Zlato pa sir: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m prelomi strani, narekovaji
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m pomišljaji
Vrstica 16:
Hipoma te postavim na Grintoljico, planino v Triglavskem pogorju, kamor sem koračil pet dolgih ur na svetega Jerneja dan nedavnega leta, ko sem se spremenil v lovca z zelenim klobukom in risano dvocevko, strah in pomor umerjaje divjim kozam, ki jih je stvarnik edino lovskemu veselju ustvaril. Solnčni žarki niso še prešinili zaspane dolinske megle, in niso še klicali skerbnih mater k ognjišču in koscov na rosne travnike; ko me star zveden lovec postavi na prostorno skalo sred obširnega kamnega polja. Kratko mi pové, od kod se bodo pripodile divje koze, kratko se posloví opomnivši me lovske postave, da ne smem zapustiti odločenega kraja, dokler ne slišim rešnega roga. Zapustil me je, in ni mi popustil vode ali klobas, in tudi ne žive stvarí, s ktero bi se pogovarjal. V tisti puščavi sem ostal tri ure, tedaj mi ni manjkalo časa, okrog se ozirati in premišljevati. Pervo uro sem skale prešteval, pa ni jih bilo moč sošteti; razdeloval sem jih, kakor učen, naravoslavee, v sisteme po legi in podobi. Ležale so skale okoli mene, kakor ležé še dandanašnji brez mene, velike in drobne, globoko v tla zasajene in sloneče na kamnem podnožju, druge so operte, druge visijo kakor bi padale, druge so mizam podobne, druge so ponosno kvišku potegnjene, nekterih se pa oklepajo z redkimi koreninami stari meršavi mecesni, ki v tem skalovju vicajo, kakor bi bile dušice rajnkih modrijanov, ki so vse žive dni v bukvarniških kotih presedéli. Kolika različnost med skalami, in tolika enoličnost in tolik dolgčas v tem skalovju. Smilil sem se sam sebi, da moram v ti samoti rešenja čakati. Bil sem kakor v razdjanem mestu; nič se ni gibalo, noben glas mi ni prišel do ušes; bilo ni sledu moči in delavnosti človeške, povsod le silovita moč razdiravne narave. Ravno nad menó se je kopičil stermi Stog z umito glavo in globokimi gubami v obrazu, ki so mu jih izgreble vse skerbi od Adamovih časov do danes; led in sneg mu pol leta zakrivata izmite oči, in strela mu je že davno vse zelene kodre posmodila. Jug je jel derviti proti njegovi glavi bele oblake, on se pa ni priklonil; razparati so se morali oblaki in jezno so šumeli, kakor v dolini široka povodenj. Ko je druga ura tekla, sem se pa že verlo naveličal skalnega sedeža, in ker nisem od nikodar čul lajanja lovskih psov, podal sem se vkljub lovski postavi od skale, in šel na bližnji hribček sveta ogledovat. Na hribček dospevši se pa dokaj zavzamem. Našel sem ondi iz kamnja sestavljen ličen sedež, ki je bil prav umetno z mahom obložen. Sedem na mehki divan in premišljujem, kdo bi bil nad tem stolom dolgi čas tratil. Bohinjec ni bil, ker časa ne trati, in tako umetnega stola menda tudi sestaviti ne more; ptujcu pa ni mar ravno ta kraj obiskovati. Pravil mi, je pa neki pošten mož, da tukaj čaravnice točo delajo; ako se tedaj čaravnice, tukaj zbirajo, so gotovo ta stol svojemu rogatemu poglavarju postavile. Naj bo, stol je mehak, in tudi jaz sem sedel celo uro na ujem. Komaj pa ude dobro pretegnem, zagledam štirnajst divjih {{prelom strani}} koz, ki so od Stoga letele ravno proti meni. Veselje je bilo gledati, kako so preskakovale široke prepade, kako se jim je prožilo prodovje pod nogami. Vendar si niso nog lomile, in niso šantale zavoljo otisk in predertih parkljev. Privihrala je beda v dolinico ravno k tisti skali, na kteri mi je bil zvedeni lovec čakati ukazal. Zakaj nisem ubogal, zakaj nisem tam ostal? Debel, lep kozel bi bil obležal pod mojo krogljico. Tukaj na začaranem stolu sem pa predaleč od koz. Strelil sem sicer na tolstega kozla, pa bil je ali kozel predaleč, ali je roka bila prekriva, zbežali so kozli za strelom, kakor bi jih bil veter odnesel; še dlake niso pustili za sebó. Ko zopet sedem na stol, me je jela vest peči: nekaj mi je djalo, zakaj nisi ubogal? Nekaj pa, glas ponižnosti, zakaj si djal na muho nar lepšega kozla? Mar bi bil pomeril drobni? Stari kozici, ki je čedo komaj dohajala, zadel bi jo bil. Jaz sem pa zopet puško nabijal in rekel: aut kozla aut nihil.
 
Moj strel je pa visoko na gori obudil neko černo piko, da je začela vriskati in prepevati na vse gerlo. Na stermem strugu so se zraven čeme pike pokazale tudi nektere rudeče in bele pike, bile so štirinogate, in ena je tudi zvonec nosila; menda so bile krave. Černi piki se pa od nasprotne strani oglasi ravno tako močen in mlad glas. Začelo se je vriskanje in petje razlegati okoli po skalovju v mirnem zraku. Življenje se je obudilo v teh goličavah, in utegnilo je v meni obujati sanje o lepoti pastirskega in hribovskega življenja. Miloval bi bil, da mi osoda ni dovolila prepašati rejenih čed po domačih planinah, v javorjevih coklah coklati za termastimi kozli in v zadergrijenem rokavu nositi plesnivega kruha in suhih hrušek za mlade zobe in zdravi želodec; zdihnil bi bil, zakaj ste me vtaknili v tesne izbe daljnih mest, zakaj mi niste pustili uživati snežnice in prostosti planinske; mnogo bi bil utegnil vprašati in zdihovati -- pa na mahovitem stolu sedé sem gledal globoko v dolino na Bistriško vas, in od tod mi je iz med gostega drevja nasproti bliščala bela, prijazna hiša, v kteri imajo tako dobro vino, in še veliko boljo vodo. Milo in otožno sem zerl v daljno dolino, vse želje in vsi zdihleji so se mi pa strinjali v besedah: žejen sem. Žejen sem — ima pa v gorah silno važen pomen, posebno zame, ker kraj mi je bil neznan; kje bližnji lovec stoji, nisem vedil da bo rog kmalu zapel, nisem upal; pred časom pa samo zavoljo žeje k stajam verniti se, bi pa ne bilo kar nič lovski. Bolj ko sem o žeji argumentiral, bolj sem bil žejen, in bolj ko sta pastirja prepevala, bolj nejevoljen sem žejo terpel. Že me je celo uro terpinčila prozaična žeja, ko začujem blizo sebe zvonček --- zvonček odrešenja želodčevega. Oburnem se in pred menó se razpaša ovčja beda, čez tri ure zagledam pa tudi zopet človeški obraz, in ta obraz je bil lep, celo dekliški. Starost okoli osemnajst let, tanka visoka rast, okrogel bel obraz brez madeža, gosti černi lasje, černe nedolžne skoraj častitljive oči, tako tudi nebohinjska obleka in zlat perstan na {{prelom strani}} desnici, ki tudi ni pri Bohinjkah v navadi so me skoraj primorali, da sem dekleta vikal, prašaje po studencu hladne vode. Ali se ji je vikanje prikupilo ali ne, prijazno me je povabila, naj grem za njo, pri njenem stanu je studenec, pa raji mi bo dala sladkega mleka; do stanu je pa pol ure hodá. Pol ure --- strašna beseda v gorah, posebno pa žejnemu. Res, v gorah se daljave čudno merijo; kar je v dolini minuta, je v gorah pol ure — nar manja daljava. Kedar pa meniš, da si v gorah hodil že celo uro, in upehan sedeš na škerbinast kamen, pa pogledaš na uro, z obupom in grozo spoznaš, da si hodil komaj četertinko ure.
 
Od mahovitega prestola sem korakal za dekletom pervič med skalami, potem skozi germovje stopaje čez trohljene vejnate debla raznih drevés, in prišel sem na nesnažno in nemarno derčo, ki se je od okolice razločevala samo z raznim blatom; take derče planinci imenujejo stezé. Deklica, pota navajena, je šla prav ročno pred menó, jaz za njo kakor sem mogel, tik za menó je pa tiščala vsa ovčja čeda. Ker sem pa moral ne samo pod noge gledati, ampak tudi kaj govoriti in včasi berhko voditeljko pogledati, me je enkrat k tlam potegnilo, in prav ročno mi je ovca speketala čez herbet. Ne bil bi verjel, da celo ovce človeka teptajo, ako za dekletom hodi, ali prav za prav za dekletom pada. Na gorjanskih stezah se pa tudi kaj lahko pade, lože kakor na ljubljanskem tlaku; vidil, sem pa tudi ljudi, ki so celo na gladkih tleh plesiščnih spodtaknili se, zakaj bi mi kdo zameril, ako sem padel na derči Triglavski.