Redakcija: 10:27, 1. november 2012 uredi Nejapevec (pogovor \| prispevki) 1.045 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 10:25, 2. november 2012 uredi razveljavi 62.84.235.194 (pogovor) Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 1.162: da njegov pes brezdvomno lovi kunce. Pripeti se, da drugi dan stojé na ~~cesU~~cesu štirje prijatelji skupaj. Dva sta naša znanca: Miha Gorenjski in dohtar Prižigovček. Fidel poseda okolo njih. Kar pride glumač mimo, pozdravi gospode spoštljivo, Miha mu pa pomenljivo ~~na-~~namigne proti dohtarju. Glumač naredi par ~~migne proti dohtarju. Glumač naredi par~~ korakov in se ozrè nazaj, pogleda psa in gré zopet malo naprej, pa že zopet obrne Vrstica 1.194 ⟶ 1.193: slavnostnega spisa. Bog mu daj večni mir, vsem pasjim služabnikom in služabnicam pa več pameti! ==XVIII. Plezovec.== Bilo je ponedeljek dné 7. januvjvarja t. l. zvečer proti 11. uri, ko potrka Mihov hlapec na okno in me pokliče, naj brž grem Plezovca v sv. olje det, ker ga je konj nevarno brcnil v Beljaku. Vzdignivši se ter stopivši k oknu vprašam zavzeto: »Kóga? Plezovca?« — »»Da, da««, dobim za odgovor, — »Precej pridem«, zakličem pri oknu ter se grem hitro napravit. Prestrašil sem se sicer te vesti o dobrem znancu, pa vendar bi se bil kmalu še smejal, ko se spomnim Plezovčeve postave in njegovega že več let najljubšega opravka: mešetovanja s konji po somnjih. Stopil mi je pred oči mož nizke postave, zmerom veselega obraza in razodevajoč v vsem svojem kretanju zgolj zadovoljnost. Oblečenega nisem videl nikoli drugače kot v kratkih, bodisi prtenih, bodisi rasastih <ref>rás je iz lanenih in volnenih nitij stkano domače blago.</ref> hlačah, čez meča v modrih ali tudi belih nogovicah, ki se dvigajo iz priprostih, do gležnjev segajočih čevljev; v kratkem telovniku in jopiču, pa v kosmatem klobuku nad sivo glavo. O kakih brkah ali očalih nam ni treba govoriti. Kmalu sem na vozu. Hlapca začnem izpraševati o bolniku, toda ta mi ne vé povedati drugega, nego da bolnik že nekoliko blede. V četrtinki ure sem že pred Mihovo hišo, odkoder je le še nekoliko stopinj do bolnikove. Miha me pričakuje pred vrati. »Kako pa je s Plezovcem?« vprašam hitro ter stopim raz voz. — »»Bodete videli, da bi ga ne spoznali, tako je udarjen««, odgovori mi Miha potrt zaradi tolike nezgode svojega prijatelja. Vkupaj greva k bolniku. Vstopivši v malo sobo, zagledam možička ležečega na kratki postelji, z obezano glavo, silno zateklimi, rudečimi in višnjevimi lici, eno oko ima jako krvavo, krvava je tudi srajca in roke. Pri zavesti je takrat bil. Zato moje opravilo ni bilo tako težavno. Za sv. obhajilo pa ni bil, ker ni mogel ničesar zavžiti in je bruhnil včasih še nekaj krvi iz sebe. Previdevši bolnika, poprašam njegove ljudi nekoliko po okoliščinah, kako se je vse to dogodilo. Tedaj izvém, da je Plezovca še dopoludne okoli 10. ure brcnil konj v hlevu, ko je mož pokladal drugi živini. Sicer so ga drugi svarili, naj ne hodi tistemu konju preblizu, a kakor bi bil ménil, da se njega — takega konjskega prijatelja — vendar ne bo predrznil udariti, podal se je predaleč v nevarnost. Udaril ga je pod desno sence in obležal je možiček nezavesten. Popoludne pa se je podal že sam na kolodvor. A ker je še vedno krvavel, niso mu hoteli dati voznega listka. Kaj naredi? Kar peš jo vreze proti domu. Kmalu zunaj mesta privozi za njim njegov sosed, kateri mu je poprej pomagal iti v bolnišnico. Nekaj majhnega vidi pred seboj in hoja se mu tudi znana zdi, toda, kako bi si mogel misliti, da je to njegov ranjeni varvanec? In vendar ni to nihče drugi. Kaj hoče ž njim? Kar na voz ga naloži. Toda, ker se voz preveč stresa, začne Plezovec vnovič krvaveti. Dobro, da je topliški kolodvor blizu. Plezovec gre noter, toda tu se po zimi nič ne opravi. Sosed pa menèč, da bo pâč Plezovec poprej doma nego on, požene konja. Plezovcu sedaj zopet ne kaže drugega, kot pot ubrati pod noge. Na Brnci se mu s pomočjo usmiljenih ljudij posreči, da vstopi v železniški voz. Trda mu je šla potem na Trbižu, kjer se je treba presesti, toda krščansko usmiljenje je slednjič vendar-le zmagalo. Zvečer ob tričetrt na sedem na domači kolodvor se pripeljavši, kréne jo v spremstvu nekega znanca kar peš proti domu. »Za božjo voljo, kako pa je vendar mogel vse to zmagati?« vprašam vpričo bolnika, ki je kar mirno in tiho po- slušal bojé se novega bruhanja krvi. »»Pa še urno sem šel««, oglasi se sedaj mož sam in vzdigne obvezano glavo, »saj sem bil dosti bolj lehek, ker sem izgubil toliko krvi!« Morali smo se vsi zasmejati, ker je povedal tako »tehten« razlog. Miha je pristavil: »To je „konjska natura“.« Domačim njegovim je bila napravila Plezovčeva svojeglavnost veliko skrb. Kako so ga vendar lepo prosili, naj ne hodi na sv. treh Kraljev dan od doma, naj pusti že enkrat tisto konjsko barantijo; toda kaj, ko si ni dal čisto nič dopovedati. In sedaj? Že kmalu popoludne začnó dohajati žalostna poročila, kakšna se je bila očetu pripetila. Podajo se na večer čez Koren proti Beljaku. Po potu srečujejo ljudi in vozove, vračajoče se domov. Kogarkoli srečajo, vprašajo ga, kako je z očetom »pravo za pravo«? Vprašajo jih kakih desetero, toda skoraj vsakdo pové drugače, nekateri celó, da je oče mrtev. K sreči se pripelje tudi tisti sosed, ki je imel z očetom opraviti dopoludne in na večer, in ta jim razloži, kako je z očetom »pravo za pravo«. Vrnejo se torej Plezovčevi domači proti domu. Domov prišedši najdejo očeta že na peči. Hitro spravijo moža v posteljo in se posvetujejo, ali naj bi poslali pome. Ranjenec se še nekoliko brani, češ, nikar gospoda ponoči ne „križajte“ (stalen izraz tu med narodom ob takih opravilih), saj me bodo prevideli lahko še zjutraj. Toda, ker se vsi bojé, da kri preveč ne pritisne na možgane, ne obvelja bolnikova. Sredo popoludne grem bolnika zopet pogledat. 2e poprej sem bil izvedel, da se mu je obrnilo na bolje. Mislim si, danes mi bo pa mogel že sam kaj več povedati, kako je bilo, da ni ostal v Beljaku. »Kako je kaj, kako?« vprašam ranjenca. Nekoliko glavo vzdignivši se mi posmeje rekoč: »O, je že dobro, hvala Bogu! Sevéda, otekel sem še.« Ker ni sedaj po dnevu glava več obvezana in ker je na rani le košček kresilni gobi podobne tvarine, morem sedaj videti, kako strašno ga je moralo udariti konjsko kopito. »Le mirno ležite in glavo naj vam obvežejo, da rane ne načnete«, rečem mu. Ni si namreč pustil posebno rad rute privezati okoli glave. Na moje besede stori to postrežnica, a potem reče: »»Saj je ne bode dolgo strpel««. Mož pa povzame zopet besedo: »Dohtarja mi hočejo vsiliti; pa kaj je meni treba dohtarja, saj sem notri čisto zdrav. Tri rjuhe sena pripeljem sedaj-le doli z Lomičev (visoko ležeča senožet nad vasjo), ako bi bilo treba. Ali pa, če greva sedaj-le doli po veliki cesti, stavim, da vas še zadaj pustim.« Posmejem se in rečem: »Vi ste poseben človek. Tega pa vendar še ne vém prav natanko, kako in kaj se je z vami godilo tam v Beljaku, še to mi povejte!« »»To je bilo tako-le««, in mož potegni vši z roko čez usta, začne. »»Ko obležim nezavesten, začnó me močiti in »brihtati«, kakor mi je pravil potlej oni sosed. Ker me gostilničar, pri katerem že ostajam več ko dvajset let, ni hotel imeti v hiši, gre moj dobri sosed naznanit ves dogodek policiji. To je pomagalo. Kmalu prineseta dva krepka moža neko »trugo« (nosilnico). Takrat sem prišel že k zavesti. Opazivši tisto »trugo«, rečem: Čemu meni »mrtvaška truga«, saj sem živ? Nič ne pomaga. Po sili me spravita vanjo in preneseta v bolnišnico. Tam v tisti sobi, kjer me izložé, stalo je več postelj z ženskimi bolniki. Dohtar je brž pri rokah, dobro me pogleda, ukaže me lepo omiti in osnažiti, dá mi nekaj piti, da strjeno kri izbruham in me skrbno obveže. Nato pa reče, da moram tam ostati najmenj tri dni. Kaj? rečem sam pri sebi, tri dni tukaj, kaj bom pa počel? Našega gospoda Henrika (kapelana) so menda dohtarji umorili, sedaj naj pa še mene! Že vém, kakšno bom naredil. Vprašam ga za račun, a on neče vzeti ničesar. Torej se mu zahvalim z besedo. On me sicer še pridržuje, toda, ko stopi v drugo sobo, popiham jo skozi duri, in mahnem naravnost proti kolodvoru; saj mi je bil lastnik tistega konja dal dva goldinarja. Ženske so mi močno branile uiti, a kaj bom jaz tam med ženskami! Zato sem jo pobrisal. Kogar v mestu srečam, vsakdo se me ustraši zaradi take glave. Nekatere ženske mi ponujajo kar rute, ena še čisto novo, da se zavijem še bolje. Štiri sem prinesel domov, eno pa sem nekje izgubil. Če sem srečal kakega znanca, vprašal sem ga še, kako je prodal. Pa malokateri bi me bil spoznal, ako ne po govorici. In slednjič sem, kakor smo se menili že zadnjič, prišel še dosti srečno domov.«« Sedaj se možiček zadovoljen odkašlja, potem pa veselo nadaljuje: »»Miha, oj ta je pravi prijatelj, ta! Danes je bil že gotovo devetkrat pri meni. Zmeraj me hodi popraševat, kako se počutim v glavi. Poprej-le, ko sva bila sama, vprašal me je prav skrbno: »Ali si poznal rajnega gospoda na Brnci?« — »»Sevéda sem ga poznal; kolikokratov sem mešetoval pri njem!««, odgovorim. »Ali še veš, kaj je tisti gospod večkrat rekel o konjskih kupcih in mešetarjih?« — »»Ne pade mi ravno sedaj v glavo.«« — »Povém ti pa jaz. Rekel je to, da taki ljudje duše puščajo doma. Vidiš, tudi ti si dušo pustil doma. Ko bi jo bil imel pri sebi, bil bi ti jo konj tako izbil, da bi je ne ujel nikedar več.« — »E, Miha ima še zmeraj kake posebne burke.« — »»Saj jih še v časnik pošilja doli v Ljubljano««, pristavim jaz. — »Ali res?« oglasi se mož, »lega pa še nisem slišal.« Jaz pristavim: »»Saj sem vam ravnokar povedal jaz, torej ste vendar slišali. Pa še to vam lahko rečem, da še vi niste vami pred njim, on vse spravi na dan, kar le kaže, staro in novo; saj ga poznate že dlje časa, ko jaz.«« — »Vse, vse«, zamrmra mož zamišljeno. Malo pomolčiva, potem pa povzamem besedo zopet jaz. »Vidite, Bog je pa vendar-le neizrekljivo dober proti vam, ker vas je obvaroval gotove smrti in ker ste mogli še prevideni biti. Le za eden prst više, na sence naj bi bilo zadelo kopito, in izdihnili bi bili na mestu. Ne morete se mu dovolj zahvaliti.« — »Res je res«, pritrdi mi bolnik, »sedaj bom pa že moral malo bolj skrbeti za svojo dušo.« »Ali niste bili že poprej nekikrat prevideni za smrt?« vprašam na to moža. »»Sevéda sem bil. Takrat so me pa naš gospod fajmošter prevideli.«« In kazaje z roko na desno stran, pravi: »»Hišo smo nekaj prezidavah na tej-le strani, jaz pa sem padel čez zid in se potolkel prav hudo. Vendar sem bil, hvala Bogu in sv. Jožefu, kmalu zopet dober.«« — »Koliko ste sedaj stari?« vprašam ga na to. Plezovec odgovori: »»Kmalu jih bom 78; kaj ne, veliko jih je?«« Jaz pripomnim: »Zato pa tudi ne morete pričakovati, da bi vas Bog še mnogokrat s tako silo opomnil smrti in večnosti.« Na to se poslovim od bolnika. Drugi teden greva z Miho vkupaj k Plezovcu. Mož leži na peči, ko vstopiva v hišo. V hipu je na tleh, postavi se pred naju in zadovoljno usta nategnivši, reče: »»Sedaj sem pa že čisto dober, zdrav sem kot riba, pa pokazati vama imam nekaj.«« Urno steče v drugo sobo, odkoder naglo prinese nekaj v papir zavitega. Odvivši skrivnostno reč, pokaže nama dva zoba. Miha reče: »Glej, prav kakor konjski zobje!« In Plezovec se nasmeja na ves glas in pravi: »»Le poglejta: dva zoba mi je kopito izbilo, kaki trije pa še prav neukretno stoje v mojih čeljustih, kakor bi si klicali nasproti: Ti drži, jaz ne morem!«« Ker je imel eno lice že popolnoma splahneno, rečem mu, da je po eni strani že zopet ves stari Plezovček. To je bilo možičku jako po volji. »Jaz bi rad prijel kar za delo, šel bi n. pr. drva vozit z gore, toda domači me ne pusté iz hiše«, potoži nama ojačeni bolnik. Jaz ga hočem pomiriti, češ, naj le še potrpi doma, dokler se bolno lice ne zaceli popolnoma, da se mu ne prisadi. Miha ga pa podraži: »Pa tudi za kvaterno sredo, ko bo zopet somenj v Beljaku, moraš se dobro utrditi.« Na Mihov dom prišedši, poprosim ga, naj mi pové kaj iz prejšnjega Plezovčevega življenja. In to, kar mi je povedal Miha takrat, izveš v nastopnih odstavkih, dragi čitatelj! Poprej pa še opomnim to, da do one noči, ko sem molil pri njem litanije za umirajoče, nisem slišal Plezovca še nikedar imenovati s krstnim imenom, dasi sem bil v njegovi bližini že prav mnogokrat. To je nekako podobno tistemu Ratečanu, ki se tudi ni mogel spomniti , kako je ime njegovi lastni ženi. Vprašan po njenem imenu, odgovoril je: »Jaz jej kar „ana“ t. j. (ona) pravim.« (Konec.)

Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega: Razlika med redakcijama