Stran:Scheinigg Narodne pesni koroskih Slovencev 1889.djvu/80

Si že devet sinov imela,
Mene že desetega.

Si vse pod klado zdevala,
Ko si listje grabila,
Nam nisi sveta vošila.

Moj koter, moja kotrica,
Imajo stola pripravljena
Sredi neba vse svetlega,

Ti ga imaš sredi pekla,
Sredi pekla vse črnega.«
 
Kaj mi mati še reče:
»Joj, al' vse to resen je,
Oj hudič naj vzame me.«

Komaj ona to izreče,
Vpričo zemlja se odpre,
Vpričo zemlja jo požre.
(Ziljska Bistrica.)

Jerica.

<poem>(Iz Vrazove zapuščine.)

Jérica je šlá v Radólicó Na lép seménj v Radólicó.

Tam jo je srečal ljubi nje. Kaj še ljubi govori:

Čej si hodila Jerica ti,

Te tak' dolgo v oštarijo ni?