Mahmud: Razlika med redakcijama

Ker je vsemogočni stvarnik videl, da ženska ne more orožja sukati in se s smrtnim orodjem braniti, dal jej je lepoto, da se ž njo brani. In res! ni ga človeka na sveti, ako je še tako sirov, da ne bi bil pokoren lepi ženski, kteri se bere vzvišenost na obrazu. Ne upa si s silo, tudi najljutejši do nje, kajti ogenj njenih oči mu pokori razburjeno srcé. Vže marsikterega srditega vojaka je ukrotil en sam pogled in ena sama beseda mu je odvzela ves srd. Vrgel je orožje proč, ker čutil je, da v morilnem orožji ni prave sreče za-nj in hitel je v naročje mile device , da se mu ohladi tù srce in se napije prave sreče, ktere je zastonj iskalo v vojnem šumu.

Krog Kostanjevice pleni Mahmud s svojimi konjiki. Delal je to, kar so delali njegovi tovarši. Ko ugleda Mahmud tu ogenj, jezdi sem, da vidi, kaj je. Dospevši do ognja ugleda vojaka, ktera sta devala omedlelo deklico na konja. Mahmud se jima bliža. Vojaka ugledavši ga, se ustrašita in deneta deklico zopet na zemljo. Mahmud stopi bliže, očaralo ga je lepo dekletovo lice, ktero je čarobno razsvetljeval ogenj. Tako krasnega dekleta še ni videl; pa kje bi jo bil tudi? Muzulmani imajo svoje žene in hčere zaprte v haremih in gorjé mu, kdor se drzne tje notri! Pravovernik ga sme ubiti in vsak Muzulman mu daje prav, kajti harem je na Turškem sveta reč in nobeden drug ne sme va-nj, kot lastnik sam. Mahmud zre kot okamnel v lepo devico in dozdeva se mu vedno lepša in krasnejša. Čutil je, koliko bolj vzvišeno je to bitje, ktero leži pred njim na tleh, kot on, in lepo njeno lice kazalo mu je nedolžnost in čistost srcá. Dolgo bi bil še gledal Mahmud v rajsko prikazen, v kteri se mu je zdelo, da je čorobnost in lepota celega sveta združena, da ga ne bi sirova vojaka zbudila iz prijetnih sanj. Zaukaže jima proč, sam pa stopi raz konja in se bliža brezzavestni deklici, kot dete, ktero si ne upa prijeti lepo barvane igrače, češ, da jo omaže in jo le opazuje od daleč. Ne upa si jo prijeti in ogenj, kteri ni imel več hrane pri {{prelom strani}} hišici, jel je segati po drevji, da opustoši in posmodi tudi to. Mahmud dolgo ni zapazil tega in še le, ko je bil sam v nevarnosti, da se ga prime ogenj, se posebno prebudí iz svoje zamišIjenostizamišljenosti. Sedaj ne pomaga nič, mora prijeti in rešiti deklico. Rahlo jo prime krog pasa in dene na svojega drago okinčanega konja. Konj zacenklja z uzdo, povzdigne glavo in se ozré na gospoda, potem pa zabrska veselo in udari z nogό ob zemljo, ko da bi bil tudi on lepega dekleta vesel. Deklica se še nič ne zavé, vender jej je vže vračajoča se rdečica okrasila bledo lice. Mahmud požene konja in ga zadržuje za uzdo, stopa počasi, z drugo roko pa drži deklico, da ne pade raz konja. Dober streljaj od ognja se ustavi pod košatim hrastom, položi deklico na zemljo, konja priveže k hrastu, sam pa sede na z mahom obraseno skalico k deklici, ktera se še ni prebudila iz svoje hude omotice. Čudne misli rojijo Mahmudu po glavi in mu razburjajo lice. Z roko si podprè glavo, kot da bi bila pretežka sladkih misli, desnico pa položi na srce, bojé se, da mu ne prebije in uskoči k lepi dekli. Mahmuda vže skrbi, da se deva ne prebudi toliko časa iz omotnega spanja. Položi jej levico na čelo, z desnico pa jej potiplje žilo na roki, pa žila bije ali čelo je zelό vroče. Tik njega vrvra mrzel studenec. Mahmud skoči na noge, sname kuko z glave, zajme vode in jo nese k deklici, da jej ohladi vroče čêlo, kajti boji se, da ne zaspi deklica za vselej. Rahlo jej hladi čelo in moči lice in glej! telo se giblje, ali oči le še ne odpre, da je vidi Mahmud in sesa iz njih razkošje. Pa kaj jej hoče rêči Mahmud, ko se prebudi, kaj govoriti? Ali bo mogel kaj povedati, ali mu ne bo en sam pogled zaprl besede? Ali jej če reči, dajo ljubi, da jo bode odpeljal iz rodnega mesta, iz domovine, ker je njegova zalotenka? Ne! noče je Mahmud žalostiti, kajti dobro zna, da zadnje žalosti človeka, sosebno mehko in rahlo čutečo žensko. Med tem ko Mahmud to premišljuje, drži še vedno njene belo roko v svoji desnici, kajti čudna sladkost mu teče iz njene roke v srce. Deklica se prebudí, odprè oči, pa ustrašila se je, ko ugleda neznanca pri sebi, potegne svojo roko iz Mahmudove roke, vikne bolestno, da se je daleč okoli slišalo in zopet zapre oči. Mahmuda je to osupnilo, kajti namesto, da bi ga bila vesela in ga lepo pozdravila, se ga je ustrašila. — Čudno se mu zdi vse to, ali on menda ne pozna ženske, menda meni, da je ravno tako neustrašena in drzna kot on. Tesno mu je pri srcu kot dečku, kteri pričakuje kazen od očeta. Vsa hrabrost in neustrašenost mu je izginila, kajti tú mu ne pomore jatagan in handžar mu ne pomaga do ljubezni. Bojazno se skloni k njej, rahlo jej dvigne glavo in jej začne govoriti in jo klicati. Govoriti zna skoraj tako, kot govoré tú, le malo bosniški zavija. Prigovarja jej, da se ga nikar ne straši, vsaj se jej ne bo zgodilo ničesar hudega. Deklici se je zopet vrnila zavest, čudno se jej zdi, ko sliši materni jezik, sosebno tujca govoriti, o kterih je slišala, da govoré nerazumljiv jezik in da počenjajo same grozovitosti. Odprè malo oči in opazuje {{prelom strani}} neznanega človeka, pa kmalo jej ves strah zgine, kajti tako lice ne more ničesar hudega misliti.