Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.480:
pravim.« (Konec.)
== XIX. Kaznovana radovednost. ==
Ernest Dunkelbusch je bil svoje dni rokodelski mojster v Celovcu. Prišteval se je pravim „purgarjem“. Zato je tudi zahajal v kavarne, kjer se je kako uro po kosilu rad zabaval s čitanjem domačih in tujih, krščanskih in židovskih listov. Tudi igral je zelό rad. Razumel je dobro igre na „kvarte“, pa tudi slonokoščene krogle je znal prav spretno poditi po zeleni mizi. Vse to res ni kaka posebnost. Bolj znamenita za nas pa je tista slaba lastnost njegova, kateri se pravi radovednost.
Če sta se le blizu njega kje dva bolj tiho razgovarala, že je nategoval ušesa, hoté uloviti vsaj kako besedico, če ne že vsega razgovora.
Dobro, da je bil toliko tudi lahkoveren, kolikor je bil radoveden, ako ne še bolj prvo. Z vsakoršnim odgovorom ga je bilo lahko zadovoljiti, tudi, če se je dalo tako rekoč kar prijeti, da stvar ne more biti taka, kakor se mu naznanja ali opisuje.
V Celovec je zahajal tudi naš Miha večkrat po opravkih; napravil je včasih kako kupčijo s konji. Prijateljev in znancev se mu zaradi njegove posebnosti ni nedostajalo niti na Kranjskem, niti na Koroškem, tudi v glavnem mestu gorotanskem ne.
Nekateri njegovih prijateljev so zahajali navadno v taisto kavarno, kakor mojster Dunkelbusch.
Ko pride nekega dné poštar Miha v to kavarno, povedó mu njegovi prijatelji, kako so Dunkelbuscha enkrat za vselej dobro izplačali. In ta smešni dogodek sem jaz tu zabeležil kot nameček Mihovim burkam.
Nekega dné po kosilu Ernest Dunkelbusch zopet igra na biljardu v navadni kavarni. Blizu biljarda sedé njegovi znanci pri črni kavi, pomenkujé se bolj tiho med seboj. Dunkelbusch se jim večkrat približa, toda danes si pa res ni v stanu raztolmačiti, o čem se pravo za pravo menijo. Tako skrivnostnih obrazov še niso nikoli kazali proti njemu. Že je vprašal dvakrat, kaj se menijo tako skrivnostnega, toda njegovega vprašanja ne čuje nihče, preveč so zaverovani vsi v čudni predmet, o katerem si dopovedujejo. Dunkelbusch hodi kakor po jajcih okolu njih, vidi se mu, kako težko živi v tej negotovosti. Zato se ga vendar eden usmili ter mu na ponovljeno vprašanje odgovori:
„Zunaj na Križni Gori gnezdi znani čarobni ptič pegam (Bombycilla garrula, Seidenschwanz). V njegovem gnezdu se nahaja taka skrivnostna koreninica, da stori človeka nevidnega, ako jo nosi pri sebi. Tri kolenca ima koreninica in je sive barve. Pravijo, da ima ptič gnezdo v tretjem brinjevem grmu od lesenega križa na levo.“
ernest to zaslišavši sklene hipoma, da pojde na goro; najraje bi kar stekel. Močno ga skrbi, da bi ga kdo ne prehitel. Nerad nadaljuje igro, zato pa tudi malo katero kroglo še dobro pogodi, tako je razmišljen in razburjen, a izdati se neče.
Dovršivši svojo ulogo v kavarni, izgubi se kar naglo iz mesta na goro, da si poišče zanimivo gnezdo s čarobno koreninico. Kako bode vendar nepopisno prijetno, če se mu posreči polastiti se tega malega pa tako imenitnega zaklada! Odslej bode lahko poslušal vsak pogovor, tudi, če se bode šepetalo še tako tiho; saj se bo lahko vstopil blizo ust, kadar bo hotel. In pa v kake družbe bo lahko zahajal! V najodličnejše gosposke kroge mu bode vhod čisto prost. Celó ministerskih in cesarskih posvetovanj se bo mogel vdeleževati, in če tudi bode moral pri tem popolnoma molčati, slišal bode pa le vse. Kar je ostro prepovedano objavljati po časnikih n. pr. o vojnih pripravah ali o kakem novem strelivu; vse to bode vedel, če se mu bode le ljubilo svojo nevidnost nesti na dotične kraje.
Tako in slično premišljujoč pride Ernest do označenega mesta. Tam pa skrbno se ozrši okrog sebe, ali ga kdo opazuje, poseže v brnjev grm. In glej, sreča! Če tudi se malo obode, gnezdo je vendar v njegovi oblasti. Siva koreninica s tremi kolenci je vpletena uprav v dno gnezda. Hitro je Ernst vtakne v žep, gnezdo dene pod grm in jo mahne naravnost proti kavarni meneč, da ga ne vidi nihče.
Silno težko že čakajo gostje v kacarni, kdaj se povrne Ernest ― radovednež.
Ko vstopi v dvorano, ne zmeni se nihče zanj. Tovariši so črno kavo že popili, in nekateri sedaj igrajo na biljardu, drugi sedé mirno za mizo čitajoči razne časnike, tretji zopet so zaverovani v „kvarte“ ali „domino“ itd., sploh, kakor je po kavarnah običajno.
Ernst se resno vstopi blizu biljarda ter opazuje igralce. Na vedrem licu se mu vidi, kako nebeško zadovoljen je sedaj-le sam s seboj, in kako vzvišenega se čuti nad vsemi ubogimi vidnimi zemljani.
Ko stoji mirno in tiho, kakor tisti solni steber, ki je navstal iz Lotove žene, dregne ga igralec, namerivši na kroglo, z drugim koncem gladkega drožiča v desno reberno stran. Težko se Dunkelbusch premaga, da ne zakriči; vendar, kaj hoče! Saj igralec ni kriv temu!
Kmalu se začnó meniti, kam je pač Ernst tako hitro izginil iz kavarne, zakaj se ni nič poslovil, ali ga je morda kdo razžalil ali podobno. Kako dobro se mu zdi sedaj bedastemu radovednežu, zaslišavšemu ta pogovor, da poprej ni zavpil! Ne gane se z mesta. Igralcu na biljard je večkrat na potu. Ni čuda, da mu stopis peto malo na prste in kmalu potem na kurje oko. O joj! Ta je pa huda! Vendar Ernst se še premaga, da ne zakriči, namestu tega se mu debela solza utrne iz oči in obraz se mu zdatno podaljša.
Zopet se od sosedne mize nekdo stegne in pomolivši smodko proti njemu otrese pepel na njegovo suknjo. Molčé potegne Dunkelbusch po suknji ter odstrani nepotrebni okrasek.
Najhuje pa pride sedaj. Kar nevtegoma se nekdo njegovih tovarišev vzdigne za mizo, rekoč: „E, presneta muha!“ prime za kozarec vode in jo vrže že itak dovolj kaznovanemu radovednežu v obraz. Dunkelbusch ima dosti. Jeze peneč se zakliče: „Vrag bodi neviden, jaz ne več!“ Vsi zakričé kot iz jednega grla: „A li si ti tukaj? Oprosti, oprosti!“ Toda Ernst Dunkelbusch jih nima časa poslušati; kar po čarobno koreninico seže, vrže jo od sebe in zbeži domov v svojo delacnico, v kateri tudi najde mirno zavetišče. Odslej ga ni več dosti videti zunaj; pa saj je ozdravljen in torej tudi bolj zadovoljen s svojim navadnim stanom in zgolj človeškimi zmožnostmi.
***
S to pripovedko se poslavlja pripovedovalec in pisec od dragih čitateljev burkastih dogodeb iz preteklega in polpreteklega časa. Zdravstvujte!
Soglasno z gosp. urednikom bodi še opomnjeno, da ni bil nasš namen slovenski mladini reči: „pojdi in tudi ti tako stori!“ — „Dom in Svet“ je hotel s temi sestavki pokazati, da je možno tudi brez vero in nravnost žalečih spisov Slovencem podati zabavnega berila. Če je morda ta ali oni čitatellj tukaj našel kaj spodtikljivega, bodi preverjen, da s slabim namenom ni bilo dejano v list. Čitatelj naj izlušči bistvo iz lupine jedro: lupino lahko zavrže, a jedro je resnica.
| |||