Človek toliko velja, kar plača: Razlika med redakcijama

m
→‎VI.: tn. (že v izvirniku)
m (→‎VI.: tn.)
m (→‎VI.: tn. (že v izvirniku))
Pri gosposki je kerčmar povedal vse, kar se je zgodilo; denarje so djali pod pečat, Matevža in dacarja pa pod ključ do druzega dne.
 
Drugi dan je pa Matevž takole govoril pred sodnikom: „Svoji teti na Kalu sem hranit dal tristo goldinarjev. Pol leta je temu, kar mi jih je dala nazaj priče dveh mož, ki vtegneta dokazati resnico mojih besedi. Šel sem potem drugam gostovat: drugo noč so pa bili denarji ukradeni, ko me ni bilo doma, ko je ravno hiša moje tete gorela. Da so pa denarji, ki so sinoči bili dacarju vzeti, ravno moji, vam dokažem, ako mi jih le v roke daste. Soznanil sem se nekdaj s starim gospodom, ki je vsak bankovec, preden ga je izdal, s kako čerko zaznamoval tako, da so čerke po versti položenih bankovcov besede dajale. Imel je gospod tudi mnogo besedi in stavkov za dvajset, trideset in več bankovcov. Vzel sem njegove besede, in po njegovem izgledu sem zaznamil trideset bankovcov s stavkom: „Bog ohrani zdravje, srečo, mirno vest." Trideset čerk je na vsakem bankovcu ena, majhna, da se komaj vidi, na licu spodaj na desnem voglu. Dolgo je vradnik zaznamovane bankovce pokladal in prekladal, da je prišlo skupaj nekaj besedi, ker porabljeno je bilo nekaj zaznamovanih bankovcov; pa toliko jih je vendar ostalo, da se ni moglo dvomiti nednad resnico Matevževih besedi. Sodnik je poterdil dokaz, posebno ker je dacar tatvino obstal, ko je vidil, da bi zastonj tajil. Odštel je sodnik Matevžu tristo goldinarjev, kar je ostalo, je zopet zapečatil; izpustil je Matevža, dacarja je pa povabil, naj še ostane v terdni hiši.
 
Tovarši iz Laškega so Matevža pred sodnijsko hišo čakali, in sprejeli so ga z velikim veseljem, ko je med nje stopil zadovoljnega obraza. Peljal jih je v kerčmo nazaj, kjer jim je pri polnih kozarcih razložil, kar se je zgodilo ž njim in dacarjem. Ko so se pa tovarsi najedli in napili, se je poslovil od njih: „Z Bogom, tovarši! Zopet se moramo razkropiti. Morebiti se več ne vidimo. Spomnite se v boljših časih vašega tovarša in nevarnosti, ki štetih zraven njega prestali v nesrečni vojski. Jaz pa grem na Gorensko. Sreča se mi zopet smeja. Hajdimo za njo, da je ne zamudimo. Z Bogom, bratje!"
1.689

urejanj