Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega: Razlika med redakcijama

Ker je Plezovca tako silno mikala hitra vožnja, ni čuda, da ga je ob drugi priliki tako jezilo, ko mu je Miha, pri katerem je večkrat pomagal na Trbiž pošto vozili, dajal nadušljivega konja. Zelo se je pritoževal nad njim. Nekega dne ga potolaži Miha tako-le: »Le potrpi, kmalu bo bolje! Danes so ljubenski lončarji šli čez Koren s prav zalim Šarcem; nazaj gredé bom poskusil z njimi napraviti kupčijo, potem boš pa vozil z onim.« Nekaj dnij preteče, in Miha pričakuje i nekega večera željno Plezovca domov. Stopivšega raz voz, v kateri je bil danes vprežen drug konj, pelje brž v hlev, da mu pokaže novega šarca. »Jutri pa kar legale naprezi!« reče mu. To se našemu i konjskemu prijatelju razjasni lice pri tem pogledu in teh besedah! »»Da-te, la pa bo, ta!««

Nizke postave je Plezovec, rekli smo poprej. Zato mora navadno stopiti na prste, kadar ogleduje konje. Koliko bi utegnil tehtati, o tem pa se pomenimo sedaj. Saj ga danes to vprašanje ne bo bolelo, kakor ga je nekdaj.