Zlato pa sir: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 34:
Že je solnce iz jasnega, neba skozi sviselne poči posijalo na moj obraz, ko me Čuk prebudi. V dolíni se je pa razprostirala gosta megla. Kamor vid nese, se je vidilo samo sivo megleno morje, iz kterega so redki z mladim solncom obsijani otoki moleli in svojo lepoto jasnemu nebu skazovali; krasen pogled, pa žalostna podoba slovenske zemlje. Ah! Slovenska zemlja, koliko meglá te še pokriva! Glej! Sem si mislil, koliko soparjev, koliko nesnažnih zrakov je v ti dolini, kedar si pa ondi, se ti zdi vse čisto in jasno! Kedar človek na višavo stopi, še le razloči, kaj je čisto in jasno; kdor je pa vedno v dolini, komaj zapopade, v kako gostem soparu živi. Slovenci ...!
{{prelom strani}}
Zeblo me je, pa ognja nisem zapazil; tudi kosila, na gorah
tako potrebnega, nisem mogel ovohati. Čudno se mi je zdelo, da
Vrstica 220 ⟶ 151:
Zdaj sem lože hodil, pa dolgo časa še sva stopala čez robato kamnje, trohnjene bruna in nagajive suhe veje v žalostni dolinici. Ne bom vam kraja popisoval, ker zvedli ste že iz Tušekovega potopisa, kako je pust in dolgočasen, ne potopis, ampak svét pri Triglavu. Malo pred poldnem prideva v tisti kraj, ki mi ga je Čuk že davno popisal. Omikan človek bi ga imenoval romantičnega, veličasnega, gorjanci pa pravijo
„Huda ura pod Triglavom, to bo nekaj novega", pravim; „grom in blisk sem vedno rad opazoval." „Ga bote že potlej opazovali in sodili; pazite, da vam ne bo prehud," mi Čuk odgovori, se posmehuje in mi veleva še hitreje stopati. Hitela sva proti stanu Lahinje, ker tam je naj bliža streha. Vendar Čuk se je obotavljal, me k nji peljati, in moral sem mu dokazati, da ni ogleduhinja, ker nimamo zlata; ako je pa čaravnica, nama ne bo škodovala, ker jaz vem take besede in molitvice, ki so veliko hujše, kakor bi bilo vse njeno copranje. Komaj sva krenila na grič, za kterim je Bovčanov stan, so naju že jelo redkoma zadevati debele kaplje; bučanje groma je bilo glasneje, in sapa se je bolj k tlam vlegla. Komaj pa prideva v dolinico, v ktere koncu je, čepel Bovčanov stan, zagermi ravno nad nama; ploha se vlije, sučejo in klobuštrajo se sivi oblaki bliže in bliže, veter cviše mecesne in vihra v bukovih vejah, nama je pa teklo od klobukov, in marsiktera toča me je zadela. Na enkrat me Čuk zgrabi za ramo, pokaže mi s perstom pod skalo in zavpije: „Glejte jo čaravnico, kako zadovoljna tam sedi, da nama je to nevihto naredila. Varujte se, varujte. Jaz ne grem naprej."
Sedela je Lahinja pod votlo skalo, bukvice je imela v roki in brez strahu in trepeta je gledala v vijanje in mešanje oblakov. Čuk pa plane v stran pod visok mecesen, izdere nož iz nožnice in moli ga nad glavo kvišku proti oblakom. Groza me spreleti to viditi, zgrabim nož, da biga mu izpulil iz rok, pa roka je Čuku kakot okamnjena; {{prelom strani}} na pol obdivjan je obračal oči proti Lahinji, obraz, je imel ves spremenjen. Bežim od nevarnega kraja proti stanu. Gosta toča me je vdarjala, oglušil me je brezkončni grom, ki se je od gorá odmeval kakor neznano, nepretergano rujovenje. Od bliska sem pa pred sebó vidil vse plavo in rumeno. Komaj sto korakov od mene je trešilo v star mecesen, ki je kraj visoke pečine stal; preklalo ga je, treske so skoraj pred me padle. Vihar pa drevó precej zavije, in telebne ga čez prepad; deblo in skalovje se je prevračalo čez pečino, pa nisem čul poloma, tako je germelo. Lahinja naju je kmalu zapazila; prišla mi je z dežnikom nasproti; pa prosil sem jo, naj gre do Čuka, ker imel sem le malo korakov do votle skale in varnega zavetja pred strelo in dežjem.
Bil sem v zavetji; res veličastno je gledati od tod šviganje strel in medenje oblakov. Pa nisem časa imel na nebo gledati, moral sem na zemljo. Lahinja je s težkim terdnim dežnikom hitela, čez sodrego in mlako, proti sovražniku, ki je nož izderi, in ga nad sebó deržal, da bi mu ne škodovala. Kako nesterpno mi je bliščal v oči nož nad njegovo glavo. Bal sem se, da bi zdaj strela ne švignila v visoki mecesen in zgrudila moža na vekomaj. Obotavljal se je Čuk nekoliko trenutkov, preden se je k planšarici pod streho podal. Komaj sta pa deset stopinj od drevesa, strela švigne na mecesen in preklala ga je. Ljudjé in ovce so zdaj rešeni; ovce so pod stanom glave skupaj tiščale, in kedar se je bolj svitlo zabliskalo, so vse prestopile. Ljudje smo pa spod skalo vertuno občudovali. Čez pol ure se pa vse spreletí; toča in gromonosni oblaki so se vlekli v dolino, solnce je posijalo, in nazaj pripeljalo krasen hladen popoldan. Ovce so hitele spod stana na vlažno pašo, in stermele so okoli zgodljanega jezerica sred dolinice, ki ga je ploha naredila. Čuk se pa napoti k mecesnu, ki ga je strela preklala. Nejevoljen je nazaj prišel, pa ne zato, ker je njega strela tako ustrašila in skoraj ubila, ampak ker je drevo takó razrušila, da ne bo za nobeno rabo več.
Med tem sem si pa jaz v stanu pri ognjišču prav priložen prostorček odbral, in ko me Čuk opominja, naj bi precej odrinila, da pred nočjo v dolino prideva, mu kratko odgovorim, da danes ne grem iz stanu, in če sem se jaz pred poldnem za Čuka postil, naj se on popoldne zame suši. Res ni bil malo premočen. Čuk je sicer v stan prišel, pa planšarice se je vendar nekoliko bal; bolj boječe je govoril, in po strani je pogledoval lepo sosednjo, ko se je obračal pred ognjiščem, in se paril zdaj na ti, zdaj na uni strani. Akoravno je Čuk le iz viših vzrokov strah imel pred planšarico, mu je vendar tudi to nadležno prišlo, da je žive dni le malo govoril z dekleti; vendar se jih je ogibal, ne vem zakaj; dekleta pa, ako tudi ni imel nečednega obraza, ga nikdar niso ogovorile, kakor le takrat, kedar so se htele ponorčevati ž njim ali ga uprašati, česar Čuk ni mogel ali hotel govoriti.
{{prelom strani}}
Postrelna planšarica pristavi lonec žgancov k plamenu. Čuk jame pripovedovati včerajšni lov, in današnje iskanje zlate rude, nekaj po resnici, nekaj je pa tako legal, da sem se čudil njegovi pameti. Pa kmalo so se ovce vernile s popoldanskepaše, tiščale so neumne glave čez preseko v stan, vohale so naju s čukom, jaz sem pa moral roke skriti, ker ta živalica jih tako rada liže in pri nji velja pregovor: ako perst pomoliš, celo roko zgrabi. Planšarica in Čuk, ki je iz boječnosti postal postrežljiv, vzameta žehtare in gresta mlest; jaz sem pa v stanu ostal, da treske skladam h kipečemu loncu, in grejem svojo premraženo osebo. Prijetno je nekaj ur prebivati k v takem stanu, akoravno je tesen, nizek, zakajen in neznano samoten, pa Bog me vari, celo poletje tukaj vicati. Šest brun je zvezanih na četert, čez nje dva šperovca z nizkim slemenom, ki nosi streho v dve plení iz klanih smrekovih deská, to je stan od zunaj. Od znotraj so ob eni steni široke police za mleko, ob drugi je visok oder, na verhu koritu podoben, v njem je nekoliko sena ali maki, in pravi se mu postelja. Ob tretji steni je ognjišče iz ilovice, po steni gori so pa klini, da se piskri in cunje obešajo, čez ognjišče sta pa trama za derva. Duri v stan so nizke in ozke iz brun izsekane, pa ne deržé do tal in ne do strehe, in veliko vaje je treba, preden človek ročno hodi skoz nje. Vse to ogledavši sem miloval planšarico, da je v tako ubornem stanu odločena od vseh ljudi, da večkrat tedni pretekó, preden more besedice spregovoriti. Na misel so mi prišli gorski strahovi, podlesnjaki, ki človeka v silne skale zapeljujejo; spomnil sem se peklenskega lova, od kterega so mi ranjka teta pravili, kako se o polnoči vali od Triglava, drevje lomi in ruje, in kogar sreča, sebó tira do sivega morja. Spomnil sem se današnje nevihte in burnih noči, ki so še v dolini med ljudmi in znanci tako strašne in neznane. Bila mi je planšarica ženski Prometej, na naše gore priklenjen; in zdelo se mi je s da tudi njo grize in kljuje v oserčju, ker njeno oko bi lahko bilo bolj živo, lica bolj oteče, in smeh bi dalj imel igrati na ustnicah tako mlade deklice.
Molzača prineseta žehtare polna penečega mleka, vlije ga dekle v velik lonec, prilije tudi davnje mleko, pristavi ga k ognju in vsiri; kmalo se je mleko začelo gostiti in okus in podobo spreminjati. Žmitek, ki se je zgostil verh lonca, pobereta v torilo, ki se mu sirišče pravi; ga žmeta, mencata in ocejata dosti dolgo, da sem se celo jaz gledati naveličal, akoravno sem močno poterpežljiv. Čuk se je marljivo vedel, tako je žel, da se je ogrel v mokri obleki, in potil se je na rujavem obrazu; pa pripustila mu je planšarica tudi veče delo. Sladko siratko so pa potem zopet k ognju postavili, da se je zvara sterdila.
Zvezde so že migljale v stan, ovce so polegle, odzvončale in odbeketale ko se vsedemo k večerji. Ognjišče je bilo tudi miza. Žganci so bili dobri, in Čuk jih je slastno vžival, sodil sem iz tega, da se planšarice več ne boji tako hudo; morebiti je pa samega strahu {{prelom strani}} tako jako ručal. Od Bovških žlic pa moram: povedati, da so narejene bolj za pobijanje kakor za jedenje; tako so debele in široke, kot bi bile ostale iz časov gigantovskih.
Po večerji priložimo polena na žerjavico, plamen je veselo kviško švigal, in rudečil naše obraze; nam pa ni bilo spanja mar. Čuk bi se bil rad malo bolj posuši, planšarici pa je bilo, všeč, da ji priložnost dajeva, vaditi se govorjenja čez toliko in toliko dni. Jaz sem se pa dobro počutil, in na polici sloné ravno planšarici nasproti sedel. Vsak nekaj smo povedali. Čukova razgovornost je bila pa naj veča. Ponovil je povest današnjega dneva z ravno tistimi besedami in lažmí, kakor pred večerjo. Pritaknil je natančen popis vsega življenja in premoženja svojega, kar smo precej dolgo poslušali. Po tem takem je Čuk sedem in trideset let star, ni bil nikoli bolan, nikoli pri vojakih, in nikoli dalj od Bohinja kakor v Radolici zavoljo „becirka"; zavoljo zlata je bil pa že celo v Vidmu. Ženil se še ni nikoli, pa kedar se bo ženil, bo bolj gledal na pridnost in denar, kakor na lepoto in mlade leta. S sestro živi v majhni koči, ki je pa vendar zidana. Njegova vas je pa pod goro Stodorom. Ta gora je močno sterma, da skoraj na vas visi, in že davno bi se bila na vas zvernila, ako bi ne bila s slamo priklenjena na Triglav, tako mi je pravil star čevljar. Sestra Čuku opravlja nekaj polja, tri krave in prask njega pa slast po zlatici vedno le po gorah vleče. Tudi zdaj, ko mu je špekulacija z zlatom spodletela, se ne bo ločil od godi, ampak drevaril bo in železno rudo kopal. Pa tudi druga dobra misel je Čuku vglavo šinila. Oženil se bo, in vzel pridno ženico, ki se zna kaj bolje vesti, kakor kmetice, ki zna za gospodo kuhati in govoriti laški ali vsaj nemški. Prodal bi kočo, njive in travnike pod Stodorom, pa bi zidal pri Bohinjskem jezeru gostivnico z nadstropjem za gospodo; napravil bi ladijo, in on bi gospodo k Savici prevaževal za dober dobiček. Potem je pa razkladal koliko gospode pride vsako leto v Bohinj, koliko bi vtegnili v njegovi kerčmi za pijače in vožnjino pustiti, kako radi Bohinjci sami pijejo, in menil je, da bi v malo letih hiša bila splačana, in da bi mu premoženje hitro raslo, posebno če bi malo kupčijo združil s kerčmarijo. Dokazoval je planšarici, kako manj težavno in bolje plačano je delo v Bohinji, kako je kraj lepši od Bovškega, da so ljudje bolj in bolj prijazni. Prašal jo je — zraven se je pa bliže nje pomaknil — koliko je stara, ali je že kdaj bila zaročena. Obljubil ji je službo dobiti v Bohinju veliko boljšo, kakor jo ima v Bovcu, ako o svetem Mihelu zapusti Bovčana. Planšarica mu je pa šaljivo odgovarjala, da Čuk ni, vedel, kaj in kako; jaz sem pa prihodnjega kerčmarja pri vodi, ki je v tolikanj goreče dopovedovanje zabredel, opomniti moral; naj si malo oddahne. Čuk pa ni omolknil, ampak začel je planšarico prositi, naj posname njegov izgled, in na dolgo in resnično pove nektere čertice iz mladega življenja. Dolgo jo je prosil, {{prelom strani}} pa ker sem ga tudi jaz v prošnji podpiral, je začela pripovedovati, pa vidilo se ji je, da ne govori rada. Tole je njena povest:
„Iz Rezije sem. Moj oče so piskre vozili okoli po svetu z mojimi staršimi brati in sestrami; družina nas je bila sila velika, in terdo smo mogli delati, da smo se preživili. Imela setu pa strica, učenega zdravnika v Vidmu, ki je oženjen bil s prav bogato gospó. Ker nista imela veliko otrok, vzeli so me stric k sebi, kot lastnega otroka, ko sem bila stara ravno, dvanajst let. Imela sta me kot nar ljubšo hčer in učit sta me dala vsega, česar se učijo sploh gosposke dekleta. Rada sem se učila; hvalile so me učenice, in kmalu sem znala peti, glasovir igrati, nemški in francoski govoriti, laški in slovenski sem se že domá naučila. Godilo se mi je kakor v nebesih, proti prešnjemu življenju, ko sem po robovju travo žela, in velikokrati tešč težke bremena nosila; nič me ni žalilo, samo bratje in sestre so se mi smilili, da morajo še védno tolikanj terpeti. Ko sem bila dve leti pri stricu, mi oče umerjó; stari so že bili in dolgo so bolehali; mati so pa že pred njimi šli v večnost, na Koroškem so pokopani, in nikdar ne bom vidila njih groba. V samostanski šoli sem bila takrat, ko sem zvedila očetovsko smert; namenila sem v žalosti v samostanu ostati vse žive dni, pa stric me niso pustili, in vzamejo me iz samostana, ko sem bila stara šestnajst let. Pol leta sem bila zopet pri stricu, ko pride kolera v Videm. Stric so noč in dan k bolnikom hodili, mnogim so življenje oteli, ker bili so zlo učeni; pa bolezen se je tudi njih prijela, in nanagloma so umerli na nekem gradu blizo Vidma. Bila sem sirota, pa čutila sem, da bodo še huje nesreče prišle. Prosila sem teto, naj me dadó v samostan; teta so pa rekli, da morajo stricovo voljo spolnovati. Kmalu pride v hišo več tetinih sorodnikov, ki jih še vseh poznala nisem, dokler so stric živeli. Pisano so me gledali; posebno čertila pa me je tetina sestrična, ki je bila v mojih letih in močno ošabna. Počasi so se tudi teta spremenili, grajali so vse moje dela, hudo so mi ukazovali in bila sem zadnja pri hiši. Zvedila sem, da me ne vidijo radi, pa sramota pred mestom jih je vezala, da so me obderžali pri sebi; vpričo drugih so z meno prav prijazno ravnali. Žalostna sem pri, oknu posedala, ni se mi ljubilo delati, ne živeti, hrepenéla sem po samostanu in obžalovala stricovo smert. Naši hiši nasproti je bila pa štacuna nekega zlatarja; zlatar je bil star, skop, čmeren dedec, njegov edini sin pa mlad, poln čednosti in ljubeznivosti; rad je k nam zahajal, raji se je z mano pogovarjal, kakor s tetino sestričino, ki je imela za sebó derhal priliznjenih čestivcov. Mladi zlatar je poznal lastnosti moje tete, vedil je moje težave, lepo me je tolažil, in ko mi je ljubezen razodel, in me v zakon vzeti obljubil, kedar mu le oče štacuno prepusti, sem bila zopet vesela, ljubila sem ga in težko sem čakala prihodnje zime. Sin je očeta naganjal, naj mu prepusti nekaj premoženja; oče je pa od dne do dne odlašal; nazadnje se hoče zopet {{prelom strani}} oženiti. Ravno mene si je izbral stari dedec, in prosi me od tete. Teta mu dovolijo, jaz sem se prestrašila; ne morem dopovedati, kako zelo. Mladi zlatar je jeze škripal, kregal se je z očetom; joče pa se je zarotil, da ga bo ob dedšino djal, ako se vtegne kolčikaj uštavljati; molčal je sin, ker poznal je očetovsko voljo. Jaz sem pa šla k varhu, razodela sem mu obljubo mladega zlatarja in prosila sem ga, naj se ustavi tako nepristojnemu zakonu. Kar mi je pa varh z dolgim govorjenjem svetoval, je bilo tole: Zame ni boljše možitve, kakor je s starim zlatarjem. Mož je bogat, veliko mi bo pripisal, kmalu bo umeri, jaz pa kot bogata udova bom imela visocih ženinov na izbero. Na mladega zlatarja se ne smem zanašati, dokler ni obljube na papirju. Ker mi stric niso nič zapustili, se ne smem teti in zakonu zoperstavljati, ker živim od njih milosti in me morejo, kedar hočejo, v Rezijo nazaj poslati, ako starca ne vzamem. Sram bi me bilo v Rezijo nazaj se podati, da bi ljudje s perstom name kazali; zakon se pa s prošnjami več ne da razdreti. Pobrala sem tedaj, kar sem imela zlatnine in biserov, stricove darove, vsedla sem se na pošto, in odpeljala po noči v Gorico. S solzami in obljubami večne zvestobe sva se ločila z mladim zlatarjem, naročila sem mu, naj mi piše v Veliki Temin. V Gorici sem prodala bisere in drago zlato uro, ki so mi jo stric darovali na zadnjega goda dana. Na pošti sem se zapisala na Terst, peljala sem se pa z najetim vozom v Tomin, kjer ima sestra štacunico. Namenila sem tukaj ostati in boljših časov čakati. V Tomin sem prišla v nar huji zimi. Sprememba zraka in življave, jeza in žalost me veržejo v hudo bolezen, ki je terpela šest tednov. Zdravnik in zdravila so mnogo veljale, in le malo denarja mi je ostalo. Med tem mi je pisal zlatarjev sin, kaj se v Vidmu godí. Teta in varh sta razkačena, da sem jim napravila tako sramoto. Stari zlatar ima sina skoraj zapertega, in vse pisma, ki do njega pridejo, prebira, da bi morebiti zvedel, kje da sem jaz. Teta se pa neki zopet možijo, in se utegnejo v kratkem z mojim varhom poročiti. Govori se pa v Vidmu, da me po gosposki iščejo. Tako je pisal zlatarjev sin. Morala sem iz Tominc pobegniti, ker pri sestri bi me gotovo iskali, da bi me pa zasačili in nazaj pritirali v roke nemile tete in grozovitega starca, nisem smela misliti, saj bi tudi ne prestala tolike sramote. Prodala sem gosposko obleko in v kmetiški obleki sem potovala po veliki cesti proti goram in Goratanu, da bi kakor mogoče daleč od Vidma prišla. Dva dni sem hodila, počasi in težavno, ker bila sem še slaba od ravno prestane bolezni. Počivala sem drugi dan po poldne na veliki cesti; malelo mi je, noge me več niso mogle nositi, vasi nikjer ni bilo ugledati, in mislila sem, da bom tukaj noči, čakati morala, ko priderdrá voziček za menó, na kterem je sedel mož poštenega in veselega obraza. Ko me vidi tako bledo in prepadeno, vzame me k sebi na voz, me izprašuje, in ko mu povem, da službe iščem, me vzame sabo; pomladi sem mu bila pastarica, zdaj me je pa {{prelom strani}} v planino poslal. Dela nimam težkega in skrita sem pred preganjavei. Tukaj živirn uborno, pa zadovoljno; v tem skalovju me nič ne žali, nič mi ne proti. Pogladil se je spomin prestarih brhkost; serce mi je postalo stanovitneje, duh je miren, in tako se mi je priljubila samota v teh pečinah, da se bom komaj mogla ločiti od ovác in lesenega stanú. Zadovoljna sem, nadlog se več ne bojim, pa upam in nekaj me vedno spominja, da se mi bo življenje kmalu zboljšalo; morebiti me bodo pa enkrat našli tukaj med ovcami v mirnem nepredramljivem spanju.
Komaj je pa Rezijanka tihe žalostne besede izgovorila ali izdihnila, in glavo v roko nagnila, jo Čuk upraša, kterega zlatarja misli, morebiti ga on pozna.
„Staziča na velikem tergu" — odgovori dekle.
„Ali Staziča, ki ima hišo v trie nadstropja, blizo cerkve, koj zraven njega je pa Jud, ki bankovce menja? Dobro sem poznal starega, pa umerl je o svetem Jakopu, ni ga škoda, skop, hud mož je bil, in kar zarenčal je nad meno, kedar sem mu kamna prinesel." Zasvetile so se Rezijanki oči, in roke so se sklenile, kot bi htele Boga zahvaliti za konec nadlog. Uprašuje, je li ravno Stazič umeri, kaj je s sinom, in to in uno. Čuk pove, da je zlatar na svetega Jakopa dan končal ravno pred kosilom nanagloma in brez zadnjega sporočila, vsi ljudje so tako govorili; sin, pravijo, je močno bogat, in se bo kmalu oženil; ktero bo ravno vzel, nisem zvedel; nekteri so govorili, da bo jemal neko Goričanko.
Ni spregovorila Rezijanka na to, obraz je zatemnila pobitost, oči so pa globoko premišljevaje upirale se v švigajoči plamen. Pa kaj hoče premišljevati? Ali se je mladi zlatar še spominja? Težko, ki snubi Goričanko. Ako pa njegova ljubezen tudi ni ugasnila, je bo li mogel v zakon vzeti, ker je od doma pobegnila, in pol leta se vlačila, sam Bog ve kje. Bog ve, kaj v Vidmu prežvekovajo za njo? Zlatar pa tudi ne ve, kje bi je iskal, ona mu pa ne more pisati, saj nima ne papirja ne peresa v tej puščavi. Nazaj verniti se pa ne more. Rezijanka je molčé sedla na ognjišče; plamen je nemirno razsvital njene lica, v kterih rudečici se je bral svit druzega bolj nemirnega plamena, ki včasi togotno in umorno divjá, včasi pa izliva milo gorkoto po vseh žilah. — Pozne ure so se brale na zvezdah, na gorah se pa dan skoraj z dnevom sprijema. Greva toraj z Čukom nad mlečni hram, kjer je bilo dokaj merve, ter zarijeva se vanj kolikor toliko globoko, ker noč je bila hladna.
{{prelom strani}}
Ko sem htel zanižati, mi jame Čuk takole šeptati na uho:
„Spoznal sem, da bi bila Rezijanka zame prav pripravna nevesta; ona zna jezike in tudi gosposki kuhati; že saino zavoljo nje bi kerčmo zidal. Tudi domače opravila zna, še celo sir delati, pa tudi terdna žena bo in stavim, da nese rjuho sena ravno tako daleč, kakor bodi si ktera gorjanka. Kaj dé, če je pregosposko izrejena, saj sem jaz že tudi z gospôdo opraviti imel, in vem se obnašati. Ona je pa že tudi lonce vozila, kaj tacega jaz vendar še nisem. Pa v današnjih časih smo si sicer vsi, stanovi bolj enaki, kmetje postanejo visoki gospodje, kralji in velikaši pa pridejo ob kraljestva in čast, in marsikteri tudi na beraško palico, ki je včeraj še berače pretepal pred svojim gradom. Zjutraj precej bom dekletu razodel svoje misli in namene, in prebito je ona neumna, ako pravi, da ni mojih misel."
{{prelom strani}}
Odgovorim mu: „Kako boš kerčmo zidal, ker nimaš denarja, in si za gosposkega kerčmarja ravno tako pripraven kakor krava za sedlo? Kako te bo Rezijanka vzela, ko zate mara kot za lanski sneg? Ni čuda, da se ti vsi ljudje smejajo."
Čuk me pa zaverne: „Ne mislite, da sem berljav; vse sem premislil, kar sem govoril, tudi vem bolje kakor vi, kaj je kerčmarju treba, in koliko kerčma velja. Recite pa, kar hočete, Rezijanka bo vendar moja, in izmislil sem, kako jo bom dobil. V saboto bom šel v Videm, ker imam nekaj lepih kamnov nabranih; ko nazaj pridem, bom pa planšarici povedal, da se je mladi Stazič oženil, ali res ali ne, mi je pač malo mar. To jo bo vjezilo, in sram jo bo verniti se v Videm. Prišel bo pa sveti Mihel, ko bo treba nazaj v Bovec k težkemu jesenskemu delu. Takrat bom stopil k nji in ji rekel: Ljuba moja! Videmljan je tebe zapustil, ti pa zapusti Bovčana, pojdi raji v Bohinj, kjer je delo lože, zaslužek veči, in če se zastopiva, se znava v kratkem poročiti. Ona bo pa malo pomislila, pa mi bo roko stisnila in djala: Andrej, pa me pelji v Bohinj, pred altar se bova pa oba. Nalegal sem jo pa že zdaj nekoliko, ko sem rekel, da se bo zlatar precej oženil, tega nisem nikjer slišal, akoravno sem govoril z marsikterim."
„Ali te ni sram lagati, se ti dekle nič ne smili?" ga uprašam.
„Ako bi nalašč lagal, bi bilo se ve da gerdo. Pa iz zgolj dobrega namena resnico le malo zavijam. Moj namen je Lahinji pripravnega moža dobiti. Ta mož sem pa sam. Bogati zlatar pač ne bo revne kravarice v hišo jemal; tedaj ne škoduje, če pravim, da se je že oženil; bo vsaj njo poprej žalost minila. Kaj se bi mi pa smilila, ako sama pravi, da se ji dobro godi! Ravno na tanko po pravici res ne delam, pa zdaj je popačen ves svét; morebiti tudi ona ni nič bolja, tudi ona se laže in dela in govori kakor ji bolj prav pride, saj sem nedavno še mislil, da je tudi čaravnica."
Za temi besedami me Čuk poprosi, naj zjutraj Rezijanko nekoliko pripravim na njegov ogovor, in ga pohvalim. Da je bilo besedi konec, sem mu obljubil, opomnivši ga, da se sicer ne pečam rad z dekliškimi in zakonskimi zadevami. Zdaj je pa mož odmolil in sladko zadremal.
Nebo je bilo prevlečeno, krotek dež je šumljal na deske moje spavnice, merzel vetrič se je igral z lasmi in senom. Iz stanú je pa še migljal plamen skozi bruna, in pokalo je polenje; zdelo se mi je tudi, da čujem včasi globoke, izdihljeje. Izlila je noč sveti tihi mir okrog in okrog po sterminah in dolinah čez neskončno naravo, revnemu človeku pa ni mogla vpokojiti nemira in težave.
Ko srno zopet izmencali spanje iz oči in premerte herbte k ognjišču tiščali, sem govoril, kakor sem obljubil, o Čukovih zadevah. Zavoljo tega me je Čuk pustil samega z Rezijanko v stanu. Vzel je žehtar, in obljubil je vse ovce sam pomlesti. Treba mi je pa bilo {{prelom strani}} razjasniti ne samo Čukovih namenov, ampak tudi zmešnjav, ki jih méni napraviti; tudi pripomoček se je moral iznajti, po kterem bi se overlo Čukovo ravnanje. Potolažil sem planšarico zastran mladega Staziča, razložil ji vse Čukove namene, in tudi to, kako močno se boji vraže in čaravnic. Morebiti mu moreva toliko začarati, da pride zopet k pameti, ali prav za prav k tisti pičli merici pameti, ki jo ima, kedar se ga ne prime kaka muha, ali kakor sam pravi, dobra misel. Čez dva dni se bo pa Čuk v Videm napotil, tedaj mu planšarica kaj naročiti vtegne.
K hudim rečem sva obsodila postrežljivega molzača. Ko stopi Čuk s polnim žehtarom v stan, Lahinja k višku plane, kot bi se htela vanj zakaditi; resastega pogleda ga pomeri od nog do glave in od glave do nog. Jaz sem se skoraj zasmejal, Čuk je pa postal močno pohleven, s strahom prime za cedilo, skoraj trese se, ko mleko cedí in ga postavlja na polico.
Zdaj mu pa Rezijanka pred nos stopi, in ga s terdo besedo takole nagovori:
„Čuk, ti nesramni Čuk! Ali se ne bojiš pekla, da si tak hudobnež? Ali se mene ne bojiš? Veš, kdo sem? Sinoči še sem bila slaba revna ženica; danes sem pa mogočna: zapovedujem vetrovom, ognju in toči; tebe pa lahko precej v pekel pošljem, ako bi ne imela nekaj usmiljenja s tebó. Pa za hudobne naklepe in nesramne laži se moraš pokoriti, ako hočeš, da ti za vse žive dni ne škodujem, in če hočeš, da se sprijazniva, ker, vedi, moja prijaznost bi utegnila koristiti tebi in tvoji hiši. Naložim ti pa, da prideš v saboto k meni, da boš nesel ožemček Videmskemu zlatarju, lep ali zastrupljen ožemček, po kterem boš spoznal Stazičevo zvestobo. Ako te pa v saboto k meni ne bo, oslepel boš prihodnji teden."
Čuka so te besede k durim stiščale, tresel se je reva, in vem, da bi bil tudi obledel, ako bi imel obraz za to pripraven.
Še enkrat mu je planšarica zažugala, naj dela v svoj blagor, naj pazi, da ne oslepí. Na to smo pa kosili. Po kosilu se pa s Čukom napotiva proti dolini. Planšarica naju je nekaj časa spremljala, izročil sem ji Čukove černe bukve, in ji povedal, kako oblast imajo čez moža, in poslovil sem se od nje.
Dalj časa sva že cokljala po stermih mokrih stezah, ko Čuk spregovori, da ne verjame, da bi tako lepo dekle bila čarovnica, in misli, da sem ji jaz ovadil njegove laži in namene; jaz pa zakričim, kot bi bil zaboden: Primi me! Plašno se nazaj ozre, jaz sem pa komaj dihal, in roko sem položil na tisto stran persi, na kteri, sem torbo imel. „Glej, zakličem po zraku kazaje, tam le tvoje bukve po zraku leté". Čuk ni nič vidil, pa verjel je. Celo do doma se je bal čerhniti o Rezijanki; gledal je nazaj, kdaj bodo jele skale za nama leteti, zapenjal je kamižolo, klobuk je terdo na glavo pritiskal, da bi tudi njega Rezijanka ne udarila, kakor je mene, in mu še kaj {{prelom strani}} dražjega ne vzela, kakor černe bukve. Jaz sem mu pa razkladal, kako krotke in pohlevne so sicer dekleta laške kerví; pa kedar jih kdo razžali, so še bolj hudobne in kerviželjne kakor Lahi. Planšarica je velika čaravnica, ako celo iz zaklenjene torbe bukve jemlje. Čuka pa nobena moč ne more rešiti njene jeze in oblasti, kakor edino njegova pokorščina. S plaho vestjo in terdno voljo, da hoče v Videm popotovati, je prišel Čuk v dolino; jaz sem bil pa dokaj vesel, da sem zopet na ravnem polju, še bolj pa, da se bo Čuk kmalu rešil norosti, Rezijanka pa terpljenja. —
Teden je pretekel. Ležal sem neki popoldan na Savskem brodu pod hladno verbino senco, in dolgčas mi je nagajal. Bil sem v vasi edini prebivavec, nisem vidil človeškega obraza skoraj celi dan, z valovi, oblaki in verbami se pa ne da radovati. V brezmiselnem dolgočasu sem gledal v vertince valov; ker me poterka na ramo terda roka, bila je Čukova. „Usedi se k meni, prijatel, pod senco verbovo, kjer nama valovi šumljajo in tiči žvergolijo, pa povej mi kaj o Videmskem romanji in o vili planinski". Čuk sede, pa samo toliko, da mi reče klobuk vzeti in na Bistrico iti. Čakati ne vtegneva, po poti bo pa vse povedal. Kmalo sva bila na cesti proti Bistrici, hitro sva koračila, Čukova povest se je pa počasi vlekla. Tako se je glasila:
V saboto za rano, pravi Čuk, napolnim bisago s svitlim kamnjem, s pogačo in steklenico. O pravem času pridem v Bovčanov stan, da obljubo spolnim in se obvarjem hudega uroka. Planšarica me je pohvalila, dala mi je čudno kosilo, ki ga še nikoli poprej nisem jedel, in tudi takrat bi ga ne bil, ker bal sem se strupa, ako bi ona ne bila tudi pokusila. Ožemček, ki mi ga je izročila, je bil silno lep, rumenkast, z rožicami in serčki opisan, po sredi je pa imel precej širok pas, kakor bi bilo nekaj napisanega. Zavila ga je v rutico in zažugala mi je, naj ga nikomur ne pokažem ali pošlatati pustim, ker kmalu bo umerl, kdor ga pošlata. Tudi zlatar bo kmalu umeri, ako ni ohranil obljubljene zvestobe. Prav vesel sem bil, ko mi je rekla, da bom za ožemček bolje plačan, kakor za vse kamenje, in če ga srečno donesem v Videm, bo pozabljena njena jeza, in blagor bo prišel k moji hiši. Naglo mi je odriniti ukazala, pa ravno ko sem za odhod lulo prižigal, pride Bovčan kot po navadi vsako saboto, da sir odnese in prinese moke in solí. Čakati sem moral, da sva vkupaj hodila čez gore. Marsikaj sva se pogovarjala. On je dekle močno hvalil, kako je poštena in pridna, kako se je njegove hiše privadila. Pravil mi je, da jo njegov sin precej štima, odkar je k hiši prišla; in če se bo tudi zanaprej tako dobro obnašala, jo bo tudi v zakon vzel, saj ne gleda na veliko doto, ker ima denarja dovolj. Jaz sem pa precej v govorjenje prišel in odsvetoval sem možu, naj ne jemlje v hišo neveste, ki je čaravnica. Te besede so Bovčana močno osupnile, ni mi htel verjeti; ko sem mu pa resnico dokazal, {{prelom strani}} je z glavo kimal in sklenil je, koj o svetem Mišelu od hiše spoditi ptujo čaravnico. Ko pa v Videm pridem, razložim pred zlatarjem pisane kamna, on se je pa smejal in zaporedama jih je pometal na ulice; samo en kamen mu je dopadel, dal mi je dve dvajsetici zanj. Nekaj sem bil žalosten, nekaj jezen. Mislil sem, da je hudoben človek, in da mu bo že ožemček kmalu hudobe konec storil. Pomolim mu ga. Zavzet ogleduje novo stvar, obrača jo z dopadenjem. Pisanje okrog je prebral, kušoval je ožemček, veselja je poskakoval, mene je pa pod pasho prijel, v zgornico me je peljal in dobro pogostoval. Kar sem vedil, sem moral vse povedati o njegovi Silvii (ime mi ne dopade). Potem pa naglo pismo spiše, da naj ga Silvii izročim, daruje mi osem cekinov in prav vesel sem se vernil iz Vidma. Ko sem imel Videm za petami, se mi je vse zdelo kakor komedija, in da so me v Videm poslali na uro gledat; pa vendar za toliko cekinov grem na uro gledat celo v Rim. Gospod se mi je zdel malo neumen, da tako gorí za revno planšarico; tista Silvija se mi je pa zdela prekanjeno dekle, in prav privošim jo gospodiču, da ga bo vsaj nekoliko zbrihtala. Pa meni se ima zahvaliti, da je zvedil zanjo. Ko pa pridem na domače gore in v Bovški stan, Silvija pismo še bolj poljubuje kakor on ožemček, celo solzé so ji stopile v oči, pa v pismu ni bilo nič žalostnega, ker tako živo se je gibala okoli ognjišča, tako me je hvalila, in kmalu bi bila še mene poljubila, kar bi se mi prav neumno zdelo. V plačilo moje postrežljivosti je vzela uhan iz ušesa, in mi ga je ponudila. Dolgo sem se ga branil, pa vzeti sem ga moral; potem sem jo pa prosil, naj mi ga še v uho vdene".
Na to mi Čuk odvije culico za culico, papirček za papirkčom, pokaže mi cekine in ceniti sem mu jih moral z uhanom vred.
Vesel tolike vrednosti Čuk nadaljuje: „Veselje nad gorskim življenjem me ni moglo doma deržati. Vzel sem pa zdaj namesto krampa in pikeljna sekiro in cepin, da bom, ker na zlatico ni več upanja, dreva pripravljal za oglje, in mecesne sekal za doge pri kadéh. Bo'je in lože delo je to. Sekal sem pa na poti med Bovcom in unim stanom, ker gnala me je radovednost, ali bo prišel zlatar po Silvijo. In res davi zgodaj ga je Bovčan pripeljal. Roko sem podal gospodu in spremljal sem ga do stana. Za ognjiščem je planšarica sedela, oči je z rokami zakrivala in jokala je. Zlatar pa k nji stopi, jo dvigne in tako lepo sta se objela, da se je meni samemu milo storilo".
Pri teh besedah sva bila na Bistrici, perva hiša je pa kerčma, in tamkej nad vodo v orehovi senci sedita dva gospôda, dve gospé. Komaj sem spoznal preoblečeno planšarico. Lepo je bila spremenjena, in vsak bi rekel da dekle ni bila nikoli planšarica, tako je gosposki ustvarjena. Obličje je tako nježno, šaljivo gledajo oči, ki so pred kratkim solzele. Roke, ki so včeraj sir mencale, so tako drobne in krotke, in ponižna obleka, ktere se je včeraj ovčja dlaka deržala, se {{prelom strani}} je umaknila svilnati halji in obširni krinolini. Tudi njena govorica se mi je zdela spremenjena, in z očmi igrala in priklanjala se je kakor vedna, prava gospodična.
Gospa teta, ki so se čez Ljubljano pripeljali z drugim možem, Silvinim varhom, so gospodično jako zadovoljno pogledovali, in radi kaj popravljali na njeni obleki. Tudi gospod varh so Silvijo prav veselo pogledovali, menda jim je celo bolj dopadla kakor njihova sopruga. Mladi Stazič je bil pravi mož lepega obraza, ves mož, ki se človeku ob enem ljubeznjiv in spoštljiv zdi, in do kterega se sme zaupanje imeti. Govorilo se je veliko, iz serca in veselo. Tudi smeha je bilo dovolj. Čuk posebno nam je dokaj smeha prizadel, nar več pa gospej, ki so se tako sladko smejali. Smilil se mi je že tovarš iz planin.
Kar ustane gospodična, podá Čuku njegove čeme bukve in ga upraša brez smeha: „Verjameš, da sem čarovnica?" — Čuk: „zdaj ne več". — „Ali še misliš, da so Lahi hudobni in tatje vašega zlata"? „Tudi ne več". Verjameš, da so sploh čaravnice, ki bi le drugim škodovale, sebi pa koristiti ne mogle?" Mislim da jih ni. Nato pa jaz Čuka uprašam: „Ali misliš, da bi se jaz toliko s knjigami ukvarjal, ako bi znal toliko čarovati, kolikor sem pred tabo poskušal". — Čuk je odkimal. „Pa bukve, te stare bukve", Čuk počasi in dvomljivo izgovori „imajo vendar čaravno moč, saj se jih še molj, voda in ogenj ne prime, kakor je mož terdil, ki jih je očetu prodal". Stegnil sem roko po bukvah, zapalil sem žveplenko, in bukve so jele goreti. Ljudje, ki so memo hodili, so debelo gledali. Prišli so memo tudi moja mati, ostro so me pogledali in posvarili. Jaz sem pa djal: „Mati! Kar sem storil, sem storil z dobrim namenom in iz ljubezni do bližnjega. Čuk mi bo hvaležen." Bukve so zgorele; čern pepel je vetrič odnesel na vert in vodo, odpihal je tudi Čukove muhe in norčije, ki je skesano gledaje v ostale platnice čislanih bukev zakričal: „Tudi te bukve so sleparija!" — Videmljanom, posebno mlademu ženinu se je mudilo. Napregli so, in poslovili smo se na večne čase. Naj jih Himenejev voz srečno pripelje v Videm in pred altar! —
[[Kategorija: Janez Mencinger]]
| |||