Wikivir

Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Magicdog (pogovor | prispevki)
1.617 urejanj
Brez povzetka urejanja
Magicdog (pogovor | prispevki)
1.617 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 18:
===I.===
 
{{Proza|V silvestrovi noči, ravno ko je ura na župni cerkvi udarila polnoč, se je utrnila zvezda in je v nedohitnem begu letela čez temnomodro obnebje proti zemlji, odeti z blestečim snegom in drhteči v objemu krutega mraza. Tedaj je v prostorni pritlični sobi starega gradu, stoječega na koncu trga Mračno selo, prvič spregledal novorojenček in z glasnim vekanjem pozdravil novo leto.
 
Novorojenčkov zakoniti oče je ob tisti uri visel na kljuki cerkvenih vrat in je delal obupne poskuse, da bi dobil svojemu telesu za nadaljno pot potrebno ravnotežje. Z eno roko se je oprijemal kljuke, z drugo je lovil okrog sebe po zraku, a navzlic vsemu vratolomnemu prekucevanju se ni mogel postaviti na noge.
Vrstica 194:
Zopet se je zatopil v misli in polglasno šepetal sam sebi: »Pa je zapisano: Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade; pa je zapisano: danes meni, jutri tebi; pa je zapisano: oko za oko in zob za zob. Pa še marsikaj pametnega je zapisano v nebeškem protokolu, samo to ni nikjer zapisano, da bi moral biti policaj oče fajmoštrovega otroka. Ukani1 me je. In zdaj me še s trnjem krona. Pa kolo sreče se vrti, sem nekje slišal in morda pride venderle še tisti dan, ko bo župnik sedel v levovi jami, jaz bom pa lev.«
 
Tako je Boltežar Krmežljavček. imenovan »ta scagani Boltežar« na novega leta dan krpal svojo dušo in hladil svoje, od hudih besedi in ponižanj sklofutano srce.}}
 
 
===II.===
 
{{Proza|Boltežarja Krmežljavčka doživljaji v novoletni noči so postali usodepolnega pomena. Župan in Neža sta Krmežljavčku na župnikovo posredovanje sicer prizanesla in se zadovoljila s kratkimi varijacijami izraza »pijanec«, a to pri Krmežljavčku že ni prišlo v poštev, kar so drugi prebivalci Mračnega sela zvalili nanj cele gore žaljenj in zasmehovanj. Poniževali in preganjali so Krmežljavčka s kanibalsko neusmiljenostjo in končno je notarjev solicitator zložil nanj celo balado, ki je niso peli samo odrasli in otroci, nego celo berači v zaporu.
 
Mnogo noči je krvavelo Krmečljavčkovo srce. Celo na samomor je mislil »ta scagani Boltežar«, a izvršil ga ni, kajti smrt pod železniškim vlakom mu je bil edini simpatičm način samomora, na relse pa svojega telesa ni mogel položiti, ker je bilo do najbližje železniške postaje pet ur hoda.
Vrstica 358 ⟶ 357:
»Zdaj ste se pa izdali,« je zaklical dekan ves v ognju. »Zdaj se je pa pokazalo, da ste liberalec. Zdaj vas pa imam. Zdaj ste pa že opravili. Na liberalce nič ne damo, nag liberalec reče kar hoče, vse je laž. Kar spravite se od tod. Za služabnike satanove ni prostora v hiši poštenja in molitve. Še sodniji vas bom naznanil, če hitro ne izginete!«
 
In s krepko roko je dekan potisnil Krmežljavčka čez prag in za njim zaloputnil vrata. Boltežar Krmežljavček je stal na hodniku in zdelo se mu je, da je ves vrtoglav in ni mogel pojmiti, ali se mu blede, ali je res vse to doživel in vse to slišal. Ko pa je prišel do zavesti in jasnosti, je vrgel velik pljunek pred vrata in je odšel in sram ga je bilo, kakšni ljudje se še imenujejo kristjane. Tisti večer se je prvič po rojstvu malega Tomaža tako napil, da ni mogel sam domov, nego je obležal na cesti. Ko so ga nesli domov, je upil, naj gredo hitro klicat luterš — duhovnika, ker hoče še to noč prestopiti k drugi veri.}}
 
===III.===
 
{{Proza|Za župnika Matevža Štebalarja tako čudovito ugodni uspeh dekanove spretne preiskave, je v največji meri pospešil njegovo zdravljenje. A vzlic temu, da se je že prav dobro počutil, je moral še vendar nekaj časa biti doma, dokler namreč ni prišla od knezoškofijskega ordinarijata v Ljubljani končna odločitev. Dospela je v obliki debelega pisma. Hlastno je Matevž Štebalar odprl to pismo, s strahom je to pismo čital, a ko je čitanje končal, si je pošteno oddahnil in njegov od obilice zaužitih »medicin« vijoličasti nos je slavnostno zažarel. Matevž Štebalar je vstal in se čutil tako zdravega in čvrstega, da bi se bil takoj lotil kakega ljubezenskega turnirja.
 
»Velika nevarnost je sla mimo mene,« je modroval, stoječ pri oknu in motreč pri svitu zahajajočega jesenskega solnca krepke postave mračnjaških mladenk. »Če bi ne bil tako goreč duhovnik in tako vnet služabnik vojskujoče se svete cerkve, bi mi bila lahko slaba predla. Dekana moram biti res hvaležen; stari grešnik ima pač dosti izkušenj, kajti pomagal mi je izvrstno. Tako bo vse dobro, saj kazen, ki mi je prisojena, je pravzaprav nagrada.«
Vrstica 448 ⟶ 447:
Njegov odhod je zadal mogočnosti in ošabnosti Neže Krmežljavke smrten udarec. Izgubila je ž župnikom tisto oporo, ki ji je omogočala izvrševati nad Krmežljavčkom kruto strahovlado. Postala je krotka in ponižna in je po nekaterih praskah naposled z Boltežarjem sklenila kompromis, vsled katerega se je odpovedala pravici Krmežljavčka pretepati, Boltežar pa je dobil pravico, de se sme po poljubuosti opiti vsak dan, izvzemši nedelje in praznike. V Krmežljavčkovem zakonu je vsled tega sčasoma zavladal nekak mir in v Boltežarjevem srcu je nastalo zadovoljstvo. Velikodušno je svoji ženi odpustil tudi njeno nezvestobo z motivacijo, da jo je Matevž Štebalar gotovo zagovoril. Ko je prišel v Mračno selo novi župnik, je bil Boltežar eden najglasnejših med krščanskimi možmi, ki so pozdravljali novega dušnega pastirja. Bil je namreč zelo veren mož, ki mu le ni šlo v glavo, da bi moral svojo zakonsko srečo deliti s svojim župnikom.
 
Novi župnik, gospod Janez Bradavica, je bil že prileten mož. Služil je že na različnih farah in poznal ljudi in njih slabosti. Postopal je povsem drugače kakor njegov prednik. Bil je z moškimi prijazen in z ženskami trd in najraje je govoril o tem, kak trpin je kmet, kako ga vse dere in da mu je treba gospodarsko pomagati. Tako si je pri ljudeh pridobil zaupanje, in kmalu je v fari zopet zavladalo soglasje in se je vse zgodilo, kar je hotel župnik. In zopet je »Domoljub« pisal o krščanskem življenju v Mračnem selu, dasi je bilo to življenje vse prej kakor krščansko. Notarjev solicitator pa je rekel: »Mreže so zdaj malo drugače postavljene, kakor so bile prej, v utici sedi drug cipar, to je vsa prememba, ki se je zgodila v Mračnem selu.« A ker je bil solicitator na glasu, da ni posebno trden v veri, niso ljudje nič dali na njegove besede.}}
 
===IV.===
 
{{Proza|Nesreča župnika Šteblarja je povzročila v notranjosti malega Tomaža popoln preobrat. Začel je gledati svet in ljudi vse drugače,
kakor prej in začelo se mu je svitati, da ni vse tako, kakor se njemu predstavlja. Ni še prav spoznal, da v Mračnem selu le z jezikom obsojajo grehe, ne ogiba se jih pa nihče, da le z besedami priznavajo cerkvene nauke, nihče pa se ne ravna po njih. A zdelo se mu je, da ljudje prikrivajo svoje misli in svoja dejanja, da se delajo drugačne, kakor so v resnici in da cvete v Mračnem selu hinavstvo. Tomaž tega svojega spoznanja ni še znal jasno izraziti, a slutil je, da je tako in uganil je, da se mora tudi sam pretvarjati, če boče dobro izhajati in veljati za pravega kristijana, vrednega »Domoljubove« pohvale. Navadil se je pač težko, a mnogoštevilne zaušnice, ki jih je dobil namesto odgovora na svoja prenatančna vprašanja, so ga naposled le izmodrovale tako, da je premagal svojo odkritosrčnost in resnicoljubnost ter se akomodiral mračnoselskim ljudem in razmeram.
 
Vrstica 565 ⟶ 564:
Nezgoda, ki jo je v svoji vinski ognjevitosti provzročil sicer jako nedolžni fajmošter Jaka, je na zbrano družbo jako pomirljivo vplivala, spravila jo je namreč do spoznanja, da že dovolj dolgo sedi za mizo in da si je privoščila že preveč dobrega. Škof je dal mežnarju znamenje in mežnar je začel pospravljati mizo in Tomaž je odnašal sklede in krožnike.
 
Gospodje so pobožno sklenili roke in goreče molili in vmes se jim je pehalo.}}
 
===V.===
 
{{Proza|Neža Krmežljavka, ki je bila hudo melanholična, odkar je župnik Matevž Štebalar zapustil Mračno selo, je po dolgem hiranju obolela. Ker ni poklicala zdravnika, marveč babico Uršo, je mali Tomaž potom logičnega sklepanja prišel do spoznanja, da se pomnoži rod Krmežljavčkov za novega člana. To spoznanje ga pa nikakor ni razveselilo, zakaj sodil je, da zna njegovo itak ne preveč prijetno stališče v rodbini postati toliko slabejše, kolikor več bo jedcev pri hiši. V svoji brezobraznosti je izrekel celo nečloveško željo, naj mati Neža namesto otroka raje dobi konja ali osla. Sicer je Boltežar Krmežljavček na to nesramno opazko odgovoril z nogo tako krepko, da je Tomaž postal avijatik in zletel nekaj metrov daleč po zraku, vender je moral Boltežar na tihem priznati, da ima Tomaž vsaj v duševnem oziru nekaj od njega, dasi ima nos in ušesa od dveh fajmoštrov.
 
Babica Urša je bila v svoji stroki tako izvedena in izkušena, da je uživala občno zaupanje, a ko je obolelo Nežo Krmežljavko natančno preiskala in zaslišala, je vender jako resno zmajala z glavo. Izjavila je, da je bolezen Neže Krmežljavke tako resnega in zanjo tajinstvenegn značaja, da zdravljenja ne vzame na svojo vest ter je zahtevala konzilij. Boltežar Krmežljavček je vsled tega poklical novega mračnoselskega frizerja Miška, ki je znal izborno zobe dreti in konjederko Macahelo, na kar se je začel konzilij. Ker je pa bila dijagnoza teh treh zdravnikov bistveno različna, je vsak kuriral Nežo Krmežljavko na svoj posebni način. Konjederka Macahela je Neži prilepila na podplate velike obliže, Urša ji je pripravila kamilčni čaj z laškim oljem, frizer Miško pa je iz posušenih polžev, kislega zelja, rožmarina in smodnika na blagoslovljeni vodi skuhal življenjski eleksir. Ko je Neža Krmežljavka zavžila to medicino, je zastokala in umrla. Mrliški ogleda je konstatiral vodenico.
Vrstica 703 ⟶ 702:
Tako je bila o polnoči med gospodom Janezom Bradavico in med Boltežarjem Krmežljavčkom sredi Mračnega sela sklenjena pogodba, da prevzame župnik skrb za malega Tomaža. Za pričo je bil mesec, ki se je na nebu smejal.
 
Naslednje jutro se je Krmežljavček na kratko poslovil od Tomaža. Še predno je fant prav pojmil, kaj se godi in kaj ga čaka, je že sedel poleg župnika na vozu in se peljal proti Ljubljani. Tako se je zgodilo, da Mračno selo ni nikdar izvedelo, kaj je mali Tomaž videl, ko je s farovške jablani gledal v spalnico »ljube Katrice«, imenovane farovške kuharice.}}
 
===VI.===
 
{{Proza|Že tri dni je bil Tomaž pri branjevki Poloni v Ljubljani, kamor ga je spravil župnik Janez Bradavica, ko se je šele prav zavedel, kaj se je ž njim zgodilo. Po dolgem premišljevanju je prišel do spoznanja, da je poslan v pregnanstvo, ker je z jablane gledal v spalnico farovške kuharice. To spoznanje je s posebnim ozirom na slabo hrano njegovo dušo napolnilo z grenkimi čuvstvi in vzbudilo v njegovem srcu tako hrepenenje po domu, da se mu je tožilo celo po klofutah »ta scaganega Boltežarja,« dasi je bil že spoznal, da tudi branjevka Polona s posebno vnemo in očividno izvežbanostjo vporablja to vzgojno sredstvo.
 
Z roko branjevke Polone Gavtrože se je Tomaž seznanil takoj prvi večer svojega bivanja v Ljubljani. Pri večerji se je zbrala vsa družina, Polona, njen mož Matija, po poklicu postrešček, po nagnenju veterajnar, petnajstletna hčerka Helena in dvanajstletni sin Artur, ki je že dovršil drugo gimnazijo in prezirljivo gledal na Tomaža.
Vrstica 941 ⟶ 940:
In pobegnil je iz sobe in zaloputnil vrata za seboj ter tekel po hodniku in po stopnicah, kričeč:
 
»Zdaj bomo pa živeli — od skušnjave do skušnjave in od greha do greha.«}}
 
===VII.===
 
{{Proza|Tomažev izstop iz šole ni nikogar tako prestrašil kakor pobožno branjevko Polono Gavtrožo. Bala se je za svoj renome kot vzgojiteljica, a še bolj se je bala, da Tomaž ne ostane več pri njej na hrani in na stanovanju. Zakaj tistih petnajst goldinarjev, ki jih je župnik Janez Bradavica redno vsak mesec pošiljal, je igralo veliko vlogo v proračunu rodovine Gavtroža.
 
Ko se je polegel prvi strah in je Polona prišla do sape, je vsula na Tomaža cele hektolitre hudih besedi, med katerimi se je največkrat ponavljala »grda nehvaležnost«. Tomaž pa tega očitanja ni hotel prenesti, češ, da ni nikoli prosil žbpnika Bradavico, naj ga da v šolo, marveč da bi bil veliko raje ostal doma in se posvetil frizerskemu poklicu. Polona in Tomaž sta so prav grdo sporekla, a končno je vendar zmagal Tomaž, kajti razkril je Poloni, da ga je ovadil, očrnil in izdal njen sin Artur Gavtroža in storil je novič prisego, da se bo Arturju maščeval tako strašno, da tega še preživeti ne bo mogel.
Vrstica 1.042 ⟶ 1.041:
Spričo tega ljutega prepira jo penzijonirani eksekutor samo obupno vil roke in milo ječal in prosil. »Tomaž, Tomaž — bodi vender miren.« A domovinski čut je Tomažu branil, da bi se bil vdal, in ko je Matiju enkrat sapo zaprl, ga je začel s popisovanjem mračnoselskih prednosti tako podajati, da je mož v svoji onemogli togoti začel buniti steklenice in kozarce in nazadnje še svoj veterajnarski klobuk ob tla vrgel.
 
Ta prepir je dal povod, da je Tomaž še tisti dan zapustil stanovanje branjevke Polone Gavtrože in se je preselil k svojemu birmskemu botru.}}
 
===VIII.===
 
{{Proza|V hiši, kjer je stanoval vpokojeni eksekutor Smole, so bili dani vsi pogoji, da bi se bil Tomaž lahko srečnega počutil. V celi hiši sta bila samo dva moška, vsi drugi prebivalci so bili ženskega spola. Tomaž je naštel vsega skupaj sedem mladih deklet. Poleg teh pa se je hodilo h gospodični Mariji, ki je poznala še očeta Radeckega, še več deklet šivat učit. Ko je Tomaž preštel vsa ta dekleta, si je na tihem rekel, da mu je nebeška previdnost dala na razpolaganje celo Marijino družbo in v duši je storil trden sklep, da svojih skušnjav ne bo več premagoval, naj se zgodi karkoli.
 
Toda pogled v jasne oči Smoletove Natalije je prevrgel vse njegove turške naklepe in užgal v njegovem srcu ogenj, kakršnega ni do tega dne še nikoli občutil. Natalija je bila v teh letih, kar se nista videla s Tomažem, zrasla in se razvila v cvetočo dekle. Sicer je bila stara komaj petnajst let, a razvita je bila že tako, kakor da jih ima osemnajst. Njena sveža lepota je Tomaža vprav omamila, tako da je kar usahnila njegova zgovornost, ko jo je prvič videl, in ga je minila njegova tudi navadno zelo razvita nesramnost.
Vrstica 1.280 ⟶ 1.279:
Med tem vzdihovanjem pa gospe Ines okrog pasa položena roka tudi ni mirovala in ob istem času, ko je Tomaž tako govoril, je na tihem priznaval, da sta izraza »obraz skušnjave« in »katedrala« prav poetična.
 
Končno sta Tomaž in Ines prišla do Železnikove hiše. Treba je bilo slovo vzeti. To se je zgodilo v temni veži. Čulo se je samo pritajeno ihtenje in šumljanje, a trajalo je dolgo in ko je bilo naposled končano, je bila izvršena zakonska sramota gospoda Železnika.}}
 
===IX.===
 
{{Proza|Vsa hiša je strmela in vse se je čudilo Tomažu, ki je že tri dni sedel v svoji kamrici za mizo in neprestano pisal. Tri dni se ni nikamor maknil in ni z nikomer govoril in celo jedel je tako malo, da je bil stari eksekutor zanj v skrbeh. Naposled se je vsa hiša zedinila na mnenje, da ga je pamet srečala in da se hoče poboljšati in vsi so bili tega veseli.
 
Tomaž pa ni mislil niti na študiranje in še manj na poboljšanje, kajti imel je druge skrbi, delal je za bodočnost, pripravljal si je pot do bogastva in imenitnosti.
Vrstica 1.464 ⟶ 1.463:
Mrak je že legal na ulice, ko je Tomaž zapustil gostoljubno hišo Železnikovo. V kolenih je bil siecr nekam slab, ali srce njegovo je bilo srečno in veselo. Ne toliko, zaradi intenzivne ljubezni gospe Ines, kakor zaradi spominov, ki mu jih je dala njegova tolsta ljubica. Poleg zavitka najboljših delov ocvrtih piščancev, ki so ostali od obeda, je Tomaž nesel seboj tudi škapulir gospe Ines, ki ga je cenil na svojih petindvajset goldinarjev, ker je visel na zlati verižici in vrh tega je ponesel seboj še gotovega denarja celih petdeset goldinarjev, ki mu jih je bila v duhtečem zavitku stisnila v roke gospa Ines, da mu olajša literarno delovanje.
 
»Srečo mora imeti človek,« se je smejal Tomaž, ogleduje svoje zaklade. »Kateri slovenski literat je že na en dan poleg izvrstnega obeda zaslužil še petdeset plus deset goldinarjev in umazan škapulir na zlati verižici ? Še nobeden. Srečo je treba imeti. Sreča, to je bajno bitje, ki daje od sebe cekine. Človek hodi vse življenje za tem bitjem in drži klobuk tja, kjer cekini ven padajo. Blagor mu, kdor kaj vjame. Meni je boginja sreče danes prav prijazno moj klobuk napolnila. Da bi bilo še mnogokrat tako.«}}
 
===X.===
 
{{Proza|Tomaž Krmežljavček se je čutil kapitalista. Cele ure je presedel za svojo mizico in štel ter ogledoval svoj zaklad, ki je obudil v njem uprav strastno žejo po bogastvu.
 
Lačen cekinov je prisegal, da mora postati bogat, naj velja kar hoče. Železnikovo načelo »če boš jemal, ne boš u božal, če boš dajal, ne boš nikoli bogat,« mu je postalo šele sedaj popolnoma jasno v vsem svojem obsegu in utisnil si je to načelo za vse življenje v spomin.
Vrstica 1.791 ⟶ 1.790:
»Zato, ker imam pri vas vsako jutro, kadar se zbudim takega mačka, da mi ni obstanka. Zbogom stric in Natalijo vprašajte, če rada tinto pije.«
 
In zbežal je iz hiše s svojim kovčegom. Smole pa je v silnem strmenju gledal za njim in s strahom v srcu šepetal: »Znorel je, gotovo je znorel.«}}
 
===XI.===
 
{{Proza|Izpod zvonika šentflorjanskega se je Tomaž preselil na spodnje Poljane. Tam se je najprej prespal do dobrega in potem izprašal svoj vest.
 
Resultat tega izpraševanja je bilo spoznanje, da je v Natalijo še dosti bolj zaljubljen, kakor je doslej sam vedel.
Vrstica 1.945 ⟶ 1.944:
Končno se je Tomaž polastil ženskih hlač, ki jih je bila Angela zlikala. Oblekel je par ženskih hlač na noge, par drugih pa na roke in se zopet postavil na mizo. Najprej je imitiral vrvolazca, ker je bil pa že tako vinjen, da se je komaj vzdrževal na nogah, je premenil vlogo in je začel prednašati kuplete.
 
Naenkrat so zaškripala vrata in pri odprtini se je pokazal tolst obrit obraz. Tomaž je ravno pel:}}
 
 
<poem>
<center><poem>
»Kaplani, kaplani
Titi nosijo škrice na suknjah dolge.
Kaplani, kaplani
Ojoj to so prefrigan' ljudje.«
</poem></center>
 
Za njim je tulila vsa družba, med tem je Tomaž na mizi poskušal zaplesati.
 
{{Proza|Za njim je tulila vsa družba, med tem je Tomaž na mizi poskušal zaplesati.
Tedaj pa so se vrata na stežaj odprla in v sobo sta stopila poleg lastnika tolstega obritega obraza še dva moža, med tem ko se je za vratmi skrivala drobna stvarica v ženskih krilih.
 
Tedaj pa so se vrata na stežaj odprla in v sobo sta stopila poleg lastnika tolstega obritega obraza še dva moža, med tem ko se je za vratmi skrivala drobna stvarica v ženskih krilih.}}
<poem>
 
 
<center><poem>
»... Kaplani, kaplani
Oj to so prefrigan' ljudje!«
</poem></center>
 
 
{{Proza|Tako je tulila Tomaževa družba, Tomaž pa se je v ženskih hlačah kazal od vseh strani. Soba je bila skromno razsvetljena in polna dima in Tomaž je bil tako pijan, da sploh ni nič več razločil.
 
»Oh — Tomaž — Tomaž — oh — kakšen pa si.«
Vrstica 1.985 ⟶ 1.988:
»Če bi imel jaz kaj govoriti, bi mu jih zdaj pripeljal okrog ušes take, da bi luna mrknila.«
 
V sobi je vladal silen šum. Vse je vpilo in tulilo in razsajalo. Eni so se iz Tomaža norca delali, drugi so ga hoteli osvoboditi. Samo Tomaž se ni ganil, nič zinil, nič se ni branil in ko je oča Boltežar končno s hudimi besedami in izdatnimi udarci napravil malo prostora, sta župnik Bradavica in eksekutor Smole zagrabila Tomaža vsak za eno roko in ga vlekla iz hiše. In nihče ni zapazil, da ima na nogah in na rokah ženske hlače. Cela drhal iz gostilne je sledila Tomažu in na ulici so se ji pridružili še novi ljudje. In vsi so tulili. Ljudje so odpirali okna in gledali kaj da je in tudi gospa Ines je prihitela na okno in se je silno prestrašila, ko je zagledala Tomaža, ko je v ženskih hlačah omahoval med župnikom in med eksekutorjem. In ko so bili Tomaža že spravili v Smoletovo stanovanje in hišna vrata zaprli, je množica še vedno vztrajala pred hišo in pela pesmico o prefriganih kaplanih, dokler niso čuvaji nočnega miru začeli sakramentirati.}}
 
===XII.===
 
{{Proza|Tomaž je potreboval mnogo časa predno je prespal svojo kanibalsko pijanost. A tudi ko je bil že davno vzbujen, se ni upal iz postelje in je vselej zamižal in smrčal na glas, kadar je eksekutor Smole prišel pogledat v njegovo kamrico.
 
Do popoldneva so pustili Tomaža spati, saj je imel župnik Bradavica dovolj opravka z izpraševanjem eksekutorja Smoleta, ki je moral natančno pripovedovati kako je Tomaž živel in kaj je počenjal. Boltežar Krmežljivček je sedel pri mizi in zeval, kajti ni ga čisto nič zanimalo to poročevanje in izpraševanje in veliko raje bi bil šel v mesto, saj je poteklo že mnogo let, kar ni videl Ljubljane. Tudi sedaj bi ne bil prišel v Ljubljano, da ni župnik prevzel vseh stroškov.
Vrstica 2.251 ⟶ 2.254:
Španski grand se je brez vsega obotavljanja vdal in je med vpitjem vsega občinstva odjadral iz dvorane, natikajoč si svojo krinko, Tomaž pa je podal Nataliji roko.
 
»Na svidenje« — je zaklical veselo in vihteč svoj klobuk je odpeljal Natalijo.}}
 
===XIII.===
 
{{Proza|Zaupni pogovor med Tomažem in med alojzijeviškim prefektom Katastrofo ni bil dolg, ali jako resen.
 
Najprej je Katastrofa želel, naj bi se pogovor vršil pod štirimi očmi, kar je pa Tomaž energično odklonil z motivacijo, da bi ne bil vreden imena kavalir, če bi pustil Natalijo le za trenotek samo, ne glede na to, da bi mu je lahko kak zapeljivec odpeljal.
Vrstica 2.405 ⟶ 2.408:
Tomaž je svoj stekleni pogled uprl v Natalijo in z blaženim usmevom je dihnil.
 
»To jaz — tudi vem — kadar vodo pijem —.«}}
 
==Drugi del.==
Vrstica 2.411 ⟶ 2.414:
===I.===
 
{{Proza|Spomlad se je smejala v prostorno pisarno klerikalnega gospodarskega zavoda, kjer je za veliko, s knjigami in računi obloženo mizo sedel Tomaž Krmežljavček in pušeč debelo cigaro občudoval v žepnem zrcalu razvoj in lego svojih mladih, mnogo obetajočih brk. V pisarni je vladala tišina, kakor po neurju. Nezmotljivi pontifeks edino izveličevalne katoliške gospodarske organizacije in avtor debelega socijalnoidijotskega dela je bil ta dan zaradi različnih prav hudih »zmot«, ki so se zgodile pri vagi in meri vprizoril v zavodu tako velik vihar, da je bilo vse uradništvo razen Tomaža Krmežljavčka še popoldne povsem zbegano in obupano. Tomaž je bil edini, ki je vihar srečno prestal.
Služboval je zdaj že četrto leto v zavodu in je bil tako vsestransko izvežban, da mu tudi najnatančnejši revizor ni mogel ničesar — dokazati.
 
Vrstica 2.556 ⟶ 2.559:
Od tega dne dalje je bil Tomaž šele popolnoma zadovoljen s svojo službo. Dohodki njegovi so zadostovali za skromno življenje, ljubezen gospodične Filipine je bila brezplačna in zdaj in zdaj se je tudi primerilo, da je prišel Tomaž do kakega »postranskega zaslužka,« ki ga pa nihče ni zasledil, niti vrhovni poveljnik klerikalne gospodarske organizacije.
 
Zato je bil pa Tomaž tisti dan tako ponosen in zadovoljen, ko je bil v uradu zaradi »zmot« pri meri in vagi velikanski vihar in v duhu že videl, kako zlete iz pisarne ravnatelj in blagajnik in knjigovodja in v duhu je videl, kako njega, Tomaža Krmežljavčka, slovesno instalirajo kot centralnega ravnatelja združenih katoliških konsumov.}}
 
===II.===
 
{{Proza|Tomaž Krmežljavček je nestrpno čakal, da bi postal polnoleten. Sicer je vžival popolno svobodo, omejeno samo z oziri na duhovnike in vžival pri svojem nominelnem očetu tako spoštovanje, da ga je Boltežar, kadar je bil pijan, celo onikal, vender je komaj čakal, da bi postal štiriindvajset let star. To hrepenenje po polnoletnosti je bila posledica dolgega in resnega pogovora, ki ga je Tomaž imel z Boltežarjem že koj prvo leto, ko je začel službovati v katoliškem zavodu.
 
»Oče, zdaj je pa že čas, da enkrat izvem, kdo je pravzaprav moj oče.«
Vrstica 2.794 ⟶ 2.797:
»Oh, Tomaž — tak prebrisanec in lahkoživec kakor si ti — pa se tako loviš za Natalijo. Jaz te ne razumem!«
 
»Saj se jaz sam ne razumem,« je menil Tomaž, »ali kaj hočeš, vsak človek je malo udarjen.«}}
 
===III.===
 
{{Proza|Poštni voz je zapustil glavno cesto in zavil v prijazno dolino, kjer je pod zelenim gričem stalo veliko ponosno poslopje, šentjanški farovž. Cerkev je bila stara in v slabem stanju, farovž pa je bil nov in se kakor graščina dvigal nad ubožnimi kočami.
 
Tomaž se je vsedel na kozla poleg kočijaža in z zanimanjem motril kraj in hiše in mimo idoče ljudi in vmes izpraševal postiljona po razmerah pri Sv. Janezu. Kar je izvedel, ni bilo veselo, in postal je skoro žalosten.
Vrstica 3.208 ⟶ 3.211:
»Ah ... na mojem oknu ... sta že dva mačka ... tako sta mijavkala ... pa na moje okno sta sama prišla ... gospodinja pa je nalila mleka na okno ... pa je en sam prišel ... oh ... če bo tako, kakor snoči ... v farovžu ...«
 
»Ne bo tako ... « je odločno rekel Tomaž. »Le vrata pusti odprta ... in pregnala bodeva mačke pa če bi jih še toliko bilo.«}}
 
===IV.===
 
{{Proza|Celih šest ur je trajala bitka med Tomažom in med odborniki konsumnega društva. Ko je Tomaž naznanil možem, da morajo vse plačati, kar so tekom treh let vzeli v konsumu blaga in zavžili vina in žganja, se je začelo prav nekrščansko sakramentiranje, ki pa sc je premenilo v strahovit vihar, ko je Tomaž začel razlagati posledice konkurza.
 
»Vi ste pa lep revizor,« se je drl župan, »vas je bilo pa treba sem! Samo na vas smo čakali. Kaj smo za to pri katoliški stranki, da nam boste škodo delali?«
Vrstica 3.502 ⟶ 3.505:
»V tej hiši se sploh več ne menim! Z bogom! Če mi imate pa kaj povedati, zglasite se v treh dneh v Ljubljani pri meni.«
 
In ošabno je zapustil šentjanški farovž.}}
 
===V.===
 
{{Proza|Zopet jo sedel Tomaž za svojo mizo v katoliškem gospodarskem zavodu. A držal se je jezno in metal je sovražne poglede na ravnatelja.
 
»Vi me hočete telesno in duševno uničiti,« je govoril Tomaž ravnatelju. »V sedmih dneh sem izvršil revizijo, za katero bi vsak drugi rabil tri tedne. Ne samo, da sem vse v red spravil, tudi iztirjal sem vse. Konsum je rešen. In zdaj, ko se niti prespal nisem, naj grem že zopet in kar na drugi konec dežele?«
Vrstica 3.988 ⟶ 3.991:
Navzlic svoji nesreči v ljubezni in navzlic obilnemu delu s poizvedbami za svoj očetovski kataster, je Tomaž vender še našel dovolj časa ne samo za sprehode s tipkarico Filipino, nego tudi od časa do časa za sestanke z ravnateljevo soprogo in za obiske pri gospe Ines in celo za pripravljanje svoje prihodnjosti.
 
»Vedno naprej, vedno višje,« si je prigovarjal Tomaž, »če moji gospodarji zaslužijo pri špekulacijah in če so deležni velikih časti, zakaj bi se meni kaj takega ne posrečilo. Korak za korakom — zrno do zrna pogača — nemara postanem še velik gospod.«}}
 
===VI.====
 
{{Proza|O Božiču je bila v Rokodelskem domu napovedana božičnica. Tomaž je izvedel, da se je udeleži tudi škof. Želel je že dolgo časa, da bi bil predstavljen najvišjemu poglavarju katoliške stranke in v nadi, da se to zgodi v Rokodelskem domu, se je udeležil božičnice. Toda škof je ogovoril le nekaj duhovnikov in nekaj odbornikov in se za ponižno sključenega Tomaža ni zmenil.
 
»Midva prideva že Še skupaj,« je rotil Tomaž, ko je Škof gredoč mimo njega zapustil Rokodelski dom. »Najpametnejših eden pač nisi, to pravijo vsi, in menda ti bom vender kos.«
Vrstica 4.130 ⟶ 4.133:
Kozoglav pa se je samo smejal in se prekuceval po Tomaževi postelji.
 
»Oj Tomaž, pa če bi imel ti cel harem žena, pred Natalijo bi pa vender ne bil zavarovan.«}}
 
===VII.===
 
{{Proza|Več mesecev je prebil Tomaž v Drenovem. V tem času ga je prevzelo prepričanje, da mu je sreča postala popolnoma nezvesta. Česar koli se je polotil, vse se mu je izjalovilo.
 
Župnik v Drenovem je bil star in siten in je ves dan zmerjal ljudi. Tomaž mu je bil preveč mesten človek in preveč samostojen. Župnik je bil vajen delati s posojilnico kakor se mu je zljubilo in ker se Tomaž ni udal, ga je šikaniral kolikor je mogel.
Vrstica 4.254 ⟶ 4.257:
Kozoglavovo poročilo je bilo resnično. Ko se je Tomaž naslednji dan oglasil v uradu, so mu resničnost potrdili in čestital je tipkarici Filipini in blagajniku s tako presrčnimi besedami, da sta oba ginjena kar jokala.
 
»Če me sreča ni popolnoma zapustila, postanem blagajnik in odškodovan bom za svoje šestmesečno pregnanstvo v Drenovem. Tomaž — bodi krotak kakor golob in zvit kakor kača in priden kakor mravlja. Niti minute ni odlašal Tomaž z izvršitvijo storjenega sklepa. Delal je marljivo, bil krotak in postrežljiv z vsemi, hodil k maši, k spovedi in k obhajilu in vstajal zvečer doma. Posledica tega se je pokazala v prvi načelstveni seji: Tomaž je bil imenovan za blagajnika, katero službo je imel nastopiti z novim letom.}}
 
===VIII.===
 
{{Proza|Na jesen je šel Tomaž na svojo zadnjo revizijo. Pred odhodom je še praznoval svoj rojstni dan s tako slovesnostjo, da je njegov nominelni oče Boltežar Krmežljavček rabil celih oseminštirideset ur, predno se je streznil. Vzrok slovesnosti tega praznovanja je bil, da je Tomaž dosegel svojo polnoletnost in mu je Boltežar izročil originale vseh pisem, kar jih je zapustila Neža Krmežljavka ter ob enem razodel Tomažu, da leži pri sodniji zanj hranilnična knjižica s prvotno vlogo tisoč goldinarjev in z vsemi,tekom let naraslimi obrestmi. Boltežar je pri ti priliki Tomažu tudi vse povedal, kar je vedel o razmerju svoje ranjke žene z različnimi duhovniki in zlasti z župnikom Štebalarjem, in Tomaž je v zahvalo obljubil, da bo pošteno skrbel za moža, ki mu je dal ime in mu bil prav za prav čisto dober oče.
 
Po izvršenem slavju je Tomaž odpotoval v Blatno Ligojno, kamor je bil poslan na revizijo posojilnice in konsuma. Blatna Ligojna je slovela daleč naokoli kot prava klerikalna trdnjava, v kateri je z močno roko in s podporo dveh kaplanov vladal duhovski svetnik in tehant Valentin Čefuta.
 
Tomaž je potreboval dober teden, predno se je orijentiral v Blatni Ligojni toliko, da je vedel, kako se mu je obnašati in s kakimi ljudmi ima opraviti. Uspeh tega opazovanja in študiranja je sporočil Kozoglavu z naslednjim pismom:
 
»Blatna Ligojna je premožen klerikalen kraj, kjer lahko spoznaš, da je novodobno krščanstvo steklenica, na kateri je mnogo obetajoča etiketa, v kateri pa nič ni. Krščanstvo velja tu za plašč, pod katerim lahko počenjaš kar hočeš.
 
Tehant Valentin Čefuta je potujoč vulkan, pred katerim se vse trese, skrivaj pa šušljajo, da se najbolj drži svetopisemskega nauka: »pusti male k meni«, ki ga pa seveda tolmači popolnoma samostojno.
 
Župan nima nič govoriti, orožniki pa se vedno menjavajo, ker jih župnik neprestano ovaja. Menda neče, da bi kateri toliko časa ostal tu, da bi mogel kaj izvedeti.
 
Prvi kaplan, gopod Fronc, je melanholik. Vsake družbe se izogiba. Ženske ga ne marajo, ker pri spovedi nič pikantnega ne izprašuje, tehant ga ne mara, ker nič ne agitira in moški ga tudi ne marajo, ker so njegove pridige aktuvalne. V Blatni Ligojni se tožarijo zaradi vsake malenkosti, ta kaplan pa pravi, da je slab kristjan, kdo toži zaradi žaljenja časti, kajti Kristus je učil, da je razžaljivcem z veseljem odpuščati. Nekateri pravijo že, da je kaplan Fronc liberalec.
 
Drugi kaplan, gospod Matjok, je ves drugačen. Pravijo, da je jako inteligenten, menda, ker je bil že enkrat dva meseca na Studencu; tudi je že videl nekaj sveta, bil je namreč že na Dunaju, v Trstu in v Lipsku. Mož je jako temperameten — ni čuda, saj ima živo srebro v sebi — in sem se z njim že dobro pobratil.
 
Nadučitelj, ki je ob enem občinski in posojilnični tajnik, je vnet klerikalec, njegova polcivilna žena pa bi rada bila velika dama. Meni je stanovanje odkazano v šoli in zadovoljen sem, ker je v hiši tudi prav čedno in okroglo delke, sestra gospe nadučiteljice.
 
Dalje sta tu še dva imenitnika: prodajalec v konsumu, ki je precej gluh, kar je zanj jako koristno, ker vsaj svoje čiste in odkrite vesti ne sliši, in pa organist, ki ga je tehant pred kratkim spodil iz službe zaradi trajne pijanosti, s katerim iz previdnosti nič ne občujem.«
 
Kak teden po tem pismu je prejel Kozoglav od Tomaža novo poročilo:
 
»Kaplan Matjok je tič, da malo takih. Prebrisanec je prve vrste. Zdaj skrbi, da bi deželo obljudil z nezakonskimi otroci — a bavi se samo z dekleti iz sosednih fara — a kadar bo umrl, ga bodo v koledarju Mohorjeve družbe popisali kot svetnika. Pila sva že bratovščino v konsumu in si preganjala dolgčas s pijačo. Prodajalec je bahač. Ko je bil malo natrkan, se je začel hvaliti: Če bi bil jaz šel k vojakom, bi gotovo postal general, če bi bil stopil v duhovski stan, bi bil postal škof; če bi bil postal drevo, bi zrasel čez vsa druga drevesa ... Tedaj pa mi je bilo tega dovolj in rekel sem mu: Če bi pa bili postali sekret, bi pa smrdeli do oblakov. Tedaj pa se je začel kaplan Matjok tako smejati, da se je komaj vzdržal na stolu, in objel me je in mi ponudil bratovščino. Pila sva ga potem kar se je dalo in kaplan se ga je tako nalezel, da je neprestano vpil: Živio posilstvo in samomor. Nadučitelj je imel tisti dan različne opravke v mestu, in ker je pozabil vzeti hišni ključ seboj, so pustili zvečer hišna vrata nezaklenjena. Kaplan me je spremil do doma. Na hodniku sem jaz naletel na gospodično Jerico, sestro nadučiteljeve milostive, in začel z njo razpravljati vprašanje o ljubezni. Sicer ni hotela slediti mojemu vabilu, češ, »dokler nisem ennožena, je tak greh preveč nevaren,« a poslušala je vendar in šušljala z menoj tudi še potem, ko sem upihnil svečo. Naenkrat čujeva moške korake na stopnicah in na hodniku. Potegnil sem Jerico v svojo sobo. Koraki so šli mimo naju in naravnost proti sobi naše milostljive, ki je še v postelji brala. Komaj pa so se odprla vrata njene spalnice, zaslišiva glas kaplana Matjoka:
 
»Oh — milostljiva — prosim tisočkrat — odpustite — ne zamerite — nisem mislil k vam, ampak h gospodični Jerici.«
 
Ne moreš si predstavljati, kako se je naša milostljiva razburila. Strahovito je podajala Matjoka, a spoznal sem vendar iz njenil besed, da je bila razžaljena, ker je hotel kaplan k Jerici in ne k njej. Matjoka je tako zdelala, da ni mogel nič drugega jecljati, kakor svoj »živio posilstvo in samomor« in je moral osramočen odkuriti. Hvaležen sem mu pa vendar, da je prišel, zakaj prav za prav se imam njemu zahvaliti, da se gospodični Jerici ljubezen več ne zdi preveč nevarna.«
 
Zadnje poročilo, katero je dobil Kozoglav iz Blatne Ligojne, je bilo kratko:
 
»... Kaplan Matjok se bo sčasoma popolnoma zapil, ker se bližajo deželnozborske volitve, agitira noč in dan in pije noč in dan. Današnjo nedeljo je po maši prišel v konzum in se je jokal kakor otrok. Ko sem ga vprašal, kaj mu je, mi je odgovoril: „Oh, tako mi je hudo, da ne morem nič tega verjeti, kar pridigujem.“ Pil je potem ves dan, razlagal, da je najboljše vino za kmeta voda, zmešana s špiritom in fuksinom in mi je končno začel razkrivati velezanimivo tajnost tehanta Valentina Čefute.«
 
Kozoglav ni nikoli izvedel za tajnost tehanta Valentina Čefute, a ta tajnost je provzročila popoln preobrat v Tomaževem in v Kozoglavovem življenju.
 
Na samotnem že na po razpadlem gradiču blizu Blatne Ligojne je živela stara gospa, o kateri so ljudje govorili, da je nekoliko prismuknjena, ki pa so jo duhovniki proglašali za pravi vzor krščanske žene. Stara Kosovka je živela popolnoma samotarsko s svojo služkinjo in že mnogo let ni zapustila svojega stanovanja. Edini človek, s katerim je občevala, je bil tehant Valentin Čefuta in kaplan Matjok je Tomažu razodel, da lovi tehant lepe hranilnične knjižice, ki jih ima stara Kosovka.
 
Tomaža je stvar zanimala. Za nobeno stvar ni bil tako vnet, kakor za hranilnične knjižice in pa za gotov denar i n prva njegova misel je bila, kako bi se mogel okoristiti tega slučaja.
 
V nedeljo popoldne jo je med krščanskim naukom popihal iz cerkve in je šel v sosedno vas, nad katero je ob robu mogočnega gozda stal gradič stare Kosovke. V gradu in v okolici je vladal nedeljski mir. Še kokoši na grajskem dvorišču so dremale. Tomaž je videl, da je samo en del gradu še vporaben, drugi del pa da že razpada. Pogumno je šel v grad in je začel rekogniscirati, previdno pazeč, da bi ga kdo ne zalotil.
 
Nikogar ni srečal in nikogar ni videl. Ko se je do dobra orijentiral, kje leži stanovanje stare Kosovke, je preiskal še podstrešje in si napravil varno pot iz podstrešja v zaprašeni in razpadajoči del gradu in od tamkaj v gozd.
 
Vedel je, da hodi tehant staro Kosovko pogostoma in najraje v večernih urah obiskovat in namen njegov je bil opazovati in prisluškovati pri teh obiskih. V konsumu si je napravil iz vrvi lestev in jo nesel na podstrešje starega gradiča. Po tej lestvi je hotel priti pred okno in tamkaj poslušati, kako lovi tehant hranilnične knjižice.
 
Ko je Tomaž videl tehanta, da se je po večerji odpeljal proti gradiču stare Kosovke, jo je hitro mahnil za njim. Prepričal se je kmalu, da je ravnal jako previdno, ko si je pripravil skrivno pot iz zapuščenega dela gradiča v podstrešje, kajti grajska vrata so bila zaklenjena.
 
»Moj tehant mora imeti tehtne vzroke, da se boji vsakega presenečenja,« si je mislil Tomaž, ko je plezal v podstrešje in privezoval lestev iz vrvi na tram. »Morda se mi moja vratolomna telovadba vender izplača.«
 
Tomaž se je spravil na streho in začel po lestvi plezati navzdol. Lestev je visela blizu razsvetljenega okna in če se je Tomaž le malo prijel zidu in se nagnil na stran, je videl v sobo.
 
Ta soba je bila prostorna. Na enem koncu je bil napravljen cel altar na drugem pa je visela velika oljnata slika, predstavljajoča mladega polnokrvnega duhovnika.
 
»Kje sem že videl ta obraz?« Tako se je vpraševal Tomaž in je z največjo pozornostjo ogledoval to sliko. »Videl sem že ta obraz, hudič naj me lasa, a spomniti se ne morem.«
 
Premotril je potem sobo in zagledal tehanta, ki je klečal pred altarjem kakor zatopljen v gorečo molitev, a drugega človeka ni bilo v sobi.
 
»Hm — to mora že nekaj posebnega pomeniti,« si je mislil Tomaž. »Moj tehant se rad skloni nad ocvrte piščance, a pred altarjem ne moli, če ni potreba.«
 
Končno je tehant vstal. Še enkrat se je priklonil pred altarjem in potem šel do vrat ter jih odprl.
 
»Gospa — vstopite,« je rekel tehant z veliko svečanostjo.
 
V sobo je stopila vsa siva in sključena gospa. Komaj se je premikala. Tehant jo je prijel za roko in jo peljal pred altar. Tomaž je riskiral življenje: primaknil se je k oknu tako, da je mogel vse videti in slišati.
 
»Gospa,« je začel govoriti tehant. »Povejte mi danes, kako si hočete zaslužiti odpuščenje svojih grehov. Strašni so grehi, ki jih imate na vesti, in večna kazen bo toliko strašnejša, ker vas na tem svetu ni zadela nobena kazen.«
 
Stara gospa je bridko zaihtela in si z rokama zakrila obraz.
 
»Gospa! V starosti ste, ko mora človek biti vsak hip pripravljen, stopiti pred večnega sodnika. Smrt stoji pred vratmi, pa pride pogubljenje na vekomaj veke. Kaj ste storili, da bi zadobili odpuščenje grehov?«
 
»Vse sem storila, kar sem mogla,« je jokala stara gospa. »Postim se, ubogajme dajem, molim, tudi na žebljih sedim vsak teden eno popoldne in bičam se, in za pokoro že dolgo let nisem šla iz hiše ...«
 
»In s takimi malenkostmi si hočete pridobiti odpuščenje vaših smrtnih grehov in večno izveličanje,« je s strašno slovesnostjo zaupil tehant, da se je stara gospa kar stresla. »Ali veste, kaj ste vse storili? Zakonolomnica ste in zapeljivka. Kot omožena žena ste zapeljali v greh božjega namestnika in ga izneverili našemu Izveličarju. Svojega moža ste zastrupili, svojega ljubimca, nevrednega a nesrečnega mašnika Matevža Štebalarja ste pognali v nesrečo in s svojim sinom, s sadom vašega greha ste tako ravnali, da je pobegnil od vas in se utopil.«
 
»Ne — ne — moj sin živi — moj sin se ni utopil,« je zavpila starka. »Moj sin živi in se bo vrnil.«
 
»Vaš sin je mrtev,« je zagrmel tehant. »Mrtev in pokopan in po krivdi svoje matere morda tudi pogubljen.«
 
»Ne — ne — ne,« je zaklicala stara gospa in tako zajokala, da je moral tehant umolkniti za nekaj časa.
 
Ko je Tomaž zaslišal ime »Matevž Štebalar« se je tako zganil, da bi bil skoro z lestve padel. V tem trenotku se je tudi spomnil, da predstavlja velika oljnata slika, ki ga je tako zanimala, župnika Matevža Štebalarja. Ves trd je bil od samega presenečenja in z napeto pozornostjo je čakal, kaj bo še videl in slišal.
 
Stara Kosovka je prišla šele čez nekaj časa zopet k sebi. Tehant jo je dvignil izpred altarja in jo posadil na stol ter se vsedel poleg nje.
 
»Gospa — vi ste v zmoti, v veliki nesrečni zmoti, ki vas zna spraviti v večno pogubljenje. Koliko let vam že dopovedujem in dokazujem, da je vaš sin mrtev, a vi nečete verjeti. Samo zaradi tega mrtvega sina nečete storiti, kar vas more edino obvarovati groznih peklenskih muk. Poglejte gospa! Kdor hoče postati deležen božje milosti, mora za svoje grehe storiti pravo pokoro. To se pravi, doprinesti mora žrtve, ki pričajo, da se res kesa, žrtvovati more to, od česar se najtežje loči. Abraham je bil pripravljen žrtvovati in zaklati svojega sina Izaka, da bi si pridobil večno milost, vi pa, zapeljivka, prešestnica in morilka niti par hranilničnih knjižic nečete v dobre namene zaupati sveti cerkvi. In vi hočete doseči odpuščenje grehov in hočete postati deležni večnega izveličanja. Ali ste blazni?«
 
»O, saj bi rada — pa ne smem — moj sin živi — njegovo je vse —« je zopet ihtela stara gospa in začela novič jokati in jokala je tako bridko, da se je Tomažu kar milo storilo.
 
Tehant Valentin Čefuta je še dolgo obdeloval staro gospo in ji dopovedoval, da je njen sin mrtev in da mora zaradi izveličanja svoje duše darovati sveti cerkvi v dobre namene svoje hranilne knjižice, a vse to prigovarjanje, prepleteno z obširnimi popisovanji peklenskih muk in nebeških sladkosti ni nič pomagalo. Stara gospa je trdovratno izjavljala, da njen sin živi in da se vrne in da mora njeno premoženje preiti v njegove roke. Vsako pokoro, vse najhujše je hotela stara gospa prevzeti nase, da dobi odvezo in sme po dolgih letih zopet prejeti sveto obhajilo, samo hranilničnih knjižic je rekla, da ne da in jih ne da.
 
Ne da bi bil kaj opravil je tehant Valentin Čefuta zapustil staro gospo in se odpeljal domov.
 
Tomaž ni mogel to noč zaspati. Kar mrzlica ga je tresla od samega razburjenja. Stara Kosovka se mu je neskončno smilila in v njegovem srcu se je porajalo veliko sovraštvo proti tehantu Čefuti.
 
»Če bi jo iz lepa, tako s prijaznostjo in prepričevanjem obrnažil za kake tisočake, bi že nič ne rekel,« je razmišljal Tomaž, »ali da jo tako kruto obdelava in da hoče njenega sina ob vse pripraviti, to je res od sile.«
 
Tomaž je po dolgem ugibanju ukrenil, da tehantu Čefuti pokvari te njegove naklepe in zavest, da stori s tem dobro in pošteno delo, ga je toliko bolj veselila, ker si ni mogel očitati, da bi bil že kaj preveč dobrega in poštenega storil.
 
Najprej je hotel vedeti, kako je v resnici z razmerami stare Kosovke, kaj je z njenim možem in z njenim sinom in z župnikom Štebalarjem. Toda liudje niso vedeli nič gotovega povedati, vsi so le pripovedovali, da je stara gospa malo prismuknjena in da že dolgo dolgo let ni zapustila svoje hiše.
 
Naposled se je Tomaž zatekel k staremu organistu, ki se je štel za velikega umetnika, a je bil umetnik le pri glažu ne v glasbi. Tehant je bil pred nekaj časom organista iz službe spodil, ker je v svoji pijanosti med povzdigovanjem vedno zaorgljal sokolsko koračnico in na tehantove avtoritativne opomine nesramno in razžaljivo izjavljal, da cerkvena glasba s svojo dolgočasnostjo ubija verski čut. Vedoč, da tehant organista črti, se je Tomaž doslej izogibal vsake prilike se s starim vinskim bratcem seznaniti. Zdaj pa ga je šel iskat celo na njegov dom. Ali izvedel je tudi pri njem le malo.
 
»Se več ne spominjam ... se več ne spominjam,« je ponavljal organist. »Da, stara Kosovka je bila omožena ... pa je že dolgo tega ... oh dolgo ... ne vem kaj je že bilo ... njen mož je umrl ... ali utonil ... se ne spominjam ... Pa Štebalar ... da, ta je bil kaplan pri nas ... je tudi že dolgo tega ... dober pridigar ... hud je bil, hud ... pa ženske je imel rad. Da, zdaj se spominjam ... menda sta se s Kosovko rada imela ... Tehant bi že vedel kaj več ... pa ne bo povedal ...«
 
Spomnivši se tehanta, ki ga je pripravil ob službo, se je organist kar poživel.
 
»Oh ... slišite, veste kaj ... povejte mi ... svetujte mi, kaj bi tehantu napravil, da bi ga jezilo in mu škodovalo. Ob kruh me je spravil ... saj mi ni za službo, ampak za čast. Kdaj bi bil že sam pustil orglje, pa sem mislil na svetinjo za štiridesetletno službovanje. A zdaj, ko mi manjka še devet mesecev, me je zlodej iz službe spodil.«
 
Tomaž je vrgel na starega organista dolg pomemben pogled.
 
»Hm — hm — hm,« je rekel, pogledal novič organistovo monsignorsko barvano kumaro sredi obširnega korarskozdravega obraza in potem važno rekel: »Oče organist — roka roko umije — vi pojdite meni na roko, jaz pa pojdem vam, vi imate svoj račun s tehantom, jaz pa svojega. Ali je prav tako?«
 
»Menda je prav,« je potrdil organist. »Kaj mi torej svetujete?«
 
»Pustite mi časa, da malo premislim.«
 
»Pa morate si kaj dobrega izmisliti; drugi teden pride škof na vizitacijo.«
 
»Do tedaj bo vse v redu,« je obljubil Tomaž. »Vi pa mi pomagajte izvedeti, kaj je bilo z možem in s sinom stare Kosovke in kaj s Štebalarjem.«
 
Dogovor je obveljal in je bil potrjen z dobro kapljico vina.
 
Tomaž se ni dosti zanesel na organista. Že naslednji dan je poslal organist po Tomaža in mu je skrivnostno rekel:
 
»Vse sem izvedel; tehant hodi k stari Kosovki, da bi jo podedoval.«
 
»Tega mnenja so vsi,« je menil Tomaž razočaran. »Jaz bi le rad kaj vedel o njenem možu in o njenem sinu in o Štebalarju.«
 
»Veste kaj — pojdite v mesto; tam je pri notarju v kanceliji upokojen orožniški stražmojster, ki je bil pred leti pri nas. Ta vam bo vse povedal ... ta ima spomin ... pred tridesetimi leti sva enkrat rebulo pila, pa še danes vam ve, koliko kozarcev sem ga jaz zvrnil in koliko on.«
 
Tomaž se je peljal še tisto popoldne v mesto in je izvedel veliko več, kakor je pričakoval.
 
»Kosovka je bila lepa ženska,« je povedal upokojeni stražmojster. »Njen oče je bil poštar, pa je menda nekaj poneveril in je starega bogatina Kosa prosil pomoči. Kos mu je pomagal in ga je rešil, za plačilo je pa zahteval, da ga mora poštarjeva Marica vzeti. Ko sem jaz prišel v Blatno Ligojno, sta bila že nekaj let poročena. Razumela sta se prav slabo. Kos je bil star, siten in ljubosumen, Marica pa je bila razposajena in zmerom nekoliko prismuknjena. Kmalu za menoj je prišel tja nov kaplan Štebalar. Pravijo, da je zdaj v Ameriki. Lep človek vam je bil ta Štebalar in ponosen. S kmeti je precej grdo ravnal, a z gospodo je bil prijazen in se ji je zelo prikupil. Posebno Kosovi ženi. Prav norela je zanj. Neprestano mu je pošiljala darila, ga zalezovala in se mu usiljevala. Kaplan je bil mlad in kaj hočete, pod kožo smo vsi krvavi, zaljubil se je v Marico. Stari Kos je divjal. Pretepal je ženo, jo zapiral po cele tedne, a pomagalo ni nič. Marica in kaplan sta svoje razmerje le bolje skrivala. Zgodilo se je pa, da je stari Kos nekega dne na lovu zasačil svojo ženo s kaplanom. Mož je bil hude jeze in je na kaplana ustrelil. Ranil ga je sicer samo lako na rami, a ta strel je imel strašne posledice. Marica, Kosova žena, se je tako ustrašila, da je obležala brez zavesti. Kaplan je moral pred Kosovo puško bežati, a poslal je ljudi, da bi Marici pomagali. Nesli so jo na grad, a reva je dobila tako živčno bolezen, da se ji je zmešalo. Bila je s kaplanom v drugem stanu — vsaj tako je trdil stari Kos — a med boleznijo je pred časom rodila mrtvega otroka. Jaz sem izvedel za celo stvar od ljudi, ki so Marico nesli v grad in sem jo naznanil sodniji. Stari Kos se je strahovito jezil in v svoji jezi se je vsak dan opijanil. In ko je nekega večera šel pijan domov, je padel v potok in je utonil. Marica je bila dolgo bolna, a tudi ko je okrevala, je bila še nekaj časa zmešana. Menda si je domišljevala, da je moža zastrupila, da je moža zastrupila, da ima sina, ki ji je bil vzet zaradi njenih grehov in vrag vedi, kaj še vse. Tehant Čefuta ima velike zasluge, da je Kosovka zopet prišla k sebi. Malo čudna je menda še vedno, ampak vsaj pri zdravi pameti. Tehant Čefuta je res njen dobrotnik. Dal ji je svojo sorodnico za služkinjo, uredil njene razmere in jo redno obiskuje. Res, prav vrl in častit gospod je tehant Čefuta. Ko bi bilo le mnogo takih gospodov.«
 
Tako je s prepričanjem govoril upokojeni stražmojster, med tem, ko je Tomaž v mislih proglašal tehanta Čefuto za hudiča vseh hudičev, kar jih je pekel poslal nad ljudi.
 
Zopet je imel Tomaž nemirno noč zaradi stare Kosovke.
 
»Žena je blazna, popolnoma blazna in tehant bi njeno blaznost zase izkoristil,« tako je ugibal Tomaž, ko se je premetaval po postelji. »Kosovka si domišljuje, da je moža zastrupila in da so ji sina vzeli, ali da je pobegnil ali kaj že. Hm, če bi bil jaz postavljen za čuvarja pravice, bi Kosovko spravil pod skrbstvo ali pa celo v blaznico; ker pa imam jaz na svetu samo nalogo, da čuvam sebe in svoje koristi, se v to ne bom nič vtikal. Prav nič. Mar mi je za pravico; saj nisem postal klerikalec, da bi se za pravico pehal.«
 
Po dolgem in temeljitem razmišljevanju je Tomaž ukrenil, da obišče staro Kosovko.
 
»Župnik Štebalar, ki je prvi med mojimi očeti, je tudi oče tistega sina, ki ga je prismojena Kosovka mrtvega rodila. To je vendar prav dober povod, da Kosovko obiščem. Če je imela mojega očeta rada, bo mojega obiska kolikor toliko vesela, no in potem bom že videl, kaj se da storiti.«
 
Ker je prišla služkinja stare Kosovke vsak dan v trg in se oglašala pri tehantu, se je Tomaž odločil, da obišče Kosovko, ko bo sama doma. Tehanta se mu sedaj ni bilo bati, ker je imel zaradi napovedane škofove vizitacije čez glavo skrbi in dela. Čim je zagledal služkinjo v trgu, je Tomaž hitel kar je mogel na gradič stare Kosovke.
 
»Najmanj dve uri imam časa — to je dovolj za danes.«
 
Tomaž se ni nič začudil, ko je našel vse vhode v grad zaklenjene, saj je slutil, da je tehant svojo sorodnico spravil kot služkinjo v grad, da bi čuvala staro Kosovko in ne pustila nikogar do nje. Splazil se je torej v grad po tajnem vhodu, ki si ga je bil sam napravil in se srečno vtihotapil v stanovanje blazne gospe.
 
Najprej je prišel v veliko dvorano, ki je očividno služila za obednico. Po občem vtisku je kombiniral, da mora poleg obednice biti za kapelo prirejena soba, v kateri je videl altar in podobo župnika Štebalarja. Odprl je vrata in zagledal staro Kosovko, ko je klečala pred altarjem in polglasno molila. Zaslišala je njegove korake in se obrnila, kdo da je. Videč tujega človeka je vstala in je šla mirno proti Tomažu ter povsem ravnodušno vprašala:
 
»Kaj želite, gospod?«
 
»Milostiva gospa, ne zamerite, da vas nadlegujem in dovolite ...«
 
Tomaž ni prišel dlje s svojim odgovorom. Čuvši njegov glas, je stara gospa zadrhtela, uprla svoje oči vprašujoče na njega in trenotek na to zakričala:
 
»Jezus ... kaj slišim ... njegov glas je to ... ta obraz ... njegov obraz ... njegov obraz ... ves tak ... kdo ste, prosim vas, kdo ste ...?«
 
»Sin Matevža Štebalarja sem, nekdanjega tukajšnjega kaplana ...«
 
»Sin — Matevža — Štebalarja —« je zaklicala blazna gospa, pol s strahom pol z radostjo »sin — Matevža — Šte - ba - larja —«
 
»Da, milostiva,« je hitel Tomaž zatrjevati in je naglo potegnil iz žepa staro fotografijo Štebalarjevo in nekaj previdno izbranih pisem, ki jih je Štebalar pisal rajnki Neži Krmežljavki. »Tu je slika mojega očeta. Ko sem se ločil od njega mi je naročil, naj vas ob iščem in dal mi je tudi nekaj pisem, ki jih je nekdaj vam pisal, ki pa jih je vaš pokojni mož izročil sodniji ...«
 
Tomaž je lagal z vso njemu prirojeno predrznostjo in nesramnostjo in pripravljen je bil še na smelejše laži, a stara gospa mu jih je prihranila. Hlastno mu je iztrgala fotografijo in pismo iz rok, le površno je pregledala pisma in naenkrat je razprostrla roke in z izrazom neskončne radosti zaklicala:
 
»Moj sin — moj ljubljeni sin.«
 
Tomaž je bil tako neznansko presenečen, da nekaj hipov sploh ni mogel nič misliti.«
 
»Saperment, to se je pa čudno obrnilo pa tudi hudo nevarno.« To je bila prva misel, ki je spreletela Tomaža, ko je bil zopet zmožen misliti. Njegov, namen ni bil, izdati se za sina blazne gospe, nego si le kot sin Štebalarjev s pomočjo njegove fotografije in njegovih pisem pridobiti njeno naklonjenost in zaupanje ter si »izposoditi« od nje kaj denarja. Zdaj pa se je vse tako obrnilo, da si Tomaž — prvič v svojem življenju — ni znal nič pomagati in si ni znal svetovati. Mehanično je blazni gospe gladil sive lase, jo stiskal k sebi in se pustil od nje poljubovati.
 
»Prava sreča, da me nič ne izprašuje,« je sam pri sebi govoril Tomaž in je kar obupaval, kako se izmota iz svojega položaja. Kajti začelo se mu je dozdevati, da bo tehant Čefuta tekel kar nad sodnijo, če bi mu stara gospa kaj zaupala. In rekel si je, da Kosovka pač ne bo skrivala, da se je vrnil njen sin, zaradi katerega je imela s Čefuto tako hude boje.
 
»Ah moj sin — moj ljubi sin — moj edinec — moj Stanko — kje si se toliko časa mudil — zakaj si me pustil samo — ti ne veš, kaj sem trpela — oh, strašno trpela — zaradi tebe.«
 
»Moja ljuba uboga mati,« je stokal Tomaž v srcu pa vzdihoval »oh Lucifer, daj mi le eno dobro misel, pa ti darujem tako svečo, da jo bo dvajset vragov komaj neslo.«
 
»Zaradi tebe sem trpela, zaradi premoženja, ki je tvoje, pa ti ga hoče tehant ugrabiti. Kadar pride, vselej zahteva, da naj dam cerkvi kar je tvoje, moj sin, in vselej mi pripoveduje, da si mrtev. A jaz sem vedela, da si živ in da se vrneš. In četudi mi neče dati odveze za moje strašne grehe in me trpinči z večnim pogubljenjem, premoženja mu nisem dala.«
 
Tomaž se je spomnil prizora med staro gospo in med tehantom in prvič v življenju ga je obšla blaga skušnjava.
 
»Še nobene skušnjave se nisem ubranil pa se te tudi ne bom,« si je mislil in prijemši staro gospo za roko jo je popeljal pred altar.
 
»Moja mati — poslušaj me. Župnik Matevž Štebalar je služabnik Gospodov. Njegovi grehi so mu bili odpuščeni, njegove roke so maziljene in oblast mu je dana odpuščati grehe. Očistil si je vest s trdo pokoro in me poslal k tebi. In naročil mi je, da ti izročim njegov blagoslov in ti sporočim, da so ti tvoji grehi vsi odpuščeni. S pokoro in z molitvijo je očistil tvojo vest.«
 
In s slovesno gesto je Tomaž še dostavil:
 
»Žena, tvoji grehi so ti odpuščeni.«
 
Kakor klas v vetru, tako se je blazna gospa od same razburjenosti zibala pred altarjem in končno z vzklikom neizmerne sreče padla na kolena in se od blaženosti razjokala.
 
»Ah, kako sem zdaj srečna — tako lahko mi je zdaj pri srcu — ah, moj sin, moj ljubi sin.« Tako je jokala in govorila stara gospa in vmes začenjala tudi moliti, a besede so se ji zapletale in zopet je jokala.
 
Tomaž pa je stal poleg nje, ves napihnjen in ponosen in je samega sebe v mislih tako hvalil in častil, da je od same prevzetnosti postal ves rdeč v obrazu.
 
»Fant — to si pa kolosalno imenitno izpeljal,« je sam sebi pripovedoval. »To ubogo blazno ženo sem naredil srečno, rešil sem jo grozne skrbi in vse to sem storil zastonj, popolnoma brezplačno, in niti najmanjše provizije ne dobim tudi če ženi obvarujem njeno premoženje in preprečim vse tehantove račune. Plemenito sem ravnal in brezplačna plemenitost je dandanes tako redka stvar, da lahko rečem vsakemu: Klobuk doli, jaz sem gospod Tomaž Krmežljavček, ki je storil veliko in plemenito delo čisto brezplačno, med tem ko tehant še duš iz vic ne rešuje brezplačno.«
 
Tomaž je bil prepričan, da zasluži najlepše slavospeve in gotovo bi se bil še dolgo časa hvalil z izbranimi besedami, da mu ni prišla na misel tehantova sorodnica, ki je bila pri blazni gospe za ječarico. Tomaž je Kosovko zopet posadil na stol in se začel od nje poslavljati.
 
»Ljuba mati — tvoja služkinja se mora vsak čas vrniti. In če me ta zagleda bo to sporočila tehantu in potem kdo ve, kaj se zgodi.«
 
Stara gospa se je hudo prestrašila in se z vsemi močmi oklenila Tomaža.
 
»Sin moj, reši me; prosim te, reši me. Ti ne veš, kako me služkinja in tehant trpinčita. Pelji me od tod, pelji me, kamor hočeš, samo proč od tod.«
 
Tomaž je bil v veliki zadregi. Prišel je bil v hišo, da bi na kakšen način kaj denarja dobil. Nameraval je prositi za posojilo zase ali za Štebalarja, kakor bi pač kazalo, a vse se je tako zasukalo, da je pač blazni gospe dal veliko tolažilo, a brezplačno ter samega sebe spravil v nevarnost.
 
»Pelji me proč od tod, le proč,« je prosila gospa. »Beživa, sin moj, tehant je strašen.«
 
»Ljuba mati,« je jecljal Tomaž »zdaj to ni mogoče. Saj moram vendar vse za vas pripraviti in preskrbeti.«
 
Sam pri sebi je Tomaž drugače mislil. Rekel si je:
 
»Organista pošljem jutri na sodnijo ovadit tehanta in njegovo sorodnico; to bo imenitno maščevanje in žena bo rešena.«
 
»Ah, moj sin, reši me,« je jokala Kosovka. »Če že danes ni mogoče, pa pripravi kar treba in pridi jutri.«
 
Tedaj se je Tomaž zganil, kakor da ga je prišinila izvrstna misel.
 
»Moja ljuba mamica,« je rekel žalostno, »ne vem, kako bo, jaz sem reven, ničesar nimam.«
 
»Pa vzemi, kar je tvojega,« je rekla Kosovka. »Le hitro, le hitro.«
 
Ves vrtoglav je sledil Tomaž blazni gospe v spalnico, kjer je stala železna blagajna. Gospa je vzela ključ, ki ga je nosila na verižici, viseči okrog vratu, in je blagajno odprla.
 
»Vzemi, moj sin, vzemi kolikor hočeš — saj je vse tvoje, moj sin.«
 
Tomaž se ni mogel ganiti. V blagajni je bilo mnogo hranilničnih knjižic in tudi velik kup bankovcev.
 
»Vzemi hitro kar rabiš,« je prigovarjala stara gospa. »Služkinja ne ve, kje imam ključ od blagajne. Vzemi hitro in reši me.«
 
Tomaž se je stresel po vsem životu, kakor da je dobil mrzlico, potem je stopil k blagajni in je izbral nekaj hranilničnih knjižic in vzel nekaj bankovcev.
 
»Mati, zapri blagajno,« je potem rekel z odločnim glasom »jutri te pridem rešit in potem vzameva vse seboj.«
 
Blazna žena se je zopet oklenila Tomaža in poljubljajoč ga je jokala in prosila, naj jo reši. Tomaž je vse obljubil. Mudilo se mu je, a blazna žena se kar ni mogla ločiti od njega in ga ni izpustila, dokler ni na cesti pred gradom zagledala vračajoče se služkinje.
 
Tedaj pa je sama prosila Tomaža naj gre. Še en poljub in Tomaž je pobegnil.
 
Iz hiše je bežal v gozd. Srce mu je od razburjenosti tako utripalo, da se je komaj vzdržal na nogah. Stiskajoč svoj plen k sebi je bežal, kakor da so mu sovražniki za petami, bežal toliko časa, da vsled utrujenosti ni mogel naprej.
 
Tedaj se je zartl v grmovje in ko se je odpočil in ga je minila razburjenost, si je ogledal svoj plen. Troje hranilničnih knjižic je ležalo pred njim in precej bankovcev. Naglo je pogledal številke in je videl, da je v hranilnici naloženih nad dvajsettisoč kron. Kar strah ga je bilo tako, da je šele čez nekaj časa mogel šteti bankovce, ki jih je bilo tudi za več kot tisoč kron.
 
Postalo mu je tesno pri srcu in vsa njegova hladna nesramnost ga je minila in bojazen mu je prevzela dušo, bojazen, da pride morda vse na dan, in divja jeza se ga je polastila, da je pri pogledu na denar izgubil pamet in ni znal premagati svoje skušnjave.
 
Ves bolan te bojazni in tega kesa je obležal v grmovju. Nič ni čutil, kako beži čas. Minula je ura za uro, a Tomaž se je še vedno nemirno premetaval v grmovju in samo mislil, kaj naj stori.
 
»Če Kosovko prepustim njeni usodi, bo povedala, da je našla sina in popisala me bo in po Štebalarjevi podobi bodo spoznali, da sem bil jaz ta sin in izvedeli bodo, da mi je dala denar. In če pošljem organista na sodnijo, pride zopet na dan, da je nora babnica našla sina in zopet mi bodo prišli na sled.
 
Ves dan je ležal Tomaž v gozdu in si mučil možgane, kaj bi storil in kako bi se rešil. A nobene pametne misli ni našel in na smrt potrt in zbegan se je v mraku odpravil proti domu, gredoč vedno po gozdu.
 
Prišedši iz gozda na cesto je tik pred trgom ves začuden obstal. Kakih sto korakov pred njim je namreč hitela v trg tehantova sorodnica in ječarica blazne Kosovke. Hitela je kar je mogla in ljudem, ki so jo srečavali in obstajali nekaj mimogrede zaklicala ter bežala naprej.
 
Tomaž se je stresel in bilo mu je kakor da mu je vsa kri odtekla od srca.
 
»Me že imajo,« je zavzdihnil in se ozrl, kakor bi iskal, na katero stran naj pobegne. A ker so prihajali proti njemu različni ljudje, je zbral svoje zadnje moči in je nadaljeval svojo pot.
 
»Dober večer gospod Krmežljavček!«
 
»Bog daj, oča! Kaj pa novega?«
 
»Stara Kosovka je umrla,« je odgovoril možakar. »Ravno je njena kuharica tekla k tehantu.«
 
»Ni mogoče,« je zajecljal Tomaž z največjim naporom.
 
»Kuharica pravi, da je mrtva,« je menil mož in je šel svojo pot.
 
Ravno isto novico je izvedel Tomaž od drugih ljudi, ki jih je srečaval, tako da ni več dvomil. Rad bi bil govoril s kuharico samo, a njegove moči so bile tako izčrpane, da ni bil v stanu kaj govoriti. Kar domu je šel in se vrgel na posteljo. Pozneje so mu drugi ljudje povedali, kar je pravila kuharica, da je bila namreč stara gospa brez vzroka zelo srečna in se zdaj jokala, zdaj neskončno veselila, naenkrat pa se je zgrudila na tla in začela klicati »moj sin ... moj sin ...« Ko jo je služkinja spravila na posteljo, jo je služkinja spravila na posteljo, je še enkrat zavzdihnila in umrla.}}
 
===IX.===
 
{{Proza|Pogreb »prismojene Kosovke« je bil imeniten, kakor so na kmetih imenitni vsi pogrebi bogatih ljudi. Pogrebci so največ govorili o tem, da je bila pokojnica prismojena — a v čem se je to kazalo, to so vedeli samo tehant, njegova sorodnica in Tomaž — in govorili in ugibali so, koliko je neki zapustila in kdo postane dedič njenega premoženja. Med pogrebci je bil tudi Tomaž. Držal se je imenitno, kakor mož, ki ima v žepu 30.000 kron in govoril je s svojim spremljevalcem, kakor visok dostojanstvenik z malim pisarjem.
 
Tik za Tomažem je korakal organist. Ta se je držal, kakor da je zadel v loteriji. Ves iz sebe je bil od same zadovoljnosti in neprestano je pripovedoval, kako ga veseli, da je Kosova nagloma umrla.
 
»Tehant je mislil, da mu bo vse zapustila, pa jo je smrt prehitela in nič testamenta ni zapustila. Notar je ves dan iskal, pa ni dobil nič testamenta, in tehant se tako jezi, da ga je moral mežnar že dvakrat z jesihom drgniti. Oh, kako me veseli, da je Kosovka nagloma umrla in ni utegnila napraviti testamenta.«
 
Tako je organist ves čas govoril, pri grobu bi se bil pa skoro na glas smejal, ko je videl, kako jezno se drži tehant Valentin Čefuta. Tomaž je bil pa resen in je prav želel umrli ženi, da bi ji bila zemljica lahka, saj je imel v žepu 30.000 kron.
 
Komaj je bila stara Kosovka pokopana, je bila že tudi pozabljena, tem laglje, ker je skoro nihče ni poznal. Vse zanimanje Blatne Ligojne in v bližini tega trga ležečih vasi se je osredotočilo na napovedani škofov prihod. Škof je imel priti zadnje dni naslednjega tedna, v petek ali v soboto. Bilo je torej še dosti časa za pripravljanje vsega, kar je bilo treba za slovesni sprejem, a vender so se ljudje takoj lotili dela. Ženske so šivale zastave in pletle kite iz zelenja, možje in fantje so pripravljali mlaje, matere so skrbele za nove obleke otrokom, kaplan Matjok pa je pil in pil, kajti vedel je, da hoče škof ž njim temeljito obračunati.
 
Marijina družba je bila posebno vneta za slovesen sprejem škofa. Tik trga je bil majhen gozdiček. Tam so Marijine device v spomin na škofov obisk postavile na lastne stroške malo kapelico in so naročile zanjo lepo podobo sv. Boštjana, češ, ta je trpel za sveto vero ravno tako, kakor trpe prevzvišeni škof, torej je njegova podoba najprimernejša za spominsko kapelo.
 
Seveda je bilo sklenjeno, da se priredi pri ti kapeli posebna slovesnost Marijinih devic in odbornica se je obrnila najprej do tehanta z vprašanjem, kaj bi bilo najprimerneje. Tehant pa je ravno obiral mrzlo piško in je obupan zaklical: »Toliko dela imam, da ne vem, kje mi glava stoji, pa mi hodite s takimi stvarmi! Obrnite se do kaplana.«
 
Kaplan Matjok je bil pijan in je ležal na zofi in še razumel ni, kaj hočejo odbornice Marijinih devic. »Živio posilnost in samomor,« je zaklical in se je obrnil k zidu.
 
Marijine device so se obrnile do melanholičnega kaplana gospoda Fronca in njega vprašale za svet. Kaplan Fronc jim je sestavil program: pozdravna pesem — skupna molitev pri kapelici — škofov blagoslov Marijinim devicam — poslovilna pesem.«
 
»To bi bilo najprimernejše,« je menil kaplan Fronc, »ampak gospod nadučitelj vam mora iti na roke, on je pesnik, pa organista morate tudi pridobiti, da vam zloži napev. Seveda, nekaj je skregan z gospodom dekanom, pa se bo morda že udal.«
 
Marijine device so bile jako zadovoljne, zlasti da bodo škofu dvakrat pele in da bodo deležne specijalnega blagoslova. Navdušene so odšle in poiskale nadučitelja, naj jim zloži primerno pesem. Nadučitelj se je pač nekaj časa branil, a naposled se je kot katoliški mož vender udal. V potu svojega obraza je koval pozdravno in poslovilno pesem, pri katerem delu so mu pomagali žena, svakinja in Tomaž in je čez dva dni svoje zmašilo izročil odboru Marijine družbe. Gospod Fronc je odobril besedilo z lakoničnimi besedami, »no, bo že, bo že,« in zdaj so šle Marijine device nad organista. Pripravljene so bile na hudo vojsko, a odločene so bile tudi, da ne odnehajo za nobeno ceno.
 
Organist pa se je z veseljem odzval prošnji Marijinih devic.
 
»Prav rad, prav rad,« je izjavil organist. »Že zaradi tehanta. Kaj prav lepega vam bom zložil. In sam vas bom naučil peti, da bo večje presenečenje.«
 
Marijine device v svoji nedolžnosti niso slutile, da je bil malo pred njimi Tomaž pri organistu in imel ž njim dolg pogovor.
 
»Roka roko umije, oče organist,« mu je rekel. »Sicer je najin dogovor glede stare Kosovke postal brezpredmeten, a jaz hočem vender biti možbeseda. Jaz vem, kako bi lahko tehanta v silno neprijetnost spravili, pa tako, da bi vam nič ne mogel.«
 
»Povejte, povejte,« je ves vesel vzkliknil organist.
 
Tedaj je pa Tomaž pokazal organistu pesmi, ki jih je skoval nadučitelj, mu povedal, da ga bodo prosile Marijine device, naj zloži napev in mu končno povedal, kako bi lahko škofa in tehanta izplačal, da bi pomnila.
 
Organist je bil tako zadovoljen, da je kar tleskal v roke in tolkel ob mizo.
 
Priprave za »škofov dan« so se vršile s posebno živahnostjo od tedaj, ko je bilo določeno, da pride škof v petek v Blatno Ligojno. Najbolj se je pehal organist; delal je s tako vnemo, da je postal tehant Valentin Čefuta nevoljen in je naročil kaplanu Matjoku, naj poizve, kaj ta organistova sumljiva vnema pomeni.
 
»Ko sem organista spodil iz službe,« je dejal tehant, »se je pritožil proti meni pri škofu, pa ni nič opravil. Zabavljal je na škofa ravno tako, kakor name — zdaj je pa tako vnet.«
 
Kaplan Matjok je izvedel samo to, da je organist vnet le zaradi tega, ker ima priliko pokazati svoj skladateljski dar.
 
»Iznašal je nov glasbeni slog,« je pripovedoval kaplan Matjok pijan, kakor vedno. »Sam mi je povedal, da je združil načela moderne glasbe z načeli cecilijanske glasbe ...«
 
»Osel,« je rekel tehant Čefuta, ki je ljubil lapidarne izreke in se ni več menil za organista.
 
Naposled je prišel slavnostni dan. Blatna Ligojna je bila okrašena, kakor mlada nevesta. Postavljeni so bili mlaji, vse hiše so bile na novo pobeljene in olepšane z zelenjem in z zastavami, ljudje so bili praznično oblečeni, otroci so bili umiti, prešiči so bili vsi zaprti v svinjaku, kuretnina je bila shranjena, župan in mežnar sta bila obrita in v farovški kuhinji je bilo vse polno ženstva.
 
Sprejem je bil res sijajen in škof je ves ginjen migal z brado in deleč svoj blagoslov po običajnih govorih odšel v farovž.
 
Ves dopoldan so bili duhovniki sami med sabo v farovžu, a vendar se je po ženskah razvedelo, da je škof kaplana Matjoka hudo pestil in ga tako ošteval, da je Matjok ves objokan prišel iz sobe. In v kuhinji je izpil pet kozarčkov slivovke, da se je pokrepčal in jokaje je povedal, da mora iti prostovoljno za štiri mesece v blaznico, sicer ga pošlje škof v zavod za duhovske alkoholike. Resničnost te vesti je potrdil sam kaplan Matjok, ko je prišel iz farovške kuhinje v konsum, da s konjakom nadaljuje, s slivovko začeto okrepčevanje svojega telesa.
 
Na obed v farovž je bil poleg domačih in sosednih duhovnikov in vaških dostojanstvenikov, župana, občinskih odbornikov, nadučitelja in ključarja povabljen tudi Tomaž. Seveda ni slutil, kakšen namen je imel pri tem tehant Valentin Čefuta, da naj namreč Tomaževa pohvala posojilničnega in konsumskega delovanja povzdigne tehantovo veljavo v škofovih očeh.
 
Tomaž je bil povabila zelo vesel, kajti naposled se mu je le izpolnila vroča želja, da bi bil predstavljen škofu in bi slišal iz njegovih ust, kakšen vtisk so nanj napravile Tomaževe pošiljatve za škofove zavode. Še tisti dan, ko je dobil povabilo, si je v sosednem mestecu naročil črno salonsko obleko in ko se je v tej obleki udeležil škofovega sprejema, so ga dekleta skoro še bolj občudovala, kakor svojega višjega dušnega pastirja.
 
Tomaž je bil poleg nadučitelja edini civilni človek, ki se je udeležil slavnostnega obeda v farovžu in je bil edini povabljenec, ki je škofu poljubil roko.
 
»Vas poznam, vas dobro poznam, gospod Krmežljavček,« je prijazno rekel škof. »Že dolgo gledam na vas. Velike skušnjave so se vam približevale, da, velike skušnjave. Neka igralka, da. A vi ste vse skušnjave premagali, da. Molitev, sveta spoved, sveto obhajilo vam je dalo moč, da. In pregnali ste vse skušnjave, da ...«
 
»O, prevzvišeni, kako sem srečen ...« je zdihoval Tomaž in se kremžil, kakor bi bil do solz ginjen.
 
»In za moje zavode ste žrtvovali in ste nabirali in dajali dober vzgled in s prepričevalno besedo vnemali mlačne. Vrl mlad gospod ste, da.«
 
»O — o — pre — vzvišeni,« je ječal Tomaž, kakor bi bil od blaženosti ves iz sebe, in poskušal zbrati v očeh nekaj mokrote, da bi vsaj eno solzo imel za vse slučaje na razpolaganje.
 
»Vrl mlad mož ste, da,« je nadaljeval škof. »Takih mož je treba naši sveti stvari, da. In kadar vas bo sveta cerkev potrebovala, vas bom poklical, da!«
 
»O — o — prevzvišeni! Kri in življenje dam za sveto cerkev, kri in življenje za vas.«
 
Tako je zaklical Tomaž in je zopet poljubil škofu roko in ker ni mogel izprešati nobene solze, je med zobmi brizgnil malo sline na roko. Škof je pa mislil, da je padla Tomažu solza ginjenosti iz oči in poslovil se je od njega tako prijazno, da so ga župan in nadučitelj, občinski odborniki in ključarja kar zavidali in začeli gledati v njem bodočega imenitnika katoliške stranke.
 
Po molitvi so duhovniki in povabljenci sedli za mizo. Tomaž je sedel poleg župana in nasproti nadučitelju.
 
Najprej je prišla na mizo šildkrotna juha s cmokci iz šildkrotne krvi.
 
»Vas imajo pa škof zelo radi,« je menil župan in gledal, kako je Tomaž. »Vi boste še lahko poslanec.«
 
»Kakor odloči božja volja in spoznanje prevzvišenega,« je odgovoril Tomaž.
 
Mežnar je potem prinesel na mizo štokš s kislim zeljem.
 
»Postno bomo jedli,« je menil župan, »ampak moja punica, ki pomaga v kuhinji, je rekla, da bo veliko in dobro.«
 
Župan je povedal resnico; prišlo je na mizo mnogo in same dobre stvari.
 
Po šildkrotni juhici in štokšu je prišla na mizo ribja salama, potem marinirana tunin-riba, potem ocvrte domače ribe, potem na olju pečene morske ribe, potem postna raca, o kateri je pojasnil župan, da je same ribe in končno sirovi štruklji.
 
Med obedom se je le malo govorilo. Slišalo se je največ samo cmakanje in žvenketanje krožnikov in vilic ter nožev. Živahneje pa je postalo pri črni kavi. Govoril je tehant, govoril je župan in govoril je nadučitelj in vsi so z vnemo slavili škofa in kar puhteli od same verske gorečnosti, kakor bi se hoteli škofu vsaj toliko prikupiti, kakor se mu je prikupil Tomaž.
 
Pojedina je trajala dobre tri ure in končala se je z molitvijo. Kaplan Matjok je pri molitvi tako vpil, da ga je škof z veliko nevoljo gledal in vsi so vzdihovali: »popolnoma je pijan.« Samo župan ni nič rekel, ker je bil sam pijan in je le Tomaža za rokav cukal in ga tituliral z »gospod poslanec«.
 
Po obedu se je odpravila vsa družba iz farovža v bližnji gozdič, kjer je stala kapelica Marijine družbe in kjer je bilo zbrano že vse prebivalstvo Blatne Ligojne.
 
Gozdiček, v katerem so postavile Marijine device kapelico, je bil okrašen kakor božično drevo. Vse veje dreves so bile prepletene z girlandami iz raznobojnega papirja in posute z drobnimi kosci belega papirja, kakor da leže na njih snežni kosmi. Največ skrbi so posvetile Marijine device okrašenju kapelice in okrog nje stoječim drevesom, vrh tega pa so poleg vhoda postavile dva mlaja, na katerih so viseli pozlačeni orehi, jabolka in pomaranče.
 
Ko je prišla iz farovža pomikajoča se družba do vhoda, je prevzvišeni obstal in je z občudovanjem rekel:
 
»Oh, kako je to lepo! Prekrasno! Ta dva mlaja — kakor dve butari.«
 
Pijani kaplan Matjok se je tej poetični primeri na glas zasmejal, a je hitro vtihnil, kajti prevzvišeni ga je očitajoče pogledal, tehant Čefuta pa mu je pokazal svoje črne zobe in svojo težko pest.
 
Pri vhodu so bile v polkrogu razpostavljene Marijine device. Nekatere so imele celo bele obleke, vse pa na modrem traku svetinjice. Korak pred njimi pa je stala županova najmlajša hčerka, za katero si je bil župan izgovoril, da bo naprej pela in je vsled tega plačal skoro dve tretjini vseh stroškov za kapelico.
 
Z dopadajenjem je pogledal prevzvišeni številni zbor Marijinih devic, privoščil tej in oni nekaj besed ter potem odstopil nekaj korakov, tako da je stal med duhovniki. In začela se je pozdravna pesem.
 
Županova hčerka, vsa zbegana in rdeča v obrazu je povzdignila svoj tanki glasek:}}
 
 
<center><poem>
Bodi pozdravljen
oj presvitli trallalala
oj presvitli trallalala
</poem></center>
 
 
{{Proza|In zdaj je ves zbor Marijinih devic zahreščal:}}
 
<poem><center>
Bodi pozdravljen
oj presvitli trallalala
oj presvitli trallalala
ti naš knez in ško-ško-škof!
</poem></center>
 
 
{{Proza|Petje je bilo strašno in Tomaž bi si bil gotovo zamašil ušesa, da je utegnil. A pozabil je na to, ko je videl kako stresa škof glavo, kakor da ga je komar pičil.
 
»Kdo je — trallalala? Kakšen trallalala? Jaz sem škof, knezoškof, da knezoškof, pa ne trallalala. Tudi ne presvetli trallalala, sploh noben trallalala, ampak škof.«
 
Marijine device so se drle kar so mogle in niso nič razumele, kaj se prevzvišeni huduje na tehanta Čefuto. Tomaž pa se je bil hitro prerinil v ospredje in je stal poleg kaplana Matjoka ter z zadovoljstvom poslušal škofovo hudovanje.
 
Županova hčerka je zakašljala in je zopet začela:}}
 
 
<center><poem>
Pojdi presvitli
z mano v tihi trallalala
z mano v tihi trallalala
</poem></center>
 
 
{{Proza|»Že spet ta trallalala,« se je razhudil škof in obrnivši se do tehanta je jezno dostavil: »Pri vas mislite menda samo na trallalala, pa nič na smrt in na pogubljenje.«
 
A škofovo rentačenje se je izgubilo v tuljenju zbora:}}
 
 
<center><poem>
Pojdi presvitli
z nami v tihi trallalala
z nami v tihi trallalala
v tihi gozd zele — ni — ni
</poem></center>
 
 
{{Proza|Županova hčerka se je naglo useknila in koketno prizdignivši na eni strani svoj predpasnik je zapela:}}
 
 
<center><poem>
Tamkaj boš videl
mojo malo trallalala
mojo malo trallalala
</poem></center>
 
 
{{Proza|»Ne maram, ne maram, za ves svet ne maram,« je vpil škof in se z obema rokama prijel za glavo. »Ježeš — škandal, sramota! Trallalala!«
 
»Ali prevzvišeni, prosim ...« je skoro jokaje jecljal tehant Čefuta in prijel škofa za roko.
 
»Ne maram nič videti,« je vpil škof. »Ali sem jaz prišel sem trallala gledat?«
 
A zbor je med tem navdušeno odpel:}}
 
 
<center><poem>
Tamkaj boš videl
našo malo trallalala
našo malo trallalala
oj kapelico — co — co
</poem></center>
 
 
{{Proza|Zopet je zapela županova hčerka in je za njo zaoril zbor:}}
 
 
<center><poem>
Tamkaj v altarčku
Svet' Boštjan je trallalala
Svet' Boštjan je trallalala
</poem></center>
 
<center><poem>
Tamkaj v altarčku
Svet' Boštjan je trallalala
Svet' Boštjan je trallalala
ves razficefajlan — lan — lan
</poem></center>
 
 
{{Proza|Toda škof ni več poslušal petja, nego se je le hudoval nad tehantom, katerega je obsipal z najhujšimi očitanji in dajal izraza svojemu ogorčenju. Tedaj pa se je kaplan Matjok naenkrat postavil na prste in je čez široka pleča pred njim stoječega kmetskega župnika stegnil svojo roko proti škofu.
 
»Kaj hočete?« je vprašal Tomaž in je zagrabil Matjoka za roko. »Ali ste znoreli?«
 
»Seveda! Saj so škof rekli, da moram v norišnico. In zdaj se bom poslovil.«
 
In zopet je stegnil roko in je hotel svoj palec zasvedrati škofu pod uho. Tomaž je pijanega kaplana potegnil nazaj.
 
»Prevzvišeni so že dovolj razžaljeni — taka sramota,« je zavpil Tomaž glasno in z ogorčenjem.
 
»Res je — res je,« je naglo zaklical škof. »Ravno prav, da ste me spomnili — razžaljen sem, hudo sem razžaljen, na smrt sem razžaljen. In kapele ne bom blagoslovil, ne, in še pogledal je ne bom, in sploh se bom koj odpeljal, odpeljal da, odpeljal.«
 
Zaman so duhovniki prigovarjali škofu, naj ostane, zaman so poskušali mu raztolmačiti njegovo zmoto. Škof se je hudoval, da se Marijine device niso upali več peti in plahe so stale pred vhodom, kakor mlade piške v viharju. Končno se je škof obrnil in je šel v farovž in vsa družba je šla za njim. In vsi duhovniki so se trudili, da bi škofa pomirili, pa niso nič opravili. Škof je ukazal upreči in se je še tisto uro odpeljal. Ljudstvo se je bilo strahoma zaradi škofove nemilosti poskrilo. Samo Tomažu je dal škof pri odhodu roko, duhovnikom pa je obljubil, da bodo že pismeno izvedeli, kar jim ima za povedati.
 
Ko se je Tomaž ravno najgloblje priklanjal in je kočijaž pognal konje, tedaj se je prikazal na vrat h sosedne gostilne kaplan Matjok. Liter vina je držal v rokah in s klobukom je mahnil in je s svojim medvedjim glasom pel:}}
 
 
<center><poem>
Bodi pozdravljen
oj presvitli trallalala
oj presvitli trallalala
</poem></center>
 
 
{{Proza|V Blatni Ligojni je bil teden dni strahovit vihar. A ljudje niso bili jezni na organista, nego na škofa in so končno slovesno podrli kapelico sv. Boštjana, organista pa izvolili za župana.}}
 
===X.===
 
{{Proza|Na starega leta dan je bil Tomaž slovesno instaliran kot blagajnik gospodarske centrale. Svojo svečano obljubo, da bo delaven, zvest in pošten je koj na novega leta začel izpolnjevati na način, da je kar pod roko sam sebi zvišal mesečno plačo za sto kron.
 
Z ozirom na svoje novo službeno dostojanstvo se je odločil za večjo denarno žrtev in si je kupil nekaj novih oblek, novega perila in novih čevljev. Ko se je prvič s cilindrom in v elegantni zimski obleki prikazal v okolišu šentflorjanske ulice, so ljudje kar skupaj drli in ga občudovali, gospa Ines pa je gledala za njim s solzami v očeh, kajti slutila je, da bo zdaj kmalu konec že itak precej redkih obiskov Tomaževih. Tudi Natalija je dolgo in zamišljeno gledala za Tomažem in je bila zopet enkrat ves dan slabe volje.
 
Naposled je Tomaž naročil svojemu nominelnemn očetu naj poišče kje v bližini Magarčeve gostilne primerno stanovanje. Tomaž in Boltežar sta vsa ta leta prebivala kot podnajemnika pri upokojenem eksekutorju Smoletu.
 
»Jaz spim v podstrešni kamri in vi, ki ste takorekoč moj oče, pa spite v nekdanji jedilni shrambi,« je Tomaž govoril Boltežarju. »To za naju ni več primerno in, treba je dobiti boljše stanovanje.«
 
Boltežar je bil zadovoljen, a stari Smole se je tega naznanila sila vstrašil, zakaj vedel je, da tako zanesljivih podnajemnikov za svoja dva brloga ne dobi iz lahka. Smole je bil res žalosten, kajti vajen je bil Boltežarja in je imel rad Tomaža in kar ni se mogel sprijazniti z mislijo, da bi se ločil od njiju.
 
»Kaj bo, kaj bo,« je tožil. »Glej Boltežar, nikar me ne zapusti. Saj bom tako kmalu umrl. Ko bi bila Natalija preskrbljena, bi že nič ne rekel; a zdaj je že 24 let stara in še vedno ne vem, kako se bo preživljala, ko bom zatisnil oči.«
 
»Bo pa vendar pri gledališču kaj naprej prišla,« je menil Boltežar, ki se mu je Smole smilil.
 
»Nič ne bo, nič ne bo,« je zdihoval Smole. »Zadnjič sem šel sam nad režiserja, pa sem ga prosil, naj ji da kako vlogo. Samo da bo pokazala svoje zmožnosti. Z najmanjšo vlogo bo zadovoljna, sem rekel režiserju. Pa kaj mi je rekel. Tako majhnih vlog sploh ni, da bi jih ona mogla igrati, je dejal režiser, in prisegel je, da bo Natalija vedno izvrstna koristovka, pa nič drugega. In pri nemškem gledališču je tudi niso hoteli.«
 
»Hudo je, hudo,« je menil Boltežar. Natalijina usoda ni prav nič vplivala na hladnokrvnega Boltežarja. »Naj pa gledališče pusti.«
 
»Bom ž njo govoril,« je resignirano izjavil Smole. »Vsak dan ji pridigujem, naj pusti gledališče in naj gre šivat, pa me neče poslušati. Ali pa pravi, da je umetnica, ne šivilja. Ali pa deklamira, da igralka brez gledališča je kakor zvezda brez neba.«
 
Eksekutor Smole je s svojimi lamentacijami vsaj toliko dosegel, da Boltežar ni šel iskat stanovanja, kakor mu je naročil Tomaž. Lagal je, da ne more nič najti, in delal to pasivno rezistenco toliko vztrajneje, ker je bil Smoleta tako vajen, da se ni hotel od njega ločiti.
 
Nekega takega dne v mraku sta sedela Smole in Boltežar za mizo in se pomenkovala, Natalija pa je sedela pri njiju in je šivala kostum, ki je imel namen, kar najmanj pokriti. Naenkrat je prilomastil v sobo Luka Magarac. Vsi so se začudili, kajti Smole in Boltežar sta bila sicer vsak dan v Magarčevi krčmi, a na svojem stanovanju nista Magarca že dolgo videla.
 
»Glej ga, Luko! Saj je res Luka! Poglej no! I kaj te je pa prineslo. Sedi vender!« Tako sta obenem govorila Boltežar in Smole in sta bila res radovedna, kaj pomeni Magarčev obisk.
 
»A gde je kućegazda? Ovaj vražji dečko! Gdje je?« Tako je stoječ sredi sobe vpraševal Luka Magarac.
 
»Koga pa iščeš?« je vprašal Smole.
 
»Kućegazdu, novoga gospodara. Vrag ga stvorio! A gdje je?«
 
»Kakšen gospodar? Ali se ti blede?«
 
»Kućegazdu tražim, novoga gospodara, Tomaža Krmežljavčka. Zar ga ne poznaš više, sveca ti tvoga pijanoga? Tomaža tražim.«
 
»Čegav kučegazda pa je Tomaž?« je porogljivo vprašal Boltežar in gledal svojega starega prijatelja, kakor bi hotel uganiti, če je pijan ali če je znorel.
 
Luka Magarac je vrgel klobuk na mizo, uprl obe roki ob boki in je zmetal Boltežarju vso svojo bogato zbirko izbranih hrvaških in madžarskih žalitev ob sivo glavo. In ko si je tako olajšal dušo, se je na novo razkoračil.
 
»Dakle slušaj,« je dejal. »Tomaž Krmežljavček je kupio kuću, u kojoj imam gostionicu, kupio i platio. Petnajst hiljada kruna je platio te je sad moj kućegazda, moj gospodar. Je-li razumiješ?«
 
»Ne,« je odkritosrčno izjavil Boltežar. »Ali sem jaz znorel, ali pa ti.«
 
Luka Magarac je vsel svoj klobuk z mize in ga vrgel ob tla, obsul Boltežarja z romunskimi, italijanskimi in nemškimi psovkami in mu potem v daljšem govoru pojasnil, kaj se je zgodilo. Bistvo njegovega pripovedovanja je bilo, da je Tomaž že dlje časa hodil ogledovat hišo, kjer je imel Magarac gostilno in da je imel z gospodarjem dolge pogovore. Ta dan je pa gospodar naznanil Magarcu, da je svojo hišo prodal Tomažu in da mu je Tomaž izplačal 15.000 kron v gotovini, 15.000 pa jih ima na hiši hranilnica. In povedal je gospodar, da se izseli iz hiše, ker misli Tomaž sam priti v njegovo stanovanje in da se naj Magarac hitro s Tomažem domeni zaradi gostilne, ker je več krčmarjev, ki bi jo radi prevzeli.
 
»Dakle, gdje je kućegazda, dobri moj prijatelj Tomaž?« tako je končal Magarac, a odgovora ni dobil, kajti njegovo poročilo je vsem sapo zaprlo.
 
Poročilo Luke Magarca je bilo resnično. Tomaž je bil res ta dan postal hišni posestnik. Boltežar in Smole sta samo strmela in kar pojmiti nista mogla, da je Tomaž v kratkih letih prištedil in prišpekuliral toliko denarja. Vesela pa sta bila oba in radevolje sta šla v Magarčevo gostilno, da bi tamkaj Tomaža pričakala in mu čestitala in na njegove stroške in na njegovo zdravje izpraznila nekaj literčkov.
 
Natalija je ostala sama doma. Magarčevo naznanilo, da je Tomaž kupil hišo, jo je tako potrlo, da je komaj nadaljevala svoje delo.
 
»Torej so se vender uresničila njegova upanja,« je rekla sama pri sebi »in moja upanja so šla vsa po vodi. Kar je on želel, je vse dosegel, jaz pa ničesar. Moje prorokovanje, da ne bo iz njega nikoli nič, se ni uresničilo, pač pa se je uresničilo njegovo prorokovanje, da iz mene ne bo nič. Kaj sem? Uboga koristka, ki še toliko ne zasluži, da bi človeško izhajala.«
 
Zdaj je bilo Nataliji žal, da je Tomaža vedno zaničevala in ga od sebe pehala, dasi ga je pravzaprav rada imela; žal ji je bilo toliko bolj, ker se Tomaž zanjo ni več menil. Govoril je ž njo samo o vsakdanjih rečeh ali pa sploh nič in videla sta se le malokdaj, pač pa so vsi v hiši vedeli, da se namerava Tomaž oženiti, a samo s kako petično žensko.
 
Ko je nastala popolna tema, je Natalija užgala svetilko in je nadaljevala s šivanjem gledališkega kostuma. Kadar je bila zvečer doma, je šla navadno v vas h gospodični Mariji, a ta dan je hotela biti sama. Med tem ko so njene roke šivale kostum, so bile njene misli pri Tomažu in se je iz njenih prsi izvil marsikak vzdih in se je na njene oči prikradla tudi kaka solza, kajti zavedala se je, da se bodo njena in Tomaževa pota zdaj ločila in strah jo je bilo, kakšen bo konec.
 
Kostum je bil končan. Natalija je užgala nekaj sveč in ko je bila skromna soba kolikor toliko sijajno razsvetljena, je Natalija oblekla novi kostum in se ogledovala v zrcalu.
 
Bila je zadovoljna. Kostum se ji je odlično prilegal. Potem je Natalija začela ogledovati samo sebe in bila je zopet zadovoljna. Bila je zdaj v cvetu svoje mladosti; pravkar je dopolnila štiriindvajseto leto svoje starosti. Vitka in vender polna, je imela bogate temne lase, mala rdeča usta in goreče oči, obetajoče neznanska razkošja.
 
»Vsi pravijo, da sem lepa. Vsi me štejejo med najlepša ljubljanska dekleta! Vsi pravijo, da imam okus, da sem zabavna, da sem elegantna. A moža vender nisem še mogla dobiti. Brez števila sem že imela čestilcev, iz vseh krogov in iz vseh stanov, cela grmada pesmi opeva mojo lepoto, a vzeti me vender nihče neče, ker ničesar nimam.«
 
Tako je dolgo ugibala Natalija in se je ogledovala v zrcalu in kakor da jo je njena lastna lepota opijanila, tako je zopet začela delati lepe načrte za prihodnjost. Toda bila je že v starosti, ko se dekleta ne udajajo več dolgo iluzijam in sanjam.
 
S porogljivim posmehom je končala Natalija svoje studije pred zrcalom in je slekla kostum. V sami srajci je stopila k omari in začela kostum obešati, ko so se na lahko trkanje odprla vrata.
 
»Dober večer,« je zaklical Tomaž in pomolil glavo v sobo. »Ali mojega starega ni doma?«
 
»Ne hodi notri,« je hitro zaklicala Natalija. »Nisem oblečena.«
 
Tomaž pa se za to povelje ni zmenil, nego predrzno vstopil v sobo.
 
»E, kaj bi se ženirala,« je rekel ravnodušno. » V gledališču si dostikrat še manj oblečena. Prava igralka sleče na odru še kožo, če dobi poseben igralski honorar.«
 
Natalija je vzela iz omare veliko črno ruto in se vanjo zavila. Kakor vselej so ji tudi to pot porogljive besede Tomaževe razvnele kri. Navadno je dajala tudi razburjenosti izraza z ostrimi besedami, a ta dan je bila že tako potrta, da jo je Tomaževa zbadljivost le užalostila.
 
»Zakaj me tako krvavo preganjaš in zaničuješ?« je vprašala ihte. »Če me ne moreš trpeti, pusti me vsaj v miru in hodi svojo pot. Nikoli ti nisem nič žalega storila, vedno sem te imela rada ...«
 
Tomaž je bil povodom nakupa hiše malo preveč »likofa« pil in je bil nekoliko natrkan, vender ne toliko, da bi ne bil zapazil, kako lepa je Natalija. Vrgel se je na stol in utaknil roke v žep.
 
»Ne govori tako!« je dejal Nataliji. »Jaz te nič ne preganjam in nič ne zaničujem. Jaz te puščam v miru. In rada me nisi nikoli imela, samo jaz sem tebe rad imel. Prav neumno sem te rad imel. Kdo ve, kaj bi bilo iz mene postalo, da nisem zaradi tebe, samo vsled tvojega zaničevanja in preziranja začel delati in sem delal i delal. Vse iz ljubezni do tebe, samo iz blazne ljubezni do tebe. Ti pa si me zametovala in mi še prijazne besede nisi privoščila.«
 
Natalija je stopila tik pred Tomaža. Vzela mu je klobuk z glave in ga vrgla na mizo. In ne meneč se, da ji je začela velika črna ruta padati izza vratu, je Tomažu položila obe roki na rami.
 
»Tako?« je rekla. »Niti prijazne besede ti nisem privoščila? Zaničevala sem te? Zdaj vidim kako si me rad imel in kako lažnjive so bile tvoje besede. Čisto si torej pozabil, kolikrat sem sedela na tvojih kolenih in kako si pil ljubezenske poljube z mojih ust! Mene si poljubljal in objemal in mi prisegal, da me ljubiš, potem si šel pa k debeli Železnikovi ženi in k tisti natakarici Angeli in k drugim ženskam ...«
 
Natalija je stala tako blizu Tomaža, da je čutil toploto njenega telesa. Ni se zavedal, kdaj je položil roko okrog njenega pasa.
 
»To je bilo vse drugače, da, čisto drugače,« se je poskušal opravičevati. »A rad sem imel zmerom le tebe, vedno le tebe, od srca sem te rad imel ...«
 
Natalija je sedela Tomažu na kolenih. Ni vedela, kdaj in kako je tja prišla in Tomaž tega tudi ni vedel, čutil pa je njeno telo in drhtel je po vsem životu in zaljubljeno je mijavkal:
 
»... od srca sem te rad imel, da, od srca ...«
 
Naenkrat je Natalija položila glavo na njegovo ramo in je zaklicala:
 
»Ti, Tomaž — če me zdaj koj ne poljubiš, bom začela tako vpiti, da bodo vse babe skup letele.«
 
In Tomaž jo je poljubil vroče in hrepeneče in ona mu je vračala te poljube tako, da je Tomaž postal ves vrtoglav in kar ni mogel nehati.
 
Ob primernem trenotku se je Natalija izvila Tomažu iz rok.
 
»Ah, če bi kdo prišel — strašno,« je zaklicala vsa prestrašena. »Vsa vrata nezaklenjena, v sobi polno luči — jaz pa taka — —«
 
Začela je naglo vpihovati sveče. Tomaž je z razprostrtimi rokami begal za njo in ji pomagal in je v naglici vpihnil še petrolejko.
 
Naslednje jutro se je Tomaž prebudil v svoji kamrici z velikim moraličnim in fizičnim mačkom, a še med tem, ko si je mel oči in razmišljeval, kaj se je pravzaprav ž njim zgodilo, je že tihih korakov prihitela v sobico Natalija. Z objemi in poljubi mu je pregnala vse pomisleke in ga zopet omamila.
 
»Ti Tomaž — ali nič ne misliš na zakon?«
 
»Mislim že,« je dejal Tomaž, »ampak, veš, s strahom, z velikim strahom.«
 
»Česa se bojiš, Tomaž? Kaj ne vidiš, kako te ljubim?«
 
»Da, da, je že res — ampak veš — temne slutnje imam, vidiš, osel zna eno samo besedo izgovoriti in ravno tisto besedo mora človek izreči pri poroki in ravno ta beseda ga veže potem za celo življenje.«
 
»Ne zbijaj takih šal, Tomaž,« je proseče rekla Natalija in Tomaža tako poljubila, da mu je kar vroče postalo. »Zakon je sveta stvar.«
 
»Pravijo, da pravijo, « je menil Tomaž, »in kot klerikalec moram to seveda verjeti. Ampak veš, so še drugi pomisleki. Meni se zdi, da si ti marsikaj doživela.«
 
»Ali ti mar ne še veliko več? V katerem katekizmu pa je rečeno, da je kako dejanje samo greh, če ga stori ženska, pa ne greh, če ga stori moški. Nikjer ni to zapisano. Sicer pa nisem jaz razen par poljubčkov ničesar doživela, ti pa vse mogoče stvari.«
 
»Ah, to nič ne šteje,« je zatrjeval Tomaž. »Če sem imel tudi mimogrede kako ljubezensko razmerje, moje srce je bilo vedno pri tebi. Bil sem z dekleti kakor človek, ki gre po cesti in utrga tu hruško, tam jabolko in ne vpraša, čegavo je in je užije ne da bi se le zahvalil. Rad sem imel le tebe.«
 
»In tudi jaz vedno in edino le tebe.«
 
»Da, da moja ljuba Natalija — vrag vedi, Kozoglav je le imel prav, ko je rekel, da mi boš le pomigala in zopet me boš imela v oblasti.«
 
Kar je Natalija želela, se je uresničilo. Tomaž ni bil v stanu zatreti stare ljubezni v svojem srcu in se je čez nekaj mesecev na veliko žalost različnih svojih znank z Natalijo poročil. Tudi zadnje skušnjave, ki ga je napadla, da bi namreč prelomil dano besedo in pustil Natalijo na cedilu, ni mogel premagati. Dolgo se je boril sam s seboj, a naposled je podlegel. Njegova ljubezen do Natalije je imela preveč globoke korenine, da bi jo bil mogel izruvati iz svojega srca, Natalija je bila preveč lepa in je znala tako goreče poljubovati, da bi bil mogel Tomaž poslušati glas svojega razuma.
 
Skušnjava, dobiti Natalijo za ženo, je zmagala nad skušnjavo, pustiti Natalijo na cedilu. Prepozno je že bilo, ko je prišel Tomaž do spoznanja, da človek, ki se poroči, da bi imel lepo ženo, proda očetovo dedščino, samsko prostost, za skledo leče. Prepozno je tudi že bilo, ko je prišel Tomaž do spoznanja, da je ljubezen res slepa, zakon pa najboljši zdravnik za oči in davno je že bilo prepozno, ko je spoznal, da so ženske prisege o večni zvestobi zapisati samo v veter ali v deročo vodo.
 
Iz svoje izkušnje je Tomaž s svarilnim glasom rekel Kozoglavu, ko se mu je ta predstavil kot ženin:
 
»Ne zanašaj se nikoli na žensko zvestobo. Daj mački vsak dan pečenega kapuna na srebrnem krožniku, pa ti bo vender umazane miši lovila in bodi najboljši mož, na ženo se ne zanašaj.«
 
»Beži, beži,« je menil Kozoglav, »vsak mož je sam kriv, če ni v zakonu našel tega, kar je iskal. Mož si mora ženo vzgojiti.«
 
»Ah to vem že sam, da je treba ženo vzgojiti in kako je to storiti.«
 
»Zakaj pa svoje lastne žene nisi vzgojil?«
 
»Osel — ker se ne pusti!«
 
Natalija se res ni pustila vzgojiti in kadar ji je Tomaž kaj očital, mu je hladnokrvno rekla:
 
»Zakaj si me pa vzel! Ali sem mar za tabo letala?«
 
»Nisi, nisi,« je po takih prilikah zavzdihnil Tomaž. »Ampak mišnica tudi ne leti za mišjo, pa jo vender ujame.«
 
»Jaz te nisem ne iskala, ne lovila! Čakala sem nate, in ti si sam prišel.«
 
»Čakala si, da, je že res, pa čakala si tako, kakor pajk na muho.«
 
Tomaž je bil v zakonu postal kmalu filozof in se je tolažil z načelom svojega prijatelja Železnika, da je oženjen človek šele takrat popolnoma srečen, kadar ga žena goljufa in mu da s tem pravico, da tudi on njo goljufa.
 
Tolažil se je toliko laglje, ker mu je bila sicer sreča izredno mila. Njegova veljava je rasla od leta do leta in njegovo premoženje se je množilo. Ko je umrl bogati župnik Melhijor Ocvirk, je Tomaž predložil celo vrsto izvrstno narejenih, od Melhijorja Ocvirka »lastnoročno pisanih« dokumentov in velik delež župnikovega premoženja mu je bil priznan in prisojen.
 
Tedaj je zapustil službo in je postal član katoliške družbe za spekulacije na debelo, čislan in vpliven član, in je bil udeležen pri različnih velikih kupčijah in je spravljal v svojo blagajno velike, četudi navadno krivične dobičke in je bil v posebni milosti pri cerkveni gospodi.
 
In ko so prišle deželnozborske volitve, je Tomaž sklical vse svoje duhovske očete in jim je prečital pisma, ki so jih pisarili njegovi rajnki materi ter jih je z energičnimi gestami in lepimi besedami prosil, naj ga priporočajo za kandidata. Postavljen je bil za kandidata in izvoljen je bil z navdušenjem in njegovo srce je bilo polno ponosa, da si je s spretnimi goljufijami tako daleč pomagal, da so ga proglašali za diko katoliške stranke.
 
»Škoda, da imam tako neumno ime,« je modroval Tomaž tisti večer, ko je bil izvoljen za poslanca. »Rafael, Leonardo da Vinci, Alma Tadema, Kamilo Cavour — vsak Hotentot sliši iz teh imen imenitnost dotičnih oseb, ampak Šusteršič ali Matjašič ali Krmežljavček, to so res preveč neumna imena. No, na srečo je naše dobro in verno ljudstvo z vsem zadovoljno.}}
 
 
<center>______________________</center>
 
 
 
{{Proza|Pa so zopet minula leta, Tomaž Krmežljavček je bil katoliški imenitnik, petičen mož, debel in ošaben, a življenje mu je izčrpalo vso svežost duha, ves mozeg iz kosti, in pustilo mu je samo spoznanje, da je vsak človek deležen le ene same žličice prave in resnične sreče.
 
Časih so pač prišli trenotki, ko so se Tomažu prikazovale sence izza mladih dni, izza časov, ko je trgal cvetlice, ko je veselo praznil čaše polne kipečega vinca, ko je bil pripravljen na vsako burko in razposajenost in ko je s sladkim razkošjem poljubljal dekliške ustne, a takih trenotkov ni bil nikoli vesel, naredili so ga vedno melanholičnega.
 
»Skušnjave so minile,« je navadno rekel o takih prilikah, »in ž njimi vse, kar dela življenje lepo. Ljudje pač govore: velik je Alah, in Šusteršič je njegov prorok in Krmežljavček je prorokov namestnik, a vse to mi ne da ne enega trenotka sreče in zadovoljstva. Nažrta klerikalna kanalja sem in ostanem. Fej in naprej!«
 
Tudi Natalija se je časih spominjala svoje mladosti, a še redkeje, kakor Tomaž. Povsakdanjila se je hitro. »Naj kopriva še tako hrepeni, da bi postala roža, ne doseže tega nikoli,« tako ji je nekoč rekel Tomaž. Nekajkrat je poskusila postati roža, nekajkrat je pokazala, da je kopriva, potem se je povsakdanjila in je postala dolgočasna.
 
S Tomažem sta hodila po poti življenja, a vender s popolno hladnostjo v srcu. Natalija je govorila o deklah, ki so nemarne in uhajajo, o otrokih, ki ne ubogajo, o učiteljih, ki so krivični, o pericah, ki vse strgajo in o prikladah, ki jih dajejo mesarji, Tomaž pa je govoril o svojih kupčijah in o politiki. Tako sta živela drug poleg drugega. Vsega sta imela v izobilju, a skušnjav nista več poznala, vse njiju strasti so ugasnile, nič solnca in nič cvetlic ni bilo več v njiju življenja, nič lepih sanj in nič sladkih iluzij, nič luči in nič upanj. In če še nista umrla, se dolgočasita še danes.}}
 
 
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Skušnjave_Tomaža_Krmežljavčka«