Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nejapevec (pogovor | prispevki)
Nejapevec (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.562:
Neki nižji uradnik ga popraša, koliko stane vožnja do Kranjske Gore. »50 krajcarjev«, odgovori Plezovec. »»Dobro; če me pa vi sami peljete, dam vam 1 gld. 60 kr.«« »To pa, to!« zasmeje se Plezovec, kar na voz se vsedite, jaz bom brž vprežen. In res ga je vlekel še dosti lahko, ker je cesta večji del navzdol (tu pravijo: pod-sé, navzgor pa: med-sé, med-nad), in je bil takrat še v postavni možki starosti. Kadar pa se je kazalo, da peša, pomagal mu je oni z bičem.
 
Voz popustivši v Kranjski Gori, prihiti k Mihi: »To sem jo šel; pa me je tudi mazal, da sem ves črn! Miha se zavzame nad obema rekoč: »»Ali nisi znal v jarek zvrniti ali v potok zavoziti ?«« To vprašanje je v Plezovčevi duši vzbudilo veliko kesanje, seveda natorno. Zdihnil je: »Oh, zakaj mi to ni hotelo pasti v glavo?«
 
Nizke postave je Plezovec, rekli smo poprej. Zato mora navadno stopiti na prste, kadar ogleduje konje. Koliko bi utegnil tehtati, o tem pa se pomenimo sedaj. Saj ga danes to vprašanje ne bo bolelo, kakor ga je nekdaj.
 
Bilo je tako-le:
 
V njegovi navzočnosti se pogovarjajo pri Mihovih, koliko pač Plezovec tehta. Mnenja se ne morejo strniti v drugem kot v tem, da tehta malo. »Alo«, oglasi se Plezovec sam, »pa me denite brž na tehtnico. Kaj si bodete zaradi tega belili glave!« Ta predlog se sprejme enoglasno. Miha opomni, da pojde težko, ker imajo le tehtnico z verigami; treba bo Plezovca zvezati in obesiti na kaveljne pri verigah. Plezovec se uda.
 
Ko možiček nerodno zvezan visi na tehtnici, tedaj se začne Miha z dvema drugima pričkati, koliko je potegnil Plezovec. Miha, držé roko na zarezi, reče: »Saj vidite, da še gest čez jeden cent ne potegne popolnoma.« Drugi, pogledavši bliže na zarezo in na jeziček, reče, da bo imel še več, morda še osem, le pri miru naj bo spodaj. Tretji pa še le očali pripravlja, da bo lože razsojeval med obema. Med tem pa Plezovec spodaj stoka in kliče: »Hitro, hitro, jemnasta, moje roke! Saj jaz vem, da ima Miha prav!« Onim se pa le ne mudi nič kaj. Ko ga slednjič odvežejo, se oddahne: »Oh, to je bilo hudo!«
 
Plezovec je sicer najkrotkejši človek, kakoršnega si sploh morete misliti, in ga torej v hudo jezo skoraj ni mogoče spraviti. Za edenkrat pa vendar Miha dobro vé, da se je močno stogotil, in sicer nad svojo ženo, ne pa nad njim samim, ki bi bil zaslužil dosti bolj.
 
Zgodilo se je tako-le: Miha je bil na lovu v Kužnici. Blizu tega gozda je pripravljal Plezovec s svojo hčerjo steljo. Ko se Miha proti poldnevu odpravlja proti domu, pride mu naproti Plezovec rekoč: Ravno prav, da sva se sešla. Zjutraj nisem vzel nič jesti
 
== XIX. Kaznovana radovednost. ==