Abadon: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
vnos prelomov strani |
|||
Vrstica 1.656:
Dvorana se zopet izprazni. Kajetan in Avguštin novič nastopita z metlo in brisalko. Govorila sta, da se o Veselinu in gospé Pavličevi ni še nič pozvedlo, in zopet se nista ozrla na peč in na steklenico na nji.
Porotne obravnave so trajale še nekaj dnij. Na zatožno klop sta sedla tudi zakonska Ivan in Bara Jaroslavič, zatožena, da sta gorenjskemu tovorniku prikrivala najdenih tisoč forintov njegovega denarja. Ivan Jaroslavič, sicer jako poštena duša, opravičuje se, da ničesar ni našel, ničesar prikrival, da je pa moral molčati, ker mu žena Bara kàr zboli od razdraženosti, ako ji kàj oporeka. To potrdijo vsi sosedje. Bara se opravičuje živahneje, in vidi se ji, da je ženska krepkih živcev. Okrajšan posnetek nje besedovanja je tá-le: ―Ta tovornik, ki ima lice takó pošteno, srce pa takšno, kakeršno pozná samó Bog, ni prav nič oškodovan. Listnico, katero sem mu pokazala, vrgel je sam na cesto; saj je bila takó malo vredna, da bi se niti mladi cucki ne hoteli igrati ž njo. Res mu denarja nisem dala tisti večer. Da sem mu ga vrnila takoj, ko sem ga našla, gotovo bi mi ne bil dal niti solda najdenine; saj ga dobro poznam. Hotela sem to reč objaviti pri sodišči, da dobim svojih sto forintov. Zjutra potem je bila dražba Ivanovega posestva. Šla sem k sodišču, da otmem možev dom sebi in svoji deci in da tovorniku vrnem najdeno vsoto. Ali je bila krivica, da sem najprej skrbela záse in za deco in da sem od tovornikovih {{prelom strani}} denarjev za varščino pri dražbi vzela tistih sto forintov, ki mi pristojé po postavi? To bi bila storila vsaka mati! Précej po zvršeni dražbi bi bila na sodno mizo položila ostalih devetsto goldinarjev, ki gredó tovorniku nazaj. Toda prehitel me je, in jaz sem takoj, ne odlašajoč, ne tajèč, dala iz rok ves denar. Čemú sem vzela s seboj vseh tisoč forintov, ako nisem imela poštenega namena, da dam iz rok, kar ni moje? ... Kakó drugače pa je mene oškodoval ta mož, ki ima takó pošteno lice? Mojega Ivana dom je bil cenjen na tisoč forintov, vreden je bil pol več. Ta tovornik ga je izdražbal za slepih tristopetdeset goldinarjev, ko jaz nisem smela dalje dražbati. Nekdo je hotel potlej sodno ponuditi višjo ceno. Tovornik mu je stisnil sto forintov v roko, da je miroval. Samó za slive je iztržil štiristo forintov, sedaj pa je prodal zemljo za dvanajststo. Moj mož mu je pa še vedno dolžan okolo sto forintov, ker terjatev s kupom tristopetdeset forintov ni bila popolnoma pokrita. To je tudi v nebovpijoča krivica! Stari dolg je bil že trojno plačan pred dražbo. Plačevala sva obresti po deset od sto, potlej malone jednoliko za dobroto, da je obetal čakati; prodajati sva mu morala vsakoletni vinski pridelek po ceni, kakor jo je naredil sam, z namečkom, kakor se mu je zljubilo. Sedaj sva moj Ivan in jaz v ječi, najina deca ob beraški palici, ta poštenjak pa ne bode kaznovan. ―
{{prelom strani}}▼
Nič niso pomagale besede in solze. Ivan in Bara sta bila obsojena. Smilila sta se Samoradu tem bolj, ker je bila uprav njega radodarnost vzrok njiju nesreči. ―
Minilo je nekaj dnij brez obravnav, in še vedno se ni nihče ozrl na steklenico vrhu pečí. Celó strogi, nad vse natančni gospod predsednik ni pogledal na peč, kadar je po svoji navadi hodil v dvorano vohat, ali nemara ne kadé tam smodek mladi pravniški vajenci, kar jim je bilo ostro prepovedano. Nova obravnava, toda ne pred porotniki, podala je Samoradu kratek pretrgljaj v mnogodnevni jednoličnosti. Ali tudi ta obravnava, kakor vse dosedaj opisane, pomnožila mu je samó žalost in gnjev. Sédel je na grešniško klop Cvetánin vratar Miško, zatožen, da je gospodu Petru Pavliču ukradel uro žepnico. Miško je govoril po pravici, da mu je tisto dragoceno žepnico podaril gospod Veseli in da on ploh ni mogel krasti, ker je ves dan, ko so bili drugi pri poroki in pri pivu, vrataril v svoji célici in ondu celó obedoval sam záse in proti navadi drugih dnij. Odgovorilo se mu je, da so tudi gospoda Veselina šele po smrti Pavličevi videli v dvorci in da ga nihče ni videl poleg gospoda Pavliča. Napósled se {{prelom strani}} pa še oglasi javni obtožnik: ― Ako ti je Veselin podaril takó drago žepnico, gotovo bi ga jutrodan po svatbi ne bil izdal orožnikom. Takó nehvaležen vendar nisi! ―
To je odločilo, in Miško je bil ostro obsojen, na žalost Samoradovo, ki je bil kriv tudi te obsodbe. Rad bi bil Samorad zvédel, ali bodo kaznovani tudi tisti svatje, ki so v stanovski dvorani cekine pobirali v svoje žepe, dočim so drugi mrtvega Pavliča oživljali, in tisti lopovi, ki so mu zapalili pristavo. Toda te reči niso prišle na vrsto.
Vrstica 1.671 ⟶ 1.667:
Molčé kurita dalje predsednik in Kajetan, Samorad pa plava visoko v zraku proti domačemu Zagorju, hvalèč našo dôbo, da še ni odpravila konfiskacije časopisov. Tam v Zagorji najprej poseti domači dvorec. Vse je zaklenjeno, in na klicanje se ne oglasi živa duša. Znani ljudje, ki jih ogovorí na cesti, niti ga ne vidijo in ne slišijo. Potem se napoti na Cvetánin dvorec, da tam pozvé veselih ali žalostnih novic. Ko stopi na dvorišče, začuje živahno pikapokanje mlatičev na skednji in ugleda, kakó se vali dim iz grajskega dimnika. Pohití v dvorec. Vse sobe so zaklenjene. Pohití v kuhinjo. Ogenj je pogašen, in človeka, ki je moral ravnokar piskre pristavljati k ognju, ni môči priklicati. Gré na skedenj. Tam ležé snopje in cepci na tleh, pa nijeden mlatič se ne prikaže in ne odzove glasnemu klicu.
▲{{prelom strani}}
Uvidevši neuspešnost vseh naporov, séde Samorad v perivoji za dvorcem v senco košatega drevja, kjer je nekoč s Cvetáno sedeval srečne srčne ure; in tam se brezvoljno udá mislim in slutnjam, ki so ga trapile vse dni po Cvetánini kazenski obravnavi. Vsi vémo, da Samorad takisto ni iznajdljiv v mislih, kakor ni trden in preudaren v svoji volji; vender morem povedati vsaj nekaj, kar mu je rojilo po glavi. Čimdalje bolj je bil uverjen, da je Abadon namenoma takó vplival na obravnavo, da Cvetáne napósled niso smeli ne obsoditi ne oprostiti. Čemú je podaril nje zalvi veliko novcev, ko jo je mogel drugače prisiliti, da izpové resnico? Čemú je storil to stoprav zadnji dan pred obravnavo? Čemú je dal pri obravnavi dozdevni strupeni vodici drugačno vonjavo, nego je bila ob zasledbi namišljenjega zločinstva, da je takó zmotil veščake? Čemú je podmitil porotnike, kateri bi bili itak oprostili Cvetáno z mirno, pošteno vestjó? Zakaj se je javil sodišču kakor Samoradova oseba ravno med obravnavo in ne prej? Zakaj je iztrgal Cvetáno iz rok sodne oblasti ravno med obravnavo, ko bi bil vender lahko počakal nekaj ur, da jo potlej odvêde takšno, kakor jo je prej, ali pa kakor nedolžno oproščenko? Gotovo je, da hoče zli duh Abadon tudi s Cvetáno igrati takó, kakor igrá ž njim, Samoradom. Nje usoda mora viseti med obsodbo in prostostjo, da bode Abadon ubožico lože prisilil v varavo pogodbo, katere se potlej ne bode mogla rešiti. Nemara pa je Abadon, zlorabeč Samoradov život, njega glas in lice, Cvetáno ukanil celó tolikanj, da ona sedaj domneva, ka je njen rešitelj iz ječe in spremljevalec po neznani tujini pravcati Samorad! ―
V tej strašnji slutnji zarotí Abadona, naj ga takoj odvêde pred obličje Cvetánino. Toliko da izgovorí, že se dvigne v zrak in splava za solncem. Dolgo je plaval, kje in kam, ni mogel razločiti. Zdí se mu, da je obstal v teku in da mu prijeten glas šepeče na uhó: ― Takoj ugledaš Cvetáno prosto, zdravo in veselo. Oprezno se ji pojavi, da je ne presenetiš!― Nató se Samorad počasi spušča iz višave in pod seboj razločuje velikanski šum razsežne reke. Spomnil se je slik in opisov ter spoznal, da se nosi nad svetovno-imenitnim nijagarskim slapom v Severni Ameriki. Onda vidi na skrajnem robu velikanske, navpične in izpodmlete pečine dve osebi, ki imata uprav na tej skali najlepši razgled na najveličastnejši slap naše zemlje. To sta Abadon v Samoradovem životu in Cvetána, ki ukusno opravljena iz veselih lic blaženo zrè sedaj v grmado valov, ki se drevé v peneči, grmeči prepad, sedaj v lice svojega ponosnega spremljevalca, ki ima očí malone jedino za krasno svojo družico. ―
{{prelom strani}}
Ta prizor omami Samorada. Vzkipí mu vsa nekdanja ljubezen, in v žilah mu zavrè besen srd na Abadna. Bliskoma se spustí iz višave in se zgrudi pred Cvetáno na kolena, kličoč: Cvetána, usmili se, pozabi! Tvoj Samorad te prosi! ―
Vrstica 1.689 ⟶ 1.685:
Abadon se razprší v zrak. Samorad zopet začuti kakor nekdaj bolestin drhtáj po vseh udih in v tem hipu je zopet v svojem životu: morebiti kakor kaznjenec, nazaj pritiran v ječo, iz katere je ubegnil, morda kakor izgubljeni sin, ko je zopet prestopil prag očetovega dóma! ―
{{prelom strani}}
== XII ==
Vrstica 1.695 ⟶ 1.691:
Nekateri takovi rojaki so si opomogli. Nekateri so od silnega napora ali od gladú legli v grob, katerega domačini nikoli ne bodo kropili in kitili. Največ pa je bilo takih, katerih ni toliko domotožje kolikor žalostna spoznava, da niso našli, kar se jim je obetalo, nujno opominjalo na odhod domóv. Končano delo na polji, nenavadno veliko trgovinskih porazov, bližnje zaključje svetovne razstave in mržnja domačih težakov proti inozemskim, vse to je činjevalo, da se je odslovilo mnogo evropskih delavcev.
{{prelom strani}}
Prve dni meseca oktobra 1893 leta je bila na velikem trgu v Chicagu tolpa nad tisoč takih Slovencev in Hrvatov, odstavljenih od dela in kruha. Živo so se pogovarjali slovenski in hrvaški vse vprek, pretresujoč najnujnejše življensko vprašanje: kakó bodemo odslej tešili glad, kje se bodemo greli to zimo, ob čem bode živela naša deca v Evropi: v domovini, katera nam je takó daleč in brez denarjev nepristopna? Na preprosti klopi pod drevesom, katero je že trosilo jesensko listje, poslušal je te nesrečnike mlad gospod, po lici njih rojak, in sodèč po obrazovih potezah, ne menj gladen nego tolpa okolo njega.
Vrstica 1.705 ⟶ 1.700:
Naglo seže Samoradu pod pázduho in ga odvêde daleč, baje proti kraju obširnega mesta. V dokaj zapuščenem perivoji sédeta na samotno klop. Tam Plahtalič pripoveduje, da je še tisto noč, ko sta se v Parizu izgrešila med tolpo gladnih ponočnjakov, odpotoval nazaj v Monako, kjer je za nekaj dnij doslužil Abadona in od njega dobil veliko denarja za mnogoletno službovanje. Potlej se je takoj preselil. V Chicago in sedaj je tukaj tolmač pri svetovni razstavi, ker govori jezikov kakor malokdo. Hkrati tudi svojim rojakom Slovencem preskrbuje službe in pošilja denar njih ženam domov, sedaj jim pa največ piše po denar za vrnitev v domovino. Sploh je v takih ugodnostih, da ne bode stradal na stare dni.
Samorad ga nasproti opomni na njiju skupno potovanje po bodoči Evropi, na Slovogoja in Rudovara. Toda Plahtalič ne vé o vsem {{prelom strani}} tem potovanji ničesar, temveč trdi, da more vsak dan svojega bivanja
v sedanjosti dokazati z verojetnimi listínami. Samorad mu potlej pové
vse svoje dogodbe do obupnega skoka Cvetáninega v pogubne valove,
Vrstica 1.741 ⟶ 1.736:
ko dosihdob ni bil nikoli? ―
― Dragi prijatelj, Abadona ne smeva soditi po kratkovidnih človeških nazorih. Vse, kar se vam zdi prevara, vzemite za izkušnjo. Abadon vas mora izkusiti, kakor se izkuša vsak novák; on mora {{prelom strani}} videti, kakó trdni ste in koliko se vam sme nakladati, predno na vas
zida in opira, kar vam je namenil na korist. ―
Vrstica 1.782 ⟶ 1.777:
ne bil dopustil, da stopite pred Cvetáno, ako je ž njo namerjal kaj
vam ali nji kvarnega. Takó vam pravim, da ste samó vi z nepreudarno svojo prenaglico zakrivili Cvetánin samomor. Svarjeni ste bili,
predno vam je bilo stopiti prédnjo, in premisliti bi morali, da Cvetánini {{prelom strani}} živci vzpríčo dolgega zapora niso še prišli v pravi red in darazgled na slap, na vabeče valove, ki drevé drug drugega v nižavo,
liki življenje v večnost, mami človeka že sam na sebi
stoji razmerje, ne preostaje vam drugega nego se pobogati z Abadonom. ―
Vrstica 1.819 ⟶ 1.814:
v New York, in vsi so bili veseli lepe kupnine za prodano imovino,
dasi je bila za polovico manjša, nego je pričakoval Samorad. Takoj
potem sta se poročila. Kakor je bil Samorad pred poroko ljubezniv, {{prelom strani}} takó je bil potlej neprijazen in malobeseden. Po več dnij ga ni bilo
domóv, in nihče ni mogel zvédeti, kje in s čim se bavi. Napósled je
odpotoval, češ, da gré po Ameriki pozvedovat, kakó bi se otele tiste
Vrstica 1.827 ⟶ 1.820:
in da ga Ljudmila, ako ga hoče še videti, ta dan in to uro dobi v
tem perivoji v Chicagu. Odšli so na pot Ljudmila, mati in oče, da
se nastanijo v Chicagu in da Samorad morda tukaj dobí dobrega zaslužka, ker novci, iztrženi za njega imovíno, poidejo kàj skoro
Sedaj pa se je treba vrniti v hôtel, zakaj mračí se in tod okolo se
plazijo sumnjive osebe.
Vrstica 1.853 ⟶ 1.846:
Zaman se Samorad izvija rokam razvnete Darinke in zaman se
roti, da se tudi ž njo ni poročil nikoli. Mladi ženski sta vsaka na
jedni stráni, trdo se ga držèč, jokali in prosili, in starki sta mu hoteli razpraskati obraz. Napósled se pa starki sporečeta in malone spopadeta. To dá Samoradu toliko duška, da svojima usiljevanima ženam {{prelom strani}} odkrito pové, da nima službe ali doma, niti drugega imetka razven
obleke na sebi in da si nocoj ne more kupiti niti kosa kruha; torej
jima ` prav nič ne hasne, ali je njiju mož ali ne. Pomen teh besed,
Vrstica 1.870 ⟶ 1.863:
prisnubiti. ̶ Kaznujmo tega zločinca po domače v strah in vzgled vsem
inozemskim kruhoborcem! ―
Samorad je bil ves potrt in je že pričakoval trenutka, da se na
Vrstica 1.888 ⟶ 1.880:
Hrvat sem od dobrosrčnega naroda, in mi smo že često marsikaj oteli
v silah in nadlogah ter opravljali nesebično redarstveno službo od
turških bojev sem do najnovejše dobe. V Parizu sem vam delal morebiti krivico. Odplačal sem vam ravnokar nekaj svojega dolgá. Čakajte {{prelom strani}} me do zjutrà v tej gostilni. jutri vam poplačam še nekaj. Vém,
da ste brez novcev, torej oprostite, da vam tukaj ponudim dva dolarja. Več nimam pri sebi. Jutri bodem pri denarjih. ― Samorad izreče srčnemu rojaku iskreno zahvalo, da mu je otél življenje, odločno pa
se brani ponudenih dveh dolarjev. Nekdo stopi iz gostilne v temno
Vrstica 1.926 ⟶ 1.916:
jaz, po rodu Furlan, sicer pa velik slepar. Tudi dvorec ruskega kneza
ni bil drugega nego zloglasna zakotna igralnica. No, če ima ta Plahtalič tvoj prstan, onda z Bogom novci in Plahtalič! Vedi, ta človek
je premeten zmikavt in nevaren vsem žepom, samó mojim ne!
Vender ne žaluj, ne obupuj! Sédi za mizo! Uboga sva kakor nekdaj
Vrstica 1.933 ⟶ 1.923:
Samorad séde za dolgo mizo in se čudi, da v gostilni ni gostov,
dočim je sedaj za razstave toliko tujcev v mestu, da marsikdo rad {{prelom strani}} plača po dolar samó za trd stol, da more na njem presloneti dolgo
noč. Ali Tratilek odgovori: ― To je posebna smola, ki se me vedno
drží. Opremljen s tvojim denarjem sem prišel zopet na Dunaj. Toda
Vrstica 1.952 ⟶ 1.942:
naprej, in zjutrà se dostojno, kakor sem vajen, umaknem neznanemu
nastopniku. To noč bodeva prebedela. Gostilničar sem sicer, ali postreči ti nimam z ničimer negoli s svežim zrakom, nekaj časa z lučjo,
potlej pa s temò. Prebito bode dolgočasno, ko nimava nič za usta!
Vender, našel sem nekaj ― velikanska ideja! Čemu mi bode jutri
deska s »poštenim Kranjcem«! Takoj jo zadrobižim, in dosti bode jedi
Vrstica 1.969 ⟶ 1.959:
― Dobil sem vas, gospod Samorad Veselin, in ne ubegnete mi
več iz pestíj! Kaj me gledate, kakor da me več ne poznate? Takoj {{prelom strani}} me spoznate in pomnili me bodete vse žive dni, če je kàj pravice
na svetu. Vaš sorodnik sem, dasí vam je zibelka tekla v tolstem Zagorji, meni pa daleč doli na skopih bregovih Jadranskega morja. Prav
to sorodstvo je vzrok, da sem največ nesreče prebil baš zaradi vas:
Vrstica 1.999 ⟶ 1.989:
v policijsko službo. Nje naloga je bila, da omreži človeka, meni kolikor možno podobnega, in ga zavêde v mojo služabno sobo; tam naj
mu obleče uradno mojo uniformo ter ga omami z omotno pijačo.
{{prelom strani}}
Potlej
uro, ki izproži samonét ob izvestnem času. Kadar se razstrelba posreči, pa takoj odrineva proti Ameriki preoblečena, preobražena in pod tujim imenom. Tisti večer, ko je bilo vse to namenjeno in pripravljeno, bili ste vi pri denarstveniku Padelesu v gosteh. Tam sem
bil tudi jaz z Darinko in opozoril sem jo na vas, ker ste mi jako
Vrstica 2.023 ⟶ 2.013:
poštinega domovinca; saj je vdova in mlada, zavarovana vsota pa
tudi ni majhna. Nihče drug me ni zatožil pri ženi nego vi, ker samó
vi ste po Darinki zvédeli tajnost. S tem ste me uničili
se s človeško družbo. Prej sem zasledoval in lovil sleparje, lamače in
dinamitovce; sedaj sem se pridružil nekdanjim svojim sovražnikom,
da jih z umetnostjo, pridobljeno v policijski službi, branim zasledovanja.
{{prelom strani}}
Takó se živim še dôkaj dobro, dokler traja razstava. Tudi vaš
Plahtalič je v mojem krdelu in uprav on mi je povedal, kje naj vas
Vrstica 2.038 ⟶ 2.028:
Darinke. Ali Nikon Ubeg se ne dá pregovoriti, ampak potegne iz
žepa črno in belo kroglico, dene obe v klobuk Tratilkov in zapové Samoradu, bodalce nádenj zavihtivši, naj potegne jedno kroglico iz
klobuka
Ubeg: ― Torej se usmrtiš sam, črna duša! V dvanajstih urah se
mora to zvršiti, sicer te moji pomagači spravijo iz svetá. Nikar ne
Vrstica 2.068 ⟶ 2.058:
Nató začujeta iz temnega kota pri peči prijazen glas: ― Če nečeta vidva pripovedovati, pa dovolita meni. Morda povém nekaj zanimljivih novic. ―
{{prelom strani}}
Osuplo se oba ozreta v kot, kjer sedi neznan mlad človek, ne
da bi védela, kakó je prišel v sobo. Tratilek ga pozove, naj prisede k jedi in pijači. Tuji mladenič pa se ne gane iz omračja pri
Vrstica 2.097 ⟶ 2.087:
vrstnike, na naš dom. Onda smo se prosto igrali, in mati nas je ljubeznivo vodila ter skrbno pazila na to, da sem bil vseh dečkov najuljudnejši in da nisem razkazoval večjih svojih ved ali udobnostij gospodskega dóma. Odtezala me tudi ni družbi odraslih ljudij. Tam pa
sem moral molčati, in gledala je na to, da nisem zinil brzoustne šaljive besede, kakeršno otroci radi povedó, kadar jih nos srbí, da jih
potlej poslušalci, časih celó roditelji, pohvalijo, kakó so duhoviti. Ako {{prelom strani}} pa mi je ušla napačna beseda, naredila je mati, da sem odšel v svojo
sobo, ne da bi bil kdo zapazil, kdaj in zakaj. Tam me je pokarala,
toda nikoli vpričo drugih ljudij, in poučila me je, kakó naj se drugoč
Vrstica 2.136 ⟶ 2.126:
pri meni se je gledalo samó na tolščo: na veliko vednosti v glavi;
za zdrave krepke mišice, za trdne kosti ali za značaj in za prosto,
živo gibanje mladega duha ni skrbel nihče razven matere v tistih {{prelom strani}} malih urah, ki so nama ostale po učnem redu. To je trajalo štiri
leta―na očetnem dômu. Ko sem uspešno završil četrti gimnazijski
razred, ponesreči se moj oče. On in njega prijatelj, vlastelj iz soseske,
Vrstica 2.169 ⟶ 2.159:
pospešil, če so bile dobre. Med stotino živahnih vrstnikov sem bil
sam svoj vodnik, sam sodnik svojega srca. Čimdalje bolj je bila mučna
ta samotnost; in da jo preženem, pribežal sem h knjigam. Čital sem vse vprek, karkoli se mi je dovolilo in kadarkoli mi je čitanje dopustil hišni red. S tem sem res pregnal čustvo osamelosti, in knjige {{prelom strani}} so mi bile družice in zabava ― toda ne v korist. Pristopilo je namreč
k rednemn šolskemu ukú toliko neuredovanega berila, da moj duh ni
mogel prebaviti vsega po vrsti. ― V šolskih klopéh se je slej kakor
Vrstica 2.203 ⟶ 2.192:
nezanesljivih posnetkov ― »de omni re scibili ― et quibusdam aliis«,
namesto lahkokrilih mladeniških nazorov in nebotičnih namenov.
{{prelom strani}}
S takim duševnim imetkom in svojstvom sem vstopil na vseučilišče in takšen sem ostal ondu. Dočim so si moji znanci, ne zanemarjaje knjig, bistrili nazore in si jeklenili značaj ob živem, polnem
človeškem življenji, tičal sem jaz v sobi in v priljubljenih knjigah takisto brez osnovane zméri kakor na gimnaziji. Najbolj me je mikalo
Vrstica 2.229 ⟶ 2.218:
in največ zadovoljstva in ljubezni ondu, kjer sem, sodèč po zunanjosti,
slutil bedo in strastí; jaz, popoln, imovit človek na vrhunci izobražbe,
pa sem nesrečen? Anti nemara res nevednost oživlja in veda morí?
Sam s seboj popolnoma nezadovoljen sem se pogreznil v vrlinomorno
svetožalje, tolažèč se, da tudi razsvetljeni pesniki trpé bol vsega človeštva
iz napačne vzgoje, in med svetožaljem veleumnih pesnikov, doumljenim
iz vzvišenega opazovanja solzne doline človeške! Jaz sem čutil svetožalje kakor mèdel bolnik; pesnik čuti svetožalje kakor sočuten lečnik
ob bolnikovi postelji. Na svojem domu sem se tedaj malo bavil. Mati
mi je pač prigovarjala: »Ostani domá, rabi svojo učenost pri domačem
{{prelom strani}} gospodarstvu; leta so mi vzela moč, in več ne morem zdelavati sama.«
Jaz pa sem trdil, da mi imovina ne more izginiti, učenost pa beži od
mene, ako je vedno ne ponavljam in ne pridobivam, in še dolgo ne bodem
Vrstica 2.273 ⟶ 2.262:
bičem, ciganček pa mi je zažugal, da ga bodem pomnil vse žive dni.
Pristavec, ki je stal poleg mene, opomni, da se mi cigani osvetijo.
{{prelom strani}}
Jaz pa se nisem bal, zakaj poslopja so bila zavarovana proti ognju,
konjski hlevi pa so imeli umetne ključanice. Kake tri dni po tem dogodku sedim v orehovi senci pred svojim dvorcem in štejem dneve
Vrstica 2.306 ⟶ 2.295:
se je obema pri prvem sestanku vnela takó goreča ljubezen! Vso
skrivnost mi je razkrila tam doli v vasi umirajoča ženska, moja nekdanja dojilja. Vedi torej, tvoja sestra sem, in gorjé, ne smem biti tvoja
žena! Vzemi v zakon gospico, katero kaže ta―le podobica (v roko mi je podala fotografijo obema znane mladenke). To devico si nekoč iskreno {{prelom strani}} ljubil, in ona še vedno záte gorí in mrè. Ona ni tvoja sestra in ker
je uboga, dam ji jaz za doto polovico svojega imetka in tebi v zakon
ves sestrin blagoslov. Z drugo polovico pa pojdem v samostan, a v
Vrstica 2.317 ⟶ 2.306:
govorili in s prsti kazali za nama, da sva mož in žena hkrati brat in
sestra. Rajši se pogreznem živa v zemljo, nego da začujem táko ogrdo!
Vedno pošteni moj varuh pak
pristavim naglo, nekaj mislèč na ciganko, nekaj razdražen po trdih
besedah. A takoj me je spekla vest, da sem izustil to besedo. ―
Cvetána uprè v mene nebeške svoje oči. V nje pogledu sem bral
osup, žál in jad. To je bil pekel záme!
― Nehajte, gospod! zakliče Samorad za mizo. To je zgolj
Vrstica 2.346 ⟶ 2.335:
― Ne béži sam pred seboj, povzame tujec sočutno. Jaz nisem
tuj duh, temveč del tvojega duhá: tista boljša polovica, katere ni {{prelom strani}} mogel osvojiti zli duh Abadon; tista polovica, katera je ohranila blage
nauke in večne resnice, ki ti jih je v dušo vtisnila tvoja in moja mati.
Jaz sem glas tvoje vesti. Vsakdo ima vest sam v sebi; ti pa si mene
Vrstica 2.353 ⟶ 2.342:
umiram, ko ne bivam več v tvojih prsih. Svaril sem te nedavno. Koliko
žalosti meni in koliko kesa sebi bi bil prihranil, da si me slušal ondaj!
Nocoj te svarim poslednjič, umirajoč
otet; ako ne, umrem. Z menoj ti umrè glas vesti, in ostane ti jedino
tisti del duhá, ki je podan Abadonu. Potlej bodeš ves z duhom in
telesom priverižen rob peklenske oblasti brez oporeke, ker jaz se ne
bodem več oglasil. Deležen bodeš tiste blaženosti, katero ti je Abadon
obetal proti temu, da ne poslušaš mene
učim. Saj te je že dosti izučil Abadon. Sámo nekoliko obnôvi v duhu,
kaj si doživel z Abadonom in vzpričo njegove pogodbe, kaj si videl, s
Vrstica 2.382 ⟶ 2.371:
meje, naj se vzpneš celó do Slovogojevih let, in kje zadobiš vero, da
je tvoja modrost vzvišena nad človeško zmoto? To ti je vse liki vedno
debelejši svinčen šlém, ki glavo čimdalje bolj obtežuje, ne da bi jo ščitil. Abadon sam ni bil dosleden. Dva učenjaka ti je kazal: Slovogoj je zabredel v smešnost, Rudovar vpodlo zločinstvo. Kazal ti je, da je člo veštvo podano vseobči bedi, ker je zapustilo načela krščanstva. Ali je {{prelom strani}} pa tebi za pravo blaženost priporočal količkaj krščanstva? Napósled bodeš
pa vender, ko dospeš na vrhunec učenosti, moral vprašati: Od kod in
kam? Kaj je zemeljski namen človekov? Odgovor na to ti bode, da si
Vrstica 2.420 ⟶ 2.409:
sploh v neločljivo tvojo svojino: takov uk je človeku potreben, ker
mu pomnoží duševno imovino. Tvoja ukobér pa je bila liki bér v
prosjakov koš in nakladanje tistih ved na glavo, katerih niso mogli prebaviti možgani. To pa tlači in ovira v gibanji. Hkrati si pozabil, da človek {{prelom strani}} ne more živeti vse dni liki v retorti, da mora priti med svet, med
razne ljudi in da si je v ta namen treba ustanoviti in ojekleniti značaj.
Posledica temu je bila brezvoljnost, negotova mislenost in sodnost.
Vrstica 2.456 ⟶ 2.445:
Abadon ti je prepovedal, da bi se doteknil vode. Zakaj? Ko si
bil prvič oblit z vodo, vzprejet si bil v krščanstvo in odpovedal si se {{prelom strani}} hudiču in njega napuhu, ki velí: »Eritis sicut Deus.« Vender udal si se pozneje zlemu duhu in dobil si v znak robstva neodtezen obroč
na vrat. T a obroč se ti more odprati baš z vodo. A samo to ni zadosti.
Pregnati moraš Abadona tudi iz srca; to pa bodo teže, zakaj ojačiti
Vrstica 2.465 ⟶ 2.454:
bodoči evropski državi, kakeršno ti je predočeval Abadon, sevéda vse
pretirajoč po svoji navadi in ne svarèč, ampak, da utrdi tvoj pesimizem, varavo kažoč, kakó, se Evropa nikoli ne more vrniti k načelom
krščanstva. Vender, vrnila se bode, in moraš se tudi ti. Moj namen ni, da te učim, da ti dokazujem; ampak zapovedujem ti pokorščino
Očiti pojavi, katerim se ni mogel najti priroden vzrok; bistveni učinki,
katerim nihče ni mogel prenmíti činitelja, spominjali so od nekdaj človeštvo, da nad nami biva neka višja, človeku nedoumna sila. Bogove
Vrstica 2.480 ⟶ 2.469:
Abadon sam ne more ízreči brez trepeta ― da se dvigneš v odrešenje? Ali Abadon ― ali krščanstvo; druge rešitve nimaš! Slušaš me
pa tem lože, ker je Abadonova sila pretrgala vse vezí med teboj in
svetom
na vešalih v Evropi; vzeto ti je pošteno ime in vsa podedovana imovina; umrla ti je mati, in Cvetáno, zaradi katere si se žrtvoval Abadonu, pokopali so nijagarskí valovi. Torej
{{prelom strani}}
― Oprostita opombico! vmesne se Živko Tratilek. Daví sem
čítal v časopisu, da je neka gospa, najbrže vajina Cvetána, oteta iz
Vrstica 2.532 ⟶ 2.521:
― Danes sem jaz tukaj gospodar! Počakajte barem toliko, da
vam napravim luč, predno se vsi pokoljete. ―
{{prelom strani}}
Luč v svetilki je res malone ugasnila. Živko Tratilek pa izlije
ostanek žganja iz steklenice v mizno skudelico, razbije petrolejevo
Vrstica 2.571 ⟶ 2.560:
Cvetánine in izustí z zamolklim, vender odločnim glasom: ― Zdravstvuj,
Cvetána! Ne bodem se tebe deležil s kraljem kobilic! ― in proti
Abadonu: ― Poberi!
in smrtno davi. ―
Vrstica 2.601 ⟶ 2.590:
Tako bodi tudi ti, kadar te osreči sveta zveza s Cvetáno, čistega,
krepkega, stanovitega značaja liki naše sloveče vince, ki razveseljuje
srce!
Še nekaj. Razborna Cvetána je opomnila, de je povod umobolnosti morda tičal v tvoji knjižnici. Zakoj često si ji pravil, da prespiš
preveč časa in da za življenje štejejo samo tiste ure, ki si jih prebil
v koristnem delovanji, kar je gotovo res. ― Ko pa si povedal, s čim {{prelom strani}} si se bavil, onda ti je očitala, da bi bilo bolje spati nego tratiti toliko ur z brezuspešnim in brezzn1oternim modrovanjem. Povabila je torej starega knjigobrska Nemcigrena v tvojo knjižnico; in ta je ondu našel
premnogo duhomornih bacilov. Kakor sem ti jaz lečil život, takó je
on razkuževal tvojo duševno čumnato in odpravil iz nje knjige, na
Vrstica 2.617 ⟶ 2.606:
Surgunt índocti et caelum rapiunt; et nos cum
doctrinis nostris sina corde, ecce, ubi volutamur?
[[Kategorija: Janez Mencinger]]
| |||