Abadon: Razlika med redakcijama

| avtor= Janez Mencinger

| obdelano=4

| spisano=Objavljeno pod psevdonimom Nejaz Nemcigren; prvi ponatis v Izbranem delu 1911.

| dovoljenje=javna last

}}

{{Wikipedija|Abadon (roman)}}

 

== I. ==

Abadon se razprší v zrak. Samorad zopet začuti kakor nekdaj bolestin drhtáj po vseh udih in v tem hipu je zopet v svojem životu: morebiti kakor kaznjenec, nazaj pritiran v ječo, iz katere je ubegnil, morda kakor izgubljeni sin, ko je zopet prestopil prag očetovega dóma! ―

{{prelom strani}}

 

Leta 1893 se je dičila Severna Amerika s Kolumbovo razstavo, v kateri je prekosila dosedanje svetovne izložbe stare Evrope. Nepričakovano velika množica radovednih in ukaželjnih omikancev iz Evrope je romala gledat to divno podjetje v Chicagu: v mestu, katero je kakor čudo našega premogovega stoletja američanska iznajdljivost, odločnost in vztrajnost ustvarila v močvirnih puščavah ob michiganskem jezeru. Na prostrano novo zemljo brez srednjeveških razvalin, brez vojništvenih bremen in brez grmadnih državnih dolgov se je selilo tudi premnogo krepkih sinov bogate Evrope, katerim se je jelo odrekati krilo in živilo na domači zemlji. To so bili nekaj talci, ki so se nádejali, da v Ameriki najdejo nova domišča, in nekaj taki ― zlasti iz vinorodnih pokrajin slovenskih in hrvaških — ki so šli srečo lovit ónkraj vélike vode samó za nekaj časa, toliko da razbremené evropska svoja; domovja od lihvarskih dolgov, narejenih v dôbi, ko še nista trtna uš in strupena rosa zemljiščem jemali pridelkov in vrednosti. —

iz vzvišenega opazovanja solzne doline človeške! Jaz sem čutil svetožalje kakor mèdel bolnik; pesnik čuti svetožalje kakor sočuten lečnik

ob bolnikovi postelji. Na svojem domu sem se tedaj malo bavil. Mati

Jaz pa sem trdil, da mi imovina ne more izginiti, učenost pa beži od

mene, ako je vedno ne ponavljam in ne pridobivam, in še dolgo ne bodem