Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 904:
{{prelom strani}}
Zopet sedi par tednov po tem dogodku Prekûc v isti krčmi. Kmalu za njim vstopi Miha ter prisede k staremu znancu. Prekûc ima nekaj zavezanega v robcu; videli je, da je skleda.
Ko se Miha vsede v njegovo bližino tik robca, predéne tekile svoje blago na drugo stran, rekoč: »Aha, sedaj je pa treba pazit. Kje je pa moja zaseka?« Miha je s tem še le izvedel, kje ima Prekûc pravo za pravo, in s tem je še-le dobro podražil Mihovo znajdljivost. Ne trnja dolgo in Miha se izgubi iz hiše, poišče krčmarico ter jej naroči, naj pogleda, ali ima kak robec, ki je nekoliko podoben Prekûcovemu okoli sklede. Krčmarica, ogledavši si Prekûcov robcec, najde kmalu nekaj primernega za Mihovo nakano. Miha vzame drugo skledo, naloži vanjo sipe, ovije jo z izposojenim robcem in poprosi krčmarico, naj se ona toliko časa matohá okrog Prekûca, da on premeni Prekûcovo culico. Med živahnim razgovarjanjem izvrši se vse srečno.
Ko se Prekûc odpravlja proti domu, vpraša ga Miha: »Koliko času pa rabite tako skledo zabele?«
»»Kakor pač žena mešto (t. j. žgance) béli; danes jo bo morala že malo bolj zabeliti, ker gremo popoludne v góro na drva««, odgovori Prekûc v duhu gledaje cele kopice rumenih ocvirkov. A slabo bi bila žena belila s tisto slanino, ki jo je takrat imel mož pri sebi, ko bi prave zaseke ne bil kmalu kdo drug prinesel za njim.
<center>* * * </center>
»V tretje gre rado«, veli prislovica. Tudi za Prekûca se je o svojem času približal tretji obrok, da prejme obresti za svojo sebično zakonsko ljubezen.
V Kranjski Gori traja somenj ob prvi nedelji po rožnivenškem prazniku tri do štir dni. V sobodo je somenj za drobnico, ki jo večinoma pripeljejo iz goriške Trente, pokupijo pa je največ Korošci; v ponedeljek je somenj za govejo živino in kramarsko blago. Nekateri kramarji prodajajo tudi še v torek. Krčmarji pa imajo svoje somenj skoro dva pred nedeljo in tri dni še po nedelji.
Ob semanjih dneh je stara navada, da se pred stalne goste dene na mizo kaj povitega. Tudi Prekûc dobi v svoji stalni krčmi semanjo soboto raznovrstne okusne povitice narezane. Rad bi kak košček pokazal tudi svoji ženi. Naprošena krčmarica mu rada zavije v papir tri ali štiri vrste povtic za Nežico.
Takrat je bil zopet Miha v tej krčmi. Ko se Prekûc nekoliko odstrani, namigne hitro še dvema drugima gostoma, naj mu pomagata brž snesti Prekûcovo povitico.
Kaj hoče sedaj Prekûc? Žalosten gré h krčmarici tožé jej: »Oh, sedaj so mi jo pa snedli; dajte mi, dajte tukaj-le skrivaj kak drug košček, da zopet kdo ne vidi.« Res dobi druge povitice in jo skrbno skrije na vozu v skrinjico.
Moral ga je pa videti prav Miha. Kmalu se izmuza na dvorišče, kjer najde slučajno pripraven konček deske, skoči hitro k Prekûcovemu vozu in, odvivši pravo povitico, položi v papir desko, s pravo pa — smuk v žep.
Ne dolgo potem se Prekûc odpelje. Ker gré s semnja in še celó z vozom, sevéda ne more naravnost domov, ampak se s potjo oglasi v drugi krčmi.
Vpričo dotičnega krčmarja, ki pride, voz začuvši, brž iz hiše, odpré Prekûc skrinjico toliko, da pogleda, če je papirni zavitek še notri, pa hitro povezne pokrov nazaj. Krčmar ga vpraša, kaj tako skrbno zakriva, naj vendar pokaže, kaj vozi domov s semnja, Prekûc mu odgovori previdno: »E, že poprej so mi snedli enkrat, tukaj ne pokažem nič. Polič vina spijeva, potem pa poženem naglo proti domu .«
In res se ni dalje mudil Prekûc pri staremu prijatelju.
==XVII. Dohtar Prižigovček in njegov Fidel.==
| |||