil. Komaj je bil prišel v Drenovo, se je informiral o njih razmerah in je na tej podlagi delal načrte, kako jih prime, pa so mu ti očetje vse pokvarili.
 
Nekega dne je namreč prišel v drenovsko posojilnico okrogloličen in rdeč duhovnik. Sopihal je kakor lokomotiva in potreboval precej časa, predno je k sebi prišel.
 
»Kaj ne, vi ste gospod Krmežljavček iz Ljubljane?« je debeli duhovnik ogovoril Tomaža. »So mi že gospod župnik povedali. No, me veseli, da, me prav veseli. Kaj ne, vi ste iz Mračnega sela? No, me veseli, me prav veseli. Da, in kaj sem hotel že reči? Kajneda, vaša mati je bila Neža Krmežljavka? Sem jo poznal, da, sem jo poznal. Reva je bila, a vrla krščanska žena. No, me veseli, me prav veseli. Jaz sem župnik Melhijor Ocvirk.«
 
»Velika čast, klanjam se gospod župnik,« je govoril do skrajnosti presenečeni Tomaž in se globoko priklanjal župniku. »Dovolite, da hvaležno poljubim roko, ki je moji ljubi rajnki mamici izkazala toliko dobrot.«
 
»Me veseli, me prav veseli, me res veseli,« je sopihal Melhijor Ocvirk in je svojo tolsto rdečo, potno roko pomolil Tomažu pod nos. In Tomaž je spoštljivo poljubil to tolsto, rdečo in potno roko, okrašeno z večletnim črnim robom na nohtih, kajti takrat je še mislil, da bo povišan, kdor se ponižuje, in da nese hinavščina vedno lepe obresti.
 
A učakal je veliko razočaranje. Ko se je bil z Melhijorjem Ocvirkom tekom nekaterih tednov bližje seznanil, da je vedel, kako je treba z njim občevati in govoriti, se je neko nedeljo popoldne odpravil k njemu na obisk. Seboj je nesel točne prepise tistih pisem, ki jih je Melhijor Ocvirk pred mnogimi leti pisal rajnki Neži Krmežljavki in upal je, da se vrne po isti poti z dobro napolnjeno denarnico.
 
Melhijor Ocvirk je bil prijazen in gostoljuben gospod. Tomaž mu je poljubil roko in župnik ga je odlikoval s tem, da je postavil pred njega pol litra vina, pol klobase, pol hleba kruha in na poljubno porabo svojo polno tobakero.
 
»No, me veseli, da ste prišli, da, me veseli res, prav veseli me da ste prišli. Da ... res, me veseli,« tako je s presledki sopihal Melhijor Ocvirk in gledal ter cmakal med tem, ko je Tomaž zaužival ponudeno mu okrepčilo.
 
»No, me veseli, me res veseli,« je zopet ponavljal župnik, ko je končal Tomaž z južnico in nekaj prahu iz tabakere potlačil v svoj nos. »Me res veseli, da, in kaj sem hotel reči, da, kaj ste pa lepega prinesli?«
 
»Hvaležnost me je prepeljala, da vas obiščem.« je zavzdihnil Tomaž. »Pisma, ki ste jih pisali moji ranjki materi, so tako lepa. Napravil sem si prepise in jih nosim vedno seboj, in kadar sem žalosten in če nimam opravila, pa jih čitam, ker so tako lepa in ganljiva.«
 
»No, me veseli, me res veseli, da me veseli,« je hitel sopihati Melhijor Ocvirk in vprašujoč motril Tomaža. »A tista pisma imate še. A tako. No, me veseli, me prav veseli, me prav veseli. Kar imejte jih, da, kar imejte jih. Da, kaj sem hotel reči, da, Neža Krmežljavka je bila dobra krščanska žena. Ali vaš oče še živi?«
 
Tomaž je naredil žalosten obraz in je obrnil oči k nebu.
 
»Oče še živi, pa neče biti moj oče,« je zavzdihnil kakor bi bil ves obupan. »Neče me poznati in neče me pripoznati. Ko sem postal dvajset let star, mi je vrgel pred noge pisma, ki ste jih vi velečastni gospod župnik pisali moji materi in je zaklical: Jaz sploh nisem tvoj oče, ampak tvoj oče je župnik Melhijor Ocvirk!«
 
»A tako je rekel?« je zaklical župnik. »Ha ... me prav veseli, da me prav veseli ..., pa ni res. Jaz nisem vaš oče. Oh, kam bi revež prišel, če bi vse res bilo, kar ljudje govore. Vsak teden pride kaka ženska, pa pravi, da sem jaz oče njenega otroka. Nič ... nič ... nič ...!«
 
»Oprostite, velečastni gospod župnik ..., jaz sem le povedal, kar pravi moj oče, ki neče biti moj oče ... in vaša pisma so res tako prijazna, da sem že to in ono mislil.«
 
»Nič ... nič ... nič ...« je vpil župnik Melhijor Ocvirk. »Kaj tista pisma ..., moja soseda, župnik Luka in župnik Simon sta bila tudi znana z vašo materjo Nežo Krmežljavko in sta jih časih pisala in ji poslala kako podporo. Ali sta morda ta dva gospoda zaradi tega že tudi vaša očeta? No, in kaj sem hotel reči. .., da, me veseli, me prav veseli ... da župnik Luka in župnik Simon sta mi to sama povedala ... O, kolikokrat smo se pomenkovali o vaši materi ... da — in kaj sem hotel reči ..., le vprašajte moja soseda, da ...«
 
Župnik Melhijor Ocvirk je še nekaj zagodrnjal, potem mu je zmanjkalo vsled dolgega govora sape in je utihnil in samo pregibal debele ustnice in se lizal.
 
Tomaž pa je sedel pred njim kakor da je ravnokar priletel z zvonika. V glavi mu je kar brenčalo, da ni mogel nič misliti in nič reči. Šele čez nekaj časa so začeli njegovi možgani zopet delovati in porodila se je v njih misel:
 
»O, hudiča, na to pa nisem računal, da so ti trije ptiči drug drugemu svoje skrivnosti povedali. Lepo sem v tinti. Zdaj sem prijel enega ..., drugih dveh ne morem več ... o nesreča ...«
 
Tako je šumelo Tomažu po glavi in jezilo ga je, da mu je iz rok ušla »zlata ribica«, kakor je imenoval župnika Melhijorja Ocvirka, in da sta s to »zlato ribico« vred rešena tudi dva navadna krapa, župnika Luka in Simon.
 
Tako togoten je bil Tomaž, da se je spomnil vseh hrvaških in madžarskih nespodobnih besed, kar se jih je bil v mladih letih naučil od Luke Magaraca, kajti slovenske besede mu niso dovolj krepko označevale njegovih čustev.
 
»No, pa me vendar veseli, da, res, me prav veseli, da ... Kaj sem hotel reči ..., da sem vas spoznal,« je zopet po dolgem molku začel župnik Melhijor Ocvirk. »Veste, jaz se prav rad spominjam vaše matere, da, ker je bila res krščanska žena, da, in tudi vi se mi dopadate, prav res, dopadete ... In, kaj sem hotel reči! Če vam bom mogel kdaj kaj koristiti ... veste, tako, s kakim priporočilom ... kar name se obrnite ..., bom prav rad storil ..., da, prav rad ...«
 
»Zahvaljujem se od srca,« je rekel Tomaž na glas, v mislih pa je dostavil po hrvaško, naj vrag nad župnikom izpolni svoj poklic.
 
Slabovoljen in potrt se je vrnil Tomaž v Drenovo. Vso pot se je jezil, da pri svojem načrtu za zasledovanjem petnajstih svojih očetov ni upošteval te okolnosti, da si časih duhovniki medsebojno tudi kaj zaupajo in da se o različnih svojih doživljajih med seboj ravno tako pomenkujejo kakor drugi ljudje.
 
Tomaž je sam sebe zmerjal s tepcem in bedakom, da ni prej na to prišel.
 
»Ti moji očetje so že vsi stari možje; grehi njihove mladosti leže že daleč za njimi in če so prijatelji, je prav lahko mogoče, da si to in ono iz svojih srečnih dni povedo.«
 
Zgodilo se je bilo res tako, kakor je Tomaž kombiniral. Čim je prišel v Drenovo, so župniki Melhijor, Simon in Luka, praznujoč neko slavlje, menili se tudi o njem in o njegovem nenavadnem in neumnem imenu, in pri ti priliki je prišlo na dan, da so vsi trije poznali Nežo Krmežljavko nedopustno dobro in da je od vseh treh terjala in dobivala denar za svojega sina Tomaža. In vsi trije so bili mnenja, da jih je Neža Krmežljavka grdo izkoriščala in za nos vodila.
 
»Roke imam zvezane — nič in nič ne morem storiti,« se je togotil Tomaž še mnogo dni po svojem pogovoru z Melhijorjem Ocvirkom in je bil še vesel, da je nastopil jako skromno in da ni bil nič silovit in predrzen.
 
»Sam sv. Duh me je razsvetlil, da nisem postal nesramen,« se je hvalil in tolažil. »Tako si vsaj za prihodnjost nisem nič pokvaril. Te tri svoje očete bom za zdaj pri miru pustil.«
 
Od tega časa je živel v Drenovem uprav samotarsko življenje. Ker je bilo v posojilnici le malo opraviti, si je v uradnih urah preganjal dolgčas z vsakovrstnimi vajami. S posebno ljubeznijo se je vežbal v posnemanju pisave župnika Melhijorja Ocvirka. Študiral je po nekaterih pismih vsako črko Ocvirkove pisave, potem vsako besedo, in vadil se je toliko časa, da je znal spisati celo pismo z Ocvirkovo pisavo.
 
»Ta moj oče Melhijor ima denar ..., v drenovski posojilnici ga ima — in v Ljubljani ga ima ... In v Gradcu tudi ... kakor vedo na pošti. Kdo ve, če mi danes ali jutri ne bo koristilo, da znam posnemati njegovo pisavo. Kaj, ko bi število tistih njegovih pisem, ki jih ima oče Boltežar, umetno pomnožil? Že to bi utegnilo kaj nesti ... par prav mastnih pisem ..., morda bi jih le odkupil ..., bom videl ... bom videl, za zdaj bo posnemanje Ocvirkove pisave moj šport.«
 
To vežbanje ni bilo samo kratkočasno, nego tudi tolažilno, kajti Tomažu se ni še nikoli tako godilo, kakor v Drenovem. Farovška hrana je bila kmečka in mu ni dišala, zabel ni bilo nobenih in v celi vasi ni bilo dekleta, s katerim bi se bil mogel porazumeti. Ta je imela fanta, ona je bila tercijalka, tretja je bila škrbasta. Končno se je Tomaž seznanil v sosedni vasi z mlado ženo, ki je imela moža v Ameriki, in je pri njej skušal pozabiti Natalijo, na katero je sploh samo takrat mislil, kadar mu je o njej poročal Kozoglav.
 
Ta poročila so delala Tomažu veselje in so bila zanj pravo razvedrilo, kajti iz vsakega je izvedel, da ima Natalija smolo s svojimi čestilci ravno tako, kakor jo ima Tomaž Krmežljavček s svojimi očeti. Vedno je pisal Kozoglav: »... približal se ji je seveda z »najlepšimi« nameni, a ko je spoznal, da hoče ona, naj jo vzame, se je zopet umaknil ...« Nikoli se ni Tomaž v Drenovem tako zabaval, kakor tiste dni, ko mu je pošta prinesla Kozoglavova poročila. Bili so to edini svetli trenotki v času njegovega pregnanstva v Drenovem.
 
Naposled se je pa vendar oboleli posojilnični tajnik vrnil z juga in zopet nastopil svojo službo. Tomaž je pospravil svoje stvari in rabil tri dni za poslovilne obiske. Najpresrčneje se je poslovil od župnikov Melhijorja, Luke in Simona, katerim je poklical v spomin njihovo dobro znanstvo z njegovo rajnko materjo Nežo Krmežljavko in ker je vedel, da od njih ne dobi nič denarja, se jim je priporočal, naj ga podpirajo, da bo vsaj v svoji službi naprej prišel. Vsi trije so mu obljubili najizdatnejšo podporo in župnik Simon je bil pri slovesu tako ginjen, da je Tomažu daroval tri portorike in celo škatljico vžigalic.
 
Zadnje dopoldne se je Tomaž še poslovil pri drenovskem župniku in njegovi kuharici, in ker mu je preostalo še nekaj časa, je stopil še v stanovanje posojilničnega odbornika, tistega trgovca, ki mu je ves čas tako na prste gledal, da mu je onemogočil vsak najmanjši postranski zaslužek.
 
Trgovca ni bilo doma, pač pa je Tomaža sprejela trgovčeva mlada žena, edina prebivalka Drenovega, ki je nosila klobuk in ki je soglašala s Tomažem, da v vicah tudi ne more biti bolj dolgočasno, kakor na deželi.
 
»Ah, kako vas zavidam, gospod Krmežljavček, da greste v Ljubljano,« je vzdihuje rekla mlada gospa. »In jaz vas bom tudi pogrešala. Zdaj smo vsaj ob nedeljah popoldne kegljali in sem se razvedrila, a zdaj bo še dolgočasneje v tem dolgočasnem Drenovem.«
 
»Sčasoma se bodete že navadili, milostljiva,« jo je tolažil Tomaž. »V Ljubljani je seveda prijetneje ...«
 
»Oh, kaj pa da! V Ljubljani imajo ljudje gledališče, koncerte, oficirje, veselice, plese, promenade — a tu nimamo ničesar. Že dve leti sem tu, a kar ne morem se navaditi. In moj mož — saj dober je, a preprost človek, ki me ne razume in nima zame nič časa.«
 
»Uboga milostiva, in jaz sem mislil, da ste najsrečnejša žena.«
 
»No, saj pritoževati se prav za prav ne smem, ali srečna pač nisem. Oh, ko bi imela vsaj otroka ...«
 
Tomaž je planil s svojega sedeža, kakor da ga je kaj pičilo.
 
»Ali — milostiva — zakaj pa niste tega prej povedali?«
 
Naglo je vzel uro iz žepa, en pogled na njo vrgel in že je zaklical:
 
»No, milostiva ... dvajset minut imam še časa ...«
 
Takrat pa se je zaslišal na hodniku osoren glas, ki se ga je trgovčeva žena tako ustrašila, da je skoro omedlela, Tomaž pa je popolnoma pozabil na svoje katoliško prepričanje in je začel kleti, kakor zasačen cigan, da v Drenovem nima pa že prav nobene sreče.
 
In klel je zdaj tako, zdaj glasno, vso pot do pošte, in še potem, ko se je zibal v poštnem vozu, in še potem, ko se je vozil z železnico in ves čas, dokler ni prišel domov in ga je Boltežar vprašal, kako se je imel v Drenovem.
 
»Oh, nebeško sem se imel. Bog je poslal nad Sodomo in Gomoro ogenj in žveplo, jaz pa želim, da bi Belcebub nad Drenovo prinesel tristo požrešnih fajmoštrov, da bi spustili na ta kraj, kar je pri njih še največ vredno. Tako sem vesel, oče, da sem spet doma, da ga bomo danes pili, dokler bomo mogli usta odpirati!«
 
Morda ni Tomaž še nikoli tako rad dajal za pijačo, kakor na večer svojega povrata v Ljubljano, saj so mu pa tudi Boltežar, Luka Magarac in Kozoglav vedeli povedati mnogo novic, zlasti o Nataliji in o njenih čestilcih, in ga končno presenetili z naznanilom, da se pri gospodarski centrali pripravljajo važne osebne premembe.
 
»Tipkarica Filipina se omoži,« je pravil Kozoglav. »Precej premožnega trgovca vzame ... nekje na deželi je ..., velik klerikalec...«
 
»Aha ..., mu je že pomagala, da je centralo dobro ogoljufal,« si je mislil Tomaž in je bil prav zadovoljen, da se iznebi ljubosumne Marijine device.
 
»Za blagajnika pride kot ravnatelj neki bankir,« je dalje pripovedoval Kozoglav, »in nastopi svojo službo z novim letom.«
 
»Pasja dlaka ..., če je pa to res, Kozoglav, potem dobiš od mene dva para starih čevljev, saj vidim, da je na tvojih čevljih samo še ventilacija dobra. Strela božja, kakor pravijo Drenovci, ki jih naj tristo fajmoštrov zasuje, če je to res, potem postanem jaz blagajnik.«
 
Tomaž je dajal za vino toliko časa, da nobeden njegovih gostov ni mogel več ust odpreti.
 
»Pijte,« je vpil, »le pijte, saj ga morda zadnjikrat letos pijemo, zakaj če naj postanem blagajnik, moram biti previden.«
 
Kozoglavovo poročilo je bilo resnično. Ko se je Tomaž naslednji dan oglasil v uradu, so mu resničnost potrdili in čestital je tipkarici Filipini in blagajniku s tako presrčnimi besedami, da sta oba ginjena kar jokala.
 
»Če me sreča ni popolnoma zapustila, postanem blagajnik in odškodovan bom za svoje šestmesečno pregnanstvo v Drenovem. Tomaž — bodi krotak kakor golob in zvit kakor kača in priden kakor mravlja. Niti minute ni odlašal Tomaž z izvršitvijo storjenega sklepa. Delal je marljivo, bil krotak in postrežljiv z vsemi, hodil k maši, k spovedi in k obhajilu in vstajal zvečer doma. Posledica tega se je pokazala v prvi načelstveni seji: Tomaž je bil imenovan za blagajnika, katero službo je imel nastopiti z novim letom.
 
 
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Skušnjave_Tomaža_Krmežljavčka«