Abadon: Razlika med redakcijama

— Pustiva tistega duha! Morda vam jaz odprem veselejše prizore. —

 

 

— Prijatelj, ne govorite o sreči! Kdo je srečen? Ali ne samo tisti, kdor se ogiblje sreče? Kako si mislite srečno državo, dočim zgodovina take ne pozna? Sploh se na našem planetu vse izpreminja, suče, obrača, in nič novega ni pod solncem. Danes je na vrhunci robstvo in krinka, jutri zopet sloboda in prosta beseda. Danes vzgaja deco robska država, jutri prosta rodbina ali pa nihče. Človeštvo ne izumre, pa se tudi ne poboljša ne po tem ne po drugem načelu. —

Tako je prišel Samorad včeraj v stekleno ječo. Danes pa je bil najpaznejši poslušalec nenavadne obravnave, ki se je ravnokar

prekinila tako iznenada. —

Ko so Cvetáno odvêdli in se je dvorana počasi izpraznila, zaželel si je tudi Samorad slobode ter klical Abadona in služne duhove, toda zaman. Za kake pol ure prideta dva sodna slugi dvorano snažit in okna odpirat; bila sta očanca Kajetan in Avguštin.

 

 

― Sevéda sem videl, saj sem stal na dvorišči nasproti vélikim vratom. Tisti Veselin je izginil, nihče ne vé, kakó in kam, ko je stopil iz dvorane. Prej so stražniki, kakor po navadi, v vežo privêdli tisto gospó Pavličevo, ne slutèč ničesar hudega. Pred vélikimi vrati je stala tista kočija, v kateri se je bil po trditvi Binkoštnikovi pripeljal nadsodniški načelnik. V veži pri vratih sta stala dva možá, oblečena kakor strežnika; trije možjé, oblečeni kakor uradne sluge, pa so tiščali občinstvo nazaj in delali prostor za izprevod gospé Pavličeve in stražnikov. Odkod je priša ta petorica, ne vé nihče. To so bili bržkone preoblečeni razbojniki. Ko pride gospá k vratom, vstane kakor iz tal tisti Veselin. Strežniki in preoblečeni sluge primejo stranike od zadi, da se ne morejo geniti. Veselin in gospá smukneta skozi vrata v kočijo. Lopovska petorica vrže stražnike ob tlà, skoči skozi vrata in jih zaklene od zunaj. Kakó so vratarji izmeknili ključ, ne vém. Predno smo potlej dobili drugi ključ, kar v splošni zmedi ni bila lahka reč, izginili so vsi lopovi, Bog vé kam. Tisto lepo kočijo s črnimi konji in s črnimi strežniki, kakor jo je Binkoštnik popisal nadrobno, videli so ljudje hkrati na štirih raznih krajih hitečo iz mesta. Zunaj mesta pa ni bilo sledú o taki kočiji. Sedaj so udarili brzojavno žico, pa ne verjamem, da bode kàj uspeha. Nekateri pravijo, da je tukaj delovalo veliko denarja; jaz pa pravim, da je prišel sam zlódej po ónadva, ker neče, da bi umrla skesanega srca na naših vešalih. Gotovo sta že v peklu! ―

Slugi še razmišljata o tej dogodbi, potlej se lotita snaženja, Kajetan méni, da bode nekaj grošev stavil v loterijo. Avguštin se srdí, da vse vedeževalke in vse sanjske knjige za take izreden slučaje ne vedó povedati pravih številk, vender bode stavil tudi on. Samorad na peči pa pričakuje, da se zapazi njega steklenica; ali zime tedaj ni bilo. Kdo bi se torej oziral na peč?

 

knjižnici, kadar potres na jeden kup vrže vse knjige, ki so bile prej

razvrščene na raznih policah. Skoro sem čutil, da sem se polagoma

iz knjig. Takó se mi je polenila mislenost, oslabela je moč slobodno

misliti; in spoznal sem, da mi je svojelastna sodba čimdalje menj gotova in stanovita. Pa že sem bil toliko zavêden, da se nisem izpreobrnil. Ne da bi uril svojo mislenost in razsodnost, iskal sem le še

Še nekaj. Razborna Cvetána je opomnila, de je povod umobolnosti morda tičal v tvoji knjižnici. Zakoj često si ji pravil, da prespiš

preveč časa in da za življenje štejejo samo tiste ure, ki si jih prebil

premnogo duhomornih bacilov. Kakor sem ti jaz lečil život, takó je

on razkuževal tvojo duševno čumnato in odpravil iz nje knjige, na